Počivalškov konec, ki se bliža: pogovori o šoferju Slovenije mimo javnosti

Zdravko Počivalšek se veseli skorajšnje odločitve o Janševi koaliciji, njegovi dolgotrajni pogovori naj bi se kmalu res obrestovali, je zaupal v včerajšnjem večernem pogovoru na POP TV:

»Lahko povem, da se bližamo trenutku, ko bomo zelo hitro ugotovili, ali je taka programska vlada mogoča,« na to odgovarja Zdravko Počivalšek, predsednik SMC in minister za gospodarstvo v odstopu.

V tem trenutku so v zaključni fazi programskih pogajanj, dodaja. Po vseh napetostih se nam torej bliža konec, vsaj konec spoznanja o možnosti nove vlade, kot je zvito povedal; ker gospodarski minister pač ni navajen pretiravati, morda lahko lažje razumemo, zakaj je kakšen dan nazaj Šarcu izrekel osorni »ne« s tvitom, da naj »tisti, ki so državo z odstopom spravili v ler, šofiranje avta zdaj prepustijo drugim«.

počivalšek ne rabimo razlagati javnost

Naslovni poudarek iz intervjuja na POP TV

Signal lojalnosti le enemu izbrancu je s tem morda dokončno sprožen, in to po tistem, ko je stranka SDS taktično zagrozila, da se pripravlja na volitve, ker da so pogovori s SMC, DeSUSom in NSi zastali.

Tretja dilema: antijanša ne rešuje ničesar

Šoferja morda skoraj že imamo. Večji del debat se je v zadnjih dneh in širše pričakovano osredinil okoli zastranitvene trileme, ali je predsednik SDS sploh primerna izbira za šefa nove vladajoče koalicije po odstoplem Šarcu. Izoblikovali so se trije tabori: v prvem so kajpak vsi, ki v takšno izbiro niti malo ne dvomijo, v drugem nasprotniki, ki možnost odklanjajo ali pred njo celo svarijo, v tretjega pa spadajo zelo modni zagovorniki pozicije, da nasprotovanje Janši politično ne rešuje ničesar. Zakaj?

Menda polarizacija države, ki se odvija s pomočjo »antijanša« ideologije, in od tu naprej obstaja več manjših inačic argumenta, Sloveniji ne prinaša nič novega, zato bi jo moral čim hitreje zavrniti.

Janševi snubci, intenzivno smukajoči se okoli njega, so skupaj s Počivalškovo retoriko reševanja Slovenije nesporno v zadnjih od treh kategorij, kje jim družbo presenetljivo delajo tudi številni levo usmerjeni politiki, novinarji in intelektualci, ne da bi reflektirali svojo držo. Najbolj lapidarno je v prej omenjenem intervjuju prvak SMC misel izrazil z definiranjem »problema«:

»Problem te vlade ni gospod Janez Janša, problem te vlade so vsebine, ki jih bomo, ali pa ne, dogovorili.«

Počivalškova taktika je pač ena najbolj frekventnih inačic socialno-ekonomsko-podjetniškega-programskega redukcionizma, s katerim nam zgoščeno strežejo razne interesne skupine in množični mediji. Končna postaja in tiha želja je seveda legitimacija njegove vlade, scenarij pač, nevreden analize slehernega družboslovca in humanista, saj spregleda številne družbeno sporne elemente fenomena Janše v imenu pretvarjanja, da nas bo zgolj ekonomija, osvobojena ideologije (ja, še ena trenutna puhlica) in vseh drugih elementov, potrebnih za demokratično oblast, pognala v svetlo prihodnost, zato moramo na koncu vlado prvaka SDS neizogibno sprejeti.

Zmanipuliral svoje članstvo

Cena za soglašanje sega visoko. Če lahko maksimalno ironično nenačrtovano tarčo poslavljajočega se Mira Cerarja na lanskem septembrskem kongresu, kjer je žezlo prepustil Počivalšku, ugledamo prav v njegovem nasledniku (»Plačali smo tudi ceno neizkušenosti in premile selekcije med vsemi tistimi, ki vedno z nezgrešljivim nosom za osebne kariere najdejo pot do zmagovalcev volitev«), je Janšev snubec v omenjenem intervjuju navrgel še eno nezaslišano domislico.

