Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Petkovič Večer Pahor vprašanja retuša

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar izsek

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.

Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila

So se sodni procesi v zadnjem času iz sodnih dvoran preselili na javno radiotelevizijo? Imajo tamkajšnji uredniki in novinarji pretenzije v črnih haljah odmerjati pravico, ali pa se, kar je še huje, v studiih odvijajo javna sojenja po neki čisto svoji, z neposrednim političnim aktivizmom zabeljeni logiki?

Sodnik o svoji nepravnomočni sodbi

Včerajšnji intervju Jožeta Možine s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem na TV Slovenija je postregel s takšno izkušnjo. Novinar in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič sta se odločila v studiu gostiti sodnika, ki je razveljavil poprejšnjo sodbo proti Milku Noviču in ga oprostil – a sodba še nikakor ni pravnomočna. Potem sta jo dovolila komentirati. Še pred tem je, celo nedavno, isti novinar v istem studiu gostil Novičevega odvetnika Jožeta Hribernika.

Ker je ta primer spolitiziran do konca in Noviča, na prvi stopnji spoznanega uboja Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, neposredno ščiti in brani Janševa SDS, sploh ni bilo presenečenje, ko je daljši napovednik prejšnjega intervjuja najprej objavila strankarska Demokracija, šele potem javni zavod: o tem več v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija.

Ni še konec. Ker niti to bilo ni dovolj, so na tretjem parlamentarnem (!) kanalu, politični ekspozituri iste hiše, že gostili tudi samega Noviča – takoj je mogoče uganiti, da ga je povabil Igor Pirkovič. O čemer sem pisal v Parlamentarni kanal in sodniška semena. Zdaj čakamo samo še, da se prebije tudi v Možinovo oddajo, s čimer bo nastop domnevnega morilca, sprva obsojenega in nato oproščenega, njegovega odvetnika in sodnika, ki ga je oprostil, zaokrožen in kompletiran.

radonjič 3 možina

Radonjić in Možina v akciji: oddaja Intervju, 20. oktober 2019

Udbomafija in domišljija

Zakaj je primer Novič tako močno zaželen tudi za javni servis in tamkajšnje politične promotorje? Ker skozi njega slovenska desnica na silo dokazuje eno svojih kardinalnih tez: da Sloveniji vlada krivosodje. Da je naše pravosodje krivično in prepredeno z udbomafijo. Da moramo izvesti lustracije. Več o tezi o krivosodju in njeni uporabnosti v Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi.

Če Novič ne bi bil oproščen, bi si kakšno drugo nedolžno žrtev morali izmisliti. Če Radonjić ne bi frenetično nenehno doživljal občutkov, da nanj pritiskajo mreže udbomafije, bi si takšnega morali izmisliti. Sodnikov domišljijski »modus operandi« sem opredelil v besedilu Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote. Pri tem, spletkarjenju seveda, sodelujejo tudi novinarji, zato sem o sodnikovem občutenju slovenskih medijev pisal v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih.

Žalostno spričevalo

Povabilo Radonjiću ima zanimiv timing. Urednica in novinar, ki z neskritim veseljem vsakič sledi svojim političnim agendam, sta ga udejanjila malo po tistem, ko je bil sodnik zaradi škandaloznega komentiranja ob izreku prepoznan kršitev etičnega kodeksa. Disciplinski postopek zaradi več drugih kršitev še teče in tudi ni nerazumljivo, zakaj: osvoboditelj Novića namreč povsod vidi strašanske zarote proti sebi, odkriva neverjetne hobotnice in povezave, posledično pa pritiskov obtožuje svoje sodelavce sodnike, nadrejene, vodjo tožilcev, politični vrh in neznane akterje.

Sam intervju je potem kar sam v najlepši meri ilustriral vse grobosti javnih žalitev neverjetnih dimenzij, s katerimi Radonjić sicer rad streže in kjer se večina res mastnih pljunkov običajno usmerja v njegovega šefa Marjana Pogačnika. Demonstriral je njegovo psihično stanje in široka javnost si je lahko kar dobro ustvarila vtis, v čem in kom tiči problem. Da javna radiotelevizija odpira prostor nebrzdanemu klevetanju in žalitvam drugih, je žalostno spričevalo tega trenutka in odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Kršitve osnovnih novinarskih načel

A ne le to. Odločitev za povabilo odpira zelo resne profesionalne dileme. S tem, ko je ponudila zvočnik vsem neutemeljenim in že po sebi neverjetnim obtožbam, bo javna radiotelevizija kršila osnovna etična načela, če v naslednji oddaji ne bo ponudila prostora tistim, ki jih Radonjić strahovito napada. Še več, taista novinarska načela bo kršila tudi, če ne bo gostila oškodovane strani v zadevi Novič, torej žene pokojnega Jamnika, njenega odvetnika in tožilke. Upam, da ni možno, da takšno možnost zavrača.

Prve tudi zato, ker jo je sodnik izjemno žaljivo osebno kompromitiral in je poskušal pokazati kot neprizadeto vdovo, ki je v sodnem postopku »popolnoma nič ne zanima, to trdim odgovorno«, zaradi česar je dvakrat moral intervenirati voditelj oddaje in vsaj malce ublažiti surove izpade svojega gosta. Njenega odvetnika, Miho Kuniča, pa je dobesedno pošiljal v zapor.

S takšnim ravnanjem in svojo intervencijo v sodni postopek sta novinar in odgovorna urednica oddaje  kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov: javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev. V intervjuju niso bila, in to povsem zavestno, uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča; o disciplinskem postopku in spornosti sodnika ni voditelj zastavil nobenega resnega vprašanja.

Pač pa je, nasprotno, intervju na svojem osebnem tviter računu reklamiral v podporo gostu kot oddajo, ki bo morala spremeniti Slovenijo (sic!); očitno osebno prepričan v nujnost lustracij proti »krivim« sodnikom. Avtorju in urednici s tem ni uspelo ohraniti »nepristranskega in etičnega razmerja do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov«, celo v tako tragičnem in delikatnem primeru, kot je zahrbtni umor posameznika.

