Občina vedno bolj (kot) gostilna: o argumentu iz interesa

Novi mariborski župan Saša Arsenovič se v začetku svojega mandata ne more ravno pohvaliti z delovanjem, ki bi upravičevalo pričakovanja vseh razočarancev po dveh debaklih: trpkih izkušnjah s Francom Kanglerjem in Andrejem Fištravcem.

Nekatere zadnje epizode dišijo najmanj po tem, da se novinec v politiki obnaša miselno preveč trgovsko, morda pa tudi, in to vedno bolj, avtokratsko in samozagledano – na kar kaže tudi izkušnja z ustanavljanjem mestnega glasila.

Mestne nepremičnine

Nakup stavbne pravice za osrednjo tržnico na Vodnikovem trgu in potem še gostišča Pri treh ribnikih s pripadajočimi zemljišči, kar je na izredni seji potrdil mestni svet, tudi ob zapiranju razprav za javnost, rahlo diši po prioritetnem razumevanju občine kot še ene lastnine. Zdaj bo oboje kupilo za te potrebe ustanovljeno občinsko podjetje z imenom Mestne nepremičnine.

Arsenović gostilna Večer

Iz Večerovega članka: gostilna ali dostojanstvo, to je zdaj vprašanje

Čemu služi občinski nakup znanega gostišča v parku, sploh če upoštevamo dejstvo, da je Arsenovič dolgoletni gostinec z odlično žilico za iskanje dobrih investicij?

Župan se je pred svetniki branil s patetično razlago, polno baročne retorike globoke skrbi, ki je od lastnika nekaj objektov s hrano in prenočišči ne bi pričakovali: »Ne gre za gostilno, gre za bistveno več, za simboliko, dostojanstvo, identiteto. Tega si ne smemo vzeti, to je del nas.«

Čudovita vizija

Kaj je del nas in kaj je del župana? Njegova skrb za dostojanstvo, v kateri je zmanjkalo bistveno pojasnilo, od kod bo občina vzela denar za svoj nepremičninski biznis in komu  bo posledično dotacije priščipnila, dasiravno ga potrebuje bolj, je včeraj dosegla vrhunec v hitropotezni razlagi zbranim novinarjem, kakšni interesi dejansko vodijo njegove korake. Župan je, kot so poročali na POP TV in 24ur.com, odkril lastni interes:

»Vse kar se dogaja v Mariboru je tudi moj lastni interes, saj sem tudi jaz občan tega mesta in si izredno prizadevam, da bi celotno mesto prišlo tja, kamor do danes ni prišlo. Vizija je čudovita,« pravi župan.

Svoje sklepanje je, če povedano razvežemo v silogizem, izpeljal spretno in učinkovito. Zanimalo me bo, od kod takšna učinkovitost in kaj je dejansko sploh povedal, zato bom predstavil njegovo izpeljavo v nekaj elementarnih premisah in sklepih:

(1) Nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, je v interesu vseh Mariborčank in Mariborčanov.

(2) Sam sem Mariborčan.

(3) Torej je nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, v mojem interesu.

Logična veljavnost in lažne premise

Arsenovičeva replika je bistra, saj se poskuša skriti za logično formo veljavnosti. V (1) nam ponudi napačno premiso, kajti seveda ni dokazano, da je nakup znanega gostišča v interes občank in občanov. Potem tej premisi doda še eno (2), nedvoumno resnično, iz obeh pa ponudi silogizem ali argument s končnim sklepom (3), ki ga je težko spodbijati. Na nek način torej javno pozornost usmeri v sklep in proč od razprave o premisah.

Težava je v tem, da je logična veljavnost argumenta neodvisna od resničnosti premis, saj je odvisna le od notranje skladnosti med njimi. Povedano drugače, argumenti so logično veljavni tudi takrat, ko vsebujejo neresnično premiso, kar lahko, sploh v medli medijski naraciji, učinkovito zamaskira napako. Posledično pa v razmerah denimo populistično zvitega delovanja politikov, kamor sicer mariborskega župana ne uvrščam, onemogoči pravočasno odkritje ponujene prevare.

Retorična učinkovitost

Ker je svoje potencialno osebno zanimanje spretno zamaskiral, se je župan spretno izognil odgovoru na vprašanje. Namreč morda je vse, kar je v interesu Mariborčank in Mariborčanov, tudi v interesu župana zato, ker je Mariborčan, toda začetna poizvedba novinarjev je merila na pojasnilo, ali je vse, kar je v interesu župana, tudi v interesu Mariborčank in Mariborčanov.

Vidimo, da so navidezno logično dobre izpeljave za politike lahko uspešno jezikovno sredstvo, saj bo razprava o resničnosti premis ob ne preveč spretnih medijih lahko vselej ostala v ozadju bolj ali manj impresivne forme logičnega sklepanja: končni sklep, da je nakup tudi v županovem interesu, je pač resničen, podan je retorično učinkovito in mu je težko oporekati.

Zato dodajam v tem duhu: župana lahko spraviš iz gostilničarja, ne moreš pa spraviti gostilničarja iz župana?

Kako so gradili MAKS

Sicer pa ni prvič, da se je kakšen mariborski župan lotil nepremičninsko obarvanih poslov. Leta 2010 je, o čemer na široko pišem v knjiga Resnica mesta in mesto resnice, Franc Kangler hitel z izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), v resnici kar novega Pandurjevega teatra, s katerim je omenjeni zvabil pokojnega režiserja v Maribor in mu ponudil pomembno mesto znotraj Evropske prestolnice kulture.

Takrat je občinsko podjetje ZIM, ki bi moralo izpeljati projekt ob Ruški cesti, kasneje znan pod imenom MAKS, odkupilo zemljišča po sumljivih cenah, občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM, ki bi moralo izpeljati naložbo, v občinskem gradivu ocenjeno na natanko 51,398.553 evrov.

Vrednost za polovico športnega parka Stožice je, kot vemo, končala klavrno: po obljubah naslednjega župana Andreja Fištravca, da bo tam stala »ameriška univerza«, na Ruški še danes sameva ogromna luknja.

Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva

Današnji »vseslovenski protest«, z učnimi vajami v osvajanju spletnih množic navdahnjena akcija nekdanjega mariborskega župana, bo najbrž odšel v zgodovino kot paradigmatski zgled klasične politične ugrabitve ulice, tokrat skozi imitacijo vstaj, ki so po različnih mestih Slovenije, začenši z Mariborom, vzniknile predvsem proti koncu leta 2012 in v letu 2013.

Resničnostni šov Franca Kanglerja, h kateremu je privlekel velik del politične desnice, ki nam bo rešila Slovenijo, bo najbrž hkrati demonstracija novih formul domačega populizma, kjer se mora elita zvijačno pretvarjati, da je del ljudstva, in tudi moči tovrstne retorike, o čemer več v mojem besedilu Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem.

Po svoje pa najbrž želi dogodek osmešiti izročilo vstajniškega gibanja: tistega, in tu se sicer kopja lomijo, zaradi katerega je moral predčasno odstopiti Janez Janša in njegova vlada. Nekateri drugi bodo namreč za resnejši ali morda dokončni razlog navajali objavo poročila Klemenčičeve Komisije za preprečevanje korupcije 7. januarja 2013, ki je ugotavljalo veliko obremenjenost s korupcijskimi tveganji za dva politika, njega in Zorana Jankovića. Oba sta, ugotavljamo danes, še vedno čvrsto v sedlu politike.

Gotofi licitirajo nove gotofe

»Vseslovenski protest« gotofega mariborskega župna ob blagoslovu in izdatni pomoči prvaka SDS, tudi v obliki avtorske himnične pesnitve, moramo zato motriti ne zgolj z vidika nominalne uplenitve označevalca, pomemben vidik predstavlja že sama primerjava dogajanja na Prešernovem trgu danes in tistega šest ali sedem let nazaj.

SDS vseslovenski protest vabilo

Vabilo na vseslovenski protest na strani SDS. Organizator menda neznan.

Za začetek velja spomniti: danes bodo ulice, medijsko minutažo in javno mnenje uzurpirali tisti, proti katerim je veliko državljank in državljanov takrat protestiralo. Leta 2013 ni odstopil zgolj Janša, na zadnji dan leta 2012 se je poslovil tudi Franc Kangler. Oba sta postala »gotofa« po volji in izbiri ogorčenih množic.

In ravno zato moramo današnji shod ugledati tudi kot na nekakšno revanšo odstavljenih politikov. Toda če je vstajniško dogajanje v svoji prvi rundi imelo svoj smisel, saj je bilo bolj ali manj avtentični izraz rousseaujevske »obče volje«, zahteve množic, uperjene v koruptivne elite, je zdaj stvar perverzno obrnjena na glavo: taiste elite so zmanipulirale svoje pristaše in se pomešale med njih, da bi protestirale proti drugim elitam. S tem sta Kangler in Janša dejansko na simbolni ravni kastrirala državljanke in državljane in zasedla njihovo pozicijo organiziranega upora »od spodaj«.