Grega Repovž je v zadnji Mladini postregel z zanimivim podatkom, kako je Počivalšek zmanipuliral javnost in svoje lastno članstvo po sredinem svetu stranke:

»V sredinih Odmevih mu je uspelo prikazati, da mu je dala stranka pooblastilo za nadaljevanje pogajanj z Janšo, dejansko pa je sprejela sklep, naj nadaljuje pogajanja za oblikovanje morebitne koalicije z vsemi strankami. V razpravi je bilo poudarjeno, da to velja za pogajanja z vsemi strankami, za vladno koalicijo in za volilno koalicijo – in to je bil pogoj za sprejetje sklepa, ki ga je posebej omenilo več članov, za enega (poslanca Janija Möderndorferja) pa je bilo tudi to premalo. A to je Počivalšek zamolčal, ko je javnosti predstavljal sklep sveta stranke.«

V silni stiski, da bi javnosti in članstvu predočil enotnost v svojih vrstah, je potemtakem, če drži podatek, neposredno lagal: pretvarjal se je, da je dobil pooblastilo zgolj za pogovore z Janšo in mediji so potem na debelo ugibali, od kod nenadoma tolikšna sloga med članstvom (25 proti 1, so glasovali), ki je v zadnjem tednu nismo zaznali.

Preveč radovedna javnost

A ne le, da je pljunil čez lastno, interno javnost, izvoljeni poslanec je v istem intervjuju arogantno zamahnil tudi čez tisto širšo. K čemu je poslanec kot izbranec ljudstva zavezan? K obveščanju menda ne:

Počivalšek o tem, kako bodo razložili javnosti, da jim ne gre le za poslanske stolčke: »Mi ne rabimo nobeni javnosti ničesar razlagati.«

Stranka, ki je čisto po pomoti z apeliranjem na etiko kapitalizirala slovenske vstaje v letih 2012 in 2013, s tem pa pretežno njihovo »antijanša« ideologijo, nato s Cerarjem zmagovito prišla na oblast 2014, je nenadoma na tem, da v imenu zanikanja obeh javnosti, strankarske in najširše, na velika vrata legitimira ideologijo tistega, ki mu dolguje svoj lasten nastanek. Tragedija ali že farsa?

Po Počivalšku javnost nima posebne pravice vedeti, kdo je ta, ki želi šofirati Slovenijo. Da ni to pomenljivi prezir do vseh vrst javnosti, ki je v sebi že globoko ponotranjil nedemokratična načela?

 

Nekaj v eter, nekaj v koš: o poskusih, kako legitimirati novo koalicijo pred volitvami

Pismo skupine posameznic in posameznikov je te dni dovolj odmevno pregnetlo množične medije s svojim pozivom, da moramo nujno stopiti skupaj in se na vsak način izogniti predčasnim volitvam. Ali kot so zapisali: »Še ene predčasne volitve ne bi bistveno spremenile razmerja sil, bi pa prinesle večmesečno obdobje prostega teka, ki bi še poslabšal nedelovanje države, poglobil razvojni zaostanek Slovenije in upočasnil priprave na predsedovanje.«

Seveda je bilo tako jasno, kam pes taco moli, pri strankarski Novi24TV so z velikim veseljem pograbili podporo svojemu političnemu prvaku in jo, med drugim, naslovili z »Ugledni intelektualci pozivajo parlamentarne stranke, da sestavijo vlado in se nehajo igrati z usodo slovenskega naroda«, čeprav podpisane druži predvsem političnoekonomska ideja, delovanje v podjetniških vodah in posledično tudi lastni interesi.

pismo andrijanič volitve večer

Pismo v Večeru: o odgovornih rešitvah

Kdo so podpisani?

Imena so resda na prvi pogled heterogena, ampak ne dovolj, pod poziv so prispevali podpise Mark Boris Andrijanič, dr. Jernej Buzeti, dr. Anže Burger, Nevenka Črešnar Pergar, dr. Romana Jordan, Miha Lavtar, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Igor Masten, Andrej Mertelj, Marko Pavlišič, dr. Jerneja Penca, dr. Mark Pleško, dr. Sašo Polanec, mag. Tanja Porčnik, Matej Potokar, Rok Ravnikar, dr. Žiga Turk, Matej Tomažin, Žiga Vavpotič, dr. Peter Verovšek, dr. Blaž Vodopivec in Marko Voljč.