Možina Radonjić intervju tvit

Intervju, ki bo spremenil Slovenijo: Možina na tviterju

Projekt javne radiotelevizije

Niti sta se Jože Možina in Manica J. Ambrožič poskušala izogniti vtisu, ki bi lahko spodbudil »upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Kajti prav to se je zgodilo: politični in strankarski projekt reševanja Noviča je zdaj postal projekt javne radiotelevizije. Možina, ki mu je tokrat res potrebno priznati določeno zadržanost, je tudi aktivno zamolčeval in zanemarjal podatke, ki so v nasprotju z njegovim osebnim stališčem in mnenjem.

Da bi dosegla uravnoteženost in nepristranskost, beremo v »Poklicnih merilih«, mora RTV Slovenija zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj. No, ni se zgodilo.

O čem je v oddaji Intervju tekla beseda? Pričakovano je bil Radonjić prikazan kot preganjana ultimativna žrtev. Vse se je menda zarotilo proti njemu, ko je začeli delati na zadevi Novič. Možina je postopal spretno. Ker dobro ve, da Radonjić ni politični desničar, ga je pričakovano izzval z vprašanjem v to smer v pričakovanju razbremenitve možnih očitkov. Jasno, Radonjićeva apropriacija s strani stranke, ki propagandistično širi vero v krivosodje, je drugačna od tiste v primeru Noviča, nekoč strankarskega kandidata za župana.

Takoj smo lahko razumeli, kam pes taco moli: sodnik, ki je oprostil domnevnega morilca, pač ni janšist, zato mu tovrstnih povezav ni mogoče očitati. In nihče mu jih ne. Je zgolj človek z bujno fantazijo, rade volje uporabljen in zlorabljen v politične namene tistih, ki igrajo šah z njim, in to v novinarskih in političnih vrstah.

Kriminal belih ovratnikov

Gost se je zaradi vprašanj voditelja najprej sprehodil po nekaj svojih odmevnih primerih, od Romov iz Ambrusa, potem omenjal sojenje narkokartelu, zaradi katerega je imel osebno varovanje, komentiral je sojenje duhovniku Frantarju. Vsakič znova je izrecno in na silo izpostavil, da v njih ni bilo nobenih političnih pritiskov – te je začel doživljati le v zadnjem, Novičevem. Temu primeru je bila namenjena daleč največja minutaža. Ob tem je ves čas komentiral nepravnomočno sodbo in namigoval, da za umorom Jamnika stoji nekakšen kemofarmacevtski lobi s številnimi povezavami v pravosodju in politiki.

Njegovi namigi, kdo bi lahko bil storilec, so povezani z nekaterimi drugimi sodnimi procesi, sebe pa je, ob številnih pritiskih nase, ki jih čuti s strani tožilcev in sodnikov, razumel predvsem kot tistega, ki ne sme podleči kriminalu belih ovratnikov, ki menda sega visoko v sfero politike in gospodarstva. Kot vemo že iz njegovih drugih javnih zapisov, smo v Sloveniji ujetniki »globoke države« z vsemi njenimi lovkami vred, ki zdaj za sabo puščajo trupla  – in tudi tokrat ni mogel mimo tega pojma.

radonjič 1 možina.PNG

Radonjić o komplotih proti sebi

Šepeti z Možino

Po svoje je bil Radonjić hvaležen gost, kar zadeva odmevnost: ne zgolj, da je komentiral številne odprte sodne primere, recimo tudi proti Zoranu Jankoviću, stregel je s klasičnimi konspiracizmi, težko se je zadrževal v svojih grobostih, žalitvah in neposrednih ocenah, tiste proti predsedniku sodišča Pogačniku, ki še kar najprej molči, je potem utemeljil z metaforo »Ko hiša gori, se ne šepeta«.

V njegovem javnem šepetanju potem sicer ni manjkalo pikanterije: celo oseba, ki ga je v začetni predstavitvi Jasne Krljić Vreg predstavljala, ga je opisala kot človeka nenavadnih manir. »On je posebnež,« je razlagala, in celo navajala neverjetne logične nesmisle, kot je tale: »On veliko več ve, kot zna«.

Sebe je sodnik, ki je v pogovoru ves čas mencal z nogami in rokami, svetovnonazorsko opisal kot možnega komunista (kar je, kot rečeno, Možini najbrž prvič v življenju nadvse godilo), vodjo tožilcev pa neposredno obtožil komplota in prikrivanja podatkov na način namigov o tem, kako se je skupina ljudi preprosto odločila, da Noviča po krivici obsodi, da bi prikrila prave storilce. Ti so po njegovem že dolgo časa nekje v tujini.

Absolutno čudak

Ob številnih sugestijah, da je z njim nekaj narobe, ga je s tem izzval tudi voditelj in povprašal, če je res čudak. Odgovor je bil: »Sem absolutno čudak« in k temu dodal, da zgolj v slovenskem sodnem sistemu, kajti v drugih evropskih ne bi bil. No, pozabil je povedati, da je za neko politično in evidentno tudi novinarsko linijo pravcati heroj.

Do sebe ne goji ni najmanjše kritičnosti, kar je bilo razvidno skozi izjavo o sodbi v primeru Novič: »Vsi ki so brali to sodbo, se strinjajo, da je napisana odlično.« No, močno dvomim in tudi sam sem v besedilu ugotavljal ravno nasprotno, njeno škandalozno nesmiselnost, o čemer več v Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec.

radonjič 2 možina

Globoka država, globoke mreže: sodnik v studiu o zarotah vseh vrst

Priložnost le eni strani

Ni prvič, da je TV Slovenija v primeru Novič stregla s svojo izrazito pristranskostjo, o čemer bolj obsežno v dveh prispevkih: Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in potem še Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Ponovimo za gostom: ko hiša gori, se ne šepeta. Morda gori RTV hiša, ne šepetajmo. Intervju z Radonjićem je z vidika kršitev novinarske etike eden pomembnejših v zadnjem času. Ne dvomim, da ga bodo častili v Janševih medijih, sicer pa bo najbrž poniknil v pozabo kot še en dokaz tega, kako daleč je pripravljen odkorakati naš javni servis. Ker smo se takih korakov preprosto že navadili. Manica J. Ambrožič se je povsem odpovedala objektivnemu in nepristranskemu pregledu dogajanja v procesu Novič. Njeno stališče ni bilo, da bo počakala do konca sodnih postopkov, v svojih programih je televizija zavestno dajala priložnost le eni strani: Noviču, Radonjiću, Hriberniku. Tisti, ki brani domnevnega morilca.