Včasih proti zombijem, danes sami zombiji

Ne le to, leta 2013 je Janša protestnike razglašal za zombije in svaril pred levim fašizmom ter vlekel primerjave s holokavstom. V vstajnikih je videl nadaljevalce politike »od Čebin do Murgel« in prodajal svoje klasične konspiracizme z Milanom kot glavnim dirigentom načrtovanega scenarija. V strahu pred močjo množic je potem celo na isti dan organiziral »protishode« in v Zboru za republiko so mu takoj prisluhnili – ni naključje, da velmožje v njem podpirajo tudi današnji protest rumenih jopičev.

Če je takrat obveljalo, da je menda s protesti nekaj narobe, ker so izraz nedemokratičnega delovanja in nevarnega divjanja množic, šest let kasneje to več ne velja. Kot pravi Janša, je oditi na ulico zdaj najbolj domoljubna in slovenska gesta, ki jo naravnost pričakuje od slehernega zavednega državljana, zaskrbljenega za prihodnost »od Boga dane« domovine.

Izjemno groteskno je opazovati, kako današnjega shoda, čeprav so imeli na voljo kar nekaj dni ali celo tednov, niso bili zmožni miselno artikulirati množični mediji. Tega ni mogoče upravičiti s čakanjem na dogodek, kajti uzurpacija Tromostovja s strani starih političnih elit, tako ali drugače neuspešnih, politične opozicije in strank, ki hrepenijo po svoji priložnosti priti na oblast, je več kot evidentna.

A ne le to, v medijska poročila so se takoj prikradle informacije, da ga organizira »civilna družba in nekatere politične stranke«, kar je seveda popačitev realnega stanja. MMC RTV Slovenija danes piše o shodu pod naslovom »Rešimo Slovenijo: protestni shod civilnih iniciativ in političnih strank«, kjer so se civilne iniciative znašle na prvem mestu.

Tudi v podnaslovu Dela nam sporočajo, da »Marjan Podobnik, Franc Kangler in Janez Janša vabijo na protest, kjer naj bi ‘civilna družba dobila moč besede’«. Jasno, da imamo opraviti z nasprotnim procesom, z zlorabo civilne družbe kot takšne.

Rešimo slovenijo mmc

RTV Slovenija o shodu civilnih iniciativ.

Agitacija strankarskih portalov

V nečem pa se bo današnji protest, ki sledi čez nekaj ur, izkazal za koristnega. Pozornemu bralcu je namreč mimogrede razkril široko mrežo gverilskih strankarskih portalov, žal močno podcenjenih s strani domačega novinarskega ceha in javnosti.

O spletnem medijskem imperiju, ki ga obvladujejo anonimni novinarji in uredniki, seže pa onstran dovolj znanih portalov, časopisov, televizij in spletnih strani s prepoznavno strankarsko izkaznico, sem poročal v besedilu Spletne strani političnih strank in trojna ironija. Kakor da bi okoli današnjega protesta prejeli natančno navodilo, so ob vseh standardnih medijih strankarske provenience svoje glave iz vode pomolili naslednji portali z agitacijsko agendo: Moja Dolenjska, Moje Podravje, Naše Zasavje, Gorenjski utrip, E-Maribor, Celjski glasnik, E-Koroška, Spodnje Podravje, Slovenec, Pomurske novice in Utrip Ljubljane.

Bogdan sporoča

Najbrž še zdaleč nisem naštel vseh, omenjeni pa so svoje prispevke okrasili s takimi naslovi:

»V četrtek, 10. oktobra, protest Rešimo Slovenijo« (https://moja-dolenjska.si), »VIDEO VABILO NA PROTEST REŠIMO SLOVENIJO, KI BO 10. OKTOBRA 2019« (https://mojepodravje.si), »Protest REŠIMO SLOVENIJO v četrtek, 10. oktobra v Ljubljani« (https://nase-zasavje.si), »10.10.2019 se pridružite shodu rešimo Slovenijo« (https://gorenjski-utrip.si), »Večerova antipropaganda glede shoda “Rešimo Slovenijo”, se vrača kot bumerang! Mariborčani v naval na avtobuse!« (https://e-maribor.si), »Nimate prevoza? Na vseslovenski shod Rešimo Slovenijo bodo vozili avtobusi« (https://celjskiglasnik.si), »Na jutrišnjem protestu v Ljubljani tudi zahteve za 3. razvojno os« (https://e-koroska.si), »Za četrtek napovedan vseslovenski shod Rešimo Slovenijo«(https://spodnjepodravje.si), »Slovenija se je prebudila – na vseslovenskem shodu Rešimo Slovenijo pričakujejo več tisoč ljudi« (http://www.slovenec.org), »Vsi, ki želimo dobro ZA SLOVENIJO, gremo jutri na protestni shod REŠIMO SLOVENIJO, sporoča Bogdan, ki dnevno migrira na delo v sosednjo Avstrijo!« (https://pomurske-novice.si), »Video: Tudi mladi si želijo sprememb« (https://utrip-ljubljane.si).

Reševanje vojaka Franca

Kako bo steklo današnje reševanje vojaka Franca in politične desnice pod krinko reševanja Slovenije, lahko kar dobro predvidimo. Najbrž politični desnici pri nas ni težko spraviti do Tromostovja kakšnih 1000 in nekaj udeležencev, jim ponuditi topel obrok in rumeni jopič.

Bistveno bolj intrigantno bo spremljati, v kakšnih oblikah se bo potem širila »medijska resnica« o uspehu protestnega dogodka in analizirati poročila. S svojo lastno mrežo medijev gre seveda bistveno lažje in s svojimi podaniki še bolj. Čakamo.

rešimo slovenijo jopič barve

Rumeni jopič, ki je vmes pričakovano postal rumeno-moder.

Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem

V državi se kmalu obeta protest pod naslovom Rešimo Slovenijo (RS) in njegov iniciator Franc Kangler je za Janševo televizijo podal nekaj pojasnil (Nova24TV, 25.09.2019).

Kot vemo, je nekdanji mariborski župan izkoristil koruptivno dogajanje okoli Zorana Jankovića in ga v svojem odmevnem video nagovoru, posnetem v mirujočem parkiranem avtomobilu, vzel za izhodišče svoje kampanje (»Na drugi strani pa nekomu odpišejo 29 milijonov, pa se nihče ne vpraša v tej državi.«)

Kangler Nova protest

Kangler v elementu na Nova24TV

Z voditeljem oddaje sta se predvsem trudila novačiti in na steni v ozadju se je ves čas pogovora prikazoval podatek o protestu. Na fotografiji v vidnem polju izstopa okorno izpisani slogan »Ko je dovolj je dovolj«, seveda z manjkajočo vejico, tem nezgrešljivim znamenjem avtentičnega slovenskega domoljubja.

Gledalec oddaje si je v 40 minutah lahko ustvaril kar dober vtis, kako deluje politični populizem v svoji elementarni ljudski inačici in kako ga servisira propagandizem. Kakor da bi z nekajletno zamudo Kangler spoznal, da lahko socialna omrežja s premišljeno retoriko res aktivirajo množice, bo zdaj, opogumljen ob odzivu na video, ki si ga je ogledalo 400.000 uporabnikov, 7500 delilo naprej, prejel pa je 3000 lajkov in 1500 komentarjev, kar nam je vse iz glave zadovoljno pojasnil pred kamero, organiziral množične proteste.

Vse to je storil nekdo, ki je, zaradi njih in zaradi suma storitve 15 kaznivih dejanj, moral pred nekaj leti odstopiti. In to na podlagi gibanja, sproženega na Facebooku. Se pravi: pravo majhno maščevanje detroniziranega župana.

Tri faze: solzavi populizem

Ni prvič, da je Kangler, sicer zapoznelo, zaslutil mobilizacijsko moč in vpliv medijev, sploh socialnih omrežij (Novi kralji in njihovi osli), če propagandistična trobila in kakšno Rosvito Pesek pustimo ob strani. Enako velja za njegovo domišljeno emocionalno apeliranje, kjer se običajno sprehodi skozi tri faze, demonstrirane tudi v tej oddaji.

