Najprej se je seveda vsaj meni zdelo, da zgodba o nemškem nacističnem pesniku Ottokarju Kernstocku, tudi mariborskem častnem občanu, kar noče in noče v časnik Večer iz določene novinarske nemarnosti, čeprav se je znašla elaborirana v domačih in tujih medijih. Na odsotnost te zgodbe sem opozoril dvakrat (npr. tule).
Do tega trenutka, tj. 2. marca, se zadeva ni prav nič spremenila: Kernstockova odsotnost v Večeru ni več sumljiva, zdaj mi je bolj jasno, da je šlo za premišljeno odločitev, da še traja in da je moja ocena o nemarnosti napačna. Naj to utemeljim z edinim pojasnilom, ki sem ga zasledil.
Melita Forstnerič Hajnšek je v svojem komentarju na kulturni strani Večera (25. 2. 2012) odkrito pojasnila, da takšne zgodbe sodijo v kategorijo odvečnega, so zloraba antinacizma in ne vem še kaj. Zgodilo se je ob obisku nekega drugega častnega občana v Mariboru, Borisa Pahorja:
Tako je bilo tudi ob zadnjem obisku častnega občana Maribora, gosta Mariborske knjižnice in Evropske prestolnice kulture, ko ga je TV ekipa neke televizije čakala pred občinskim vhodom z enim samim vprašanjem – “Kako ocenjuje dejstvo, da častni občan mesta in torej tudi evropske prestolnice kulture ni le on, ampak tudi v Mariboru rojeni nacistični pesnik Ottokar Kernstock (1848-1928)?“ Samo to jih je zanimalo. Šli so po poti nekega drugega medija, ki je lansiral zgodbo o avtorju “himne kljukastemu križu“ in njegovem častnem meščanstvu, s katerim so ga ovenčali daljnega 1908 v rajnki Avstriji.Če to ni instrumentalizacija zgodovine in izrabljanje antinacizma za današnje cilje?
Katere cilje? Zdi se torej, da so se Večerovci preprosto odločili, zakaj o tem ne bodo pisali – novinarska zgodba je nespodobna. Instrumentalizirala naj bi zgodovino (če prav razumem, za politične potrebe verjetno medijskega obračuna, morda z mariborskim županom, akterji in pobudniki te instrumentalizacije so pač novinarji), izrabljala naj bi antinacizem, verjetno iz istega motiva. Povedano drugače, glede na cenzuro smo prisiljeni verjeti, da je novinarka pojasnila kar v imenu časopisa, zakaj o tem niso pisali, nekemu drugemu mediju pa je, kot bomo videli, implicitno pripisala politične cilje.
Je tak argument dober in na kaj točno je oprt? Kdo točno so instrumentalizatorji, orodja česa ali koga so (temačnih sil?) in kdo se čuti primoranega braniti mariborsko politično ekipo in Maribor v celoti pred tovrstno razpravo? Na pamet mi pride nedavna polemika, v kateri je župan Kangler črtil ljubljanski Dnevnik in nekatere tuje novinarje, češ da o mestu pišejo zlonamerno. Na pamet mi pride tudi nedavna obramba iste novinarke na identično temo, kjer je silno nerodno argumentirala lepote totega mesta, da bi zavrnila »sovražne« napade FAZ-a o njegovih grdotah. Na pamet mi pride še več obramb iste novinarke, ubranih na isto noto. Ampak če je to res, da je namreč cenzura Kernstocka v Večeru stekla zaradi navedenih razlogov, mar ni sama gesta cenzure tukaj dobesedno instrumentalizirana točno na način, kot to očita drugim? Je sploh s čim upravičljiva? Kaj spodbuja takšno »protiinstrumentalizacijo« in ali se nekdo zaveda, da je taka gesta, če bi že bil prvi korak instrumentalizacije »resničen«, neke vrste samopriznanje lastne spolitiziranosti?
Novinarka stori še velik korak naprej. Čeprav o Kernstocku časopis sploh ni poročal, se spravi na pismo bralcev v Večeru, ki so ga objavili le dan (!) pred tem – napisal ga je nekdo iz podmladka socialnih demokratov. Hajnškova ugotavlja:
Zelo spolzka tla so taka preurejanja zgodovine za današnjo rabo. Še posebej, ko se s kulturno zgodovino za svoje politične potrebe ukvarjajo mladi forumaši Socialnih demokratov recimo. Pismo enega smo brali včeraj v Večeru. Zakaj pa niso preurejali zgodovine mesta pred osmimi, desetimi leti? Aja, ti danes so bili še v vrtcu. Nenavadno, da so bili v tistem pismu celi pasusi prepisani, pa ne citirani, iz novinarskega sestavka v nekem ljubljanskem dnevniku.