Da je za kakšno minuto v oddaji nastopil odvetnik žene pokojnika, tega dejstva ne spremeni. Kot rečeno: čakamo, da javna radiotelevizija vzame svoja »Poklicna merila« zares in zdaj, ker jih je že kršila, pred kamere posadi še tiste, ki jih v svojih oddajah tako zelo neposredno vehementno in vulgarno napada.

 

 

TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa

Le kaj želi Manica Janežič Ambrožič skupaj z uredniki dnevnika TV Slovenija doseči z rubriko, v kateri proti koncu osrednje informativne oddaje »predstavljajo prostočasne dejavnosti nekaterih predstavnikov državnozborskih strank«? Je to brezplačni, morda prostočasni piar za posamične poslanke in poslance? Po čigavem izboru?

Kronisti dopustov politikov

Izračun pokaže, da vsem ne bodo mogli dati mesta: to bi vzelo 90 rubrik in prav toliko dni. S tem so klecnili pri osnovnem načelu, ki ga imajo zapisanega v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija: da bodo nepristransko dali priložnost vsem političnim stranem. Drži, bizarno je sledenje temu načelu pričakovati v rubriki, ki govori o dopustniških dogodivščinah političark in politikov. Toda ne po naši volji, tj. plačnikov RTV prispevka. O tem, kako bodo rešili zadrego z neizbežno selekcijo, morajo vedeti tisti, ki so takšno rumeno rubriko v dnevnik sploh vpeljali.

In so jo rešili: prav nič niso pojasnili, toda v goste so povabili točno tri poslance in eno poslanko. Nič več. Po kakšnem ključu so izbirali, niso pojasnili. V včerajšnji so kot tretjega po vrsti reklamirali poslanca SDS Žana Mahniča. Novinarka Katarina Golob je v dobri dve minuti dolgem prispevku obiskala Janševega poslanca, v zadnjih letih morda najbolj navdušenega privrženca radikalne Generacije identitete, ki je z izvodom njihovega Manifesta za domovino, po vsem sodeč temeljnega in »bibličnega« dela slovenske veje gibanja, ponosno mahal in se tudi slikal v domačem parlamentu, o čemer sem pisal v Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar?

mahrnič prosti čas rtv 1

TV Slovenija med informiranjem: Mahnič na preži

Spreten tudi s puško

Golobova je že na začetku ponesrečeno uvedla svojega prostočasnega portretiranca: Mahnič da je »marsikdaj dvignil prah s svojimi izjavami«, ga je previdno predstavila, potem pa takoj dodala, da »malokdo pa ve, da je spreten tudi s puško«. Skratka, poslančeve sporne izjave je nemudoma povzdignila in jim pripisala status spretnosti…

Prispevek, ki je sledil, je Mahniča spremljal na njegovem obhodu lovišča. Nekolikanj ležernem, brez puške, a s psom in prijateljem, sledilo pa je pojasnilo, da je predan lovec da bo tudi to poletje večino časa menda preživel na preži.

mahnič prosti čas 2

Trofejni poslanec med razlago, kako je težko streljati v koprivah

In prav tja ga kamera tudi pospremi, tam da je velikokrat, ko »ure in ure preživi med krošnjami dreves, visoko na lovski preži«, predani poslanec pa novinarki pojasni, da živali včasih le opazuje, nič strelja, pozimi pa lovci poskrbijo za divjad.

Brez dolgočasenja

Po tem se z novinarko prestavita v lovsko kočo, kjer ji razkaže lovske trofeje in se pohvali, da je doslej uplenil srnjake, gamse, jelena in bil na lovu na svizca v Avstriji.

Piar nacionalke za politične izbrance potem začini še prijatelj intervjuvanca in zabeljeno pove, da je Mahnič boljši lovec kot politik – ja, ljudje to radi slišijo in hitro razumejo: tako fejst poba, žal ga je za politiko. Ampak kaj hočemo, se pač žrtvuje. In ker številnih trofej ni mogoče spraviti v dve minuti, novinarka počasi zaključi: »In sklepamo lahko, da Mahniču na lovski preži zagotovo ne bo dolgčas.«

mahnič prosti čas 3

Ertevejevsko tihožitje: visoko med krošnjami dreves

No, za to ne rabimo prav nič skrbeti, z Manifestom za domovino je lažje.  O tem, ali se v prostem času res dolgočasijo in ali poslanske prostočasne dejavnosti tečejo gladko in brez preprek, bomo s pomočjo javnega servisa sproti obveščeni.

Več:

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Predsednikova retorika prijateljstva: z nožem v srcu do medsebojnega spoštovanja

Ne, nihče ni bil posebej presenečen, ko se predsednik Pahor ni odzval na objavo zemljevida Velike Madžarske 4. junija letos in predlog sprememb zaščitnega zakona Slovencev v Italiji. Bodimo natančnejši: ko se ni odzval na pričakovan in za prvega državnika dostojen način.

Tudi nismo bili presenečeni, ko se v državi ni našel noben politik ali medij, ki bi opazil, da je z njegovo reakcijo, opisal jo bom v nadaljevanju, nekaj silovito narobe. Dejstvo, da nismo presenečeni, bi tudi moralo biti presenečenje, pa že dolgo več ni. Z argumentom, da predsednika itak nihče ne more več jemati resno, da nas ne more razočarati, ker je ultimativno razočaral že dolgo nazaj, da se ga ne prime nobena kritika in da ga je najbolje ne poslušati in ne gledati. Da si moramo, skratka, prikriti oči in nanj pozabiti.