Naj tako povem, da so takšni apeli načeloma hvalevredni, ker prispevajo k skupnemu razmisleku in izmenjavi argumentov, končno sem tudi sam podpisal veliko peticij. Perspektiva, ki me bolj pritegne, zadeva naslednje: kot že tolikokrat se mi je takoj zazdelo, da imamo v rokah nov lakmusov papir, kako izmeriti enostransko delovanje naših novinarjev, ko stališča podobnega ranga primerjamo med sabo. In res, človek bi lahko z lekarniško natančnostjo napovedal, da bosta Uroš Slak in Rosvita Pesek, če drugih niti ne omenjam, poskrbela za promocijo in v svojih oddajah izrazito napihnila sporočilo pisma, kakšnega pa vrgla v koš. Rečeno, storjeno.

Poroka med Cerarjem in Janšo

Včerajšnji Odmevi so v goste povabili dva od njih, Marka Borisa Andrijaniča in Nevenko Črešnar Pergar. Po svoje zelo predvidljiva izbira, kajti prvi je najbrž pobudnik pisma, druga pa lahko služi kot dobra kamuflažna izbira, ki bo dokazala »politično uravnoteženost« apela – ob predpostavki, da je gospa nekoč pripadala levi politični opciji, javni zavod pa vendarle stavi na uravnoteženost.

Politična tendenca izjave nas posebej ni smela presenetiti, podobno pismo z zelo sorodno pobudo in intenco smo lahko prebrali že sredi septembra 2015. Takrat so Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec in Egon Zakrajšek želeli na podoben način »poročiti« tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja. Našteli so nekaj njegovih grehov in ga povabili, da se poveže z Janezom Janšo in pri tem ugotavljali, da bi predsednika SDS nujno potrebovali na oblasti, če želimo državo postaviti na noge:

»Spoštovani gospod Miro Cerar, spoštovani gospod Janez Janša, ni več časa, da država še naprej stopica na mestu. Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe, zdaj je čas za dinamično razvojno usmerjeno politiko in modernizacijo. Pred vama in pred vajinima strankama je zgodovinska odgovornost, ki so jima jo naložili volivke in volivci.

Od tega, ali sta vajini stranki sposobni preseči včasih upravičene zamere in sta pripravljeni po avstrijskem ali nemškem zgledu stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo, je odvisno, ali bo Slovenija šla v smer, ki smo si jo izbrali ob osamosvojitvi, ali pa se bomo še bolj pogrezali in dokončno utopili v provincialni majhnosti in ekonomsko nevzdržni samozadostnosti na obrobju razvite Evrope.«

O intenci pisma

Vsa sorodna pisma so seveda povsem legitimna, a enako legitimno se lahko vprašamo, čemu služijo. Temeljna dilema zadeva njihovo dobronamernost in iskrenost: so avtorji res čisto osebno prepričani v sanjsko in zelo naivno plasirano sugestijo, da bomo »le združeni« in s skupnimi močmi lahko dosegli razvojni preboj in državo potegnili v svetlo prihodnost, ali pa morda za njimi stoji intimno preferenčno prepričanje, da je na ravni politične realizacije pač nujno sprejeti oblast tistega, ki se po njihovem ves čas neumorno trudi, da bi nam vladal, a mu nesramna leva sredina tega ne dovoli?

Sam bi rekel, da slednje, saj ni mogoče verjeti v njihovo naivnost glede na dejstvo, da je v njih kopica ekonomistov in podjetnikov, ki še kako dobro poznajo gospodarske ideje in dobro vedo, da politična ekonomija nujno vodi v nerešljiva konceptualna nesoglasja in zato enotnosti med levimi in desnimi politikami pač po nujnosti nikoli ne bo.

Iz tega bi nujno sledilo, da jim, iz osebnega prepričanja ali koristi, pač bolj leži čisto določena politična opcija, v čigar imenu se oglašajo.

