O cenzuriranem Handkeju na Radiu Slovenija

Jeseni 2007 so tri velike novinarske organizacije izrazile dramatično zaskrbljenost nad stanjem slovenskih medijev. Najprej Mednarodno združenje novinarjev (IFJ – International Federation of Journalists), kasneje še Mednarodni inštitut za tisk (IPI – International Press Institute) in Novinarji brez meja (RSF – Reporters without borders). Čeprav se je z alarmantnimi opozorili predvsem prvo med njimi oglasilo že nekajkrat, se je situacija zaostrila.

Najprej po tistem, ko se je novinar Večera, Blaž Zgaga avgusta 2007 naslovil na evropske državnike in cehovske organizacije s pozivom, da poskušajo ustaviti vpliv g. Janeza Janše na medije. Po njegovem so postali politični pritiski in cenzura nevzdržni, posledično pa so omejili normalno novinarsko in predvsem profesionalno delo. Apel je isti novinar ponovil s kolegom z Radia Slovenija, Matejem Šurcem, in oba sta sooblikovala »Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«. Z njo sta se skupaj z drugimi naslovila na domače novinarje. V oktobru 2007 je njuno pobudo podpisalo 571 novinarjev, kar je tvorilo eno četrtino vseh tistih, ki so bili v tistem trenutku v svoji stroki aktivni.

Ko komentar o Handkeju ni in ne bo objavljen

Včeraj pa se je zgodilo nekaj, kar diši po cenzuri enega izmed njiju, Mateja Šurca, ki je spisal naročeni komentar o Nobelovi nagradi književniku Petru Handkeju. Brez Janše, ker ga ni na oblasti, in brez ozko političnega oblastnega konteksta. So jo odgovorni na Radiu Slovenija izpeljali s tem, ko so posegli v avtorski komentar svojega zaposlenega in ga niso želeli objaviti?

O tem piše Šurc na svojem Facebooku profilu, kjer objavlja zavrnjeno besedilo v celoti in pripisuje zelo kratko opombo:

ŠVEDSKA AKADEMIJA SE PRIKLONI PETRU HANDKEJU

Če je Nobelova nagrada za mir – dobil jo je etiopski premier Abiy Ahmed – tokrat prišla v prave roke, pa je toliko več razburjenja deležna letošnja Nobelova nagrada za literaturo avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, ki velja za apologeta nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševiča.

Skoraj šestdeset tisoč ljudi je podpisalo peticijo, s katero od švedske akademije, zahteva razveljavitev Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med podpisniki sem tudi jaz, a ne zato, ker bi bil Handke zanič pisatelj. Številni hvalijo njegovo mojstrsko ustvarjalnost, njegov izvirni slog pisanja. Švedska akademija je v obrazložitvi poudarila, da je nagrado prejel zaradi svojih literarnih del.

Ob tem primeru pa se znova postavlja vprašanje, ali je umetnino treba ločiti od umetnika.

Peter Handke – sin slovenske matere in vojaka nemškega wermachta – je v času najhujšega divjanja srbske vojske in prostovoljcev po Hrvaški ter Bosni in Hercegovini – jasno in odločno podpiral srbskega vožda Miloševića. S tem je legitimiziral srbske vojne zločine in hkrati na simbolni ravni relativiziral žrtve agresivnih vojn balkanskega klavca.
Pisatelj sicer pravi, da je na Jugoslavijo od daleč gledal drugače kot drugi. Pa vendar zato še ni romantični junak, ki naj bi se kot Gary Cooper točno opoldne sam zoperstavil premočnim nasprotnikom. Handke je kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist, ki hoče pomolsti vola, a mu to nekako ne uspeva.
Nevedni in lahkoverni Handke sam ni kriv, pač pa je za sramoto odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila.
Tudi Nobelova nagrada za literaturo namreč po Handkeju ne bo več to, kar je bila.

(Komentar sem napisal za informativno oddajo Druga jutranja kronika na Radiu Slovenija, v torek 10. decembra 2019. Ampak … Ne bom povedal, kaj so odgovorni ob tem sklenili.)

Ali je prišlo do cenzurnega posega?

Vsako dejanje posega v besedilo seveda ne more šteti za cenzuro, zelo delikaten pa postane takšen poseg v primerih, ko gre za komentar – ta je po definiciji subjektiven in avtorski pogled na dogajanje. Drugačen ta žanr niti ne more biti.

Šurc cenzura Handke fb

Šurčev komentar je objavljen vsaj na Facebooku

Cenzuro običajno povezujemo s tremi konteksti: političnim, verskim in moralnim. Primer zapisa z Handkejem ne sodi neposredno v nobeno od teh kategorij. Načeloma velja, da je cenzura najbolj razširjeno sredstvo za omejevanje izražanja, še zlasti idej, mnenj in informacij.

Načini legitimacije njene uporabe so običajno zavarovanje resnice, pravega mnenja, mnenja večine, javnega reda ali zaščita družbe kot takšna. Zlahka si predstavljamo, da želi politika krojiti svojo resnico in pogled na družbeno dogajanje, da omejuje novinarsko vsebino iz razloga nacionalne varnosti, da poskuša zaščititi »pravo mnenje«, ki je največkrat usklajeno z mnenjem moralne večine (Millova tiranija večine), da želi ohraniti javni red in podobno.

Toda kdaj je poseg urednika v neko besedilo vendarle upravičen, kdaj se uredniška avtonomija lahko vplete v avtorsko avtonomijo? In ali se je to zgodilo v zgornjem primeru Šurčevega komentarja?

Dokumenti RTV Slovenija nam pri tem niso v posebno pomoč. V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike lahko preberemo le nekaj precej ohlapnih stavkov o statusu komentarja v programih javnega zavoda. Recimo o tem, da kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. O čemer v Šurčevem primeru ne more biti dileme. Ali o tem, da ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. Mimogrede, uporaba različnih oseb zgoraj ni kakšen lapsus, saj omenjena merila večkrat izmenično uporabijo prvo in tretjo osebo množine.