Ne govorimo o nečem neznatnem in imamo odlično situacijo, v kateri lahko reakcije politikov primerjamo. Za največji kontrast med Pahorjevo držo in čvrstim političnim stališčem je poskrbel predsednik vlade Marjan Šarec, sam sprva nesojeni predsednik republike.

Šarčeva obsodba in nož v srce

Premier je namreč obujanje fašizma v soseščini obsodil, »več poslancev pa je opozorilo, da gre za ozemeljske težnje, ki jih mora Slovenija zavrniti.« Preden preidem k Pahorjevi reakciji, naj spomnim na izjemno ostro Šarčevo mnenje:

Vprašanje madžarskih in italijanskih zemljevidov ter predlogov za popise Slovencev je predvsem vprašanje za tisti del slovenske politike, ki je hitela sprejemati Tajanijevo ‘opravičilo’. Moje stališče je jasno. To ni ne evropsko, ne miroljubno. Je nož v srce Slovenije!

Še več, ob tem je dodal, da »ne moremo pa in ne smemo biti tiho, kadar se spet rojevajo takšne ideje. Kajti tisti, ki mislijo, da bi slovenski narod kar tako preživel, brez odpora, brez žrtev, so v veliki zablodi.«

In še: »Kajti, kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov«, je dodal v svojem govoru o rojevanju nacizma in fašizma v slovenski soseščini na spominski prireditvi ob dnevu izgnancev pri gradu Rajhenburg.

Pahor delo spoštovanje

Delov članek: obujanje fašizma in medsebojno spoštovanje

Pahorjev poziv k spoštovanju

Slišali smo torej dramatično težke opise ali besede: fašizem in nacizem pri sosedih, neposredno obsodbo zemljevidov, asociacijo na okupatorja, svarilo tistim, ki bi paktirali z njim, pa o nožu v našem srcu. Predsednik republike, večen flirter in populist, je ubral neko drugo taktiko. Taktiko neobsodbe, deplasirano retoriko »make love, not war« na ravnanja naših sosedov:

Pahor je ocenil, da je »razumljivo in prav, da objava zemljevidov, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev, naleti na zaskrbljenost in zavračanje demokratične javnosti in politike«.

Kot vidimo, je njegova pozornost bolj usmerjena v pokroviteljsko »razumevanje« izražene zaskrbljenosti na slovenski strani, glede tega je povsem gotov. Na drugi strani je stopnja gotovosti in »razumevanja« do ozemeljskih zahtev le pogojna. Povedano drugače, predsednik se je izognil obsodbi in razpravo speljal v psihologizacijo, proč od skrbi o ozemeljskih zahtevah sosedov k debati, zakaj so Slovenci zaskrbljeni. Ali so upravičeno, se mu ni zdelo pomembno. Zato je kar nadaljeval s sklepom, ki je strogo vzeto absurden, moralno šokanten in politično nevzdržen:

Prav zaradi takih poskusov si moramo še bolj prizadevati za uveljavljanje dobrih praks spoštovanja in sodelovanja, tako znotraj nacionalnih okvirov kot med njimi.

Obsodbo je torej popolnoma, resnično v celoti nadomestila čisto drugačna logika politične interpretacije okoliščin, apel k spoštovanju in sodelovanju s tistim, ki je zasadil nož v hrbet, če citiramo premierja. Jupi, z nožem v srcu do nemudnega medsebojnega spoštovanja in prijateljstva!

Tokrat se je modreje izkazal celo sam Janša. Iz SDS pa so pač sporočili, da objave zemljevida velike Madžarske ne bodo komentirali. Nerodno je kritizirati svoj alter ego. In za nameček finančnega mecena. Naše ministrstvo za zunanje zadeve pa je obsodilo izbor zgodovinske slike, »ki ne spodbuja k krepitvi vrednot, na katerih je zrasla Evropska unija«.

Prijatelj Dolfi

Pahor je svoje stališče skoraj dobesedno ponovil v sicer nadvse mlačno vodenem enournem pogovoru z Dejanom Ladiko na TV Slovenija ob dnevu državnosti, v katerem novinar v ničemer ni drezal vanj, ravno nasprotno. Na poizvedbo, kako se na »na te grožnje odzvati«, je zato, dobro zavedajoč se drugačnosti svoje pozicije, najprej preventivno začel s stavkom, da bo »morda ta odgovor koga presenetil«, kajti on je »malce pobrskal po zgodovini« in ugotovil, da »to niso novi pojavi«.

Tisto, zaradi česar smo na te pojave danes bolj občutljivi, je kontekst, več nacionalizma v Evropi, zaradi katerega se »takih fenomenov« sploh zavedamo, sicer »ne bi ostro reagirali«.

pahor intervju ladika

Dva para zbližanih nožic: še en prijateljski intervju na TV Slovenija

In potem je previdno nakazal »nekaj, s čimer se vsi ne bodo strinjali«, da je namreč treba »toliko bolj potrebno poglobiti prijateljske, dobrososedske odnose, da prevlada partnerstvo, dobrososedstvo in medsebojno zaupanje.«

S tem je v intervjuju variiral svoje poprejšnje stališče na provokacije Madžarske in Italije. Ker je že brskal po zgodovini in je torej njegova pozicija strogo reflektirana in nenaključna, saj je kar dvakrat opozoril, da bo presenetil in da se z njim mnogi ne bodo strinjali, storimo podobno še sami in glede na asociacije z okupatorjem ponudimo analogijo.