Prva faza prinaša nastop še kontroliranih osebnih emocij, ki jih je tokrat tudi neposredno refleksivno ubesedil, ko je opisal motiv za idejo protesta: »Na nek način sem bil čustveno prizadet,« pove v oddaji. In potem nadaljuje s svojo bizarno traktorsko epopejo, neponovljivo v svoji sporočilnosti, s katero nenehno maskira viške denarja, s katerim je kupoval svoje številne nepremičnine (Kako je Kangler pojasnil premoženje):

»Vse te bitke, ki jih vodim za stari traktor.«

Druga faza je izjemno inovativna v politični sferi, vsaj v tej krajih, in dobesedno vključuje solze. Ne nujno za traktorjem. Tudi o tem fenomenu, morda bi ga smeli nominalno povzdigniti v »solzavi populizem«, sem že pisal v Kako misliti solze. Zanj je značilen moment avtoafekcije, s pomočjo katere avtorja počasi s tresočim glasom prileze do hlipanja in skoraj do uporabe robčkov; v želji, da bi bil maksimalno prepričljiv in uspešen, Kangler zastavi svoje telo in njegove izločke kot neposredno jamstvo prizadetosti, da bi se ljudstvu zasmilil.

Tretja faza neposredno sledi orošenim očem in vsebuje povzdignjeni glas, kriljenje z rokami, kričanje in retoriko jeze (»Ker me je mela pač malo jeza«, »Dragi Slovenci, kako dolgo boste prenašali te krivice«, pravi v oddaji). Mobilizacijski zaključek je potem jasen in seveda temu ustrezno patetičen: »Mislim, da je napočil čas, da rešimo Slovenijo«, kajti dogaja se nam/vam, kot ponavlja, velika krivica.

Ne gre brez kanglerizmov

Stvar vsaj na neki ravni deluje, saj je na evropskih volitvah prejel nekaj čez 10.000 glasov. Ob tem mu posebej ne škodi niti jezikovna nespretnost. Obstajata dve časovni dimenziji v recepciji kanglerizmov, s katerimi kolovodja oktobrskega protesta streže tudi v tej oddaji. Prva zadeva njegovo županovanje Mariboru, kjer mu dejansko sploh nikoli niso posebej škodovali. Prej je bil zaradi njih priljubljen.

Zdaj smo, se mi zdi, prešli v novo, kjer na slovenski ravni kanglerizem deluje kot očarljivi osebni dodatek – seveda za ideološke in politične simpatizerje. Ko Kangler vstopi v oddajo z »Dobro večer«, mu tega nihče ne zameri, od njega to skoraj že pričakujejo. Ko v kleni štajerščini pove »moramo naret red«, to vsi nemudoma razumejo, še preveč dobro.

Ko reče »Gliha skup štriha, zato, ker nimajo lastne identitete. Niso načelni, nimajo hrbtenice. In taki ljudje nam vodijo zunanjo politiko,« bo seveda razumevanje preseglo izobrazbene kapacitete ljudi, ki jih naslavlja, ker tudi oni ne bodo sposobni razlikovati med pojmoma »identiteta« in »integriteta«.

In tudi ko s svojimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi opravi s Šarcem (»Naj svojo Sovo ima v kletki«), pride na vrsto še izkušnja o zgrešeni prodaji Adrie Airways, kjer se priduša, v neponovljivem štajerskem dialektu, da bomo zdaj mogoče dobili »megla ajrlajns«. Potem sledi še odločitvena kritika na Cerarjev račun: »Aktualna vlada in vlada Mira Cerarja, ki se je za takšno odločitev odločila.«

Toda nič se ne more meriti s povedjo, katere analiza bi res terjala velik skupni napor psihologa, jezikoslovca in nevrolingvista. In še je veliko vprašanje, če bi bili uspešni:

»Mi želimo demokratično v skladu z evropskimi normativami in standardami izkazat nezadovoljstvo s trenutnim stanjem te družbe, in to je družba in Slovenija republika Slovenija.«

Kangler v bran Pahorju

Prav nič presenetljivo je Kangler, podobno kot tradicionalno vsa slovenska politična desnica, vzel v bran Pahorja glede njegove izjave o Turčiji in Ukrajini, o čemer sem pisal v Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike.

Ekskurz v zunanjo politiko je tako močno značilen zaradi nečesa drugega, namreč demonstracije vedno močnejšega trenda antiintelektualizma v državi (jasno, populizem in intelektualizem se izključujeta). Kanglerjevo utemeljitev kritike intelektualcev se splača prebrati v celoti:

»Kaj pa je Pahor tako slabega izrekel besed, da ta leva struktura angažira neke doktorje znanosti, da ga pozivajo, gospoda Pahorja, da naj odstopi. Pa saj je smešno. Kaj pa so ti doktorji znanosti do sedaj za Republiko Slovenijo naredili? Razen to, da so bili na plečih davkoplačevalcev. Javno jih sprašujem, kaj ste naredili za Republiko Slovenijo? Kje so vaši rezultati? Jaz se strinjam, gospod Pahor je imel prav. Glede Turkov, gospod Pahor je imel prav, kakšna naj bo politika. Ko bodo Turki spoštovali človekove pravice, tudi ženske enakovredne v Turčiji, ko bodo postale, tako kot so pri nam, potem se lahko mi z njimi pogovarjamo o podpori o vstopu v EU. Do tistega trenutka pa, kar se mene tiče, se strinjam z gospodom Pahorjem.«

Doktorji znanosti kot paraziti

Adhominalno sporočilo predsednikovega zagovornika ni ravno asertorična sodba, je pa evidentno: ne samo, da so intelektualci nebodigatrebe, ta država res ne potrebuje doktorjev znanosti. To so paraziti, prisesani na univerzo, nekoristni za družbo, in ker so pretežno humanisti in družboslovci, takih družba že na prvi pogled res ne rabi.

Populistična formula desnice, ki zdaj v prvo vrsto pošilja pogorelega župana iz Dupleka, ima za tarče svojega protesta ob beguncih, zvereh, levici in aktualni vladi lahko potemtakem še enega neposrednega skonstruiranega sovražnika. In seveda tudi zvestega simpatizerja, predsednika republike.

Koketiranje Kanglerja s Pahorjem ni naključje, seveda. Oba sta razvila podobne logike ljudskega in medijskega populizma, o čemer več v Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene. Oba se preizkušata v podobni panogi všečnosti množicam, še več, Kangler svojega zgleda v »kralju instagrama« nikoli ni skrival. Celo napovedal je zgledovanje po njem.

Končno pa sta oba, vsaj na svoj način, v sicer ostri konkurenci prva promotorja antiintelektualizma v državi. Ob tem, da ju druži neverjetna skrb za človekove pravice.

Strankarska uzurpacija ulice

»Mene vlada sponzorira, da sem se postavil na čelo Rešimo Slovenijo,« v oddaji cinično pove Kangler in cilja na to, da ga motivirajo napake oblasti. Toda njegova oktobrska ulična vstaja vsebuje nekaj lepotnih kiksov. Naj jih naštejem.

Prvič, seveda gre za čisto uzurpacijo ulice s strani političnih strank (SLS, SDS, Zeleni Slovenije). Po desetem oktobru bomo lahko ugotovili, da je strankarska politika popolnoma delegitimizirala pravico ljudstva do protestov in jo odvzela ljudem – zdaj ulico organizirajo in zavzemajo politični liderji.

Drugič, protestirala bo skorumpirana elita politikov proti neki drugi eliti, očitno z namenom, da bi prikrila svoje lastne grehe in si prisvojila videz upora »malih ljudi«, kot jim rad pravi Kangler. Toda: ta vrsta populizma v Sloveniji že deluje, ima svoje slepe privržence in je ne smemo podcenjevati.

Tretjič, da bi stvar bila še bolj groteskna, bodo protestirali krogi tistih (Kangler, Janša, itd.), ki so doslej o uličnih protestih govorili z največjim gnusom (seveda, saj so bili protesti obrnjeni proti njim), vstajnike primerjali z zombiji in na ves glas razlagali, da se na ulici ne rešuje noben problem v demokraciji, ker je to globoko nedemokratično. Jasno, quod licet Iovi, non licet bovi.

Četrtič, Kanglerju so pri njegovi »rehabilitaciji« nenehno hote in nehote pomagali množični mediji, če pustimo notorično neučinkovito pravosodje ob strani – brez njih bil bi nič, nič bi bil. Zgolj en zgled, če odštejem vse, o čemer sem doslej že pisal na tej strani: Uroš Slak na POP TV je v svojih oddajah nenehno reklamiral Kanglerja in mu ponujal vse medijske zvočnike, ki so na razpolago, a tudi drugi niso prav veliko zaostajali.

Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene

So slovenski politiki vendarle spregledane »glavce« in jim najmanj občasno povzročamo krivico, namesto da bi jih znali ceniti? Morda v svoji slepoti neutemeljenega zavračanja radi prezremo njihove številne talente, celo patente, inovacije in njihove druge preveč skrite dosežke?

Si bomo kdaj lahko odpustili, ker nismo dovolj pravično in pošteno v svojem predsedniku republike, resda polnem dnevno navzočih presenečenj, zaznali zavzetega tehnično inspiriranega pionirja? Tokrat nič manj kot inovatorja rolerjev, njemu ljubega prevoznega sredstva?

