Proizvajanje lažnih novic o odločitvi Sodišča EU: kako so nam lagali

01/02/202001/02/2020 / Boris Vezjak

Nas morda velik del vladajoče politike že drugi dan debelo zavaja s podatkom o tem, da je včerajšnja odločitev Sodišča Evropske unije hvalevredno in naši državi naklonjeno dejanje, četudi menda ni pristojno v primeru slovenske tožbe proti Hrvaški glede arbitraže, a je obenem sodišče »potrdilo, da je arbitražna razsodba veljavna in zavezujoča«? Kar bi nas moralo, ker si uveljavitve razsodbe pač želimo, neizmerno razveseliti?

Ne, ta podatek, ki so ga gladko in brez zadržka zapisovali slovenski mediji, vključno s stališčem zunanjega ministra Mira Cerarja, češ »da je sodišče izrecno pritrdilo, da je arbitražna odločba zavezujoča in veljavna in jo morata obe državi izpolniti«, je popolna lažna novica.

Cerar s svojim zmagovitim stavkom iz sporočila za javnost

Poskusim bom na kratko pokazati, kdo vse nas je zavajal, hote ali ne, in kako so pri tem sodelovali nekateri glavni mediji.

Kaj je povedal Cerar

Medijski spin Mira Cerarja je bil uspešen le tako dolgo, dokler si javnost na spletu ni sama pogledala sodbe Sodišča Evropske unije in medijskega sporočila, ki ga je spremljalo. Na svoji začetni konferenci je zunanji minister, prej predsednik vlade, večkrat ponovil svoje navdušenje in pri tem izključno izhajal iz medijske izjave sodišča, pri tem pa variiral stavke, kot so »To je še en dokaz, da je imela Slovenija ves čas prav, da mora tudi Hrvaška izvršiti arbitražno odločbo« in »To je jasen signal, da je treba arbitražo implementirati na obeh straneh.«

V poročilih POP TV, sploh pri Ediju Pucerju v večerni oddaji, je sicer že moral odgovarjati na zoprno vprašanje, kje je mogoče v sodbi zaslediti kakršenkoli stavek s stališčem o nujnosti implementacije razsodbe – priznal je, da ga ni, v oddaji Svet na Kanalu A pa se je že moral prikloniti izjavi Andreja Plenkovića, ki je na to, da ga ni, upravičeno opozoril:

»Je pa res, da sodišče v tej sodbi, in tu ima g. Plenković prav, ne obravnava vprašanja arbitraže.«

Po tistem, ko je Cerar sam posredno potrdil, da za svojo energično ugotovitev nima podlage v sodbi, mu je v rokah ostal le še komunike sodišča in osamljeni stavek v njem, s katerim je mahal na začetni tiskovni konferenci – o njem v drugem delu tega zapisa.

Kaj je povedal Pahor

Predsednik Pahor, sicer oče arbitražnih poskusov, je v svojem nagovoru na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta včeraj na podoben način miril strasti, češ sodišče v sodbi obe državi poziva k implementaciji razsodbe:

»Glede tega sosednja in prijateljska Hrvaška še ni pripravljena spoštovati sprejetih obveznosti, vendar sem prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo. Današnja odločitev Evropskega sodišča nič ne spreminja. Sodišče v sodbi obe državi poziva, da implementirata razsodbo.«

Ta trditev ne drži in jo je zanikal že sam Cerar. Ni res, da bi sodišče v sodbi pozivalo k implementaciji česarkoli.

Kaj je povedala Maja Menard

In ne le Cerar in Pahor, tudi slovenska agentka Maja Menard je v osrednjem dnevniku TV Slovenija takole komentirala odločitev:

»Današnja odločitev sodišča izrecno poziva obe državi članici, da arbitražno razsodbo implementirata, uzakonita in izvršita odločbo arbitražnega sodišča.«

Tudi ta podobna trditev niti malo ne drži, k temu sodišče ne poziva, še najmanj izrecno – in tega na tem mestu ne bom dokazoval, ker je takoj razvidno vsakomur, ki je sodbo pogledal, a hkrati ob tem upoštevam še dejstvo, da ga je posredno priznal sam Cerar.

Slovenska agentka s svojo interpretacijo: težko je priznati poraz

Kaj je povedal Damjan Kukovec

Profesor na Pravni fakulteti Middlesex v Londonu je za RTV Slovenija presenetljivo pojasnjeval, da je res »pozitivna stran, da sodišče poziva k izvršitvi arbitražne odločbe« in k temu dodal, da je to bolj tolažba za Slovenijo, saj za Hrvaško ne predstavlja nobene obveznosti.

Le kje je v sodbi ali v sporočilu za javnost našel podlago za svojo trditev?

Kaj je povedala Janja Hojnik

Profesorica prava Evropske unije na Pravni fakulteti v Mariboru je, kot piše RTV Slovenija, odločitev sodišča označila za pričakovano:

»Poziv sodišča Sloveniji in Hrvaški, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe, pa je po njenem mnenju ‘največ, kar smo lahko dobili’«.