Adolf Hitler je v svojem delu Moj boj (Mein Kampf) opisal nujnost aneksije sosednjih držav, da bi se s tem zagotovilo več življenjskega prostora za Nemce. Kasneje je svojo vizijo tudi uresničil. Predstavljajmo si torej zdaj našega Pahorja, ki v eni izmed svojih faz – s sreči ne moremo vedeti, kako dolgo bi vztrajal s svojimi apeli k prijateljstvu, spoštovanju in sodelovanju – ponuja povsem enako logiko politične interpretacije. Se pravi nekaj takega: nič hudega, če naš Dolfi govori o aneksiji sosednjih držav, kar »bi bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev«, prav je tudi, da smo zaskrbljeni. Toda končni sklep bi bil pri njem lahko le en: prizadevati si moramo za uveljavljanje dobrih praks prijateljstva, spoštovanja in sodelovanja z dragim Dolfijem.

Resnici na ljubo smo takšno spoštovanje v Sloveniji že videli, na primer, ko so se predvojne desne politične stranke, zaradi svoje neomajne ljubezni do italijanskega fašizma, v delegaciji odpravile na sprejem k Mussoliniju v Rim 8. junija 1941 in se poklonile novemu slovenskemu vladarju. V znak prijateljstva.

In po tem je, ne kakšna ironija, ampak že huronska komedija, na državni proslavi ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu predsednik ponosno naznanil, da »končno imamo svojo državo« in seveda brez niansirane misli na zemljevid Velike Madžarske natanko šestkrat (!) ponosno izpostavil našo »suverenost«. Impresivno, če pomislimo, s kakšnim garaškim trudom si predstavlja njeno zagotavljanje!

Sajenje rožic kot retorično vodilo

Seveda drži, da zagovarjanje spoštovanja, partnerstva, dobrososedstva načeloma »deluje«, da z njim na zelo splošni politični in diplomatski ravni ni nič narobe. To je tudi stava, za katero se zna predsednik vedno znova odlično skriti. Kar držo naredi za groteskno zgrešeno in absurdno, je prav neustrezen kontekst, v katerem je uporabljena. Lahkotno govoričenje o prijateljstvu in spoštovanju je deplasirano in politično nevarno kolaborantstvo, za predsednika pa zgolj način sajenja rožic, postavljen kot ljudem všečno politično retorično vodilo – v katerem je vedno neizmerno briljiral. Čisto hipotetično bi me res zanimalo, katera je tista točka preloma v razvoju dogodkov, ko bi se mu bil pripravljen odpovedati. V praksi pa to pomeni lahko le samo še več trepljanja po ramenih z našimi italijanskimi in madžarskimi »prijatelji«. V čemer je tako dober.

In kakor da letošnji intenzivni paket njegovih medijskih nastopov ob dnevu državnosti že po sebi ne bi minil v znamenju dvojne tragikomičnosti, grotesknih predsednikov stališč in obenem tragične nesposobnosti in anemičnosti našega novinarstva, ki niti z eno besedo ni poskušalo izpostaviti Pahorjevih škandaloznosti, je včeraj v intervjuju za Planet TV kot vnet zagovornik privatizacije bank na koncu ob prodaji Abanke pojasnil še, da »ni potrebe, da bi imeli kot država v lasti banko, da bi z njenimi profiti služili.«

Seveda, kaj nam bo denar, ki bi ga lahko investirali v socialo in dobrobit državljanov, naj se z njim oplaja zasebni kapitalist ali špekulativni sklad. Tja spada. Oni rabijo denar, ne mi, zato prodajmo vse!

pahor abanka

Pahor o odvratnosti profita, ki ga dela državna banka

Norost, ki ni le v politično, temveč tudi v ekonomsko in gospodarsko škodo vseh. Ampak kaj bi, na koncu bo zmagala medijska in javnostna logika, ki sem jo omenil: Pahorja žal, navzlic podpori volivcev v dveh mandatih, vsebinsko nihče več ne jemlje resno, razen njegovih socialnih demokratov, in pod takšno pretvezo mu še bolj dovoljujemo, da lahko stori ali pove prav vse, brez posledic. Kar šteje, je le še njegova podoba na instagramu, česar se tudi najbolj zaveda – in ljudje si želijo samo tega.

Narcizem namesto obsodbe nacizma, narcizem kot pot v nacizem.

Balkanska Madonna od blizu: Severina kot politična aktivistka

O oddaji Od blizu na TV Slovenija z voditeljico Vesno Milek, sicer novinarko Dela, sem sicer že priložnostno kaj spisal. V besedilu Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem se čudim, ker je posadila predsednika vlade v svoj nezbrisljivo tabloidni format oddaje in ga posledično prisilila – resda se ni upiral – da zaigra na kitaro. Tri leta kasneje mu žal niti poceni populistični vložki na javni radioteleviziji in deset takih oddaj več ne more pomagati pri vračanju izgubljene politične moči.

Ja, to je bil tudi čas, ko so oddajo kategorizirali kot informativno oddajo in z njo štartali na najbolj izbrani čas v svoji shemi. Danes je končno postala del »razvedrilnega programa«, skratka infotainment smernice so postale manj skrivaške.

V Rojevanje novinarske antikritične lepote, podarjene z geni opozarjam na obstoj socialnih prijateljskih mrež, v katerih deluje naše novinarstvo, solidarno v dobrem in slabem, tudi takrat, ko je treba ščititi novinarje pred neznatno kritiko, recimo mojo – Milekova je zato »ustvarjalka, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija«. Hkrati sem opozoril, da so Od blizu gostili kar devet (9) gostov zapored od začetka, pozabili pa na ženski spol. No, kasneje so porazni androcentrizem le korigirali. Na nekatere druge obtožbe na svoj račun sem nato odgovoril še v tekstu “Od blizu”: kako manipulirati z dejstvi.

severina objem milek

Severina in Vesna Milek: čudenje uvodu in želja po objemanju

Globoko novinarsko poslanstvo

Slaba tri leta kasneje je vse prišlo na svoje mesto. Oddaja je še zmerom na sporedu, svojo tabloidno profiliranost je izostrila z izbiro gostov in nezgrešljivo naracijo, stkano iz  idejnega koncepta, ki želi že od začetka »slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu«. Skratka, bistro zastavljeni disclaimer: po eni strani vrtanje v človekovo zasebnost, legitimizirano vnaprej, po drugi prošnja po odpustkih, če bomo na tej misiji globokega novinarskega poslanstva neuspešni.