Ne, ni prevelike bojazni in če bi sklepali le po naslovu in podnaslovu dveh člankov v Delu, nismo daleč od povedanega. Njihovi bralci so zato lahko dva dni nazaj občudovali Pahorjevo prijazno naklonjenost do Kersti, svoje učenke v kotalkanju ob »blejskem biseru«. Kersti? V očitno porumeneli novici o predsednikovih veščinah na Bledu so se odločili stopnjevati pozornost in za podnaslov izbrali stavek »Slovenski predsednik je ob vsem tudi pionir izumitelj sodobnih rolerjev.« No, evo naše »glavce«.

pahor pionir

Pionir Pahor s svojo Kersti na straneh Dela

 

Jaz sem Luna in skrivnost štirih kolesc

Pahor kot pionir izumitelj? Temu sledeče pojasnilo je bolj skope sorte in po vsem sodeč povzema podatek iz 24ur.com marca 2018 o pionirskem navdihu, s katerim nekoč ni osrečil le prijateljev, ampak domnevno celo oblikovalce in izdelovalce čeveljcev s koleščki. Smola se drži predsednika, tako rekoč pred nosom so mu ukradli nepravočasno patentirano in zaščiteno idejo:

»Malo pred koncem sem prijateljem razlagal, da bi bilo super, če 4 kolesca ne bi bila postavljena 2x paralelno, temveč 1x vzporedno. To sem celo narisal. Leta kasneje so prišli na trg rolerji, ki so bili natančno to. Prisežem,« je zapisal pod novo objavljeno fotografijo na Instagramu. Pod objavo so se hitro vsuli komentarji. Nekdo je malo v šali malo za res zapisal: »Škoda, da niso kotalke Soy Luna.«

Kar je prebral v omenjenem viru, je avtor(ica) v Delu z inicialkama T.J. potem v veliki večini tudi prenesel (ali prenesla) svojemu bralstvu. Zaključni stavek vsebuje cinično pripombo o povabilu v argentinsko mladinsko telenovelo »Jaz sem Luna«, v kateri ima kotalkanje pomembno mesto:

Že pred davnimi leti je predvidel, da bi morala biti kolesca drugače postavljena, drugo za drugim in ne v parih, kar se je tudi zgodilo. »Prisežem,« je zapisal na twitterju. Nič pa o tem, ali so ga povabili tudi h kotalkarski telenoveli Soy Luna.

Pahor kersti kotalke

Kotalkarski flirt: Borut in Kersti (insert iz video posnetka)

Lubeniški mojster iz Zimice

Zadnja poved vpeljuje zanimivo žanrsko distanco v kratki zgodbi o tem, kako se je Kersti Kaljulaid, estonska predsednica, kot kakšna srečna dobitnica na loteriji strateškega foruma, lahko ob blejskem jezeru popeljala z nesojenim inovatorjem. Ta jo je na trenutke res prijazno držal za roko, čeprav ni bilo videti, da pomoč potrebuje  – sama je izbrala rolerje, on kotalke.

Najbrž ta v zapisu neartikulirana distanca manifestira zadrego, ko se pisec ne želi ali ne zna opredeliti: bi morda zgolj poročal o dogodku, bi do njega bil odkrito kritičen? Je, kar je zanesljivo ključno, kritičnost res nedostojna drža novinarja, saj gre vendar za predsednika republike?

Pahor pa ni edini po krivici spregledani pionir med politiki – ali politik med pionirji. Leta 2017 so se v istem Delu ob poročilu s sojenja proti nekdanjemu mariborskem županu Francu Kanglerju osredotočili na njegov talent malce drugačne vrste, tudi takrat podan že v naslovu: »Kangler je bil pionir med pridelovalci lubenic«.

Kangler pionir

Pionir Kangler s svojimi zimiškimi lubenicami na straneh Dela

Javnost je na osupljivo razkritje njegovih bogatih veščin žal naletela v zanj malce bolj neugodnih razmerah, informacijo o genialnih prijemih v poljedelstvu je javnosti posredovala njegova žena pred sodnico – v postopkih dokazovanja izvora premoženja. Kot je sploh značilno za genije, živijo revno in bogato hkrati:

»Bil je pionir v teh vrstah in so mu dobro uspevale,« ga je pohvalila Tatjana. Prav tako je poudarila, da so ves čas živeli skromno, a po njenih besedah kljub temu bogato. »Z denarjem smo vedno ravnali skrbno. Do frizerja grem jaz dvakrat na leto, h kozmetičarki ne hodim, k pedikuri tudi ne,« je pojasnila priča in se spominjala dopustovanj na Pagu. Tja je Kangler tovoril polno hrane in ves čas so si tako kuhali sami.

Multitalent na traktorju Steyr 8075A

Februarja 2018 je posebna strokovna ekspertiza zelo dobesedno pritrdila, da je mogoče v Zimici s pomočjo pridnih rok pridelati 60 do 80 ton lubenic na leto. Žal ni upoštevala posebnih okoliščin, kot je tista, zaupana v izjavi leta 2011 skozi multitalentirana usta: »Kot župan drugega največjega mesta v Sloveniji imam številne obveznosti in moj delovnik ponavadi traja od pol devete ure zjutraj do desete ure zvečer.«

No, pionirstvo je k sreči vodilo do velikih uspehov ne le zaradi 80 ton lubenic letno, prodanih po 30 centov na kilogram; tu je še vzreja 50 divjih svinj letno, nepreštevne tone bal sena (od 1 do 4 evre na kilo), pa trofejni divji merjasci (po 3500 evrov), nore količine varaždinskega in holandskega zelja ter špargljev, koruze, ovc, koz in vsega ostalega, kar je Kanglerju uspelo čisto mimogrede obdelati v času županovanja in mandata poslanca v Ljubljani na svoji grudi v Zimici pri Dupleku. V globoki temi, tam po deseti zvečer in pred osmo zjutraj.

Bolj fascinantno od pionirstva v kmetijstvu in časovnega inženiringa je samo še dejstvo, koliko kupcev, na črno seveda, se je zvrstilo na sodišču v svojstvu prič. Vse to kaže, da je županska plača pri nas res nizka in sili posameznike, da sedejo na mitični traktor Steyr 8075A in potem cele noči kmetujejo. V sosednji občini.

Rolerji proti Bobiju

Kanglerjev vsestranski genij še danes zvabi solze žalosti na njegov obraz vsakič, ko se spomni na svoje njive in še bolj, ko v časopisju odkrije res povsem nenadkriljivi talent Jankovićeve familije, težak 29 dolgov »opranih« milijončkov, kar se je zgodilo te dni. Potem se nalezljivo osolzijo še obrazi širokih množic, ki so mu prisluhnile; ker kaj bi le moglo zadržati jok človeka, ko podoživi veliko sodno krivico poštenega pridelovalca lubenic.

Čeprav sta oba videti skromna, eden poriva katrco, drugi oldtimer, velja priznati, da se vsaj na prvi pogled zazdi eksžupan v svoji razkošni inovativnosti neprimerno učinkovitejši. Z bolje unovčenim multitalentom je po svoje celo deklasiral predsednika republike brez patentne licence ob spodobnem denarnem izplenu. Da bi se slednji zanimal za melone in divje svinje, pa si nekako ne znamo predstavjati.

Finančno otipljivi rezultati tudi ne štejejo nujno in absolutno, z lubenicami na njivi ni mogoče učinkovito zabavati politične smetane na Bledu, z rolerji pač. Razen tega je medijski populizem flirtajočega tipa, edini pravi in resnični patent aktualnega predsednika, bistveno bolj priročen za politično promocijo kot solzava sodna melodrama z epizodami iz kmečkega življenja, kjer je suspenza načeloma malo in se celo sam lastnik na koncu znebi svojega osla, kot kaže letošnja usoda Kanglerjevega Bobija, instantne zvezde instagrama.

Kangler Bobi

Tudi zvezde instagrama morajo od hiše: Svet24.si o iskanju novega gospodarja

Napačno definirana področja

Delove slutnje o inovatorjih med slovenskimi politiki so zato kar pravšnje, le področja so napačno definirana. Vsak pozorni bralec bo opazil, da Pahor s potnimi sragami na obrazu neutrudno orje ledino v svojem žanru flirtajočega  populizma, pri Kanglerju pa je populistična melodrama, primerna le za tiste z dobrimi zalogami robčkov, posegla na doslej neraziskano polje kmetijstva in sodstva. Prva žajfnica je bolj primerna za urbano publiko v res širokem spektru od vrtca do domov za ostarele, druga telenovela za ruralno okolje in »malega človeka«, kot ga rad kar sama naslavlja prvokategornik v številu zavrnjenih kazenskih ovadb.