Nastop v Odmevih

Rosvita Pesek je v včeraj v Odmevih postavljala zanimiva vprašanja. Njen gost po skypu, Mark Boris Andrijanič, sicer del mednarodne ekipe tehnološkega podjetja Uber v Varšavi, je moral pojasnjevati, zakaj v pismu posebno mesto namenja Svetu Evropske unije in vodenju tega projekta, ki nas čaka.

Črešnar Pergar Odmevi

Nevenka Črešnar Pergar v včerajšnjih Odmevih o angažiranih državljanih

Da je ta projekt usoden, je sledil odgovor, kajti predsedovanje Svetu Evropske unije »bo izjemen projekt, ki bo terjal napore vseh posameznikov in vseh strani v tej državi. Mislim, da ga moramo čim bolj izkoristiti, zato da ohranimo ugled naše države v svetu, da razširimo naše zavezništvo, skratka to ni nekaj s čimer bi se igrali. In jasno je, da bi nove volitve prinesle novo obdobje prostega teka in s tem tudi upočasnile priprave na ta strateški projekt države.«

Andrijanič je sicer imel smolo in srečo obenem: v svojem pismu podpisniki svarijo pred tveganji, ki jih prinašajo podnebne spremembe, Janša pa je ravno te dni znova pokazal, da je eden glavnih skeptikov glede znanstvenih klimatoloških ocen okoli njih in tudi vnet nasprotnik Grete Thunberg. No, ampak v tej nekredibilnostni nesreči je imel tudi srečo, saj res ni bilo pričakovati, da bi ga Peskova spomnila na kaj takega.

Sicer uspešni podjetnik v tujini veliko razmišlja o Sloveniji, a je s svojim položajem zunaj nje zadovoljen. »Seveda se želim vrniti domov, a mislim, da je pred mano še kar nekaj let potepanja po tujini«, je nedavno povedal v nekem intervjuju.

Angažirani državljani

Podpisnice in podpisnike je torej zelo partikularno zaskrbela uspešnost predsedovanja, podobno kot je Črešnar Pergar hitela zatrjevati, da v novi koaliciji »sploh niso pomembna imena, kajti pomembno je, da dobimo učinkovito vlado, da presežemo razlike, da se začnemo pogovarjati«. Skratka, ena sama navidezno prostodušna dobronamernost in spravljivost, sorodna evfemističnim zaklinjanjem o pomenu povezovanja in dialoga v zadnjih tednih, na koncu zabeljena celo z zaklinjanjem o lastni politični državljanski odgovornosti, s čimer je pihala na dušo voditeljici:

»Mi, ki smo podpisali to pismo, skušamo biti angažirani državljani. A si ne želite tudi vi, da bi bilo več Slovencev aktivnih pri upravljanju te države?«

Rosvita Pesek je globoko prikimala, češ tega bi si »sploh« morali želeti. No, angažirano državljanstvo precejšnjega dela istih podpisnikov je 22. maja 2019 poskrbelo za podporo kandidaturi dr. Žige Turka, podpisnika vseh zgornjih apelov, na evropskih volitvah na listi Nove Slovenije.

Takrat so podporniki bili Matej Avbelj, Mark Boris Andrijanič, Vera Ban, Jernej Buzeti, Nevenka Črešnar Pergar, Jernej Letnar Černič, Tino Mamić, Igor Masten, Marko Pavlišič, Amela Špendl, Janez Šušteršič in Marko Voljč s pojasnilom, da »mu spodaj podpisani, kot se za odprto in svobodno demokratično družbo spodobi, javno namenjamo svoj preferenčni glas«.

Kaj gre v eter in kaj v koš

Podjetniški interes je torej lahko včasih tudi zelo individualiziran in prijateljski. Medijska recepcija zgornjega pisma postane še bolj pomenljiva pri presoji novinarskih in uredniških preferenc, če jo primerjamo z nekaj dni starejšo izjavo Alternativne akademije– slednjo je večina medijev z velikim veseljem zalučala v koš, tudi nacionalka. Po moje ne naključno, saj vendar odpira vprašanje njihove odgovornosti pri normalizaciji političnega radikalizma ob sestavljanju nove Janševe koalicije.

