Novinarka Erika Žnidaršič in ekipa Tarče so po »dosjeju Kangler« deležni političnega linča oblasti in strahovitih pritiskov, zaradi česar se bodo morali zbuditi splošna javnost, novinarski ceh in opozicija, končno tudi vodstvo RTV Slovenija, in jih odločno zaščititi. Od slednjega sicer zaradi politične obarvanosti in vpliva ne pričakujemo, toda ob sedanji grožnji izgube medijske avtonomije radiotelevizije je potrebno vse napade na novinarje jemati še resneje.
Vrh vladajoče politike je na čelu s stranko SDS aktiviral vse svoje pripadnike, medije in medijske satelite, da obsodijo voditeljico in jo po možnosti celo odpustijo. Zakaj? Le zaradi njene profesionalne drže, ki očitno zaradi razkritij v oddaji ni bila preveč pogodu vladajoči kliki. Med drugimi so se protestno oglasili tudi v »pravovernem« Združenju novinarjev in publicistov ter Slovenskem združenju domoljubnih novinarjev, saj predstavlja Franc Kangler pomembno figuro sedanjega oblastniškega imperija.
Reakcija je bila kruta in nepredstavljiva. Kot piše Žurnal24, naj bi Jadranka Rebernik, razvpita vršilka dolžnosti informativnega programa, izvedla cenzuro, oddajo prihodnji teden odpovedala in ustvarjalce poslala na dopust!
Obremenilni prisluhi
Omenjena oddaja, ena bolj kvalitetnih Tarč v zadnjih letih, je temeljito in prepričljivo prikazala stanje v 26 sodnih postopkih proti nekdanjemu mariborskemu županu, ki se je moral s tega položaja posloviti zaradi uličnih vstaj, toda po dolgih letih so vsi primeri zelo nepričakovano pravnomočno končani v njegovo korist. Ironično Mariborčanov leta 2012 v času protestov sploh niso zmotile županske rabote, ampak šele njihovim žepom neprijazen radarski sistem. Ker so novinarji v Tarči nazorno ilustrirali in bogato dokumentirali veliko padlih sodnih primerov, za nameček pa v zgodbah nanizali številne prepise pomenljivih prisluhov, v katere se je »šerif iz Dupleka« ujel, je prikazano gradivo v oddaji obudilo indice o njegovih mnogoterih koruptivnih praksah in zlorabah položaja. Med njimi si bomo kot najbolj ljubke zapomnili telefonske klice, ko se je srčno zavzel za bliskovito kariero prijateljev in tudi brhkih mladenk ob sebi, sicer tesnih sodelavk.
Prikazano ga je že po uvodnem delu, ki si ga je ogledal, silovito razjezilo kot tokrat edinega gosta v studiu, k sreči pa se mu je voditeljica pri energičnem oporekanju, po katerem slovi, odločno upirala. V »dosjeju Kangler« smo sicer pogrešali ključni del – stališča predstavnikov preiskovalnih in pravosodnih organov, čemur naj bi namenili ločeno oddajo. V njej se bo, če bo do nje tudi prišlo, morala razprava vrteti okoli njihove nemajhne odgovornosti, saj je več kot prepoznavno katastrofalni rezultat postopkov razgalil, da je zaradi njihovih napak, torej niti malo po krivdi Kanglerja, zaupanje v pravno državo pri nas dramatično ogroženo. Zaradi tega bi morali pričakovati podrobno analizo ravnanja s strani nadzorstvenih organov v padlih zadevah.