Domači mediji se kar ne morejo odločiti, čemu bi dali prednost, saj vse zvrsti prinašajo gledanost in branost, zato z velikim veseljem sodelujejo povsod.

Pahor kotalke

Pahorjeva »pionirska častna«. Kotalkarska.

Več:

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Novi kralji in njihovi osli

Kako je Kangler pojasnil premoženje

 

Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji

Slovenska politična in medijska sfera, hote ali nehote vedno znova združeni, imata novo kost za nekajtedensko glodanje, sveži material za elaboracijo vroče politične teme, upesnjene v nenehnih »pritiskih na pravosodje« in tezi o globoki državi.

Po sodniku Zvjezdanu Radonjiću, pokončnemu heroju tistega dela političnih mojstrovalcev, ki jim vsaka naracijska konstrukcija o pritiskih silno ustreza in z veseljem pomagajo pri njeni izvedbi, jim je morda rahlo nepričakovano v roke padla nova konspiracistična korifeja – mariborski tožilec Niko Pušnik je podal pisno prijavo, v kateri pojasnjuje, da se je nanj izvajal in se še vedno izvaja pritisk. Nenehno mu tudi prisluškujejo, dodaja, in to Sova. Ne le to, nekdo mu tudi sledi.

Navedel je temeljni razlog: menda ga naša obveščevalna služba preganja, ker je zavrgel vrsto ovadb proti Francu Kanglerju.

politikis pušnik radonjić

Značilna grafična prezentacija na enem od Janševih portalov: junaki v boju proti udbovskim spletkam

Da se mu kaj ne zgodi na poti v Ljubljano

Množični mediji zdaj zadovoljno predejo, sploh kakšen Uroš Slak, senzacija in šok sta zajamčena, imuna ni niti javna radiotelevizija. V torek se obeta tožilčevo zaslišanje pred parlamentarno komisijo (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin. Na enem od številnih Janševih e-para-portalov, ki brez kontrole in v tihem soglasju z oblastnim establišmentom in hkrati novinarsko srenjo politično zastrupljajo medijsko krajino, so dali besedo Kanglerju:

»Upam, da se temu tožilcu do torka ne bo kaj zgodilo na poti v Ljubljano!«

Do torka? Razen če bo tožilec na zaslišanje v prestolnico potoval kar nekaj dni, lahko izjavo štejemo za svež lingvistično obarvani kanglerizem. Nekdanji mariborski župan, sicer dvojni rekorder, najprej v prejetih kazenskih ovadbah in nato še v uspešnem dokazovanju kronične nesposobnosti naših organov pregona, postaja nadvse zadovoljen tudi sicer, ne le zaradi Pušnikovih zavrnjenih ovadb proti sebi.

Če smo se doslej spraševali, zakaj Kangler vodi s kar 22:0 proti policiji in tožilstvu, smo s Pušnikovimi evidencami o pritiskih najbrž bliže vsaj delni razlagi. Mimogrede, takšni, ki jo domači mediji spoštljivo in bogaboječe, najbrž v duhu lažne decentnosti v odnosu do institucij, posebej ne problematizirajo.

Ker so Janševi medijski sateliti po stari navadi pohiteli in javno objavili faksimile obtožb zadnjega promotorja zimzelene teze o krivosodju skozi besede novopečenega junaka njihove pravosodne kronike, lahko kar dobro presodimo, s kako tehtnimi dokazili operira mariborski tožilec. Naj jih nekaj podrobneje naštejem.

Izpuščaji, košnja trave in županovi žarometi

Pušnik je podal nekakšen kronološki opis dogodkov v nekaj zadnjih let, s katerim bo še zadnjega dvomljivca prepričal, da mu Sova prisluškuje in sledi. Moj izbor spodaj je selektiven, navajam najbolj impresivne, pri čemer preostali res ne zaostajajo veliko.

Sperma. V šali je Pušnik svoji sodelavki Kristini lani dejal, da so njeni izpuščaji na obrazu verjetno posledica sperme, ker ima novega partnerja. Potem je »punca«, kot ji pravi, odklonila »kafe«. Dejala mu je, da ima prepoved, kar ga je razhudilo. No, resnično iz povedanega zelo neizbežno sledi, da je skupno pitje kave preprečila Sova!

pušnik sperma

Tožilec, ki lascivno mobingira sodelavko, potem pa odkriva pritiske

Trava. Tožilec se je peljal s kolesom v trgovino. Pa k njemu pristopi Rado, brat Silva Cvetka, in mu pove, da »tu še lahko kosim pri bajti tak ne smem«. Ne, kontekst res ni pomemben, ker v skrajšani zgodbi ni nič bistvenega, kar bi manjkalo, a takoj je videti, da se je pripetil hud pritisk na delo tožilca kot posledica peklenskega prisluškovalnega dejanja obveščevalcev. Globoka država.

pušnik trava

Sovino vpletanje v košnjo trave okoli bajte

Aufcigar. Ob neki priložnosti je svojim staršem pri njih doma v šali povedal, da bi »usput« kupili sosedovo kmetijo. Kmet Franc Zapečnik ga je kasneje »v zvezi s tem napadel« in mu predočil, kaj da je slišal. Nesporno, Sova ne počiva in posledično zadaja strašne udarce neodvisnosti tožilcev.

Pušnik kmetija

Obveščevalci na sledi nakupu aucigarjeve kmetije

Predsednik občinske SDS. Pušnik se je udeležil piknika SDS v Ribnici. Predsednica regijske koordinacije te stranke mu je prenesla informacijo, češ da je bil on, Pušnik, predsednik občinske organizacije SDS. Ali je točna, ni razbrati. No, potem je bil iznenada vsega kriv sotožilec Moljk, ker mu je nekaj kasneje zabrusil.

Pušnik SDS

Piknik SDS v Ribnici in gospa Helbl z informacijo

Žarometi. Ko je nekoč igral tenis, je s kolegi malce pokritiziral župana Srečka Geča, se potem odpeljal v Ribnico na bankomat, ko se mu na cesti od zadaj približa isti župan in mu sveti v avto. Čisti dokaz, da se pritiski nanj vršijo nenehno, in to s prižganimi očmi.

Pušnik Geč

Župan z veliko hitrostjo na sledi tožilcu

Elisa. Tožilec je nekomu na sedmini pojasnil, da je ime Elisa, kakršno ima njena vnukinja, danes moderno. Vendar je nekaj dni kasneje prišla do njega snaha te osebe in mu razložila zmoto: to je staro in nikakor ne moderno ime. Obstaja kakšno bolj neposredno pričevanje, da Sova nenehno sledi in prisluškuje?

Pušnik Elisa

Sova o izvoru lastnih imen

Gosaki. Menda so v sorodstvu tožilca Gosaki bolj butasti kot Krušiči. Glej ga zlomka, ker so se o tem pogovarjali doma pri njegovih starših, mu je je nekoč Jasna Krušič, kdor koli že to je, postregla s tem podatkom. Še en dokaz, da prisluškujejo Pušnikovim.

Pušnik Krušič

Nabito vprašanje

»Se še na tožilstvu izvaja pritisk na tožilca Nika Pušnika, ker je ustavil nekaj pregonov proti Francu Kanglerju?«, je v svoji večerni oddaji na POP TV novinar Uroš Slak silil v generalnega državnega tožilca Draga Šketo. Sicer tudi omenjenega in »obremenjenega« v tožilčevi izpovedi.

Prislov »še« v novinarjevi poizvedbi, ki izraža nadaljevanje trajanja ali obstajanja nečesa, pomensko nesporno sugerira dve možnosti: ali tožilstvo še naprej izvaja pritiske na Pušnika, ali pa jih več ne izvaja. Ampak obe sta zmanipulirani in si jih ne želimo, saj je vprašanje zastavljeno na način, da obe »okrivita« tožilstvo. Videti je, kakor da je novinar zastavil nabito vprašanje, podobno kot v klasičnem zgledu takšne logične zmote, npr. v stavku »Si že nehal tepsti svojo ženo?« Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo tepli, če odgovorite z »ne«, pristajate na razumevanje, da jo še vedno tepete. Veste pa, da nič od tega ni res.

Vendar tokrat ni mogoče reči, da je novinar uporabil retorično manipulacijo, saj je zgolj reproduciral začetno tezo, kot je videti. In ta je bila: »Pušnik vztraja, da se je nanj izvajal in se še izvaja pritisk.« Svoje nabito vprašanje je izpeljal bolj po naključju, ne namenoma in najbrž ne zavedajoč se njegove dvoumnosti.

Šketa je nato mirno pojasnil: »Zoper omenjenega tožilca se nikdar niso izvajali pritiski in se tudi ne izvajajo.«

Pušnik Šketa Slak

Slak v elementu: “Še izvajate pritisk na tožilca?”