Vendar nekomu, ki bi presojal o dejanju cenzure, ti dokumenti niso skoraj v nobeno pomoč.

Kaj je zmotilo urednike?

Letošnjega julija je Danijel Poslek začel svoj štiriletni mandat odgovornega urednika 1. programa Radia Slovenija. S kakšnimi razlogi je on ali nekdo v nizu urednikov zavrnil objavo besedila?

Seveda le ugibamo in vprašanje je, ali je iskanje pravih motivov sploh prava pot – takšna, ki se potem velikokrat izteče v nasilno legitimacijo dobrih razlogov. Sam jih sicer za zavrnitev komentarja ne vidim. Je katerega od urednikov morda zmotilo, da je novinar jasno povedal, da je tudi sam med podpisniki zahteve za razveljavitev Nobelove nagrade?

Če je komentar nujno subjektiven in sme biti takšen, potem takšen podatek ne more postati posebej moteč – saj je vendar dokaz avtorjeve odprtosti in jasnega zavzetja stališča, k čemur nas žanr že po sebi vabi. Končno celo sama Poklicna načela kličejo k pluralnosti – očitno pri tem predpostavljajo, da se avtorskih pozicij pri komentiranju ne bo ustavljajo in zavračalo, se jih bo pa dopolnjevalo z drugačnimi stališči.

Je v besedilu lahko sporno še kaj? Morda sintagma o tem, da je Handke kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist in se je urednikom zazdelo, da je opis preveč žaljiv za prepričanega zanikovalca genocida? Upam, da ne. So se morda spotaknili ob čustveni vzklik, da je za sramoto podelitve »odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila«?

Je morda ta poudarek v očeh presojevalcev postal razumljen kot gesta nedostojnega preklinjanja, kot takšna pa menda ne sodi v posvečeni eter javne radiotelevizije?

Izolacionisti proti holistom

Moje stališče je sicer zelo podobno mnenju novinarja, o čemer sem podrobneje pisal na drugem mestu. V trenutni razpravi namreč vidik spor med dvema taboroma.

V prvem so »izolacionisti« – ker verjamejo, da moramo motriti umetnost (tudi znanost) izolirano, samo po sebi, ob tem pa jo odmisliti od umetnika. Spet drugi so »holisti«, saj verjamejo v celostni in »neločeni« pogled na umetnika in umetnino. Handkejevi zagovornik mu nagrado privoščijo, v slovenskem primeru najbrž tudi zato, ker je malce »naš«.

Glede osnovnega načela, ki mu izolacionist pri tem sledi, da je namreč vedno potrebno ločiti umetniško ustvarjalnost posameznika od njegove osebnosti, lahko uporabimo analogijo s pico, ki v popolnosti opiše takšno pozicijo: ko vam jo dostavijo na krožniku, boste ocenjevali le to, ali je pica dobra. Vaša presoja ne bo v ničemer odvisna od tega, kdo je kuhar; ne bo vas zanimalo, kaj je storil v preteklosti, ali je morda koga ubil, ali pomaga Karitasu, ali je gejevski aktivist ali zadrt homofob, borec za človekove pravice ali nasprotnik splava, tudi se ne boste zmenili za barvo polti in se spraševali, ali plačuje davke. Pri pici bo štel okus, videz, njene intrinzične kvalitete in njena slastnost, ne kuhar.  V besedilu dokazujem, da izolacionistična pozicija ni posebej prepričljiva in da se mora njen zagovornik soočiti z nepremostljivimi težavami.

Vendar pa mojega besedila niso cenzurirali in zavrnili. Novinar Radia Slovenija ni imel te sreče.

Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo

Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek,  zdaj ministrica za infrastrukturo, ima več kot očitno velike težave v razumevanju delovanja medijev in funkcije javnosti. S tem povezano pa verjetno tudi s svojo lastno podobo v njih in posledično – ali izvorno – s samopodobo. Kar se, nenazadnje, zrcali že v neverjetno bizarni poti za slovenske razmere izjemno popularnega trenda poimenovanja strank po lastnih voditeljih.

Je namreč prva domača političarka, ki je glede tega storila kar dva koraka: leta 2014 je ustanovila svoje »Zavezništvo Alenke Bratušek«, nato se je leta 2016 preimenovala v »Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov«, potem pa leta 2017 znova v njenemu imenu bolj prijazno »Stranko Alenke Bratušek«.

Alenka, reši nas!

O njenem nerodnem delovanju v odnosu do medijev sem večkrat pisal še v času, ko je vodila vlado, recimo v zapisih  Alenke Bratušek vaje v izmikanju, Njena želja je naša želja ali Alenke Bratušek vaje v poziranju.

Resnici na ljubo vsega ni kriva sama. V nekakšno idolatrijo svoje predsednice se je ujel tudi njen sedaj že umaknjeni podpredsednik stranke Marko Bandelli, nekoč župan občine Komen, ki je moral odstopiti z mesta ministra za kohezijo iz razlogov, ki so pri tej stranki očitno tradicionalni, namreč v preziru, pravzaprav že v nekakšni neintelegibilnosti vloge medijev, kjer je svojo kratko kariero zaključil z neposrednim nadiranjem novinarjev: »Kaj bi še radi imeli? Mar me niste že dovolj očrnili?« Namreč Bandelli je na svojem tviter profilu januarja lani objavil fotomontažo transparenta s protesta javnega sektorja, na katerem je pisalo »ZDAJ PRIŠEL JE ČAS, DA ALENKA REŠI NAŠ«, o čemer sem podrobneje pisal v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo. Montažo je sicer kasneje zanikal, podobno kot se je nedavno opravičeval, ker je zapisal, da »z veseljem pozdravlja odločitev Rusije s kaznovanjem novinarjev, ki žalijo politike in javne osebe.«

Roka cenzure

Da ignoriranje funkcije medijev in udeležbe javnosti v političnih procesih v tej stranki ni več naključno, dokazuje zadnji primer, predvsem po petkovem po petkovem protestnem shodu Štrajk za Muro, ob katerem se sedanja ministrica za infrastrukturo obnaša strahovito ignorantsko. V želji po nevtralizaciji protestniških očitkov je posnela video, ga objavila na Facebooku in v njem poskušala hvaliti pozitivne vidike delovanja hidroelektrarn. Ob tem je spregledala zagotovilo iz koalicijskega sporazuma, ki nesporno govori o tem, da bo ta vlada zaščitila reko Muro in na njej hidroelektrarn ne bo gradila.