Retorika teorij zarot
Kanglerjeva retorična obramba pred očitki o koruptivnih poslih je že več kot desetletje prepoznavno enaka: na ves glas sebe razglašati za ultimativno žrtev politične zarote levice in komunistov, ki so ga tokrat serijsko preganjali v rekordnih 26 ovadbah in si potemtakem res vzeli veliko časa zanj, nato aktivirati mrežo podpornikov okoli Janeza Janše, da ga bodo ščitili in branili na političnem in medijskem parketu, sploh v parlamentu, vmes pa poskrbeti, da bodo preveč nevarni tožilci ali sodniki izločeni, enako tudi neprijetni dokazi in še zlasti prisluhi. Zato se je tudi tokrat kot gost oprijel že preverjene taktike in svoje prve besede v studiu začel z asociacijo na komuniste: »To, kar sem danes slišal na nacionalni televiziji, toliko laži, tega še komunisti po letu 1945 niso storili.«
In čeprav ga je voditeljica takoj ustavila, češ vsi navedeni podatki so iz uradne dokumentacije, se ni predal, avtoritativno je zakričal: »Gospa Erika, ne prekinjajte me!« Hitro je nato gledalec lahko zaslutil, da bo ob ognjevitem gostu potrebne veliko voditeljičine okretnosti in volje do oporekanja, zato je na vsako repliko, da gre za laži, tudi zahtevala, da domnevno lažnost navedenih podatkov pojasni. Kadar Hojsovemu sekretarju ni najbolje uspevalo, se je populistično zatekel v kakšno drugo obliko obrambe, recimo da je napaden zato, ker je kmet. Ker svojčas ni ravno prepričljivo pojasnil izvora svojega velikega premoženja, zaradi česar se je začel sklicevati na dohodke iz naslova kmečkih opravil in pionirsko delo pri pridelovanju lubenic, kot je to opisala njegova žena, je zaslutil priložnost, da lahko tokrat zabrusi: »Vi se norčujete iz dela na kmetiji. Jaz sem pa ponosen, da delam na kmetiji.« Pri tem je očitno pozabil, da tokrat ne gre za volitve in ceneno iskanje podpore pri tem delu prebivalstva, ki se mu je uspel približati med 10. uro zvečer in 7. ali 8 uro zjutraj: po njegovih lastnih besedah je namreč cele dneve preživel na občini, zato je lahko tako obilno kmetoval kvečjemu ponoči.
Na podoben način je uspel v oddaji glede policijskih prisluhov, ki so dodobra razkrili njegov modus operandi, prostodušno trditi, da prisluhov sploh ni (»Teh prisluhov ni!«) in že v naslednjem stavku pritrditi, da prisluhi seveda so (»Če pa imate vi te prisluhe, je pa to en dokaz več, da je policija že pred letom 2008 …«). Kaj zdaj, so ali niso?
Naj navedem še tretji motiv njegove obrambe: sam da je nedolžna žrtev predvolilnega obračuna, je hitel namigovati, zato da so mu v Tarči pripravili limanice.
Teza o vzporednem sojenju
Prvi politični odzivi proti Tarči so gradili predvsem na ideji, da je voditeljica priredila nekakšno »vzporedno sojenje« – Kangler je vendar de iure nedolžen, zato se o njegovem početju ne sme dvomiti in tudi medijsko poročati o vsebini spornih ovadb ne. Nemudoma so se aktivirali vsi strankarsko dirigirani mediji, ki so na pravi politični liniji, torej Nova24TV z Borisom Tomašičem, Demokracija z Jožetom Biščakom, Domovina z Rokom Čakšem, Planet TV z Mirkom Mayerjem in Siol s Petrom Jančičem, če omenimo največje. Na tviterju so se z ogorčenimi objavami odzvali predsednik vlade Janša, nato minister Aleš Hojs s svojimi cinizmi, podpredsednik parlamenta Jože Tanko pa je tvitnil: »Podlo in umazano. Ko povabiš gosta v oddajo na javno televizijo z zlobnimi nameni.«
Posebej se je aktiviral Jančič z zapisom, da je voditeljica »poskušala pred volitvami včeraj diskreditirati predsednika Nove ljudske stranke Franca Kanglerja«, ob tem pa je še poročal, da je član programskega sveta Slavko Kmetič od predsednika programskega sveta Cirila Baškoviča zahteval izredno sejo programskega sveta. Obenem je še očital, da so v oddaji »zamolčali udbovsko ozadje in povsem očitne zlorabe politične in sodne oblasti«.