Konspiracizem in hvaležni mediji

Blodnjavost dokaznega gradiva, ki ga je predočil Pušnik, jemljem za dovolj dobro evidenco nečesa drugega: ne da se nad njim izvajajo pritiski in da mu prisluškuje Sova, temveč uporabnosti učinkov konspiracizma in politične paranoje v medijske potrebe, kjer z njima zelo enostavno večamo branost, gledanost, poslušanost. Ob tem ne potrebujemo neizbežno klasičnih fabulacij o judih, prostozidarjih, kuščarjih ali iluminatih, teorije zarot vseh vrst in paranoidni konstrukti po svoji naravi težijo k senzaciji in so nadvse primerni za medijsko naracijo, s čimer se velikokrat agenda največkrat izjemno naravno in tako rekoč nevidno zlije s politično. V danem primeru je podlaga standardna za domače razmere: komunizem je vrh vsega zla, njeni udbaši in sovaši ne počivajo.

Psihopolitiko konspiracizma zelo uspešno, že na dnevni ravni, zvito uporabljajo politiki za dosego svojih praktičnih ciljev. Kar se, kot rečeno, prilega sodobnim medijskim trendom tabloidnosti in senzacionalizma. Če skozi medije nenehno poslušate in »konzumirate« fantastične konstrukte, potem se ne gre čuditi, da v nenavadne povezave in skrite scenarije počasi začnejo verjeti uporabniki in množice. K temu dodajmo še namige, v katerih je Kangler mojster: ne zgolj zarota, tožilcu se na poti v Ljubljano lahko kaj zgodi.

Konspiracizem deluje skozi slepa prepričanja o vplivnem krogu izbrancev z vplivom, je nekakšen balon samoslepil in samoprevar, kjer se ta skušajo vedno znova racionalizirati in utemeljiti na imaginarni ravni. Vsebuje medijem najbolj dražeč element: senzacijo in šok, tokrat usmerjen v domnevno prikrito obvladovanje tožilcev. Utemeljeno lahko pričakujemo, da se bo medijska zarotniška naracija okoli Radonjića zdaj ponovila še ob Pušniku.

Po drugi strani je dovolj že, da v dani situaciji mediji, ki bi radi ohranili profesionalno distanco, reproducirajo sicer pričakovano nevtralno shemo zgolj skozi poročanje in obveščanje, da obstajajo trditve o pritiskih, da bo tožilec nastopil v parlamentu itd., ne da bi se ob tem sploh želeli opredeliti, a s tem že prispevajo svoj delež.

In potem še varuh

Kakor da konspiracizma v politiki in medijih ne bi bilo že v prekomernih količinah, pa je lahkomiselno dovzetnost zanj zaznati tudi v obliki povečane aktivnosti sedanjega varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je pozval vse pristojne, »da nemudoma ugotovijo, ali je v navedenem prišlo do nedopustnega poseganja v pravice vpletenih oziroma do zlorabe pooblastil«. In si s tem prigaral sicer pričakovani retvit Janeza Janše.

Varuh Svetina Kangler

Varuhova skrb in poziv glede pritiskov na tožilca

Očitke iz Pušnikovih namigov o spermi, košnji trave in županovih žarometih bodo v okviru svojih pristojnosti natančno preiskali tudi pri varuhu, so poročali.

O podobnem primeru sodnika Radonjića sem skozi medijski senzacionalizem, tezo o krivosodju in tudi konspiracizmu že pisal v prispevkih Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote, Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija, Parlamentarni kanal in sodniška semena, Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Oba našteta primera imata še nekaj skupnega: kličeta po delu nadzorstvenih organov nad sodniki in tožilci, kajti zdaj se politika ubada s tožilčevim predlogom, da se opravi nadzor dela nad Sovo. Če obstaja kakšna medijska tema, potem je ta prava: hic Rhodus, hic salta.

 

Čas absurda: Kanglerjev elitni boj proti elitam

Franc Kangler, ki se mu ravnokar, po današnji novi anketi, nasmiha zmaga v zadnjem, drugem krogu letošnjih lokalnih volitev, je nesporno človek, ki hitreje govori kot misli. Ker mu je nekdo prišepnil, da danes vsak klen populist udriha po eliti, si je najbrž s svetovalci zamislil, da se bo modro postaviti na stran preprostega človeka proti njej. Ker mu je nekdo rekel, da mora uporabljati vijolični šal, tako kot njegov predhodnik dr. Andrej Fištravec, se več ne loči od njega. Ker mu so svetovali, naj se na plakatih in sicer sklicuje na »serce« Mariborčanov, retorika srca preveva sleherni njegov korak.

Za več bogatih

V nedavnem intervjuju za Večer pa se je malce zapletel. Cena pač, ki jo človek mora plačati, če ne pozna pojmov, s katerimi operira. Ko ga je novinarka Glorija Lorenci vprašala, kakšno zanj graje vredno elito ima v mislih, je postregel z nenavadnim pojasnilom. Naj navedem vprašanje in odgovor:

Nadaljujete: “… ne smemo dovoliti, da nam ga ugrabi elita, ki ne bo delala za preproste ljudi.” Tudi za Arsenoviča ste rekli: “Za njim stoji elita, za mano preprost človek.” Splošno gledano, so elita izbranci – ljudje, ki se po svoji visoki kvaliteti in sposobnosti razlikujejo od večine. Govorite o tej eliti?

“Ne o tej. Maribor potrebuje elito. Ko sem bil župan, sem si želel čim več bogatih ljudi v Mariboru in to javno povem. Več ko bo bogatih, manj bomo imeli revežev. Moramo skrbeti, da bo tudi preprost človek jutri lahko bogat. Da mu ne vlečeš zadnjega evra iz žepa z davkom na dež, denimo. Težko to reši župan sam, ker je to stvar državne in lokalne politike. Toda župani imamo preko skupnosti občin veliko moči, da državno politiko spreminjamo. V Mariboru pa imamo elito, zdravo in pošteno.”

Kangler Lorenci interju Večer

Kangler v intervjuju za Večer: on je za elite in ni za iste elite. Anything goes

Najbrž je tega zmožen samo Kangler: namesto razlage, kaj je z elito, ki je domnevno ugrabila mesto in za svojo lutko naredila protikandidata Arsenoviča, dejansko narobe, je zdaj o njej spregovoril afirmativno in razkril karte: elita so tisti, ki so bogati. Maribor pa potrebuje več bogatih. Zato potrebuje bogato elito. Kajti po njegovi inventivni ekonomiji bo več bogatašev prineslo manj revežev. Po začudenju novinarke, kaj bi potem bilo narobe z elito, ki podpira protikandidata, ob predpostavki, da ima v mislih prav bogataše, se je Kangler poskusil izvleči z redefinicijo:

Zdaj še bolj ne razumem, zakaj pravite, da za Arsenovičem stoji elita …

“Ne želim si take elite, kot stoji za njim. Pri njem je na prvem mestu politika, pri meni Maribor.”

Kako to mislite? Vi ste že leta v politiki, on, kot pravi, se z njo nikoli ni pečal.

“Napišite, da sem se ob tem vašem vprašanju samo nasmehnil.”

Kangler o politični eliti, katere del je

Proti kakšni eliti se potemtakem bori Kangler, ki želi biti za preprostega človeka, če so elite bogataši, teh pa bi imel v Mariboru več? Ko jo izvijajoče poskusil z novo tezo, češ da za Arsenovičem stoji politika, mu je novinarka nemudoma odvrnila, da je on, tako rekoč profesionalni politik, res med zadnjimi v državi, ki bi smeli uporabiti tovrstno obtožbo. Poklicni politik celo življenje, ki drugim očita, da so za njim politiki? Zadrega, vredna zahtevane opazke o nasmešku. Po ustrežljivi gesti ga je novinarka na to dejstvo spomnila, na vstajah »gotofi« bivši župan pa trditve, da je on elita, sploh ni več poskušal zanikati:

Napisano. Tudi vi ste že dolgo politična elita, kajne?

“Ja, saj tega ne skrivam, glede na funkcijo, ki jo imam. Kot državni svetnik sicer nimam moči odločanja, verjetno pa bom poskusil izkoristiti svoje znanje in izkušnje ter skozi veto na različne zakone, ki so škodljivi za občine in ljudi, vplivati na njihovo sprejemanje. Prepričan sem, da bom uspešen.”

No, po tem presunljivem priznanju je jasno, da imamo pred sabo elitneža, ki se bori proti elitam. Zato je za več bogatašev in politično elito, obojim pa kar sam pripada. Kako je potem lahko za preprostega, »malega« človeka, zakaj je to sploh lahko njegovo geslo v kampanji? Ta debakel razuma in logike očitno nikogar kaj prida ne moti, še zlasti ne njegovih podpornikov.