Najbrž je ena terminalnih faz v preziru nadzorne funkcije medijev, ko se kakšna politika ali politik zatekata k neposredni cenzuri. K sreči so mediji pri nas še relativno avtonomni, tako da dolga roka cenzure običajno ne pomaga, vsaj ne v delu medijev, ki nanjo ne pristajajo. Pri tistih, ki jih ima pri roki politika sama in jih lahko nadzira, recimo svoja socialna omrežja, pa kaže svoje omejeno dojemanje demokracije.

Alenka Bratušek video mura

Bratuškova v svojem video nagovoru, objavljenem na FB profilu

Komunikacijska čistka

Na ta način je Monika Weiss zelo natančno in z veliko mero duhovitosti opisala nekajdnevno izkušnjo, kdo in na kakšen način administratorji socialnih omrežij sproti brišejo sicer nežaljive in vsebinske komentarje, ki očitno niso pogodu ministrici in tej stranki – in to na Facebook profilu ministrice in predsednice stranke. Če prav razumemo, je administrator te strani generalni sekretar stranke Jernej Pavlič.

Lekcija, da z drugače mislečimi državljani ne morete opraviti z veliko radirko v roki, sploh tedaj ne, ko se borijo za svoje pravice in proti projektu, ki ga imajo za okolju škodljivega, v tej stranki po vsem sodeč še ni dozorela, kar kaže na resno anomalijo v dojemanju ne samo medijev, ampak tudi funkcije javnosti in tega, v čigavi službi so politiki – da so tukaj zaradi ljudi in ne ljudje zaradi njih. Zapis Monike Weiss objavljam spodaj.

O komunikacijski čistki Jerneja P., ki proizvaja elektriko za Twitter 

Po petkovem shodu proti gradnji hidroelektrarn (HE) na reki Muri, shoda v Ljubljani se je udeležilo več sto ljudi, je med vikendom potekala zanimiva izmenjava mnenj na FB profilu ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek, pod katero sodi tudi področje energetike. Potem ko se Bratuškovi od nastopa funkcije infrastrukturne ministrice kljub prošnjam ni uspelo sestati z organizacijami za zaščito Mure – časa ni imela niti v petek ob protestu, je uspela v soboto na rečnem bregu posneti video izjavo, v kateri protestnike proti gradnji HE obtožuje zavajanja in med drugim govori o pozitivnih vplivih HE na podtalnice.

No, v resnici omenjena izmenjava mnenj na FB profilu pod omenjenim videom ni potekala, saj so administratorji FB strani vse komentarje, ki so navajali stališča proti gradnji HE – tudi, če je šlo za uradna stališča pristojnih državnih institucij, kot je Direkcija RS za vode, po kateri je s strokovnega vidika gradnja HE na Muri nesprejemljiva – , brisali in komentatorje blokirali. Tako je zdaj pod video izjavo Bratuškove nekaj čez deset komentarjev, tipa »Prekmurce na sveče, ne samo Prekmurke«, »Super izgledate«, psiček z napisom »I srček U« in »Standardna zgodba! Polresnica, laž, zavajanje…vse se dopušča«. Ta zadnji komentar v podporo Bratuškovi je napisal Jernej Pavlič, vodja njenega ministrskega kabineta in generalni sekretar njene stranke SAB, ki se je cel vikend močno angažiral tudi za obrambo lika, dela in videa ministrice na socialnem omrežju Twitter.

Razprava na Twitterju je tekla o predlogu uredbe, ki so jo za Vlado pripravili na ministrstvu za okolje tik pred odstopljenjem bivšega okoljskega ministra Jureta Lebna in s katero bi prenehala veljati uredba iz časa vlade Janeza Janše, s katero so leta 2005 državne Dravske elektrarne Maribor dobile zeleno luč za izgradnjo osmih HE na Muri. Ker je Pavlič na Twitterju zanikal, da ministrstvo Bratuškove kakorkoli zavlačuje z uredbo ter da je razlog, da uredbe še ni na Vladi ta, da je katastrofalno napisana (»Katastrofalno je bila napisana z ogromno napakami!«), sem ga vprašala, kateri od obeh členov uredbe je katastrofalen z ogromno napakami. Predlog uredbe ima namreč dva člena. Prvi se glasi, da s to uredbo preneha veljati uredba iz leta 2005, drugi pa, da začne uredba veljati dan po objavi v Uradnem listu.

Pavlič je odgovoril: »Brez panike. Mi zagotavljamo elektriko, da vi lahko twittate.« (Huh.) In nadaljeval, da očitno sploh ne vem, da obstaja še obrazložitev uredbe, ki da je bila zelo slaba z napačnimi podatki, in da mi ne more pomagati, če tega ne vem. Ker imam celotno besedilo predloga uredbe – gre za dva A4 lista, na enem sta oba člena, na drugem obrazložitev – , sem ga vprašala, če denimo drži del v obrazložitvi, ki pravi, da predložene variante izgradnje HE predstavljajo tveganje za zagotavljanje pitne vode za 46.000 prebivalcev 12 občin Prekmurja in za sistem vodooskrbe v Pomurju, ki je bil sofinanciran iz evropskih sredstev v višini 38,6 mio EUR. Ni odgovoril.