Kasneje je v večernih oddajah že ubrala pot distanciranja, češ da se je dopoldne prenaglila, saj sodbe menda še ni poznala. A pri svojem popravku posebej določna ni bila.

Ostal jim je press release

Nekakšen tihi konsenz v javnosti okoli začetnega stališča, s katerim je stregel Cerar dopoldne, je počasi obarval poročanje številnih medijev, ki so se kar vdali v usodo in zdaj dokazovali, kako pomemben da je stavek v sporočilu za javnost. Na Pucerjevo opozorilo, da si z njim najbrž ne bi smeli prav dosti pomagati, saj vendar ne mora biti odločilen, je Ernest Petrič, sonastopajoči v večerni oddaji 24ur.com, lapidarno odvrnil:

»In ta press release je pomemben, ker je press release tega sodišča.«

Stavek, na katerega se je Cerar z vso silo obesil, je na koncu obveljal za kronski dokaz temu, da je sodišče »jasno zapisalo, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne sodbe«. In še: v tistem stavku, ki mu je prirasel k srcu, je navzoča »dodatna argumentacija, ki potrjuje, da smo imeli vseskozi prav«, kot je povedal zunanji minister. In kaj natančno piše v tem stavku?

Usodni stavek

Z njim so včeraj do onemoglosti mahali, glasi pa se:

»Nazadnje je Sodišče – potem ko je opozorilo na pristojnost, pridržano državam članicam v skladu z mednarodnim pravom glede geografske razmejitve njihovih meja, in na okoliščino, da morata v skladu z Arbitražnim sporazumom pogodbenici tega sporazuma storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe – ugotovilo, da ni pristojno, da bi v okviru obravnavane tožbe preučilo vprašanje obsega in meja ozemelj Hrvaške in Slovenije ter pri tem neposredno uporabilo mejo, določeno z arbitražno razsodbo, da bi preverilo resničnost zadevnih kršitev prava Unije.«

Trdil, bom, da iz tega stavka ne sledi prav noben od Cerarjevih in Pahorjevih sklepov.

Stavek iz komunikeja, ki se ga je Cerar oklenil kot zadnje rešilne bilke

Česa sodišče sploh ni zapisalo

Če pogledamo angleško besedilo, je sodišče uporabilo frazo »under the arbitration agreement, it is for the parties to that agreement to take the steps necessary to implement the arbitration award…«.

Takoj vidimo, da pri tem sodniki ne velevajo, da bi morali obe strani izvršiti arbitražni sporazum, niti ne navajajo pogojev, pod katerimi bi morali to storiti. Sodišče torej sploh ni napisalo, da morata pogodbenici izvršiti sodbo, temveč je zgolj naštelo okoliščine, v katerih je presojalo in od katerih je ena izmed njih pač obstoj Arbitražnega sporazuma, po katerem in v skladu s katerim (»under the arbitration agreement«) naj obe strani storita »vse potrebno za izvršitev arbitražne sodbe«.

Slovnica ne pušča nobenega dvoma: zapisano ni stališče Sodišča, temveč povzetek Sodišča Evropske unije, kakor slednje razume stališče iz Arbitražnega sporazuma!

V praksi to pomeni, da sodišče ne nalaga, da morata navedeno izvršiti in tega ne sporoča kot svojega stališča: dejansko celo ponavlja formulacijo iz samega Arbitražnega sporazuma (»the parties shall take all necessary steps to implement the award«) in jo preprosto citira.

Ujetniki sistematičnega laganja

Da bi sodišče zdaj naložilo, češ da je arbitražna odločba za slovensko in hrvaško stran zavezujoča, tudi ni moglo povedati, saj sicer izrecno pravi, da ta ne spada v sestavni del prava Evropske unije (»… Arbitražnega sporazuma, ki ni sestavni del prava Unije«, piše v sodbi), podobno kot pove še da, kršitev in nespoštovanje sporazuma posledično ne predstavlja nespoštovanja obvez, ki jih imata Slovenija in Hrvaška in so del njenega prava. Predmet tožbe je lahko »le nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije«, piše v sodbi, kamor pa Arbitražni sporazum, kot rečeno, ne spada.

Največ, kar lahko iz tega stavka iz medijskega sporočila izpeljemo, zadeva pripoznanje obstoja Arbitražnega sporazuma kot pravnega dejstva: kaj bosta z njim storili Slovenija in Hrvaška, pa sodišče ne sugerira.

Če seštejemo: nekateri poglavitni mediji so danes in včeraj pritegnili zunanjemu ministru, predsedniku republike, slovenski agentki in nekaterim pravnim strokovnjakom, ki so vsi po vrsti pojasnjevali, da je arbitrarna odločba zavezujoča in da bi jo morali izvršiti. Vendar se je izkazalo, da je ta novica lažna.

Včerajšnji dan bo zato šel v zgodovino slovenskih medijev kot polomija, v kateri se je znova razkrila popolna beda nereflektiranih domačih medijev in njihova volja, da zgolj papagajsko ponavljajo za vsem, kar jim ponudi vladajoča politika.

Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!

01/02/202001/02/2020 / Boris Vezjak

Zadnja karikaturna naslovnica Mladine nam duhovito IN prikupno riše paniko, nastalo ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu med koalicijskimi partnerji. Razočarani premier je uspel, kot zdaj še slutimo, z enim samcatim zamahom porušiti marsikaj, kar je mukoma gradil dobro leto ali več, pri čemer se zdaj, oborožen z novo metaforo, sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Moj namen ne bo politično vrednotiti njegove geste kot dobre in slabe, ampak raje odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri je bila njegova poteza odstopa res povsem nepričakovana in v kolikšni je bila sploh dovolj reflektirana.

Šarec v Mladini: prostodušno o jastogih, ki jih bodo pojedli drugi

Ponudil bom razlago, da jo moramo ugledati predvsem kot izraz naveličanosti neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se s precej lastne samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil peskovnik zapustiti, ne da bi dobro premislil vse politične posledice zase, za druge in državo v celoti.

Prostodušno o verjetnosti

Za najbolj indikativnega v smeri svoje teze bom vzel njegov zadnji intervju za Mladino. Šarčevo stališče do politike, najbrž v veliki meri posredovano z distancirajočo igralsko in imitatorsko izkušnjo, skozi katero je morda razvil cinični občutek, se najbolj pomenljivo zrcali v pojasnilu, kjer lamentira o tem, kako ga je izdala Levica in kako je na koncu imel podporo le še pri Zmagu Jelinčiču. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen vsega dva dneva po njegovem odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

V trenutku, ko je sam sicer večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve, a je ta možnost za nekatere njegove še včerajšnje koalicijski partnerje, predvsem SMC, SAB in deloma DeSUS, preveč nevarna, ker jih morda ne pripelje več v parlament, je torej Šarec v sebi lastni prostodušnosti posredno priznal, da njegovo dejanje z vidika prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljeno.

Zakaj? Zavedati se, da obstaja »verjetnost« desne vlade, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to pomenilo popoln defetizem: javno mnenje mu vendar v tem trenutku odmerja zmago na volitvah. Bolj je izraz stiske, da bo Janezu Janši v mimovolilni kombinatoriki uspelo postati nov mandatar.

So what!

Nenavadno je, da moram na to spomniti, toda premier je v zadnjem letu neštetokrat zavrtel svojo prepoznavno lajno, s katero je opozarjal na svoj odstop, in to v prepoznavni intonaciji lastne ležernosti v odnosu do te možnosti. Ponovljeno prepričanje, da bo vlada pač padla, če mu bodo njegovi koalicijski partnerji nagajali in ga ne bodo podprli v parlamentu in na vladi, sem poimenoval za »sowhatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Ironično se je etablirani domači politični komentariat v množičnih medijih, resda največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov, nenehno zaklinjal, da skoraj ni možnosti, da bi Šarčeva vlada ne dočakala konca svojega mandata, da torej »sowhatism« ni mogoč – in tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.

Dosedanje grozilne napovedi o predčasnih volitvah in padcu vlade skozi predsednikovo prostodušnost po moje sploh ne razkrivajo kakšne fingirane »igre«, s katero si je občasno zaželel zagroziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel voz po svoje, temveč bi jih morali ves čas jemati za povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji, če sploh še obstajajo, so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, v katerih utegne zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi odpadniki v okolju Šarca prevzeti vajeti in postati nov mandatar, ne da bi sploh odšli na volitve. Takšen razvoj dogodkov, če do njega pride, bi predstavljal popoln politični in moralni debakel za Šarca, s katerim dejansko ni računal.

Pojasnilo o odstopu na Facebooku: lamentiranje o tistih, ki so ga pustili na cedilu

Toda kako so to izpeljali? Le malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Zdaj, ko obstaja velika možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, vsaj nekateri med njimi, povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno ustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje ali znanja spomniti na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.

Šarec oportunejša izbira

Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred tedanjo prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji takrat pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.

In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo najbrž tudi znova. Septembra 2018 sem v zapisu Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? analiziral takšne razloge:

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno, kajti nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Glede takšne globoke politične in etične nenačelnosti, ki jo Janša te dni nesporno spremlja z veliko mešanico naslade in gnusa po tistem, ko sprejema prijazne telefonske klice nadvse »voljnih« Zdravkov in Alenk, sicer tudi predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima nobene polne moralne pravice soditi o istem. In vendar je za isto Mladino povedal:

SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24, Škandal in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.

Šarec s SDS leta 2040

Ironično so na Nova24TV poročali, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. »Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.« Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. »Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj«, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24tv.

Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano demonstracija še ene politične propagande in spinanja, kajti Šarec je danes kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Bi se stranka LMŠ lahko povezala z SDS-om nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

S portala Nova24TV: pri Janševih se veselijo sodelovanja s Šarcem

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam enkrat več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.

Prav nasprotno, zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem so obstoječe stranke v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspele Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem, kot vedno znova ponavljajo, sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države, zaradi česar bi jim morali biti neskončno hvaležni.

Ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim Pa kaj, če bo desna vlada!, res nimamo dobrih razlogov za navdušenje.

Pristati ali ne pristati na oprostitev Rupnika, to je zdaj vprašanje

26/01/202026/01/2020 / Boris Vezjak

V stranki Socialnih demokratov so ob razveljavitvi obsodbe Leonu Rupniku iz leta 1946 in njeni vrnitvi v ponovno sojenje na Okrožno sodišče v Ljubljani odločitev sprejeli z nejevero.

V svoji izjavi 9. januarja letos so spomnili na svojo dosedanjo zgodovinsko spravniško držo v stranki in dodali, da smo priča vse bolj agresivnim poizkusom revizionizma, revanšizma »in potvarjanja zgodovinskih dejstev, tako da smo tudi danes namesto z resnico in spravo vse prevečkrat soočeni z lažnivo interpretacijo slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma«.

Zanimalo me je, na kakšen način so v izjavi natančneje formulirali svoj odnos do sodbe Vrhovnega sodišča in kaj so pri tem pripravljeni storiti, ker jo, ker so se pač odzvali nanjo, štejejo za (posredni) poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev. V ta namen sem njihovo izjavo primerjal z nedavnim stališčem ministrstva za pravosodje, ki ga obvladuje stranka SD in vodi njihova podpredsednica Andreja Katič; objavljeno je bilo 24. januarja.

Stališče stranke SD do razveljavitve obsodbe

Ne bodo pristali

Najbolj indikativno za presojo stališča Židanove stranke najdemo v stavku, ki svojo kritičnost formulira skozi obljubo »nepristajanja«:

»Socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni.«

Kaj pomeni reči in k čemu se obvezuje tisti, ki pravi, da na nekaj ne bo pristal? In kaj sledi iz takšne trditve v čisto praktičnem smislu? Nepristajanje lahko razumemo bodisi kot prazno retorično bravuro ali pa kot napoved pravnih ali sodno relevantnih dejanj, skozi katere bo sodba o Rupniku postala relativizirana. Ker o drugem ne najdemo nobene obljube ali napovedi s strani stranke, ostane bolj le prva možnost.

Že na tej točki se v SD še dodatno zapletejo. Namreč »nepristajanje« na oprostitev so že v isti izjavi združili s prazno in pričakovano frazo o spoštovanju odločitev sodišča: »Četudi nas ta odločitev preseneča, jo kot vsako odločitev sodišča kot neodvisne veje oblasti spoštujemo.«

Najbrž je zadrega realna, splošno razširjena in ni vezana le na ta kontekst: marsikdaj se ne strinjamo s sodišči, a nimamo druge izbire kot sprejeti njihove odločitve. V kakšni meri obljubljeno »nepristajanje« nanjo ne zapoveduje česa več kot zgolj praznega nezadovoljstva?

Zgodovinska dejstva in nedopustnost oprostitve

Če določimo referenco nepristajanja, potem izjava meri na to, da sodba za njih ni nekaj, kar bi smelo spremeniti zgodovinska dejstva glede Rupnikovih dejanj. V izjavi jih tudi navajajo: general je bil vodja slovenskega domobranstva, boter prisege zvestobe slovenskih domobrancev Hitlerju, ostajal je celo med poslednjimi braniki nacizma in do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem. Ob tem omenijo še izdajo lastnega naroda in kolaboracijo, za kateri ni opravičila. V stranki se torej sodbi sodišča zoperstavljajo z navajanjem zgodovinskih dejstev. Vendar njihovo stališče obljublja, kot rečeno, nekaj več, ne pristati na to, da so takšni sodelavci z okupatorjem zaradi procesnih razlogov oproščeni.

Če rezimiram: v stranki Dejana Židana v izjavi zapišejo dvoje, da namreč (a) zgodovinska dejstva govorijo proti odločitvi Vrhovnega sodišča in hkrati, da je (b) nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov.

Podpredsednica proti predsedniku

Nekaj dni nazaj je Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi podpredsednica stranke SD, poseglo v nekatere javne razprave in se postavilo v bran Vrhovnemu sodišču; po njihovem sodba »ne zanika zavrženosti konkretnih primerov, še manj jih rehabilitira«. Na ministrstvu so se namreč odzvali na »več pozivov k preprečitvi razvrednotenja zgodovine«.