Če odmislim adhominalne elemente in asociacije, se mi zdi dodatno perverzno dvoje: da novinarka bralce Večera poučuje o plagiatorstvu nekega zapisa o Kernstocku v »nekem ljubljanskem dnevniku«, v svojem pa bralcem sploh niso privoščili osnovne informacije. S tem dodatno opravi delo novinarjev drugega časopisa, ki bi bili bolj poklicani ugotavljati plagiatorsvo lastnega avtorskega izdelka. Še bolj nedopustna je sama stigmatizacija zapisa: ko neka stranka protestira proti častnemu občanstvu nekoga, ki se ga izrazito povezuje z nacizmom, naj bi to bila politizacija in preurejanje zgodovine mesta? Oprostite, kakšno preurejanje neki? In ogrožanje česa? Če so dejstva drugačna, če Kernstock ni to, za kar ga imajo, če ni avtor himne kljukastemu križu, če ni častni občan, česar sicer nihče ne zanika, in če je časovna oddaljenost podelitve tega občanstva tako malo pomembna, kot je Karlu Erjavcu nepomembno spričevalo njegovega poslanca le zato, ker je bilo domnevno ponarejeno že davnih 20 let nazaj, potem si želimo prepričljivih pojasnil, o čem točno moramo molčati. Kaj vse naj tak molk o nacistični preteklosti zajame? In ja, tu je res problem: če bi želeli slišati pojasnila o preurejanju zgodovine mesta, bi morali najprej prisluhniti cenzurirani zgodbi. Nerodno!
Hajnškova ob tezi o preurejanju poskrbi za še eno škandalozno razumevanje – o Kernstocku se menda ne splača izgubljati besed, ker bi to vodilo v lustracijo. Ja, prav smo prebrali:
Borci za prevrednotenje zgodovine za nazaj, za čiščenje vsega z današnje perspektive spornega, se očitno ne zavedajo, kaj taki lustracijski posegi prinašajo. Kdo vse ima ulice v mestu in je častni občan, tudi Edvard Kardelj recimo in maršal Tito in še marsikdo, s čimer utegnemo zaiti v pozicijo totalnega izključevanja in zanikanja vsega. Taka retrogradna čiščenja se nikoli niso obnesla.
Razumevanje motiva, za katerega upam, da je le ohlapno povezan z omenjeno cenzuro, je torej lahko takole: zgražati, morda celo pisati o nacističnem poetu, je neproduktivno in jemati mu častno občanstvo vodi v lustracijo in izključevanje! Priznati moram, zveni kot domislek s kakšnega neonacističnega foruma. Drugače povedano: Kernstock naj ostane, z vsemi insignijami vred, polnopravni del naše zgodovine. Za takšno smelo implicirano trditev bi res rad slišal mnenje širšega kroga zgodovinarjev in Mariborčanov sploh, novinarka Hajnškova pa se očitno ne strinja z vsemi primeri umika poimenovanja po nemških in avstrijskih mestih. Tudi če odmislimo, da je v mariborskem situacija bistveno različna, ker govorimo le o častnem občanstvu, ne preimenovanjih ulic, in artikuliranih pobud ali še manj razprav o tem, da se Kernstocka ali kakega drugega častnega občana zbriše iz aleje veličastnih Mariborčanov, niti ni bilo, sem popolnoma prepričan, da je denacifikacija nekaj povsem drugega od brisanja naše komunistične zgodovine. Če strnem: argumentacija novinarke se odvija na dveh poligonih, v sferi obrambe Kernstocka in v sferi obrambe pred tistimi, ki menda to zgodbo instrumentalizirajo proti mariborski politični ekipi.
V kolumni enako navzoč kontekst nadlegovanja Boris Pahorja na njegovem obisku v Mariboru zgoraj povedano še izostri. Menda našega laureata novinarji ne bi smeli nadlegovati s tako nepomembnimi vprašanji. Željni senzacionalizma si ne ogledujejo njegovih literarnih presežkov, ubadajo se s politikanstvom. V tem vnovič najprej razbiram močno večerovsko intenco čaščenja kulturnikov, ki so menda povsem razkužena nepolitična bitja. O njej sem pisal nedavno v luči gojenja mariborske vijolične umetnosti in večerovskega navduševanja nad večvrednostjo literatov nad politiki:
Ali kot je povedal Tone Partljič nedavno, znova v Večeru in znova v »bobu dneva«, smemo govoriti o »bolj« zanesljivih pisateljskih človeških resnicah! Človek ob tem obnemi. Skratka, mi, umetniki, smo bližje resnici! Ne sprašujte, zakaj! Ne problematizirajte! Mi vemo.
Skratka, literati, sploh pa takega kova, kot je Pahor, so nad politiko in so bližje resnici, na drugi strani pa verjetno mediji »skušajo provocirati, dvigati prah in svoje ekscesne zgodbe začiniti z njegovim (Pahorjevim) zmeraj neizprosnim nekonvencionalnim komentarjem, ki vedno in ne glede na ceno tvega tudi množično nesprejemanje.«
Seveda se lahko strinjamo, da bi nas pri omenjenem morale predvsem zanimati njegove knjige in literarne ideje. Toda kaj storiti s Pahorjevimi izleti v politiko? Mar ni prav on dajal maksimalno politične izjave z vso nekonvencionalnostjo vred, se pustil vabiti in zvabiti ne vse Žerjavove politične veselice, lobiral proti arbitražnemu sporazumu, se rasistično zgražal nad temnopoltim županom Pirana? V tem, da umetnik podaja politična stališča, ne vidim težave, vendar naj zanje prevzame tudi odgovornost in posledično tudi odgovarja novinarjem. Melita Forstnerič Hajnšek vse to ve, saj nekatera taka Pahorjeva dejanja celo našteje, zato njenega stališča ne moremo pojasniti z odsotnostjo znanja ali spomina. Ne, njeno izhodišče je v danem primeru čvrsto: Pahor je kot literat onstran politike. Literati smejo stopiti vanjo, a edini tudi smejo ostati nekužni. So tako rekoč nadljudje.
Želijo nekaj podobnega v Večeru povedati tudi za Kernstocka? Teza o izrabljanju antinacizma temu pritrjuje.