Je pa reagiral na pripombo, naj ne bo žaljiv, naj zgolj komunicirajo jasneje in izpolnijo koalicijsko zagotovilo, da HE na Muri ne bo. Na to pripombo je namreč zapisal: »Koalicijska pogodba, ne veste, kako je bila napisana in kaj je to pomenilo. Ampak, vam želim lep večer.«

Ker se stavek o HE na Muri v koalicijskem sporazumu glasi: »Zaščitili bomo reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne bomo gradili«, je res precej težko ugibati, kaj dodatno naj bi to pomenilo poleg tega, kar dejansko piše. Gre namreč za enega najbolj nedvoumnih in konkretnih stavkov v koalicijskem sporazumu. Res pa ne vem, kako je bil koalicijski sporazum napisan – in zdaj me to dejansko zanima. Se pa da napovedati, da bo Bratuškova, če bo ogrozila lik predsednika vlade Marjana Šarca, morala oditi, saj je že pokazal, da »njegova ministrska ekipa« ne obstaja, da se za nobenega člana »svoje ekipe« ne postavi oz. je vsak član povsem nadomestljiv.

Kakorkoli, način, na katerega komunicirata ministrica za infrastrukturo in njen vodja kabineta na socialnih omrežjih, je neprimeren in nedostojen.

P.S. Ob tej priliki se v imenu vseh uporabnikov Twitterja zahvaljujem Jerneju Pavliču, da on oz. njegovi zagotavljajo elektriko za Twitter. Ker v nasprotnem marsičesa in marsikoga ne bi prebrali.

Ko članki izginjajo: o Šarčevi slabi koordinaciji in svetovanju, ki ga ni bilo

Odločitev premiera Marjana Šarca, da trenutno zavrne nastop pred evropskimi poslanci na marčni seji prihodnji teden v Strasbourgu, v okviru katerega bi imel priložnost predstaviti svojo vizijo prihodnosti EU, je završala na tviterju in celo bila deležna precejšnje kritike na levem in hkrati desnem političnem polu. Pričakovano so se najbolj odzvali nekateri slovenski evroposlanci in govorili o sramoti in neverjetni zamujeni priložnosti.

Kot vemo, je Šarec potem na tviterju zavrnil očitke z neprepričljivim in za domače loge značilnim manevrom, češ da bi njegov nastop lahko bil razumljen kot predvolilni. Hja, kateri pa ne bi bil? Dejal je:

»Moj govor v Evropskem parlamentu bi bil lahko v tem času razumljen kot predvolilni. Tisti, ki mi danes očitate, ker ne bom imel govora, bi mi v nasprotnem primeru očitali prav to. Za nagovore bo še priložnost, saj nas čaka predsedovanje 2021. Srečno vsem na volitvah!«

Predsednik vlade je s prozornim retoričnim manevrom svoje kritike razglasil za predvolilne nakladače. In kako so mediji poročali o njegovi (trenutni) zavrnitvi govora? Delo recimo z naslovom »Evroposlanci nad Šarca, Šarec se brani: Za nagovore bo še priložnost«, javni zavod RTV Slovenija pa s »Šarec: Moj govor v Strasbourgu bi bil lahko razumljen kot predvolilni«. Na podoben način sta poročala Slovenska tiskovna agencija (»Šarec vihar okoli nastopa v Strasbourgu vidi v luči volilne kampanje«) in Siol (»Šarec vihar okoli nastopa v Strasbourgu vidi v luči volilne kampanje«). Nekoliko bolj mešani so bili odzivi na 24ur.com, a brž lahko ugotovimo, da so odzivi dali prednost Šarčevi obrambni interpretaciji »zamujene priložnosti«.

Zanimalo me je, kako je o tem poročal časnik Delo. Sandra Hanžič je 19. marca spisala članek z naslovom »Evroposlanci nad Šarca, Šarec se brani: Za nagovore bo še priložnost«, z enakim datumom najdemo še prispevek »Šarčeva košarica evropskemu parlamentu«, ki ga podpisujeta dopisnik Peter Žerjavič in Gašper Završnik.

Toda članek, ki je potem bil objavljen pod naslovom »Šarčeva zaušnica evropskemu parlamentu izraz slabe koordinacije in svetovanja«, objavljen 20. marca 2019, je preprosto izginil. Podpisuje ga znova Sandra Hanžič in po naslovu sodeč smo si lahko v njem obetali nekaj kritike na račun »slabe koordinacije« okoli predsednika vlade in svetovalcev v njegovi bližini. A članku, kot vse kaže, ni bilo usojeno, da bi preživel.

Povezava nanj se je ohranila pod drugimi članki – urednik spleta jo je morda pozabil izbrisati, ohranjena je tudi povezava v arhivu, a članka tudi tam ni. Spodaj navajam nekaj sledi, na katere bo naletel tisti, ki ga morda zanima zgodba in ki se očitno kritično loteva koordinacije in svetovanja predsedniku. Tehnična napaka?

Ugibanje, zakaj je članek izginil, prepuščam domišljiji radovednega bralca.

P.S.

Po objavi tega zapisa se je članek na spletni strani Dela pojavil – kot je razvidno spodaj, točno ob 11.00 uri danes.