Kajti pod krinko navidezne nezainteresiranosti nam množični mediji, in vsa čast noro redkim izjemam, zgolj »poročajo« o politični kombinatoriki, ki bo pripeljala do nove vlade pred volitvami, kaj takšna vlada, že empirično preverjeno, predstavlja v luči razmaha avtokratizma, dedemokratizacije družbe, vzpona nestrpnosti, diskriminacije, podrejanja medijev in končno korupcije, pa zavestno potlačijo in zamolčijo.

No, v kombinaciji s postopanjem urošev slakov, rosvit pesek in sorodnih novinarjev z jasnimi preferencami do »angažiranih državljanov« v kombinaciji z eksplozijami diskreditacij na račun tistih, ki si drznejo pisati negativno, je končna barva naše medijske krajine hitro določljiva.

Normalizacija ekstremne politike

Dr. Darko Štrajn je v izjavi zapisal nekaj, kar prej pribeleženo dogajanje v medijih celo anticipira:

»Anesteziranje javne občutljivosti na vulgarno in brutalno strankarsko propagando medijev v madžarski lasti žal v teh dneh in tednih intenzivno poteka tudi v vseh centralnih množičnih medijih. Izostaja vsaka analiza evolucije slovenskega ekstremizma, njegovih manipulacij, širjenja lažnih novic, diskreditiranja državljank in državljanov, ki jim še uspe javno izraziti svojo zgroženost itd. Nenadoma tip politike, ki je v sedanji politično dezorientirani Evropi vendarle še prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, v Sloveniji s pomočjo medijev še vedno velja le za »desno sredinski«. Pasivno medijsko sprejemanje avtoritarne govorice, zamaskirane v »demokratično svobodo govora«, vodi v tako imenovano »normalizacijo« ekstremizma.«

Kaj reči za konec? Imamo in imeli bomo točno takšne politike, kot smo si jih zaslužili s svojimi mediji.

Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!

Zadnja karikaturna naslovnica Mladine nam duhovito IN prikupno riše paniko, nastalo ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu med koalicijskimi partnerji. Razočarani premier je uspel, kot zdaj še slutimo, z enim samcatim zamahom porušiti marsikaj, kar je mukoma gradil dobro leto ali več, pri čemer se zdaj, oborožen z novo metaforo, sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Moj namen ne bo politično vrednotiti njegove geste kot dobre in slabe, ampak raje odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri je bila njegova poteza odstopa res povsem nepričakovana in v kolikšni je bila sploh dovolj reflektirana.

Šarec jastog mladina

Šarec v Mladini: prostodušno o jastogih, ki jih bodo pojedli drugi

Ponudil bom razlago, da jo moramo ugledati predvsem kot izraz naveličanosti neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se s precej lastne samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil peskovnik zapustiti, ne da bi dobro premislil vse politične posledice zase, za druge in državo v celoti.

Prostodušno o verjetnosti

Za najbolj indikativnega v smeri svoje teze bom vzel njegov zadnji intervju za Mladino. Šarčevo stališče do politike, najbrž v veliki meri posredovano z distancirajočo igralsko in imitatorsko izkušnjo, skozi katero je morda razvil cinični občutek, se najbolj pomenljivo zrcali v pojasnilu, kjer lamentira o tem, kako ga je izdala Levica in kako je na koncu imel podporo le še pri Zmagu Jelinčiču. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen vsega dva dneva po njegovem odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

V trenutku, ko je sam sicer večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve, a je ta možnost za nekatere njegove še včerajšnje koalicijski partnerje, predvsem SMC, SAB in deloma DeSUS, preveč nevarna, ker jih morda ne pripelje več v parlament, je torej Šarec v sebi lastni prostodušnosti posredno priznal, da njegovo dejanje z vidika prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljeno.

Zakaj? Zavedati se, da obstaja »verjetnost« desne vlade, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to pomenilo popoln defetizem: javno mnenje mu vendar v tem trenutku odmerja zmago na volitvah. Bolj je izraz stiske, da bo Janezu Janši v mimovolilni kombinatoriki uspelo postati nov mandatar.

So what!

