Plakat z zagamanostjo buri nekaj nepotrebnega duha s strani tistih, ki v njem prepoznavajo sovražni govor. Ne bi nas smelo presenetiti, da so med takimi predvsem tisti, ki so bili vneti zagovorniki Tomaža Majerja pred enakovrstno obtožbo – takrat so ugotavljali, da prikriti rasizem v famoznem zapisu o volivcih trenikarjih s počečkanimi rokami ni v ničemer sovražen ali nespodoben. No, zdaj je seveda zagamanost velik problem.
O sovražnem govoru se pri nas pretežno govori na pamet – izraz je dodobra zlorabljen za politična obračunavanja, v te namene uravnotežen in raztegnjen do neprepoznavnosti, postal je sinonim za žaljivost ali celo užaljenost, je paranoidiziran (sovražijo naši sovražniki, mi nikoli) in uporabljen za relativiziranje »našega« sovraštva, spuščanje dimnih zaves in ustvarjanje zmede. Na drugi strani nekateri pravniki odkrito uvajajo izjemno ohlapna merila zanj, ga razumejo kot pravno kategorijo in kaznivo dejanje – vse, kar pade iz tega »delokroga«, je zanje dopustno in celo mora nujno biti dopustno. Običajno potem ne znajo navesti konkretnih primerov sovražnega govora. No, pa ta ni zgolj nekaj kaznivega in takrat, ko ni kazniv, ni nič manj fenomenalno navzoč.V tem oziru predlagam ostro ločevanje med pravnim in sociološkim konceptom.
Da bi nekaj bilo sovražni govor, mora izpolnjevati dva pogoja.
Prvič, po svoji naravi mora biti diskriminatoren, rasističen, ksenofobičen ipd. do določene ciljne skupine ali manjšine, še zlasti, če je ta deprivilegirana.
Drugič, njegov cilj mora biti vzpodbujati nasilje, nenaklonjenost in sovraštvo.
Ad 1. Plakat z zagamanostjo očitno ni diskriminatoren, ker si je nemogoče zamisliti takšno ciljno skupino (skupina zagamancev verjetno ne obstaja in tudi ni posebna družbena manjšina), hkrati pa je tudi neustrezno in nesmiselno reči, da je taka neobstoječa skupina na plakatu na kakršen koli način diskriminirana itd.
Ad 2. Plakat evidentno ne vzpodbuja sovraštva in nasilja, in to iz dveh razlogov. Prvi je vsebovan že v prvi točki, ker si torej ne moremo ustrezno zamisliti kompaktne skupine ljudi z isto identiteto, na katero bi ciljala. Drugi je vsebovan v sporočilni dimenziji plakata in njegovi intenci, ki je ne more zanikati niti najbolj trdovraten homofob: plakat vzpodbuja k nasprotnemu, torej proti sovraštvu do tistih, ki ne sprejemajo različnosti in drugačnosti.
Da se sporočilu, ki se bori proti sovraštvu in homofobiji, očita sovraštvo, je zato že po sebi hud cinizem. Seveda ne zato, ker bi sleherni zapis, ki počne kaj takega, že apriorno ne mogel biti takšen. Ne, lahko bi bil, vendar očitno ne v dani situaciji.
Ključno v razpravi o tem plakatu se mi zdi tole. Da bi lahko prepoznali sovražni govor kot navzoč, moramo imeti nekoga, ki je zaradi njegove uporabe prizadet. Karikirano: brez žrtve ni zločina. Nekateri teoretiki govorijo zelo konkretno o oblikah prizadetosti:
The negative effects of hate messages are real and immediate for the victims. Victims of vicious hate propaganda experience physiological symptoms and emotional distress ranging from fear in the gut to rapid pulse rate and difficulty in breathing, nightmares, posttraumatic stress disorder, hypertension, psychosis, and suicide… Victims are restricted in their personal freedom. To avoid receiving hate messages, victims have to quit jobs, forgo education, leave their homes, avoid certain public places, curtail their own exercise of speech rights, and otherwise modify their behavior and demeanor. (Matsuda 1993: 24)
Toda kdo točno je prizadet zaradi označbe o zagamanosti? Kot rečeno, ne moremo opisati niti ciljne skupine, kaj šele njenih občutkov. V primeru Majerjevih trenikarjev, recimo, je takšna skupina bila zelo jasno definirana, je pa res, da je bila »prizadetost« zaradi specifičnosti reakcije (shod, socialna omrežja) in njene oblike (parodiranje) zamegljena in postavljena v ozadje. Vendar si jo zlahka predstavljamo.
Nekdo, ki bi že priznal, da je plakat sovražen do njega, se po moje ujame v zanko: ker ocenjuje, da so zagamani natanko tisti, ki ne sprejemajo različnosti, mora takšen priznati, da je bodisi ne sprejema sam bodisi zagovarja tiste, ki je ne sprejemajo. Toda med slovenskimi homofobi (ja, tudi ta izraz je žaljiv zanje) boste zelo redko slišali, da nasprotujejo različnosti. Tisti, ki protestirajo proti plakatu z zagamanostjo, že niso med njimi – vsi po vrsti so zanjo, seveda le deklarativno. Šele v takih okoliščinah bi bila legitimirana logika »sovraštva do sovraštva«, netolerance do netolerance in bi smeli nasprotniki različnosti vsaj do neke mere smiselno zatrjevati, da jih nekdo sovraži. (Sam seveda jemljem na ta način opisano netoleranco do netolerance za dopustno.)
Dokler se torej ne bodo javili tisti, ki se zaradi plakata Mirovnega inštituta čutijo prizadete in so proti različnosti, je sleherna razprava o neprimernosti plakata odveč.