Povezane vsebine, ki jih ni

 

Šarec Delo eu cenzura

Povezava, ki pa ne deluje: članka ni mogoče najti

 

Slaba koordinacija, ki je ni

 

Šarec zaušnica iskalnik cenzura

Iskalnik Dela: članek je izpisan, a ga v arhivu ni

Odstranjena ali nedostopna stran, ki je

 

Delo šarec cenzura ni mogoče najti

Edini rezultat, ki ga boste našli ob iskanju članka, ki je bil  po vsem sodeč preveč kritičen do Šarca

In članek se znova pojavi…

Delo cenzura šarec posodobljeno

Članek po tistem, ko se je spet pojavil

 

Medijski oligarhi in čivave: o navadnosti nenavadnih novinarskih dogodkov

Zdaj je še tretja medijska organizacija, referenčna Reporters without borders (Novinarji brez meja), poobjavila sumarični članek Blaža Zgage o medijski situaciji v Sloveniji. Ne prav laskajoč, v resnici kar dramatičen in grozljiv za vsakogar, ki bi želel s ptičje perspektive presoditi kondicijo domačih medijev.

Zgaga RSF

Zgaga in njegov članek na straneh RSF

Kdor bi sklepal stave ob njem, in sam sem jo, bi lahko potencialno obogatel, če bi le našel koga nasprotnega mnenja, ki bi bil pripravljen kaj vrednejšega ponuditi. O čem? Da bodo slovenski množični mediji takšno objavo en bloc prezrli – in ji ne bodo namenili niti najmanjše pozornosti v obliki stavka.

Moja na tej strani je bila v bistvu kar manjši test veljavnosti omenjenega prepričanja. In seveda, kot takšna, predstavlja še dodatno jamstvo za ignoranco.

V njej sem ugotavljal, da članek »najbrž nikomur ne bo všeč in ga slovenski mediji skoraj zanesljivo ne bodo povzemali«. Zgaga panoramsko opisuje lastniško situacijo in prevzeme v vseh ključnih slovenskih medijih, v treh glavnih slovenskih dnevnikih: Delu, Večeru in Dnevniku, dogajanje na RTV Slovenija in Janševih medijskih satelitih, analizira prevzem Pro Plusa, ki je lastnik Pop TV in Kanala A, preko globalnega naložbenega sklada KKR in v režiji družbe United Group. Na koncu zaključuje z depresivno ugotovitvijo o katastrofalnem duhovnem stanju slovenskega novinarstva.

A bolj bistvena je zdaj, od same vsebine poročila, postala njena recepcija. Če znova uporabim staro in malce zlizano primero. Arthur Conan Doyle v noveli z naslovom »Silver Blaze«, kjer je prišlo do izginotja zmagovitega tekmovalnega konja z istim imenom in umora njegovega lastnika, v pogovoru z detektivom Gregoryjem položi svojemu junaku v usta sloviti dovtip:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): »Obstaja kakšen drug namig, na katerega bi me radi opozorili?«

Holmes: »Ja. Na nenavaden dogodek v povezavi s psom tiste noči.«

Gregory: »Ampak pes ni storil ničesar tisto noč.«

Holmes: »Saj, to je ta nenavaden dogodek.«

Molk domačih novinarskih psov čuvajev sicer res ni neobičajen incident, kot rečeno je celo skrajno predvidljiv. Če upoštevamo siceršnjo medijsko pozornost, velikokrat pretirano in obsesivno namenjeno slehernemu zunanjemu poročilu o partikularnem slovenskem dogajanju, imamo naslednje možnosti, zakaj pes tiste noči ni zalajal.

Prvič, domači psi čuvaji niso zalajali, ker Zgagov članek ni vreden laježa. Recimo, da je netočen, nepravilen, površen, slab, tendenciozen, da jim ni všeč avtor, kar bi bilo zelo v skladu z domačijsko folkloro, skratka vreden spregleda in prezira. Torej: takšnih člankov se ne bere.

Drugič, domači psi čuvaji niso zalajali iz ravno nasprotnega razloga: ker je točen, pravilen in resničen. Se pravi: iz nerodnosti pred razkritjem zapisanega, nelagodnostjo in bežanjem pred resnico.

Tretjič, laježa ni bilo, ker poznajo lastnika. Oziroma: ker poznajo lastnike svoje medijske hiše. Čista doylovska varianta.

Morda je še kakšna možnost, ki je iz pedagoške poantiranosti lahko mirno izpustimo. Sporočilo je namreč jasno: raje ne grizi roke, ki te hrani.

In ja, v tem je načelna značajska težava novinarskih čivav: novinarska zaveza resnici in poročanju nikakor noče ali ne zna preseči omenjenega oportunizma. Članek RSF je na tej povezavi.

Sicer ni prvič, da slovenski mediji ignorirajo Novinarje brez meja (RSF), ki sicer na letni ravni objavlja lestvico medijske svobode v svetu. Na to sem že opozoril nekajkrat, recimo glede pregona slovenskih novinarjev.

Več:

Blaž Zgaga o katastrofalni medijski sceni v Sloveniji

Imajo slovenski mediji dober razlog, da zamolčujejo RSF?

Reporter in cenzura napovednika na TV Slovenija

»Danes v Reporterju! Italijanski dosje Lidije Glavina. Ozadje nakupa luksuzne vile ministra Klemenčiča. Mreža podjetij tajkuna Petriča v davčnih oazah. In bankomat Dejana Židana.«

Vsebina zgornjega oglasa za revijo Reporter je bila na Televiziji Slovenija zavrnjena kot neprimerna. Posledično so se odločili, da takšnega oglasa, dolgega 15 sekund, ne predvajajo:

Razlogi so sumljivi. Čeprav gre za napovednik nove številke revije, ki ga Reporterjev novinar Nenad Glücks dolgočasno prebere v kamero, v ozadju pa je videti le logotip revije, so kasneje v Službi za trženje oglasnega programa TV Slovenija našteli kar štiri elemente, vsaj tako poročajo, s katerimi se menda kršijo poklicna merila in načela novinarske etike. Ker se, oglas ni primeren za objavo.