Nenavadno je, da moram na to spomniti, toda premier je v zadnjem letu neštetokrat zavrtel svojo prepoznavno lajno, s katero je opozarjal na svoj odstop, in to v prepoznavni intonaciji lastne ležernosti v odnosu do te možnosti. Ponovljeno prepričanje, da bo vlada pač padla, če mu bodo njegovi koalicijski partnerji nagajali in ga ne bodo podprli v parlamentu in na vladi, sem poimenoval za »sowhatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Ironično se je etablirani domači politični komentariat v množičnih medijih, resda največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov, nenehno zaklinjal, da skoraj ni možnosti, da bi Šarčeva vlada ne dočakala konca svojega mandata, da torej »sowhatism« ni mogoč – in tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.

Dosedanje grozilne napovedi o predčasnih volitvah in padcu vlade skozi predsednikovo prostodušnost po moje sploh ne razkrivajo kakšne fingirane »igre«, s katero si je občasno zaželel zagroziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel voz po svoje, temveč bi jih morali ves čas jemati za povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji, če sploh še obstajajo, so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, v katerih utegne zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi odpadniki v okolju Šarca prevzeti vajeti in postati nov mandatar, ne da bi sploh odšli na volitve. Takšen razvoj dogodkov, če do njega pride, bi predstavljal popoln politični in moralni debakel za Šarca, s katerim dejansko ni računal.

šarec fb odstop

Pojasnilo o odstopu na Facebooku: lamentiranje o tistih, ki so ga pustili na cedilu

Toda kako so to izpeljali? Le malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Zdaj, ko obstaja velika možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, vsaj nekateri med njimi, povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno ustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje ali znanja spomniti na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.

Šarec oportunejša izbira

Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred tedanjo prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji takrat pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.

In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo najbrž tudi znova. Septembra 2018 sem v zapisu Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? analiziral takšne razloge:

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno, kajti nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Glede takšne globoke politične in etične nenačelnosti, ki jo Janša te dni nesporno spremlja z veliko mešanico naslade in gnusa po tistem, ko sprejema prijazne telefonske klice nadvse »voljnih« Zdravkov in Alenk,  sicer tudi predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima nobene polne moralne pravice soditi o istem. In vendar je za isto Mladino povedal:

SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24, Škandal in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.

Šarec s SDS leta 2040

Ironično so na Nova24TV poročali, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. »Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.« Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. »Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj«, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24tv.

Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano demonstracija še ene politične propagande in spinanja, kajti Šarec je danes kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Bi se stranka LMŠ lahko povezala z SDS-om nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

nova šarec sodelovanje sds

S portala Nova24TV: pri Janševih se veselijo sodelovanja s Šarcem

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam enkrat več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.

Prav nasprotno, zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem so obstoječe stranke v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspele Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem, kot vedno znova ponavljajo, sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države, zaradi česar bi jim morali biti neskončno hvaležni.

Ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim Pa kaj, če bo desna vlada!, res nimamo dobrih razlogov za navdušenje.

Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?

Danes je v pismu, ki ga je poslal Pahorju, prvak SDS sporočil, da v Državnem zboru nima potrebne večine za oblikovanje stabilne vlade. Dodal je, da pa obstaja možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Izraz »stabilna vlada« je v sicer kratkem pismu uporabil petkrat.

Ko je Matej Tonin v prvem krogu pogajanj glede vladajoče koalicije zaloputnil vrata Marjanu Šarcu, je to bilo le nekaj dni po tistem, ko je za Janšo obveljal za Kučanovega sina. Čeprav je slednji naredil prvemu veliko uslugo s tem, ko je vsaj začasno zrušil možno koalicijo 5+1. Argument košarice Šarcu na koncu ni bil vsebinski, ampak »formalni«. Natanko tisti, ki ga zdaj po Toninu uporablja še Janša, češ Šarčeva koalicija ne bi bila stabilna in bu ohranjala konfliktnost, zaradi česar vanjo ne želi vstopiti. Hkrati je prvak NSI napovedal, da ne zapira vrat pri drugem krogu – kakor da bo v njem ta koalicija kaj bolj stabilna in takšna, kot si je želi! Pričakovani menever »bildanja«, napihovanja Nove Slovenije, ki si s tem želi močno dvigovati ceno, češ brez nas ne bo nič, ne na levi ne na desni.