Elita izobražencev

Je morda še mogoče rešiti njegovo v političnem in ekonomskem smislu nadvse originalno, v bistvu kar superbizarno pozicijo, s kakšno novo redefinicijo elit in morda dejati, da se je zgolj nerodno izražal? Težko. Po geslu v Cambridge dictionary so pripadniki elite najbogatejša, najvplivnejša, najbolj izobražena in najbolje šolana skupina ljudi v družbi. Poskusimo še s karakterizacijo, po kateri so elita izobraženci. Novinarka Kanglerja vpraša tudi po peticiji, ki sem jo kot prvopodpisani dan po aretaciji tedanjega župana ponudil kolegicam in kolegom, bilo je maja 2011:

Pod prvo peticijo za vaš odstop iz leta 2011 je bilo na vrhu seznama podpisnikov sedem doktorjev znanosti …

“No, nikoli ne moreš biti všeč vsem. Kaj pa to, da me sedaj podpira pet bivših rektorjev univerze? Dr. Toplak, dr. Tičar, dr. Rozman, dr. Križman, dr. Knez. Vam to kaj pove?… Ko sem bil župan, sem vsake tri mesece organiziral neformalno srečanje, kosilo, za mizo smo sedeli stolni župnik, nadškof, rektor, direktor banke, direktor gledališča, direktor pošte, župan. In smo zmeraj razglabljali, kako izboljšati mesto.

No, zdaj smo na tem, da »gotofi« župan v svojem boju proti elitam ne more imeti v mislih niti bogatih ali političnih, kajti ne oporeka niti tistim izobraženim. Ne samo, da se druži z njimi in jih vabi k participaciji pri upravljanju občine, temveč ga, čeprav so mu pred leti odvzeli diplomo zaradi plagiatorstva, podpira kar pet bivših mariborskih rektorjev. Če kdo, potem nedvomno ti predstavljajo izobraževalno elito. Za njim in ne Arsenovičem torej znova stoji elita.

Trumpizmi in kanglerizmi

Če seštejemo povedano, je Kanglerjeva retorika zavzemanja za preprostega človeka smešna kot kanglerizmi: ravno on je za elite vseh vrst, nanje celo ponosen in to odkrito priznava. Zakaj se potem na ravni sloganov bori proti njim, če je z vsem srcem na njihovi strani? No, tega nihče ne ve in mu očitno nihče niti ne očita. Živimo pač v družbi, kjer razumskost ne šteje kaj dosti, kvečjemu je izrazito v napoto – to je tista vijolična prihodnost mesta, o kateri je te dni govoril Fištravec.

Kot prvoborec proti elitam, ki je sam elita in želi več bogatih v mestu, nas spomni na vzpon Donalda Trumpa in njegov boj v kampanji.  Enako bizarna retorika ameriškega predsednika je nedavno poskrbela za podobno iskreni coming out. Junija letos se je v svojem odmevnem govoru v zanj nezgrešljivem narcisoidnem nastopu užaljeno spraševal, čemu drugim pravijo, da so elita, ko pa je vendar on pametnejši, bogatejši in ima boljše stanovanje od njih? On je vendar boljša elita!

Saj res, in smo, kar se primerjav tiče, hitro spet pri Kanglerjevih številnih apartmajih in zanimanju policistov, tožilcev in sodnikov zanje. Kaj nam pove takšen anything goes v njegovih replikah o elitizmu? Meni predvsem, da sta pamet in argumentacijska kompetenca že dolgo nazaj zapustili to državo in politični kandidat pri nas lahko res reče karkoli nesmiselnega, ne da bi ga zaradi tega volivci imeli kaj manj raje. Živimo pač v času elitnega absurda.

Trump elita

Užaljeni Trump v naslovnem poudarku Independenta

 

Kastrirani župan in naš boj proti demenci

Župan mesta Maribor se globoko poražen poslavlja. Za mnoge prepozno, tudi zame, in to po tistem, ko je na zadnjih lokalnih volitvah prejel komajda 8,57 odstotkov glasov, njegova lista za mestni svet pa bo štela le tri svetnike. Igre je konec. Toda kakšne, in – čigave?

Andreja Fištravca nista porazila ne Saša Arsenovič in tudi ne Franc Kangler, iz dneva v dan se je v poraz spravljal sam, odet v neprepustno kopreno nadutosti vzdrževanja občutka lastne pomembnosti, majhnih in velikih laži v skrbno režirani predstavi za javnost, izgubljenega stika z realnostjo in predvsem sledenja tistim, ki so z njim upravljali, čemur se niti za trenutek ni upiral.

Fištravec poražen 24ur

Prispevek na 24ur.com: klobuk je snet

Taktika fejkanja

V mandatu vse od marca 2013, ko je kot »vstajniški župan« zmagal na predčasnih volitvah, je svoje politično delovanje koncipiral kot skrbno režiran »fake news«. Fištravec je bil tako rekoč Trump pred Trumpom: v igri, čigar ozadja lahko le približno slutimo, se je mariborsko, slovensko in končno tudi svetovno, predvsem kitajsko občinstvo intenzivno prepričevalo, da se v Mariboru odvijajo kolosalne investicijske zgodbe. Da mesto doživlja nekakšen preporod neslutenih razsežnosti, primerljiv z EPK programsko pravljico Tomaža Pandurja, da se mesto strahovito razvija in odpira v svet. Tako močno, da takšnega razvoja neuki in nevedni meščani ne morejo dojeti, kaj šele dohajati. Resnica je bila drugačna in opazna prostemu očesu: razen intenzivnega fejkanja posebnih rezultatov še danes ni opaziti.

Omenjeno je v pol stavka ob zaključku prvega kroga strnil protikandidat, ki ga je v prvem krogu najbolj porazil. Ko je Arsenovič odgovarjal na vprašanje, zakaj se je kot nekdo, ki je doslej s Fištravcem odlično sodeloval, sploh podal v kampanjo, je odvrnil: »To, da ni bilo vidnih rezultatov njegovega dela po šestih letih, je bilo malo preveč.«

Kronologijo oklobučenega političnega mešetarjenja z vsemi sumljivimi kadrovskimi rošadami in hobotnicami, odtekanji denarja, zgrešenimi investicijami in triki z zajcem iz klobuka vred so do sproti popisovali novinarji Večera in Dnevnika, za kar jim velja čestitati. Kdor bo morda pregledal moje zapise o tem, ki jih dodajam spodaj, bo morda pritrdil oceni, da je bila temeljna dimenzija Fištravčeve agenture sila enostavna – retorično, s tem pa tudi medijsko posredovano manipuliranje. Ker je bilo v županovanje tako močno primešana dimenzija polne stave na verbalni vtis, visoko doneče besede, ne pa na konkretna dejanja, ki iz nesposobnosti in obenem čisto osebnih interesnih motivov niso ali niso mogla slediti, je za svoj uspeh tovrstna županova taktika nujno potrebovala oporo v medijih. Če si sebe predstavljaš kot nekoga, ki bo za občanke in občane deloval kot okrancljan zvočnik, iz katerega donijo sladke besede, nujno potrebuješ medijski ambient, v katerem bodo te besede odzvanjale in bodo učinki manipuliranja prišli do izraza.

Priznati je treba, Fištravcu je zadani cilj uspeval kakšno leto in pol, saj je jeseni 2014 zmagal na rednih volitvah. Preteklo je premalo časa, da bi ga večina spregledala. V toku zadnjih štirih let pa je učinek skrbno izbranega manipulativnega besednjaka bledel sorazmerno z javnomnenjskimi anketami, v katerih so mu ljudje že kar nekaj časa dajali vedeti, da jih s svojo prazno retorično veščino nenehnih obljub in povsem nerealiziranih projektov, hkrati pa intenzivnega mešetarjenja v javnih podjetjih in nekaterih drugih sumljivih rabot, ne prepriča več.

Medijsko kastrirani Churchill

Težko verjamemo, da se Fištravec poraznega stanja in odločilne vloge medijev ni zavedal. Ravno nasprotno: ko je uvidel, da mu novinarji dihajo za ovratnik in sproti trgajo mreže, v katerih si je njegova klientela obetala lov, je poskušal ustvariti paralelni medijski svet, po imenitnem in žal tudi učinkovitem zgledu Janeza Janše. Ne le z brezplačniki, tudi s svojo RTS televizijo. Pokazalo se je, da je volje in denarja kitajskih lastnikov premalo, projekt obvladovanja medijske škode pa iz dneva v dan bolj neuspešen: nekaterim ljudem lahko lažeš nekaj časa, ne moreš pa lagati vsem ljudem ves čas.