Ti elementi, ko je menda zavrnitev na mestu, so naslednji:

prvič, če je vsebina oglasa žaljiva za pravno ali fizično osebo ali RTV Slovenija;

drugič, če oglasno sporočilo lahko z vsebino rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika ali določene družbene skupine;

tretjič, če izrablja ali žali verska čustva in politična prepričanja posameznikov ali družbenih skupin;

četrtič, če omalovažuje, diskreditira ali žali druge gospodarske subjekte, družbene organizacije in društva ter državne ustanove ali njihove posameznike.

Že na prvi pogled vidimo, da je cenzura predvajanja oglasa stopila na tanek led: v nekaj kratkih stavkih nastopajo le zelo kratke trditve in opisi, kot so »italijanski dosje«, »nakup luksuzne vile«, »mreža podjetij tajkuna X v davčnih oazah« in »bankomat Y«.

Katera od naštetih sintagem bi lahko kršila eno od naštetih etičnih načel, in seveda katero?

Najprej k prvemu elementu, ki govori o žaljivosti: ker lahko prvi dve sintagmi zlahka izločimo, smemo pri preostalih dveh govoriti le o označevalcu »tajkun« in opisu »bankomat«. Težava je v tem, da noben ne more biti posebej sporen: prvi je utečeni izraz, ki ga uporabljajo tudi v programih RTV Slovenija, drugi je zgolj opis, ki bodisi opiše realno stanje ali ne. Glede na to da, gre za napoved izida revije, ki je pri nacionalki še niso mogli prebrati, odpade očitek, da bi lahko utemeljitev črpala svojo moč iz analize argumentov ali vsebine, ki so jih v reviji podali. Trditev implicira, da sta izraza »tajkun« in »bankomat« za nacionalko žaljiva po sebi. Kar se zdi močno problematično.

K drugemu elementu: katera od sintagem lahko rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika? Potencialno marsikatera, tudi vsaka od naštetih. Ljudje smo nežna bitja. A praktično nobena od štirih naštetih objektivno vzeto nima takšnega naboja. Kar je razvidno najbrž že iz reakcij omenjenih oseb, ki bodo sledile iz zapisov v Reporterju: če Stojan Petrič, Dejan Židan in ostali ne bodo preganjali njihovih novinarjev, se zdi cenzura RTV Slovenija pretirana in neupravičena.

Tretji element je prepoznavno popolnoma deplasiran: v navedenih sintagmah ni mogoče najti prav nobene asociacije na verska čustva ali politično prepričanje, posledično pa tudi ne deducirati osebnih žalitev.

Četrti element lahko kvečjemu opiše primer s »tajkunom Petričem«: govori o diskreditiranju in žalitvi gospodarskih subjektov, kar se lahko v napovedi nanaša le nanj. Spet smo pri semantiki izraza »tajkun«, saj drugi označevalci niso bili uporabljeni: je ta žaljiv, na podlagi česa in do kakšne stopnje je takšen?

V seštevku opazimo, da so potencialni nivoji razžalitev, na katere se sklicujejo na nacionalki, izrazito minorni – to je najmanj, kar lahko rečemo. Največ pa, da ne obstajajo. Uporabljeni izrazi so v širokem novinarskem obtoku. Predvsem pa ne more držati, da je sklicevanje na vse štiri naštete elemente utemeljeno. Odločitev Službe za trženje bi bila smiselna le, če bi za uporabo izraza »tajkun« ali »bankomat« bilo mogoče na sodiščih preganjati storilca. Čeprav sem na tej strani večkrat kritiziral diskreditacijski diskurz, ki ga uporabljajo pri Reporterju in drugod, se dejanje cenzure v tem primeru zdi absolutno neupravičeno. Ironija je najbrž tudi v tem, da je izbira besed, ki so jo uporabili pri reviji, že sama bila podvržena postopkom samocenzure, saj je za njihove standarde relativno blaga.

Še dodatno težavo predstavlja trditev, ki smo jo lahko prebrali na Svet24, češ da nacionalka nima nobenih težav z objavo praktično identičnih oglasov na Valu 202 in Prvem programu:

Odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla se je pritožil pri direktorici TV Slovenije Ljerki Bizilj Razložil je, da je “vsebina oglasa napovednik tem iz tiskane izdaje Reporterja”, sam oglas pa je podoben (skoraj identičen) vsebini radijskega oglasa, ki se že vrsto let predvaja na Valu202 in Prvem programu. “Vaša interna ocena je pavšalna in krivična do Reporterja, zato ostro protestiram in vas lepo prosim, da o vaši sporni odločitvi še enkrat premislite. Oglas prav v ničemer ne deluje zavajajoče, kot pišete. Prav tako ne spominja na vaša TV poročila, saj je čez cel zaslon na vrhu logotip Reporterja, novinar pa tudi začne napoved z besedami ‘Danes v Reporterju’ in nato našteje par tem, ki so objavljene v tekoči številki. To, da naj bi bila napoved precej senzacionalistična, kot pišete, pa tudi ne more biti razlog za kršitev vaših poklicnih meril – katerih sploh? – kar tudi ne navajate. To je kar nekaj – privlečeno za lase,” je med drugim zapisal Šurla.

Če drži povedano, potem je dejanje RTV Slovenija tudi močno nekonsistentno – težko si predstavljamo, da bi njihovi oglasi na radiu po terminologiji kaj bistveno odstopali od zavrnjenega televizijskega oglasa.

Reporter oglas cenzura

Članek na spletni strani Reporterja

Opozorila Reporterjevih novinarjev se zato zdijo upravičena: že res, da nam morda niso znani pravi podatki, kajti praktično noben medij, ki ne spada v ožji krog ti. desnih medijev, po enem tednu zgodbi ni posvetil nobene pozornosti, kaj šele, da bi jo raziskal – kar znova priča o močni razklanosti domače medijske krajine, ki je ne zanima resničnost stanj stvari, ampak raje sledi drugim zimzelenim agendam bojev »naših« proti »njihovim«. Že res, da pri Reporterju velikokrat neupravičeno kričijo, da se na RTV dogaja cenzura, ampak to pot imajo prav. Žal podrobnejših razlag zanjo nismo slišali. Tudi ne pomaga, če kratek napovednik označimo za tabloiden, češ da je uporabljeni diskurz v njem takšen, da ne sodi na javno radiotelevizijo. Morda res, toda spet ostanemo pred težavo, kako pojasniti dvojne vatle.

