Si Stanko Majcen, namestnik Leona Rupnika, zasluži svoj kip?

Mestna občina Maribor želi pisatelju dr. Stanku Majcnu postaviti doprsni kip, za te potrebe je že odobrila znesek v višini 15.000 evrov. Odločitvi oporeka le mariborski odbor Levice, ki je prepričan, da bi bil takšen poklon pokojniku neprimeren. V stranki nasprotujejo dejanju zaradi sporne Majcnove preteklosti v času druge svetovne vojne, ki nas pripelje vse do zloglasnega Leona Rupnika, slovenskega generala in politika, na koncu usmrčenega zaradi kolaboracije z okupatorjem in podpore domobrancem; znana je Rupnikova zaprisega Adolfu Hitlerju na ljubljanskem stadionu 20. aprila 1944.

Majcnova zgodovina je v nekaterih delih zavita v tančico skrivnosti, toda zelo natančno vemo, da je kratek čas opravljal funkcijo pomočnika in kasneje tudi Rupnikovega namestnika upravitelja Ljubljanske pokrajine. Vprašanje ob pobudi za postavitev spomenika, očitno zaradi njegovih literarnih zaslug, o katerih tudi nimamo čisto enoznačnega mnenja, pa se ob tem vzpostavlja ob stari dilemi, ki smo jo nedavno med drugim srečali tudi ob podelitvi Nobelove nagrade Petru Handkeju zaradi njegovih dvomov v genocid v Srebrenici in podpore režimu Slobodana Miloševića: je mogoče ločiti umetnika od njegove osebe, morda spornih zasebnih praks, svetovnonazorskih in političnih pogledov ali dejanj, ga je smiselno nagraditi ali častiti le v funkciji prvega, ob tem pa povsem odmisliti druge okoliščine, ki ga morda osebno in zgodovinsko kompromitirajo? Pa tudi, če takšne okoliščine niso posebej obremenjujoče, kje postaviti mejo?

O (ne)možnosti ločevanja umetnika od osebe

Nagibam se k prepričanju, da mehanično ločevanje ni enoznačno mogoče in da moramo ob podeljevanju nagrad, postavljanju spominskih obeležij ali kipov upoštevati številne druge vidike, tudi trenutek in kontekst počastitve. Ni nobenega dvoma, da se Majcen v času druge svetovne vojne ni preveč rad izpostavljal s svojimi političnimi stališči, gotovo je po vojni zaradi šikaniranja komunistične oblasti tudi trpel in zelo verjetno v Kočevskem Rogu tudi izgubil svojega edinega sina. Toda obeležje ga želi rehabilitirati zaradi njegovega ustvarjanja, kot dramatika in pesnika. Mu s tem, ko temu oporekamo, delamo veliko krivico?

Tudi če bi bil Majcen skrajno pomembna figura literarne zgodovine, se odpirajo številni dvomi, kot so naslednji: bi postavitev doprsnega kipa, kar res ni obeležje posebej velikega formata, lahko pomenila, da se posredno s tem priklanjamo kasneje zaradi kolaboracije usmrčenemu Leonu Rupniku in domobranstvu? Ali Majcna indirektno častimo v funkciji njegovega namestnika in nekoga, ki je po delu poročila ljubljanskega Gestapa v Berlin bil predviden kot »bodoči vodilni slovenski človek pod Nemci«? Se mu priklanjamo kot nekomu, ki je skupaj z Rupnikom kot zastopnik vodil samostojni »Propagandni odsek« v Ljubljani v sodelovanju z domobranskimi častniki in pod nadzorom nemške oblasti?

Resnici na ljubo je bil Majcen v svojem delovanju sredi druge svetovne vojne zelo zadržan, kasneje se mu iz neznanih razlogov niti ni sodilo in kakopak tudi obsojen ni bil. Po vojni je živel odmaknjeno v revščini in sodeloval s slovensko politično emigracijo v Argentini, ki je poskrbela za izdajanje njegovih del; kasneje se je z urejanjem opusa ukvarjala Marja Boršnik. V kakšnem smislu je potemtakem danes, sploh če ga primerjamo z drugimi ustvarjalci, ki bi morda tudi zaslužili obeležje, dovolj pomemben za Maribor?