Zato je pred nami, ker je vse previdno odeto v lažni videz in iluzijo, »navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo.«

Balkanska Madonna

V zadnji oddaji s Severino Kojić, znamenito hrvaško estradnico, smo lahko ta teden enkrat več konkretno spremljali voditeljičin poskus »intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine«. Spet imamo na delu disclaimer v funkciji kamuflaže: pogovor z glasbeno divo o intimnih zadevah je komplementiran z napovedjo serioznega novinarskega napora.

In naprezanje v tej smeri seveda ni merjeno z ničemer drugim kot željo, da bi v gostovo intimo »prešli« (penetrirali?) čim močneje in intenzivneje, kar bi morali potem razglasiti in častiti kot odličen profesionalni rezultat. Ne bo šlo: več intime lahko pomeni samo več privrženosti senzacionalizmu in rumenilu. Očitno prvine, udomačene na javni radioteleviziji.

Milek je svojo gostjo uvedla s pričakovanimi fanfarami o ikonični fatalki, ki je ravnokar izdala nov album. In pristala na menda zanjo redek daljši televizijski intervju: torej upajmo, da se bo dobro prodajal. A ne le to, v uverturni dramatični predstavitvi je sledil značilni obrat:

Nekateri jo vidijo kot Marilyn Monroe, drugi kot balkansko Madonno, saj je preigrala vse mogoče podobe in vloge: od seks simbola do zapeljivke, od Marije Magdalene do pretepene ženske in mučenice. Je estradnica, ki je svojo popularnost izkoristila tudi za rušenje predsodkov in nacionalizmov.

Severina Milek

Balkanska Madonna o politični univerzalnosti glasbe

Muza, ki zagovarja pravice delavcev

Kakor da bi se zavedala, da obstaja očitna meja med estradno žurnalistiko in resnim novinarstvom, je voditeljica pohitela in Severino namreč razglasila za veliko aktivistko:

Javno se je zavzemala za pravice delavcev, zagovarjala je možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo in nasprotovala Jadranki Kosor, opozarjala na naraščajočo brezposelnost, oboževale so jo mase, hkrati pa je bila muza mednarodno uspešnih umetnikov, pa naj bo to Goran Bregović, slikar Dimitrije Popović, skladatelj Matija Dedić in Tomaž Pandur.

Najbrž je marsikdo pomislil, da o hrvaški Marilyn Monroe marsičesa pač ne ve, sploh ne o njenem političnem aktivizmu. Ampak po tako prijaznem napovedniku je nemudoma, že v prvih stavkih, sledilo pojasnilo gostje, ki je takoj po vstopu v studio vsem dvomljivcem dala prav: tudi ona »se ni prepoznala« v nepričakovanem opisu politične aktivistke.

Moja poanta je zelo skromna: da bi vsaj nekoliko prikrili estradniški značaj oddaje (nedavno je v njej nastopila tudi Tereza Kesovija), je najbrž k takšni divi bilo potrebno dodati še kakšno njeno bolj imenitno identiteto. V tem primeru borke za pravice delavcev, žensk in socialne delavke, ki se bori proti brezposelnosti, predsodkom in nacionalizmom – evidentno precej neuspešno. Ne rečem, da kaj od tega Severina priložnostno ni storila. Da pa bi jo hrvaška ali mednarodna javnost poznali po tem? Resno?

S tobom lipo mi je in solidna hrvaščina

V izrazito intimnem pomenkovanju, v katerem ni manjkalo tikanja in celo nadvse čutnega začetnega objema med obema, emocionalnih izbruhov in prikazov joka, laskanja v obeh smereh (v bistvu celo izrazito s strani Severine, ki je buhtela v poklonih do voditeljice), smo nato videli nekaj insertov z njenih nastopov ali video posnetkov.

Voditeljica jih je jemala za iztočnice v pogovoru in Severina se je večkrat čudila njeni podkovanosti (»Pričala si o meni neke stvari, za koje ni ja nisam znala«), sicer pa se je pomenek vrtel tudi okoli globokoumne sporočilnosti besedil. Nasploh sem si najbolj zapomnil modroslovno ekspertizo okoli verza »I kad me varaš s tobom lipo mi je«.

Vesna Milek je eno uro govorila solidno hrvaščino, kot že pri Terezi Kesovija. Moram poudariti: sploh zelo solidno za slovensko javno radiotelevizijo. V nekem trenutku je sicer sama vanjo podvomila, a jo je gostja brž pohvalila, da je dobra. Vsekakor je njena hrvaščina bistveno boljša od slovenščine, ki jo boste kadarkoli slišali na HRT, ko bodo gostili kakšno Slovenko ali Slovenca.

Severina hrvaščina

Voditeljica, ki prosi za popravke svoje hrvaščine

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

Rotirajoči Utrip, kjer se v izvedbi menjujejo novinarji, je v režiji Jadranke Rebernik vedno znova enak: v njem bo veliko moraliziranja v podporo desnici, televizijski material preteklega tedna, kajti gre za pregled dogajanja v njem, bo pretežno vzet z »njenega« tretjega parlamentarnega kanala, kjer že itak nastopajo voditelji, ki dobesedno pišejo himne stranki SDS, v oddaje pa vabijo lobiste, preverjeno politično desno orientirani kader in odpadnike iz levih strank, kakršen je bil tokrat Igor Lukšič, ali komentatorski zbor okoli Bojana Požarja.

