Nedeljski pogovor Ksenije Horvat z odgovornim urednikom Sobotne priloge Dela se je začel dinamično in obetavno, s spraševanjem o cenzuri v tej časopisni hiši, ki jo je pred tedni razkril tednik Mladina. Naj spomnim, šlo je nesporno za cenzurni poseg najbolj brutalne vrste, zaradi novinarja Dela Janeza Markeša so umaknili že natisnjeno naklado priloge časopisa, jo nadomestili z novo naklado, v kateri je umanjkal njegov tekst, ki, zelo ironično za samo dogajanje, govori o medijski svobodi v Sloveniji in odzivu nanjo v Evropi.
Cenzure menda ni bilo
Za cenzuro omenjenega besedila ni bilo nobenih vsebinskih zadržkov, avtor ni bil žaljiv, tudi na kakšen drug način ni sporno. In upravičeno lahko domnevamo, da je pobuda zanjo prišla s strani lastnikov. Toda potem je v nedeljskem intervju na TV Slovenija sledilo presenečenje: Ali Žerdin, ki je besedilo tudi odobril, na vprašanje voditeljice ni potrdil, da je prišlo do cenzure. Navajeni smo, da so novinarji zavezani najvišjim standardom resnicoljubnosti, v anglosaški tradiciji osredotočenim tudi v novinarskem principu »to seek the truth«, iskanja resnice. Kar najbrž zadeva tudi njeno izrekanje, »govorjenje«.
Lahko sicer razumemo Žerdinovo zadrego znotraj hiše v odnosu do lastnikov in odgovornega urednika, toda po kratkem poduku, da je pojem cenzure jasno definiran in s tem tudi namigom, da dogajanje ni izpolnilo pogojev definicije, je ubral naslednjo perfidno taktiko, ki mu ne more biti v čast:
»Zapis, ki ga omenjate, seveda je prišel v javnost. Prišel pa je na spletno stran Dela.«
Namig je jasen: ker je tekst objavljen, ni bil cenzuriran. Ob tem je pozabil povedati, da naknadna uvrstitev v spletno verzijo časopisa v ničemer ne izniči začetnega dogodka in njegove narave, morda je celo posredni, nikakor sicer eksplicitni izraz priznanja, da je do nje prišlo.
In še to po tistem, ko se zdi, da je bilo potrebno izpeljati »damage control«, saj bi zgodba o zelo očitnem cenzurnem posegu, ki se je vmes prebila do novinarjev, resno zamajala verodostojnost časopisa natančno na način, ki sem ga podrobno opisal okoli Delove akcije, s katero so si v preteklosti zaradi svojih nesmiselnih dejanj že poskušali povrniti omajano zaupanje zaradi številnih odpuščanj svojih novinarjev in drugih delavcev.
S prstom je pokazal na Bojana Budjo
Žerdinova trditev, da do cenzure ni prišlo, je zato enostavno neiskrena, saj dogodka umika članka iz že natisnjenega Dela in nadomestitve naklade z novo nihče ne zanika. Ob tem je sicer dal jasno vedeti, kdo je sprejel odločitev, Bojan Budja:
»Odgovorni urednik je presodil drugače. Če pogledate impressum, potem vidite, da nad mano stoji še odgovorni urednik, ki ima zadnjo besedo.«
V nadaljevanju je k sreči zmogel ohlapno priznanje, da se je zgodilo nekaj neustreznega (»Seveda to je problem«), potem pa poskušal nakazati, kako so se tega »problema«, kot je bila zdaj cenzura evfemistično poimenovana, lotili. Skozi opis dveh možnosti, rešiti ga znotraj organizacije, kjer je nastal, ali problem »internacionalizirati«, kot se je izrazil. Ob tem, da so se odločili za prvo, kar najbrž spet pomeni priznanje, da si niso želeli, da informacija uide v javnost.
Skrito reševanje »problemov« in odsotni Markeš
No, zapoznela spletna objava cenzuriranega besedila kajpak »problema« ni rešila, zgolj nekoliko je potešila končni vtis in predvsem reševala ugled časopisne hiše. Pravo rešitev bi kakopak našli, če bi analizirali, zakaj je do cenzure pripeljalo in sprejeli odločitev, da se to ne bo več ponovilo, v imenu medijske svobode, ki jo praznujemo prav danes, na 3. maj. Pogovor z Žerdinom je stekel izrecno prav v kontekstu svetovnega dne svobode tiska, kot je na začetku nakazala voditeljica. Novinarji se vendar nenehno sklicujejo na to, da so v službi javnosti, ki ima pravico vedeti, očitno pa radi naredijo izjemo, ko gre za njih same.
Žerdin je potem v pogovoru hitel pojasnjevati še svojo stisko, ker je Markeš po cenzuri izginil iz časopisa. Ponovil je že znan podatek, da je na študijskem dopustu, čudežno začetem prav po cenzuri. Opisal je očitke, naslovljene nase, saj je bralstvo odsotnost cenzuriranega avtorja zanimala.
Tudi na tej točki je posegel po manjši manipulaciji: samo razpravo, da je njegov novinar umanjkal, je nadomestil s pojasnilom, da so ga bralci sicer zaman iskali na osmi strani, vendar se je, po njegovem povabilu, znašel na prvi, kjer je prispeval uvodnik. Razlaga pač pojasni pojavitve Markeša na prvi strani tistim, ki so ga tam spregledali, ne pa njegovih poprejšnjih odsotnosti na osmi.