Zato je odločitev RTV Slovenija tudi nevaren precedens: že jutri se lahko zgodi, da nobenemu pravemu tajkunu, neodvisno od tega, ali Petrič to je ali ni, ne bomo smeli reči tajkun in nobenemu bankomatu bankomat. Zelo slaba novica za novinarstvo in demokracijo.

O Kolektorju pa raje nič

O tem, kako novinarski psi čuvaji neradi ali sploh ne poročajo o svojih lastnikih, sem že nekajkrat pribeležil svoja opažanja. Sploh takrat, ko gre za zanje neprijetne novice, osebno življenje ali težave v njihovih podjetjih.

Včasih se celo odločijo svojega lastnika braniti: recimo Slovenske novice v primeru obtožb na račun Stojana Petriča. Ta gospodarstvenik, ki stoji za nakupom Dela, nekdanji prvi mož idrijskega koncerna Kolektor, je kasneje postal tudi oseba, ki ga je preiskoval Nacionalni preiskovalni urad. Hkrati je postal predsednik nadzornega sveta FMR, tiste družbe, ki je kupila časopisno podjetje Delo.

Za mesečno plačo 600 evrov

Zadnja zgodba je tej podobna. Primorske novice so 2. decembra pisale o pismu, ki so ga podpisali zaposleni v štirih enotah koncerna Kolektor (Divizija A in B, Vleka, Orodjarne, invalidske družbe Ascom), v katerem zahtevajo izboljšanje neznosnih razmer: dvig minimalnih plač, boljšo organiziranost v proizvodnji in odpravo slabih odnosov.

primorske-kolektor

Članek v Primorskih novicah, ki ga je isti dan povzela še STA

Pričakovali smo, da se bodo novinarji o razmerah v Kolektorju razpisali,  morda ne ravno pri Delu in Slovenskih novicah, kot smo lahko slutili. A se niso. Slovenska tiskovna agencija je nato isti dan na kratko poročala o napetih razmerah v podjetju in tem, da delavci štirih enot idrijskega podjetja zahtevajo povečanja minimalnih plač in izboljšanje ostalih razmer. A tudi ta objava ni delovala motivacijsko za odjemnike nacionalnega servisa. Pri agenciji navajajo pismo, iz katerega izhaja, da imajo zaposleni v nasprotju s kolektivnimi pogodbami zamrznjeno napredovanje, da so študentje na uro plačani bolje kot delavci z več desetletno delovno dobo, še slabše od njih pa preko agencij najeti delavci:

»Ko seštejemo vse dodatke – delovno dobo, podaljšan delovni čas, je mesečna plača 600 evrov in nekaj drobiža neto,« pišejo ob zahtevi za dvig najnižjih plač, še navajajo Primorske novice.

STA prinaša še dodatno informacijo o odzivu predsednika uprave skupine Radovana Bolke o tem, da pri njih teče »socialni dialog«. Presenetljivo je objavljenih informacij s strani vodstva Kolektorja celo več kot začetnih podatkov o zahtevah delavcev: poudarjajo, da pripravljajo tudi novo podjetniško kolektivno pogodbo, ki bo urejala pravice in dolžnosti delodajalcev in zaposlenih, da se bodo dogovorili glede višine dviga plače na osnovi poslovnih rezultatov, stopnje inflacije in dviga produktivnosti, da kot vedno pričakujejo konstruktivne pogovore, katerih rezultat bo dogovor v obojestransko zadovoljstvo, da si želijo uspešnega medsebojnega sodelovanje pri doseganju začrtanih planov in da bodo potek pogajanj poskušali čim bolj pospešiti.

sta-kolektor

Vest o dogajanju v Kolektorju na STA

Udinjanje lastnikom

O novici je z nekaj zamude poročal še tednik Reporter pod naslovom »Sužnji tajkuna Petriča: Blišč in beda idrijskega Kolektorja« – 11. decembra. Zabeljena poanta članka: Petričev Kolektor ima na desetine milijonov dobička, njegovi delavci pa garajo za bedno plačilo. Medtem ko se največji lastnik skupine Kolektor Stojan Petrič baha, da se kopajo v denarju, del njihovih zaposlenih opozarja, da z vsemi dodatki in podaljšanim delovnim časom komaj presežejo 600 evrov neto plače:

»Med zaposlenimi so posamezniki, ki dobijo mesečno plačo pod minimalnim izplačilom, ostanek krije država. Kako je to mogoče? Ko seštejemo vse dodatke (delovna doba, popoldanski delovni čas, podaljšan delovni čas) je mesečna plača okoli 600 evrov in nekaj drobiža neto.«

Udinjanje lastnikom seveda ni nov vzorec obnašanja novinarjev in urednikov, prej nasprotno. Nove oblike vedenja psov čuvajev zajemajo, kot denimo v primeru Večera, interesno zanimanje za zabavne vsebine in turizem, kar je z novimi lastniki postalo del tržnih in piarovskih agend, ko se neka medijska hiša razvija ne v smeri kritičnega raziskovalnega akterja in servisa javnosti, temveč tudi organizatorja in promotorja dogodkov, ki z osnovno dejavnostjo novinarjev na noben način niso več povezani.

Pri nas novinarje z lahkoto kupimo

Še na nek drugačen način zabavni so lahko učinki, kot v primeru Dela in Dnevnika, kadar se novinarji ene in druge medijske hiše posvečajo recipročno lastnikom drugega medija in njegovim rabotam, svojim pa ne:

Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.