Gošnik bi jo vrgel iz službe
Še en programski svetnik, rubljeni Vane Gošnik, je storil korak dlje in predlagal prekinitev delovnega razmerja za novinarko:
»Generalni direktor RTVS in v.d. direktorja TV javnost še nista seznanila, da je Erika v suspenzu in da poteka postopek prekinitve delovnega razmerja iz krivdnih razlogov.«
Ob čudaškem zapisu je dodal še zahtevo po odločnih ukrepih s strani vodstva, sicer bo podpora v novem programskem svetu »skopnela kot sneg aprila«. Uroš Urbanija, direktor vladnega Ukoma, ki sicer mesečno izvaja nezaslišan pritisk na javno radiotelevizijo s svojim analizami poročanja, ki vsebujejo politično pristranske očitke, pa je na tviterju ugotavljal, da upa, da se RTV Slovenija ne bo naslednjič spravila še na g. Uhernika – tistega, ki je bil obsojen, po nedolžnem v zaporu in nato dokazal, da ni kriv. Namesto opravičila in preiskave zlorab sodstva so po njegovem na TV Slovenija uprizorili novo sojenje, pri tem so ga »po nedolžnem obsodili«, kajti stranka SD je svojčas »uvedla fašistične metode in mu vzela mandat v DS«.
Sramotna statistika
Burna in obsežna reakcija Kanglerju v podporo dokazuje, da vladajočo stranko SDS in njene satelite skrbi le status nedolžnosti njihovega človeka, niti malo pa, izjemoma glede na njihove klasične teze o »krivosodju«, ne vidijo težave v tožilcih in sodnikih, kar že po sebi razkriva politično favoriziranje in pristranost njihovih motivov. Kajti demokratično razvita politika bi se morala, če bi jo v državi imeli, resno vprašati, kaj nam rezultat 26:0 pove o uspešnosti dela policije, tožilcev in sodnikov, saj najbrž večje sramote v statistikah pravnomočno oproščenih v Sloveniji ne bomo našli. In to ob vsej medijski pozornosti javnosti, ki je bila namenjena Kanglerjevim številčno rekordnim postopkom! Kaj si lahko potem obeta nepomemben državljan, ki je nikoli ni deležen?
Politični pritisk na ustvarjalce Tarče je prišel v delikatnem trenutku vedno opaznejšega vpliva na očitno politično nastavljeno vodstvo TV Slovenija na liniji Whatmough-Areh-Rebernik, ko se večajo tudi pričakovanja vladajoče stranke SDS, da lahko v celoti nadzira novinarsko delo v skladu s svojim političnim okusom in preferencami. Pred izzivom se je našel tudi novinarski kolektiv in predvsem njihov komunikator Igor E. Bergant, ki je pred mesecem dejal, da v dogajanju v hiši »ne vidi posega politike«, ampak bolj »nenavaden odziv na prostor in čas, v katerem živimo«. Kajti to, kar javnost že res jasno zaznava kot brutalno politizacijo zavoda, sam še vedno dojema bolj kot »odraz problematičnih notranjih razmer«. Če kaj, potem sedanji napadi na ustvarjalce oddaje Tarče nimajo nič skupnega z notranjimi razmerami. Upajmo, da si Bergant in njegovi istomišljeniki vendarle kmalu premislijo in uvidijo, da so kar oni sami največkrat ta »problem notranjih razmer« v hiši. V imenu časti in ugleda novinarstva mu bodo ustvarjalci Tarče za bolj pošteno presojo in kakšno gesto podpore najbrž hvaležni.
Več:
Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene
Programski svetnik, ki ga rubijo, ker ne plačuje RTV prispevka
Vlada več ne skriva ambicije po poseganju v informativni program na javni radioteleviziji
Igor E. Bergant ne verjame, da so spremembe na TV Slovenija motivirane politično
You must be logged in to post a comment.