Kot so poročali tudi Odmevi, se je Golobova povolilna snubitev, kjer je Jerneju Vrtovcu in njegovemu trojčku (Nova Slovenija, Slovenska ljudska stranka in Fokus) ponudil tri ministrska mesta, hipoma končala klavrno. O ponudbi sem že podrobno pisal, tudi o dovolj arogantni košarici, po kateri je postalo zelo hitro jasno, da je povabilo, da se pridružijo Golobovi vladi, verjetno dokončno zavrnjeno.
Ker košarice niso čustveno nedolžne, so se v Gibanju Svoboda odzvali s podukom, ki so ga začinili z interpretacijo volilnega rezultata:
»Ne glede na različne poglede znotraj političnega prostora in osebne preference v stranki Svoboda ocenjujemo, da smo vse parlamentarne stranke, ki smo na letošnjih volitvah prejele zaupanje volivk in volivcev, dolžne to voljo tudi spoštovati.
Volivke in volivci so jasno izrazili, da si ne želijo ne izključno desnosredinske ne izključno levosredinske vlade, temveč si želijo povezovanja in sodelovanja. Tudi na podlagi tega zavedanja smo v stranki Svoboda pripravili izhodišča za koalicijski sporazum ter prvi predlog organizacijske strukture vlade narodne enotnosti.
Zato ponovno pozivamo vodstva strank skupne liste Nova Slovenija – Krščanski demokrati, SLS in Fokus, da prisluhnejo tej jasno izraženi volji ljudi ter se udeležijo ponujenih pogovorov za prihodnost Slovenije. Slovenija v tem trenutku potrebuje stabilnost, sodelovanje in sposobnost preseganja razlik.«
Interpretacija sporočila volilnega telesa
Malo verjetno je, da si bodo naslovniki premislili. Problematizirati želim argumentacijo zgornjega odgovora, saj so si v Golobovi stranki privoščili zelo veliko interpretacijske svobode. Volilni rezultat, na katerega se sklicujejo med svojo snubitvijo trojčka okoli Nove Slovenije, ne vsebuje enoznačnega sporočila. Da bi volilno telo sporočalo, da si »želi povezovanja in sodelovanja«, je preprosto neresna trditev.
Zato je že načeloma nemogoče trditi, da volivci zahtevajo ali želijo karkoli. V tem smislu je izjava Gibanja Svoboda po definiciji zgolj interpretacija. V teoriji logičnih zmot bi temu rekli, da nas prepričujejo v »ne sledi« (non sequitur): iz dejstva, da je prišlo do zelo razdrobljenega rezultata volitev, kjer nobena stran nima dovolj glasov, sklepajo na to, da si volilno telo želi povezovanja in vlade narodne enotnosti?
Racionalizacija rezultata
Takšen sklep enostavno ni nujen in s tem pravilen, saj bi lahko zelo podobno sklepali, da so volivci preprosto blokovsko razdeljeni, da si želijo le ravnotežja ali da niso zadovoljni z nobeno od naštetih opcij. V bistvu ne vemo, česa si želijo v tem smislu, saj šteje le, kako se razdelijo sedeži in kdo ima več legitimnosti v parlamentu na podlagi rezultata.
Dodatna težava je v tem, da se tak izsiljen interpretacijski sklep skrije za »voljo ljudstva« – kakor da bi brali J. J. Rousseauja in ugibali o njegovi volonté générale, splošni volji. S tem v Gibanju Svoboda izvajajo klasičen politični manever zasledovanja lastnega političnega interesa in stanje stvari iz deskriptivnega registra (stvari, kakršne so) prevajajo v normativnega (stvari, kakršne bi po njihovem morale biti). Pri tem so se skrili za svojo poljubno interpretacijo želja volivcev. Najbolj preprosto bi lahko njihovo gesto opisali kot racionalizacijo volilnega rezultata po svoji meri.
Vlada narodne enotnosti
Takšno retorično in propagandno napihovanje lastne interpretacije se še najbolj prepoznavno zrcali v sintagmi, ki jo je komično uvedel Golob, ko nas prepričuje v »vlado narodne enotnosti«. Tudi zanjo ugotavlja, da si jo ljudstvo želi.
Toda potem sledi težava. Prav zaradi nje je začetna trditev, da so ljudje glasovali za povezovanje in sodelovanje, že skoraj komično nesmiselna in ne le nelogična: če je namreč začetno sporočilo Goloba, da si ljudje želijo povezovanja in sodelovanja, bi moral v svojo vlado povabiti najprej Janeza Janšo. Sporočilo volivcev je pri njem še precej bolj jasno kot pri Vrtovcu: če je volja ljudstva res vlada narodne enotnosti, kot nas prepričujejo sami, si glede na rezultat zagotovo najbolj želijo ravno kombinirane vlade prvaka SDS in Gibanja Svoboda, drugega in prvega na volitvah. Torej janšizma in antijanšizma hkrati.
Sodelovati z Janšo
Ker pa vsi vemo, da Golob na tej točki odločno izključuje Janšo, je bizarno neverodostojno oboje: sklicevanje na sodelovanje in na abstraktno »voljo ljudstva«, ko se ti zahoče (v primeru Vrtovca) in zavračanje, ko se ti ne (v primeru Janše). Argumentacija s sklicevanjem na voljo ljudstva se zaradi popolne arbitrarnosti in selektivnosti kar sama pohabi.
Seveda ima Golobova stranka legitimno pravico sestaviti koalicijo in zadrega, da medse povabi desno stranko, je več kot realna. Kar pa ni pošteno, je pri tem uporabljati interpretacije volilnega rezultata, ki ne vzdržijo resne presoje in predstavljajo manipulacijo z njim.
Zato bi bilo edino pravično in pošteno govoriti iskreno: povedati, da z avtoritarnim Janšo nikoli ni mogoče sodelovati. Da vlada narodne enotnosti ni možna. In da so vse ostalo zgolj gnili kompromisi, ki so v politiki zagotovo nujni in neizbežni, za katere pa ljudstvo, v smislu izražene želje, res ni glasovalo.
Več:
Trojanski konj tretjega bloka: med Golobovo ponudbo in projektom laži
Tretji blok kot nov politični manever: tri prevare Logarja, Vrtovca in Stevanovića