Mahničeva grožnja in Petričev pogum
Voditeljica ni bila videti preveč zadovoljna s pojasnili – le kdo bi bil. Svojega gosta je v nadaljevanju potem opozorila, da ni šlo samo za primer Markeša in spomnila na aroganten obračun državnega sekretarja Žana Mahniča z Delovim dopisnikom Petrom Žerjavičem. V njem je dal Janšev sodelavec zelo jasno vedeti, da vlada budno spremlja pisanje tega časopisa in da utegne intervenirati pri lastniku Stojanu Petriču, če ne bo pisal dovolj prijazno, ob tem pa je zagrozil z dvojim: dopisniku z izgubo službe in hkrati lastniku z izgubo posla pri drugem tiru. Na voditeljičino poizvedbo, ali na Delu čutijo pritisk lastnika ali tudi vlade, je sledil njegov poklon:
»Poglejte, glavni direktor Dela Stojan Petrič, kolikor ga jaz poznam, ni nekdo, ki bi se pustil izsiljevati. Ki bi dovolil ta »daj dam«, prilagodil časopis za to, da dobiš drugi tir.«
Dobra novica, če novinarji in uredniki stojijo za svojim lastnikom, ti radi slišijo prijazne besede na svoj račun. Žerdin je potem nadaljeval s pojasnilom, da je bila Mahničeva poteza »na nek način dobrodošla«, ker je z njo »pustil prstni odtis«, s čimer se lahko strinjamo. Zakaj? Ker je po Žerdinu »pokazal, za kakšne pritiske gre in za njihove predstave, kako se bo ta ‘daj dam’ izvedel«. S tem je dejansko pritrdil vsem slutnjam, da se pritiski oblasti na Delo res tudi dogajajo. S to razliko, da jih po njegovem Petrič pogumno ustavlja.
Ne bi reagirali na vsak tvit in sramežljivost novinarstva
Seveda si lahko predstavljamo, da so se novinarji Dela znašli med dvema ognjema, ko morajo šofirati v odnosu do lastnika in hkrati do oblasti. Toda obenem spet nismo mogli biti zadovoljni s ponižujočim pojasnilom, da »na čisto vsak tvit ne bomo reagirali, ker je tega preveč«, in to v isti sapi, ko se je skliceval na reakcijo aktiva časnika Dela, ampak pri tem pozabil dodati, da je ta sledila šele javnemu pismu nekdanjih novinarjev Dela in šele, ko se je zdelo, da bi sramota molka bila prevelika.
Tudi tretjo Žerdinovo razlago, češ da so Žerjaviču zaradi opisanega napada dali več prostora v časopisu na še bolj uglednih mestih, kar kot gesto lahko pohvalimo, moramo razumeti predvsem kot zadrego vodstva Dela v odnosu do oblasti: proti tej ne bi želeli ravno preveč protestirati, toda obenem bodo stali ob strani svojemu novinarju. Je oboje hkrati res možno?
Sam sem na tej strani večkrat opozoril na sramežljivost slovenskega novinarstva v primerjavi s tujim, ko gre za opise aktualne vlade in njenih ravnanj, večkrat že na ravni uporabe političnih označevalcev, kot so »skrajno desna stranka«, »populizem«, »nacionalizem« ali celo, kot je le dva dni nazaj zapisal Le Monde«, »ultrakonzervativnosti« slovenske vlade. Preprosto jih doma ne bomo našli! Z enako idejo je prišla voditeljica in svojega gosta povprašala, ali se strinja s temo, da »več, bolj neposredno, manj boječe, pišejo tuji novinarji«.
No, Žerdin je ugovarjal. Trdil je, da vendar več izve pri slovenskih medijih, omenjal »širši spekter«, torej splet in socialna omrežja, kar že po sebi ni zvenelo obetavno, saj bi dokazovalo, da v klasičnih medijih vendarle ne izve dovolj. Toda vprašanje kakopak ni merilo le na »več«, ampak tudi na kvaliteto poročanja, na pogum in bojazljivost, anemičnost in indolenco našega novinarstva.
Naslovnica Dela z naslovom v cenzurirani obliki
Še ena ironija je hotela, da je na današnji svetovni dan svobode medijev naslovnica Dela izšla v cenzurirani obliki.
Tokrat so samocenzurirali besede, namenjene kot sporočilo vladi, ki bije neskončne vojne z mediji, posamične črke so nadomestili z zvezdicami. Pohvalno! Uvodnik v Delo ja spisal Bojan Budja, ki je odločal o cenzuri svojega novinarja. V njem je pomodroval takole:
»Za srečo je potrebna svoboda, za svobodo je potreben pogum. Tega imamo Slovenci v izobilju, tako kaže zgodovina… Svobode, tudi medijev, bomo imeli toliko, kolikor si je drznemo in upamo vzeti.«
No, zelo tenkočutne besede, naj jim sledijo še dejanja. Omenjena cenzura na Delu, ena najbolj grobih v zadnjih desetletjih, je bila tudi sicer v drugih medijih »solidarnostno« potisnjena na rob, o njej se ni pisalo in govorilo. Slovensko novinarstvo bo, kot kaže, zamudilo še eno priložnost, tudi na dan svobode medijev, da razčisti največje primere takšnih posegov pri sebi. Dokler tega ne bo storilo in zbralo poguma, ki ga omenja Budja, mu pač ne moremo verjeti.
Več:
Na Delu cenzurirali novinarja Markeša
You must be logged in to post a comment.