Že res, da ustanove ne moremo povsem enačiti z ministrom, toda resor Andreje Katič je dejansko nujno komentiral (tudi) mnenje njene stranke. Trdil bom, da je začetno stališče predsednika Dejana Židana glede Rupnika drugačno od stališča podpredsednice iste stranke, kar predstavlja zelo shizofreno situacijo, v kateri je začetna pozicija zanikana.

sta rupnik ministrstvo za pravosodje izjava

STA o stališču ministrstva do sodbe: ne gre za rehabilitacijo

Dve vrsti dejstev

Po tistem, ko na Katičevem resorju presenetljivo priznavajo, da odločitve sodišče ne zadevajo le pravnih vprašanj in razvoja sodne prakse, ampak »imajo tudi določen simbolen pomen za zgodovinsko-politično obravnavanje dogodkov med in po drugi svetovni vojni«, kar pa lahko pomeni le, da jih ne moremo povsem ločiti med sabo, pledirajo k »razmejitvi« pravnih vprašanj spoštovanja pravil kazenskega postopka na eni strani in »siceršnjemu zgodovinskemu pogledu na dejanja posameznikov v tistem obdobju«. Sklep je potem tale:

»Kolaboracija je namreč zgodovinsko dokumentirano in izkazano dejstvo, reševanje zahtev za varstvo zakonitosti, ne glede na vsebino končne odločitve v konkretnih primerih, pa ne zanika njene zavrženosti, še manj pa jo rehabilitira,« so poudarili.

Povedano preprosto in z nekaj poenostavitve, na ministrstvu ostro ločujejo med sodnimi ali pravnimi dejstvi (ali postopki) na eni strani in zgodovinskimi na drugi.

Od nepristajanja do pristanka

Stališče resorja Andreje Katič je torej v obeh ključnih trditvah pomembno ali celo diametralno drugačno. Če so za Dejana Židana in stranko SD zgodovinska dejstva nekaj, kar govori proti odločitvi Vrhovnega sodišča, ministrstvo težave v tem ne vidi, kajti sodniki morajo ravnati mimo relevance zgodovinskih faktov, saj jih zanimajo le pravne okoliščine.

In če je za Židanove nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov, iz istega razloga pri Katičevih spet ne vidijo težave, saj sodbo sodišča obravnavajo izolirano od zunanjih zgodovinskih okoliščin in je ne dojemajo kot rehabilitacijo generala. Eni so vehementno proti pristajanju na oprostitev zaradi procesnih razlogov, drugi so energično za drugačno, izolirano razumevanje teh razlogov.

Od tod naprej lahko špekuliramo o naslednjem: kako bi zvenelo stališče SD, če bi ga napisala ministrica Katič in kakšno bi bilo pri ministrstvu za pravosodje, če bi ga vodil Židan? Morda se zdi, da imajo v stranki socialnih demokratov zelo resen problem in bi se morali med sabo pogovoriti, če se ne želijo smešiti. Se pa bojim, da je v slovenskih razmerah težava še bistveno večja in zadeva samo bistvo delovanja našega pravosodja.

Naj glede tega spomnim na indikativno izjavo akademika Jožeta Pirjevca: »Kaj reči ob razveljavitvi njegovega procesa, ki zgodovinskih dejstev in odgovornosti seveda ne more izničiti? Na tem procesu je sedel na zatožni klopi poleg petih Slovencev tudi SS-Obergruppenführer Erwin Rösener. Očitno je po analogiji tudi on oproščen. Edini primer v sodni praksi sodobne Evrope. Hvala Bogu, da slovenski sodniki niso pristojni tudi za Nürnberške procese. Sicer bi doživeli sramoto, da bi še Hermanna Göringa oprostili.«

Vojaški pogum, laži in filmski trakovi

18/01/202018/01/2020 / Boris Vezjak

Zanimiva politična dinamika, nastala po domnevno neupravičeni in po vojaški doktrini morda nesmiselni odločitvi o vrnitvi šestih slovenskih vojakov iz Iraka – pač vprašanje za vojaške eksperte -, je v zadnjih dneh za pogled javnosti prevladujoče obremenila v številne strankarske in politične težave ujetega obrambnega ministra Karla Erjavca in predsednika republike Boruta Pahorja.

Slednjega so nato mediji v preteklih dneh skorajda raztrgali in pri tem kot že dolgo ne ekscesivno kazali posnetek njegovega jutranjega nastopa ob priložnosti videokonference z vojaki v Iraku, kjer svojim sodelavkam prišepetava, naj vendar vse uredijo za snemanje “filmčka”. Jasno, za potrebe nove vroče objave na instagramu, v kateri bi lahko zaigral sicer zanj redko rezervirano podobo vojaškega šefa. Njegova stiska je najbrž velika, kralj instagrama po lastni izbiri vsak dan po 17.00 uri poskrbi za eno svojo objavo, kar pač zahteva kar nekaj kondicije in domišljije.

Pahor v skrbi za svojo promocijo

Heroizem duš

Tokrat se ni izšlo, javnost in mediji so zavzeli nepričakovano kritično držo, deloma morda tudi posledično zaradi dejstva, da sta odločitev kritizirala tako premier kot opozicijski vodja. Kaj se jima je očitalo? Usodne noči naj bi izkoristila priložnost in se dobesedno med spancem predsednika vlade, kot se je kasneje pridušal, odločila za samopromocijsko akcijo, ki sicer nikoli ne more zaživeti brez pomoči medijev.