Zato njegovo nedeljsko užaljenost po porazu, ko se je odhajajoči župan razglasil za »medijsko kastriranega«, jemljem za čisti simptom samorazumevanja njegove taktike. Z eno besedo, sam evidentno verjame, znova zelo trumpovsko, čeprav ameriški predsednik sebe sicer res nikoli ne bi razglasil za skopljenega, da mu ni uspelo, ker so mu preveč nagajali mediji:

Fištravca smo soočili z vprašanjem, kdo ali kaj je po njegovem mnenju največji krivec za volilni poraz. Dosedanji župan krivde ni prevzel na svoja pleča, temveč jo je pripisal medijem.

»En del krivde je to, da sem bil deležen medijske kastracije lokalnega medijskega polja – konkretno gre za časopis Večer. Večer je imel projekt, kjer je župana dr. Andreja Fištravca izenačil z bivšim županom, potem ko se je kazalo, da bova midva edina resna kandidata, to razglasil za naravno katastrofo. Na ta način je ustvarjal izredne razmere in potem iskal svojega kandidata, ki ga je potem v zadnjem trenutku našel. Ampak tako pač je v politiki. To niso samo medijske igre, to so globje igre z Mariborom. Bog pomagaj! Konec koncev ne bi rad izpadel ohol, ampak Winston Churchill je dobil drugo svetovno vojno, pa izgubil volitve za premiera Anglije,« je razmišljal Fištravec.

Churchill Fištravec

Zgodba o medijski kastraciji na http://www.mariborinfo.com

Mariborski Trump in Večer kot CNN

Doktor sociologije kot mariborski Churchill je torej ponovil tisto, česar bi se politiki morali najbolj izogibati: okrivil je medije. Od pasivnega nasveta Never fight the media! je prešel, kot rečeno, k aktivnejšemu trumpovskemu stilu Blame the media!. Ne samo, da je s tem ponižal dostojanstvo novinarskega poklica, jasno je dal vedeti, kako malo ve o vlogi medijev v sodobni družbi in njihovi nadzorni funkciji. S tem pa spet priznal, da si predstavlja politiko kot avtokratski posel.

A po svoje je, v skladu z mojo začetno tezo, njegova stiska ves čas nadvse razumljiva: če gradiš svojo župansko kariero izključno na verbalnih vratolomnih operacijah, na prazni gesti lažnega prepričevanja ljudstva, si pač kronično odvisen od tega, v kakšno obliki te bodo mediji povzeli. V hipu, ko bodo podvomili vate, ne boš mogel pokazati na noben svoj konkretni projekt in tvoja verodostojnost po padla na nulo.

Posebno enigmo predstavlja sveža Fištravčeva izjava, da se »v prihodnosti ne bo več vključeval v lokalno politiko« – in to v isti sapi za isti medij, v kateri je pojasnil, da se počuti kot Churchill! Sebe samopašno razglasiti za zmagovalca vojne, ki je zgolj izgubil neke volitve, pač predpostavlja prihodnje politično delovanje, ki pa se mu odreka – kajti težko je verjeti, da bi morali take besede smiselno razumeti kot napoved vstopa v državno politiko, kjer bi imel še manj možnosti. No, če v politiki staviš zgolj na besedno paradiranje in vratolomne obljube, ki jih potem po mili volji prestavljaš v prihodnost, lahko v skladu s ponotranjenimi vzorci fejkanja res izjaviš karkoli in se končno primerjaš s Churchillom – ter ostaneš živ.

Ne le, da se znotraj opisane agende mariborski župan nikoli ni čutil odgovornega javnosti, v preteklih zapisih sem že nakazal, kako je vse bolj stopal po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja in s tem postajal to, kar ga najbolje opisuje v svoji »vstajniški« podstati: nekakšen Frandrej Fištrangler, nesrečna kopija originala.

V prispevku Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji sem podrobno pribeležil njegove mahinacije z novinarji, obsojene tudi s strani Društva novinarjev Slovenije, pa tudi njegov odnos do časnika Večer. Med drugim, da glede razumevanja medijev med njim in Kanglerjem ni več nobene razlike, ker sta oba zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti novinarjem. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru in pri tem po krivici zaobšla prispevke Tomaža Klipšteterja v Dnevniku – prav včeraj so nekateri mediji poročali o verbalnem napadu nanj v Fištravčevem štabu v nedeljo po trpkem spoznanju, da je doživel volilno katastrofo. Za Janševega varovanca, takrat in tudi danes, se vojna ni dobro končala, čeprav se ob pomoči spomina zlate ribice gospod vrača na politični parket in tudi v drugi krog. Političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati, je pa možno dobivati podporo volivcev brez spomina. Zdravila še ne poznamo. No, za drugi pol Frandreja Fištranglerja je vojne itak konec.

Boj proti demenci

Ker je zaradi narave stvari včasih v zlaganosti vseeno nemogoče pretiravati, lahko odhajajočemu županu štejemo v dobro vsaj to, da se zadnjih nekaj let na svoje vstajniško poreklo ni več skliceval – ker globoko v sebi dobro ve, da ga je nesramno zatajil, z vsemi vstajniškimi zahtevami vred.

Žal pa to ne velja za njegove povolilne izjave, iz katerih lahko razbiramo isti preračunljiv vzorec besedičenja: njegov mandat da je bil čista zgodba o uspehu, nasledniku pa menda zapušča mesto v neverjetno dobri kondiciji, česar menda njegovi prebivalci krivično niso opazili. Domnevam, da se bomo stavkov o tem, koliko dobrega je storil in kako mu moramo biti hvaležni, naposlušali tudi v naslednjih letih. Fejkanja kar ne bo konec. Na tistih, ki jih zdaj vehementno graja, pa je, da nam v naslednjih mesecih poročajo o tem, kam bodo on in njegovi sparkirali svoje prihodnje eksistence – domnevam, da njihove nove službe že po sebi prinašajo pomenljivo sporočilo.

V svojih manirah do medijev Fištravec niti po porazu ničesar ni spremenil. Kot vidimo, je novinarje razglasil za tiste, ki so krivi njegovega katastrofalnega brodoloma. Zato se bom ponovil v svojem starem predlogu iz prej citiranega prispevka. Ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, The-best-of: manipulations-by-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostala bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.

P.S. Izbor mojih zapisov o še drugem »gotofem« županu:

https://vezjak.com/2013/10/26/hobotnice-in-harpune/

https://vezjak.com/2014/04/10/vstajniski-kandidati-zupani-in-iskanje-krivcev/

https://vezjak.com/2014/10/11/delove-limonade/

https://vezjak.com/2014/10/31/maribor-je-njihov/

https://vezjak.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.com/2014/12/12/gotof-si-novinarstvo-in-vstaje-proti-vstajnikom/

https://vezjak.com/2014/12/18/neznosna-usoda-vstajniskega-duha/

https://vezjak.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

https://vezjak.com/2014/12/29/kako-postati-direktor-nigrada/

https://vezjak.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

https://vezjak.com/2015/07/16/en-klub-en-klobuk/

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

https://vezjak.com/2015/07/20/v-mariboru-ni-kriticnih-obcanov-prejsnji-teden-smo-ekskomunicirali-zadnjega/

https://vezjak.com/2015/07/20/halo-zupanovi-prsti-ki-kazejo-na-odgovornost-medijev/

https://vezjak.com/2015/08/19/fistravceva-revizija-in-dokaz-razkosne-kampanje/

https://vezjak.com/2015/09/10/fistravec-moskva-in-mission-impossible/

https://vezjak.com/2015/12/13/mariborski-zupan-zagovarja-neonacisticne-simbole/

https://vezjak.com/2015/12/29/igra-zaupanja-odstop-mariborske-podzupanje/

https://vezjak.com/2016/01/08/mariborska-zgodba-o-nezreli-demokraciji/

https://vezjak.com/2016/02/06/toleranca-do-keltskega-kriza-in-njena-meja/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

https://vezjak.com/2016/02/13/pustni-nacizem-in-20-odstotkov-nereflektiranih-idiotov/

https://vezjak.com/2016/05/22/nasa-obcina-je-polna-nadomestljivih-kadrov/

https://vezjak.com/2016/09/28/mariborsko-trganje-marjetice-bi-odstopil-ne-bi-odstopil-bi/

https://vezjak.com/2016/10/16/mariborski-zupan-kaj-smejo-novinarji-vedeti-in-cesa-ne/

https://vezjak.com/2016/12/02/za-en-glazek-mariborske-demokracije/

https://vezjak.com/2016/12/11/manipulacija-po-mariborsko-o-pravem-in-nepravih-plebiscitih/

https://vezjak.com/2016/12/23/vecerova-ekskluziva-in-zupanske-igrice-z-mediji/

https://vezjak.com/2017/04/12/v-mariboru-vse-poti-vodijo-v-rim/

https://vezjak.com/2017/07/19/mediji-ki-branijo-fistravca/

https://vezjak.com/2018/02/02/mariborske-politicne-vojne-z-mediji-primer-rts/