Kernstocku odvzeli naziv

Mestna občina ima velike zadrege s spominom, ima jih tudi mesto. Lansko leto je mariborski mestni svet odvzel naziv »častnega občana« nacističnemu pesniku Ottokarju Kernstocku. Mar ni nenavadno politično neskladje, da bi se letos, čeprav je lani res šlo za petdeseto obletnico njegove smrti, poklonili Majcnu?

Zgodba o Kernstocku je izjemno poučna. Pobudi, da bi se temu v Mariboru rojenemu zagovorniku nemškega nacionalizma in kasneje enemu od zgledov nacionalsocializma odvzelo naziv, je močno oporekala občina pod Francem Kanglerjem, čemur se je leta 2012 pridružil tudi časnik Večer. Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek je v njem pisala o nevarnostih prevrednotenja zgodovine, o »lustracijskih posegih«, predlagatelje je označila za »borce za prevrednotenje zgodovine«, očitana je bila instrumentalizacija zgodovine in izrabljanje antinacizma za današnje cilje. Sporočilo pa je bilo jasno: Kernstock naj ostane, z vsemi insignijami vred, polnopravni del mariborske zgodovine.

Avstrijski zgodovinar Uwe Baur je mnenju Večerove novinarke v Dnevniku takrat oporekal: »Kernstocka dandanes častijo skrajni desničarji. S tem ko se noče jasno distancirati od »svojega« častnega občana, se Maribor nehote postavlja v ta skrajni kot«. Čudil se je, zakaj Kanglerjevo županstvo tolerira kot častnega občana nekoga, ki si je nekoč želel, naj se Maribor raje požge, kot da bi mesto spolzelo iz nemških rok.

Takrat sem podrobno razdelal argumentacijo, ki je bila opravljena v podporo Kernstocku v Večeru in morda bomo podobno lahko slišali tudi v primeru Majcna. Med zagovorniki so bili najbolj impresivni argumenti tistih, ki so govorili o tem, da so pesniki že po sebi bližje resnici, zato si zaslužijo posebno obravnavo (Tone Partljič), da so »eni na žalost opevali polmesec, drugi kljukasti križ, tretji zvezdo. Za sto let nazaj brisati zdaj ene, potem druge in celo tretje se mi zdi spreminjanje ali prikrivanje zgodovine« (Tone Partljič), da v zgodovini ni dopustno »črnobelo slikanje«, kajti s tem »včerajšnji heroji postanejo zločinci in nasprotno, zločinci junaki današnjega dne« (Božidar Jezernik). Slišali smo tudi očitek, da bi bilo obračunavanje z nazivi »zrcalo (ne)tolerantnosti sedanje družbe in nas samih«, kajti »tudi Juliju Cezarju, ki je v svojih bitkah pobil ogromno ljudi, so postavljali slavoloke, pa jih zdaj ne rušimo!« (oboje Rudi Moge).

Osem let kasneje odvzemu naziva Kernstocku ni nihče več oporekal, obmolknila sta Večer in tudi mariborska literarna in politična elita. Po drugi strani Majcnova sporna preteklost ni postala dovolj veliko breme za odpiranje javne razprave, ta se sploh ni zgodila. Občutek stihijskosti in nepripravljenosti na premislek o zadevah naše skupne zgodovine, ko nihče prav ne ve, kdo je lahko častni občan in si zasluži kip ali kdaj to ne sme (več) biti in si ga ne zasluži, nikoli ni bil močnejši.

Več:

Ko časopis Večer brani nacističnega pesnika Kernstocka

Nacistični poet in častni občani Maribora

Kernstock: sramota za Maribor, sramota za Večer

S kakšnimi argumenti se brani Kernstocka?

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d