Razlog: sebe prikazati kot heroični duši, ki v veliki skrbi za dobrobit naših vojakov hitro sprejemata pogumne odločitve reševanja njihovih življenj, s čimer bi ljudstvu utegnila ugajati ob obveznih sprehodih pod številnimi žarometi, kakršne pač prinašajo krizne in celo z grožnjo novega vojaškega spopada globalnih dimenzij prežete situacije. Toda skeptiki, med njimi tudi vojaški strokovnjaki, so pohiteli pojasniti, da se hvalita z odločitvijo, ki je škodljiva za ugled naše države.

Vlogo protagonista politične graje je, bolj ali manj eksplicitno, prevzel tudi Marjan Šarec in svoj pogled na umik slovenskih vojakov po iranskem raketnem napadu na dve oporišči s koalicijskimi silami v Iraku, tudi v Erbilu, pojasnjeval v hkrati predvajanih intervjujih v Odmevih s Tanjo Starič in na POP TV z Urošem Slakom. Ker sta ta časovno sledila rekordno dolgemu video pojasnilu predsednika republike ob očitkih okoli predčasne vrnitve kontingenta slovenske vojske, smo lahko upravičeno pričakovali razbistritev razlag okoli tega, kdo je storil kakšno politično in vojaško napako.

Kaj je očital Šarec?

Premier je v obeh svojih nastopih lansiral dva prepoznavna očitka: pri zadeva njegovo neinformiranost, drugi manipulacijo. Novinarska elaboracija zapleta je bila znova skromna in nezadostna, zato lahko upravičeno zaključimo, da se sedma sila ni potrudila do konca razjasniti pristojnosti in odgovornosti.

Iz Šarčevega nastopa je nesporno razvidno, da ministra za obrambo krivi pomanjkljive komunikacije: usodne noči ob napadu v Erbilu naj bi mu ta po tretji uri zjutraj poslal le SMS, ne pa ga tudi poklical ali poslal varnostno službo, da ga po vojaškem napadu zbudi, je znova še bolj natančno artikuliral svoj očitek. Ali je pričakoval zgolj informiranje ali pa Erjavca obtožuje, da je ravnal na lastno pest, mimo odločanja na vladi, nismo izvedeli; vsekakor se je iz povedanega zdelo, da tudi drugo, kar bi potem razprlo vprašanje prekoračenih pristojnosti.

A to ob neizrečeni obtožbi, da sta minister in predsednik republike poskrbela za samopromocijo, ni ostala edina puščica, ki je poletela proti Erjavcu in manj neposredno proti Pahorju, ob izostalem neinformiranju ob odločanju se je premier pridušal še glede zavajanja: menda so mu tisti dan dopoldne dopovedovali, da se umikamo z drugimi vojskami, kar se je potem pokazalo za neresnično. V kakšni meri je šlo za zavestno manipulacijo ali morda spremembo v toku dogajanj, še vedno ni jasno.

Pahorjev nastop

Predsednikov maratonski video nastop je vreden analize iz več razlogov. Prvi je hitro zaznaven: sicer ne prvič se je Pahor odločil za damage control in evidentno presodil, da je povzročena škoda njegovi podobi v javnosti nevarno obsežna, saj bi sicer za nastop ne porabil dobrih osem minut. Posebne sorte je tudi scenografija, na svojo mizo je predsednik naložil kar nekaj knjig, ki jih tam običajno ni. Morda naključje? Nekdo, ki snema filmčke in se mora zagovarjati zaradi medijske obsodbe, najbrž dobro premisli tovrstne detajle.

Naslov v Večeru: razkazovanje političnega poguma ali filmčka, to je zdaj realno vprašanje

V nastopu sledi pojasnilo, zakaj se je kot vrhovni poveljnik obrambnih sil odločil za umik šestih vojakov in to izpeljal z znano patetično retoriko in gostobesednostjo, vendar spet z zelo malo namigi na konkretno dogajanje. Osrednji sporočili sta dve: da se ni želel igrati z življenji vojakov, zaradi česar je “še vedno prepričan, da je bila odločitev o predčasni vrnitvi prejšnjega kontingenta Slovenske vojske iz Erbila v kontekstu vseh okoliščin pravilna.” Kot pove v zaključku svojega nastopa, ki ga v objavljenem prepisu na strani njegovega urada sploh ne najdemo in je torej le v video posnetku, njegovo ravnanje niti za en hip ni bilo sebično; “če mi verjamete ali ne”, še pove, je mislil na varnost vojakov, ne na osebno promocijo.

Čemu se je Pahor izognil

Pojasnilo ne vsebuje nobene navezave na prvi Šarčev očitek, češ da ga nihče ni obvestil ali pritegnil v odločanje o umiku. Morda ga niti ne bi smeli pričakovati, saj je to lahko prej očitek le ministru, ki je premierju podrejen, a bi se moralo tudi Pahorju zdeti čudno, da pri sprejemanju odločitev ni sodeloval.

Če kaj pogrešamo, je to njegovo pojasnilo, zakaj druge vojske niso umaknile svojih vojakov – šele v luči takšnega početja postane umik slovenskih zares vprašljiv. Če se zdaj trka po prsih, da ga je vodila skrb za naše vojake, potem nam je dolžan pojasniti, zakaj se poveljniki drugih kontingentov implicitno vedejo neodgovorno. Oni so tisti, ki so storili napako, ne on. Ker ni zadostno in prepričljivo, lahko zato še naprej njegovo početje razumemo kot post festum racionalizacijo nedomišljenih ali napačnih dejanj, ki jih zdaj poskuša prekriti s sklicevanjem na vrednost človeških življenj.