Rebernikova tudi tokrat ni razočarala. Oddajo, ki jo je zaključila s poetično budnico, z »Živimo v državi, kjer se ljudje vsako jutro zbudijo, a se še niso prebudili«, je povzela iz govora Janše leta 2017 (»SDS ima jasen cilj: prebuditi Slovenijo in ustvariti okolje, ki bo omogočalo, da bo Slovenija domovina za vse!«) in še ene himne njegove stranke z naslovom »Prebudi se, Slovenija« avtorice Martine Prevejšek. V kateri je, kot vemo, celo kot glasbenik (!) nastopil spet Janša:

Zaupala mi je, da se je ideja porodila na Pučnikovem pohodu na Boču leta 2016, ko je rojstni dan praznoval tudi predsednik SDS Janša. »Ko sva sedela pri kosilu,« pripoveduje, »je beseda nanesla na glasbo in predlagal mi je, naj napišem novo pesem o Sloveniji, ki bo odražala razmere današnjega časa.«  In tako je nastal refren pesmi »Prebudi se, Slovenija! Prebudi se, čas je že«.

Neustrašna in objektivna analiza Marjanove čepice

Da Rebernikova ni pustila razočaranih, smo prebrali v tviter odzivih, kakršna sta bila »Pravoverni bojevniki se zagotovo že pripravljajo na diskreditacijo Jadranke Rebernik. Njeni Utripi so ‘sovražni’, ‘populistični’ in ‘ekstremistični’. Tokrat si je drznila dregniti v populistično pionirsko – komunistično samoobrambo Serpentinška.« in »Jadranka Rebernik, Utrip, TV 1. program! Po dolgem dolgem času objektivno poročanje, brez dlake na jeziku. Neustrašno direktno. Ali se časi Slovencem jasnijo ali pa je bil le dežurni cenzor na smučanju?!«

In res, enega osrednjih delov Utripa je tokrat tvoril protinapad na Šarčev govor ob spodleteli ustavni obtožbi, predvsem del o Janševem članstvu v Zvezi komunistov, ki je očitno močno zbodel tudi Rebernikovo:

Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili člani Zveze komunistov, veste vi. Čudno pa je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino. Veste, tudi jaz znam pogrevati zgodovino, ne samo vi, ampak bodi dovolj, ker se s tem ne mislim ukvarjati.

Rebernikova je Šarca komentirala: »Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

JJ Utrip

Utrinek iz analiziranega Utripa: avtorica in njen politični idol

Antijanšizem, zaradi katerega izgubljamo vsi

Ker v Sloveniji spimo, ker smo še zmerom uročeni, ker ne spregledamo in nosimo pionirske čepice z zvezdo, se nam dogaja, da imamo na oblasti levico in predsednika, ki hrani antijanšistične resentimente, je svoja politična prepričanja še dalje krepila avtorica Utripa in jemala v bran večnega prvaka opozicije:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Tiha premisa njene vrednostne ocene nas pripelje do sklepa, da če se Slovenija ne bi ubadala toliko z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar najbrž avtorici pomeni, da bi z njegovo pomočjo in njim na oblasti prosperirala.

Je bil dežurni cenzor res na smučanju?

Pisec zgornjega tvita se najbrž moti v duhovičenju, ko pravi, da je Utrip bil objavljen, ker je zatajil cenzor. Kot sem pokazal v prispevku z naslovom O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«, je z odgovorno urednico Manico J. Ambrožič na javni radioteleviziji možno vse: ker ni prepovedanih tem, ker ni prepovedanih gostov in ker sama prejema tako pohvale kot graje, so na RTV odprta vrata za vsako misel vseh možnih orientacij in prepričanj.

Čeprav je Rebernik nesporno branila Janšo na več ravneh, to posledično ne bo štelo za kakšno posebno neuravnoteženo pristranost. Osrednji dokument zavoda, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, je spisan s precejšnjo nepreciznostjo in je zato mogoče ubežati slehernemu očitku. V njem se res sugerira, da je nepristranskost »temeljna vrednota v vseh programih RTV Slovenija«, da mora novinar objektivno obveščati javnost, da ne sme zavajati, biti čustveno opredeljen in v etičnem razmerju (!) do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov, da ne sme spodbuditi upravičene domneve, »da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.«

Skrivanje za žanr

Nič od tega ne pomaga, ker merila ne določajo, da v žanru komentarja novinar ne bi smel posredovati katerega koli svojega subjektivnega prepričanja. V razdelku 5.7, ki je posvečen ravno komentiranju, Utrip pa velja za avtorsko, torej komentatorsko oddajo, je namreč zahteva po nepristranskosti nekompatibilno dopolnjena z idejo pluralnosti mnenj:

Osnovno poslanstvo RTV Slovenija je javnost čim bolj izčrpno in uravnoteženo ter nepristransko seznanjati z dogajanjem doma in po svetu. Čeprav imajo novinarji o problemih, o katerih poročajo, svoja mnenja, ta v ničemer ne smejo vplivati na to, da bi novinar izmed njemu znanih dejstev uporabil samo tista, ki ustrezajo njegovemu videnju. Kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. Ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. V določenem obdobju morajo biti komentarji uravnoteženi, to pomeni, da morajo biti zajeta vsa relevantna stališča. Nobeden od zaposlenih novinarjev in urednikov na RTV Slovenija nima monopola nad komentarjem. To velja tudi za zunanje komentatorje.

V praksi pa to pomeni, da se odgovorni na javnem zavodu v takih situacijah največkrat skrijejo za žanr oddaje, s čimer se izognejo očitku, da niso opozorili, da gre za komentar, hkrati pa različnost političnega prepričanja avtorja ali avtorice, npr. v  Utripu, vedno legitimirajo z nedoločenim pluralizmom, zapisanim vodilom komentiranja.

Kot Nova24TV

Najbrž se bo to zgodilo tudi tokrat in posledica je, da je od časa do časa TV Slovenija videti kot strankarska Nova24TV. Navzlic temu, da je bila novinarka evidentno pristranska, da ni skrivala svojih političnih prepričanj in je subjektivno podajala dejstva na način, ki sledijo njenemu videnju.

Kako bo že dejala odgovorna urednica? Da so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi.