Nekaj lepe tradicije v tej smeri že imamo. Kot je nekoč dejal Émile Lahoud, libanonski general, politik in celo predsednik svoje države: »Saj veste, v teh krajih z lahkoto kupimo novinarje.« No, to.

Več:

Slovenske novice branijo svojega lastnika

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

Kako se Večerovi novinarji z lastnikom pogovarjajo o prihodnosti

Bulčeva cenzura ali ko žica zareže v jedro kulture

Kaj vse bodo očitali Maretu Bulcu, režiserju letošnje Prešernove proslave v Cankarjevem domu? Da je nezreli attention whore, politični agitator, ki pljuva čez državne simbole in s tem kompenzira svoj umetniški manko? Je pred nami fotorobot predrzneža s psihološkimi motnjami s ciljem ukrasti šov lavreatom?

Mare Bulc cenzura rtv

Spodaj je spisek nekaterih dosedanjih možnosti, ki so zaenkrat realnost postale. Prestavljajte si, kdorkoli med nami, da režirate taisto predstavo in da se v vaše delo vmešajo ali ga cenzurirajo – ne nujno na opisan način? Vi ste Bulc. Kaj boste storili bolje ali slabše od njega?

No, to je že začetna zadrega. Poskušate biti boljši. Lahko bi molčali, če ste lepo vzgojeni. Ali odstopili od projekta še pred izvedbo, ne pa da vztrajate. Lahko bi počakali nekaj dni ali teden, da stvar mine. Sicer nikogar več ne bi zanimalo, res je. No, to so tri možnosti, tri izboljšave. Še kaj resnejšega?

Tole.

Gre za proslavo pesnika, ne pa politični shod, je dejal Janez Bogataj. Skratka: umetnost, ne politika! Ker žica, prosim vas lepo, ne sodi v kulturni program tega ranga! Prešerna bi zabolelo.

Mare Bulc ne more biti pomembnejši od nagrajencev, je dejala članica UOPS Katja Pegan. Ja, in zdaj se bomo ukvarjali s tem domišljavcem.

A res noben kulturni praznik ne more miniti brez škandala, je dejal Tone Partljič. Kje je tvoja kultura, privzgojena omika, Bulc?

Izjava o cenzuri je skoraj zasenčila nagrajence, pravi Petra Vidali, kulturna urednica Večera. Ista poanta: ni lepo gnjaviti s cenzuro, slavimo raje umetnike.

Ker vsi pravijo, da je bila dobra, je res presenetila izjava režiserja, da proslava ni bila takšna, kot jo je želel. Pravi ista. Skratka: ker je bila po mnenju večine dobra, režiserjevo mnenje čudi. Se želi povedati, da cenzurirane proslave običajno niso dobre, ali pa morda sugerira, da se ni nad čem pritoževati, če uspejo navzlic cenzuri? Vprašajte domnevnega cenzorja, Bogataja. To drugo.

Če se N’Toko ni podvrgel proceduri in besedilo svojega komada ponudil na vpogled pred izvajanjem na odru, naj si sam pripiše, sugerira Vidalijeva. Umetniška avtonomija ustvarjalcev? Že, že, ampak prva je procedura! Sploh če je na drugi strani troublemaker.

In nato še dodaja: režiserjeva gesta izjave (!) ne bo prispevala k umiritvi kulturnega boja. In žica je po novem kulturni boj. Res je zamudil priložnost, da bi molčal.

Pač pa si je osrednje mesto sredi Večerove zgodbe o Prešernovi proslavi, dobesedno, vendarle priborila vest o ožičeni državi in Prešernovi muzi, ki ima v rokah klešče. Zakaj, kako?  Kulturni boj vendarle dopuščen? Ja, kar se zgodi na kulturni dan in se rima na Prešerna, je newsworthy. Celo če je žica. Razen Bulca, seveda.

Žica Večer Prešernova proslava

Skratka, ni razlogov za paniko, proslava je uspela. Bogataj je v slavnostnem nagovoru ponosno omenil svoje zasluge za kanapeje in darežljivost države, ker sploh še financira proslavo, kulturni boj je bil v post-produkciji uspešno ustavljen in s tem režiserjeve eskapade, tista žica pa, hvala bogu, ni uspela postati del scenografije na odru, ampak po naključju zgolj kipa na Prešernovem trgu. Kar se procedur tiče, pa se jih po bogatajevsko da tudi lepo zaobiti, že dokazano z nagrado Jožetu Možini.

No, nekateri mediji so skupaj s člani Upravnega odbora uspeli rešiti zadevo. V Sloveniji cenzure na dan kulture ni, bomo srečno dejali naslednje leto. Ker smo lani srečno eliminirali zadnjega cenzuriranca. Aja, pa modro bi bilo v odborove procedure dodati, da se po novem ne more nagraditi umetnikov in kulturnikov, ki tematizirajo begunce in žico. Naj ostane kultura prostor svobode, ne novih delitev med nami.

P.S. Kaj točno je že napletal Bulc? Menda sploh ni pomembno, pa vendar: »Proslava je bila cenzurirana. Njen umetniški, avtorski del. Protokolarni je tako ali tako vnaprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev: zahtevali so novo scenografijo (scenografka je zato odstopila od projekta), odslovili so enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko in drugo. Že pred tem so me ustrahovali z odpovedjo.

Čeprav so me konec novembra povabili k režiji in uradno sprejeli moj avtorski umetniški koncept, so mi po šestih tednih dela dali odpoved brez kakršnekoli obrazložitve, nakar so mi angažma čez 24 ur vrnili, češ da je prišlo do napake. »Igrica« z odpuščanjem, cenzura, ki sem jo bil z mojo ekipo deležen, in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo, sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času.«

Več:

https://vezjak.com/2014/02/08/preseren-na-psihiatriji/