In tu je še tretji, zelo neposredno otipljiv moment, ki ga ni zadovoljivo pojasnil: Šarec je v svojih dveh nastopih izrecno povedal, da je moral v tujino, sploh pa zavezništvu, pojasnjevati umik slovenskih vojakov in da to ni bilo prijetno. Na drugi strani smo v video nastopu slišali Pahorjevo pojasnilo, da zaradi tega nikakor ni trpel ugled naše države. Mnenji, ki sta povsem nasprotni.

Prevelik kontrast celo za njegove zagovornike

Vpričo števila umaknjenih vojakov in mednarodne nepomembnosti Slovenije si je resnično težko predstavljati, da bi dejanje povzročilo velik mednarodni škandal in gromozansko čudenje. Kar je najbrž adut, na katerega lahko poveljnik tako majhne vojske vedno stavi. Čeprav se dogajanje z vojaškim kontingentom na notranjepolitični sceni bolj povezuje s predvolilno dinamiko v strani DeSUS in napetostmi v koaliciji, je preusmeritev dogajanje proč od predsednikove vloge pri tem najbrž zanj srečna okoliščina. Kar je vsaj malo presenetilo, zadeva pripravljenost nekaterih glavnih medijev, da do poveljnika pokažejo določeno mero kritičnosti. Kar se dogaja zelo redko.

Njegovo snemanje filmčka kot oblika sebične uzurpacije zelo dramatičnega dogajanja v vojnih razmerah je očitno proizvedlo dovolj velik kontrast, ob katerem so se celo zagovorniki predsednikovega flirtajočega populizma za trenutek vprašali, ali pristoji njegovi funkciji ali ne. Deloma pa si takšno reakcijo lahko razložimo s spontano rezistenco medijev; kakor da bi zapoznelo vendarle ugotovili, da bodo enkrat več instrumentalizirani za promocijske potrebe, česar pa ne nameravajo dovoliti.

Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici

05/01/202005/01/2020 / Boris Vezjak

So metafore in analogije, s katerimi je zaslovel Marjan Šarec, tako rekoč nujni spremljevalec njegovega osebnega kognitivnega mapiranja in pogleda na svet? Ali brez njih sploh zmore?

Kdor je poslušal njegovo novoletno poslanico, jih je tistih običajnih in »klasičnih« naštel za vzorec, npr. v stavku, da je čas naš neusmiljen sopotnik, ki kruto hiti in se ne ozira na naše želje. Toda potem je v sicer v skrbno sestavljenem besedilu ponudil analogijo, ki je daleč prekašala govor letos zelo »ekspresnega« in populističnega Pahorja, ki se je spomnil ob športnikih malce pošlepati še na dečka Krisa, pri katerem je sam odigral res marginalno in zapoznelo vlogo.

Premier v svoji poslanici o našem utripu srca

Slovenija smo vsi

O Šarcevem populizmu in rabi metafor pišem v besedilih Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?.

Tokrat je svoj govor usmeril v apeliranje k sočutju, kar je že skoraj klasična tema vseh novoletnih govoranc domačih politikov. In spomnil, da moramo za hip postati in pomisliti na sočloveka, saj »ko bomo izgubili ta čut, bomo izgubili smisel za življenje«, ob pogledu na prehojeno preteklo pot uspehov in naporov pa je sledila redko slišana primerjava, nepričakovana v domačem političnem diskurzu. Naj jo pojasnim.

Njegova misel, da je Slovenija celota vseh delov, kjer vsakdo opravlja svoje začrtane naloge in nujno prispeva k skupni identiteti do te mere, da ni več to, kar bi morala biti, če ji katerega od delov odvzamemo, si za svoj motivacijski temelj prejkone jemlje bodrilo k skupnemu naporu in naprezanju vseh:

»Samo delo da rezultat in skupen pogled naprej. Kjer vsak vleče na svoj konec, uspeha nima. Kjer smo znali združiti moči, nam je uspevalo. Kjer smo šli vsak sebi, smo se soočili z razočaranji. Pri tem mislim na vse nas. Na vse, ki smo del skupnosti. Slovenija smo vsi in vsak je pomemben na svojem področju. Nihče ni nenadomestljiv, to je res. Ampak brez vsakega od nas, v Sloveniji živečih ljudi, bi bilo življenje drugačno. Nekaj bi manjkalo.«

Kasneje nam je v govoru zaželel zdravja, ljubezni in upanja, znova pa spomnil tudi na višji cilj, upoštevan v naši udeležbi v skupnosti: »Da bi vsak našel notranji mir in se zavedal, da smo vsi poklicani za skupno dobro.«

Šarčeva socialna ontologija

Šarčeva varianta novoletne čestitke v marsičem kopira Pahorjeve pozive k enotnosti in soglasju, ki jih je nedavno bivši predsednik Milan Kučan označil za »pravljične«. Vendar se v premierjevem razumevanju skriva kaj več od tega, že skoraj ontologija.