Imperij vrača udarec ali o fašistični nevarnosti z RTV Slovenija

»Pa čeprav so bili posnetki vojaškega urjenja po zaslugi vidnega funkcionarja podmladka SDS-a, ki je osumljen sodelovanja pri nastanku gozdne čete, najprej predstavljeni prav v medijskem imperiju največje opozicijske stranke.«

Mojca Pašek Šetinc, Utrip, 15. september 2018

Povejmo naravnost: javna razprava o spolitiziranosti slovenskih medijev je pretežno tabuizirana tema. Kdaj smo nazadnje videli kakšen prispevek o tem na javni radioteleviziji? Kdaj smo slišali kakšno fokusirano debato o Janševem »medijskem imperiju« – oznaki iz zadnjega Utripa izpod peresa Mojce Pašek Šetinc, ki je vzbudila nenormalno ogorčenje pri kom? Istem imperiju. Obratno ne velja – tu opazimo načelo asimetrije. Nekoga, kot je Peter Jančič, boste našli kot komentatorja na obeh straneh: v Odmevih TV Slovenija ob Rosviti Pesek, Slavku Bobovniku ali Igorju E. Bergantu, in recimo na Janševi Nova24TV.

O neki asimetriji

V zadnji oddaji dela imenovanega Janševega imperija s pomenljivim naslovom »Kdo vam laže« je skupaj z Mitjo Iršičem moral komentirati naslovno temo, lažno medijsko dogajanje na RTV Slovenija. Simetrija je torej hitro prepoznavna: prva izjemno rada, že obsesivno komentira drugo, vendar javni zavod, med drugimi, ne bo komentiral prvega.

Jančič nova pašek

Nova24TV in pogovorna oddaja o RTV Slovenija

Ker je delavce na Nova24TV izrazito razburil zadnji Utrip, je dejansko skoraj celoten enouren pogovor usmerjen v analizo poročanja javne radiotelevizije. Kjer je v tej sicer kultni sobotni komentatorski oddaji, nekakšen okoli 15 minutnem pregledu tedenskega dogajanja na notranjepolitičnem parketu, padla kakšna ne dovolj naklonjena beseda na račun opozicije in njenega vodje, posledično pa, vedno znova pričakovano, prebudila reakcijo pri naslovniku in njegovih novinarskih brambnih delavcih.

Jančič je, kot komentator RTV Slovenija, navzlic svoji notorični zadržani previdnosti uspel povedati nekaj krepkih. Naj jih navedem: ker je Pašek Šetinc v prispevku pokazala nekaj fotografij Mladine s tako rekoč zasebne strelske zabave s prvakom SDS na čelu, je to označil s tremi opisi: diskreditacijskim »Širi neke fantazme z arhivom Mladine«, pokroviteljskim »Tudi Mojca bi morala sama premisliti« in vrednostnim »Nekorektna politična propaganda«.

Eden od trenutkov Utripa, ki je moral vznemiriti sodelavce Nova24TV, je zagotovo sicer že zapažena okoliščina, da je nekaj narobe z zadnjo konspiracistično pogruntavščino SDS, po kateri medijsko pokritje Šiškove varde služi le zamegljevanju fokusa in bežanju od drugih pomembnejših političnih tem, zaradi česar je Šiško tako rekoč podtaknjenec Murgel, ki so podtaknile Šarca. Zakaj? Ker so člani SDS in avtorji Politikisa, ki sodi v omenjeni imperij, v Tarči kar sami navajali, da so bili povabljeni k Šišku v štajersko gošo in se nato celo hvalili z medijsko ekskluzivo.

Obravnava RTV, ki vodi v koncentracijska taborišča

Še več, Jančič je v delovanju javnega servisa ugledal vzporednice s fašizmom, pri katerem je prišlo do obračunavanja z opozicijo na podoben način, kot so si to zamislili uredniki TV Slovenija:

»Fašizem je to počel… končalo pa se je tako, da so jih strpali v koncentracijska taborišča in pobili.«

Predvidljivo ga je potem fašistična tendenca s Kolodvorske vznemirila do te mere, da je prišel do dveh ugotovitev, v katerih je ugledal politično naklonjenost in klanjanje: »Ko javni zavod ravna na tak način, tu moramo biti zaskrbljeni« in »To je priklanjanje neki oblasti na način, ki je nedopusten.«

In končno je nekdanji odgovorni urednik Dela komentiral še delo odgovorne urednice TV Slovenija Manice Janežič Ambrožič, do katere je sicer poskušal biti nekoliko bolj uvideven, zato ji je očital »le« nekorektnost in ji podelil prijateljski nasvet:

»Imamo novo odgovorno urednico, ki očitno ni poskrbela za to, da bi bila javna radiotelevizija korektna do opozicije in do gledalcev in poslušalcev. Morajo se tudi uredniki zamisliti, kaj počnejo.«

So pa uredniki TV Slovenija vendarle precej tolerantni v svojih komentatorskih izbirah, kar sem že večkrat pokazal. Če odmislimo sezname nezaželenih oseb, jim ni težko šparati s povabili takrat, ko gre za politike, ki pljuvajo po njihovih novinarjih ali ne plačujejo RTV prispevka, o čemer sem pisal npr. v prispevku Kako RTV reklamira tiste, ki hujskajo proti plačevanju prispevka. Včasih vabijo takšne, ki celo pozivajo proti temu, ali gostijo druge urednike in politične komentatorje, ki v službi politikov načrtno sesuvajo avtonomijo hiše ali nesramno žalijo – na kar opozarjam v Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu.

Mazohizem nepreprostosti

Mazohizem, ki kaže na notranjo razdvojenost, nenačelnost in odprte rane večnega vračanja istega, politične zakletosti javnega servisa, ki deluje v skladu z Grimsovim Zakonom o RTV Slovenija. Pri čemer so normalne rešitve, umerjene s prakso in blizu vsem normalnim svetovnim medijem s tradicijo, popolnoma na dlani: če bi kakšen politik žalil njihovega novinarja z medijsko prostitutko, se mu prepove vstop v njihove studie vse do trenutka javnega opravičila. Seveda velja tudi za javne servise. Tako preprosto je to.