Predpostavka njegovega premisleka je, da vsi v Sloveniji živeči tvorimo celoto, smo »vsi«, smo »skupnost«, da potem vsak delujoč v njej igra pomembno vlogo na svojem področju in ima čisto določeno nalogo. Sklep, da če tej skupnosti odvzamemo katerega od delov, življenje postane »drugačno« in bo nekaj manjkalo, predpostavlja razumevanje, da je Slovenija identitetno nujno vsota v tistih delov, ki jo v nekem trenutku sestavljajo.

Šele iz tega pripelje Šarec misel do sklepa, da je vsak del takšne kompozicije nenadomestljiv: da bi Slovenija bila potem »drugačna«, je jasno nakazano s tako rekoč »nenadomestljivo« funkcijo, ki jo opravlja v enem in enotnem občestvu.

Moja prva reakcija ob prebiranju poslanice je bila, da je predsednik neposredno v protislovju s sabo. Da se ga zaveda, dokazuje uvodni stavek »Nihče ni nenadomestljiv, to je res«. Ampak kaj, ko je nemudoma prišel do nasprotnega spoznanja, da je namreč vsak nenadomestljiv in nujen.

Še večja težava je vsebinska. Če bi namreč vsak član slovenske »skupnosti« v danem trenutku bil nenadomestljivo pomemben na svojem področju, potem se nikakor ne smemo odpovedati koruptivnim ali nesposobnim politikom, sumljivo neučinkovitim sodiščem in tožilstvu, tranzicijskim bogatašem, bleferjem in lopovom vseh vrst, končno pa tudi nesposobnim vodoinštalaterjem in politično voljnim novinarjem. Ker pač vsi našteti v državi tvorijo njeno edinstveno identiteto, brez katere bi nam nekaj manjkalo.

Družba kot organska celota

Na prvi pogled se zdi, da je predsednik vlade postregel z osnovnimi elementi klasične organske analogije, da je torej delovanje družbene entitete, v tem primeru Slovenije, primerjal s fizičnim organskim bitjem.

Nekaj podobnega sta storila Émile Durkheim in Herbert Spencer in svoje sociološke teorije opremila s primerjavo delov družbe s posameznimi organi v telesu. Že res, da Šarec ni ponudil natančnejše razlage, denimo kaj se zgodi, če iz družbenega tkiva odstranimo nek njegov del (podobno kot lahko en izgubljeni ud v telesu nadomestijo drugi), seveda je še manj razvil kakšno teorijo, recimo o mehanski ali organski solidarnosti (Durkheim).

Šarec novoletna poslanica 2 skupno dobro

Premier o poklicanosti za skupno dobro in iskanje notranjega miru

Začrtana ideja, četudi izrečena mimogrede na zelo abstraktni ravni, najbrž v duhu pahorjanske mesijanske linije zaklinjanj okoli narodove enotnosti z željo preseči družbene konflikte, pa vendarle prekaša »original«.

Pahorja namreč nismo nikoli slišali reči nečesa, kar bi se na ta način kot posledica zarisalo v ontologijo družbenega reda.

Prvo pismo Korinčanom

Kako je Šarec prišel do tovrstne ontologije družbenega? S preučevanjem socioloških klasikov?

Obstaja še en vidik razlage, pri čemer upoštevajmo, da je predsednik vlade po lastnem zatrjevanju veren človek, ki obiskuje cerkev. V prvem pismu Korinčanom nam apostol Pavel v slavospevu ljubezni ponuja primerjavo s telesom. Pri tem uporabi klasično analogijo družbe kot enega telesa, ki ga sestavljajo različnimi udi. Kajti udov je mnogo, eno pa je telo, zato velja, da »kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus«. (1 Kor 12,12).

Verniki so dojeti kot sestavni deli organske enote, Kristusovo telo pa je ta enost: človeško telo v sebi združuje mnoštvo udov, po analogij pa tudi Kristus, ki je združevalno počelo svoje Cerkve, združuje vse kristjane v enoto svojega telesa.

Zlahka bi se jim odpovedali

Ne glede na pravi izvor Šarčeve razlage, po kateri tvori vsak v Sloveniji živeči prebivalec njen nepogrešljivi del, predstavlja ta teza eno teoretsko močnejših stališč, kar smo jih slišali iz ust slovenskih politikov v zadnjih desetletjih. Nenavadno za nekoga, ki nenehno spodbuja k temu, da moramo nehati filozofirati.

Po sebi zveni teza sumljivo metafizično, v praksi pa je neprepričljiva na že opisani način: marsikomu izmed tovrstnih nenadomestljivih kadrov bi se, celo v dobro Slovenije in v naše skupno dobro, mimogrede lahko zlahka odpovedali.

Več:

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

31/12/201903/01/2020 / Boris Vezjak

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

17/12/201917/12/2019 / Boris Vezjak

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.