Pogovori o uspešnosti rime?

S tem so se Toninovi spretno izognili tudi morebitni zameri s strani Janše, s katerim se je nato sestal že naslednji dan – torej s »Kučanovim sinom«. Vprašajmo se zdaj, kaj točno poraja stabilnost v domačih političnih razmerah – in kaj pripomore k njeni nestabilnosti?

Zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev je uspel tudi v zadnjih tednih zasmehovati praktično vse svoje politične sopotnike. Razen tiste v svojih vrstah – in pričakovano Boruta Pahorja. Je morda faktor te nestabilnosti že manifestiran v globoki kloaki domačijske politične govorice ki jih v Evropi težko najdemo par? Je postalo v Sloveniji nadvse samoumevno, da za pogajalsko mizo glede prihodnje vlade in ministrskih stolčkov komunicirate z nekom, ki vas je, celo po utečeni navadi, še prejšnji dan obilno zasmehoval in žalil? Naklonjenost množičnih medijev že imate, saj tega ne bodo sposobni problematizirati.

Tovrstna govorica je v teh krajih tako neznosno normalna, da je pomembnejša dilema od tega le še tista, zakaj so omenjeni mediji in širša javnost do nje nenormalno strpni, anemični in stoični. Kajti o čem sta se potem pogovarjala Janša in Tonin? O uspešnosti rime, ki jo je nedavno objavil prvi in se glasi »Milan Kučan nima sina, a nič ne de, ima Tonina?« Najbrž sta vse to preskočila.

Tonin Kučanov sin JJ

Izsek iz zapisa na Svet24: Tonin kot Kučanov sin

Hlinjenje neprizadetosti

Na to, kako pomemben element psihopolitike je diskreditacijski diskurz, analiziram že nekaj časa; toda nihče še ni poskušal sistematično izmeriti njegovih pravih učinkov na mentalno pohabo državljank in državljanov, njihovo percepcijo politike in splošno kulturo. Toda zakaj se politični akterji v Sloveniji pretvarjajo, da zasmehovanj in cinizmov na svoj račun ne slišijo in ne vidijo? Morda zato, ker ne želijo poglabljati slabih odnosov. Ker jim to praktično ustreza. S čimer zavestno normalizirajo Janšev diskurz – iz svojih pritlehnih računic. Ker bi bilo odgovoriti na isti način napaka – in res bi bila. A napaka je ob tem tudi molčati.

Logika dolgotrajne, v bistvu že kar permanentne politične retorične tehnike žalitev, norčevanja, diskreditacij in zasmehovanja, za katero se skriva bolj temeljna gesta sovraštva, nestrpnosti in izključevanja, je možna le zaradi pozicije moči, prezrcaljene v realna politična razmerja: Janša ve, da se govorici ne rabi odpovedati niti za hip, iz dveh razlogov.

Prvi je, da je solidno uspešna, da žanje učinke pri njegovi volilni bazi, jo homogenizira in ustvarja skupnega političnega sovražnika, ki »ni naš«; sicer jo zastruplja s sovraštvom, a jo mentalno disciplinira sebi v prid. Drugi je pragmatičen: izgubiti s takšno tehniko niti v tem hipu kaj prida ne more, saj v pat položaju sestavljanje vlade kvečjemu sledijo predčasne volitve, na katerih bo znova zmagal. Zaradi svoje zveste, že psihološko preparirane volilne baze, ki daleč presega podporo kateri od razbitih levosredinskih ali kvazilevosredinskih strank, če levih ne omenjamo. Ne pridobiva novih volivcev, a jih tudi ne izgublja: od tod luksuz nedostojnega besedičenja.

V praksi to pomeni, da se svojim retoričnim tehnikam prvak SDS nikoli ne rabi odpovedati, ker mu ne škodijo, hkrati pa tudi ne svoji neverodostojnosti: vabiti v koalicijo partnerje, ki jih simultano zasmehuješ in žališ, že sodi v tak register nesprejemljivega. Zato velja: njegova zmaga na volitvah ni bila zgolj politična, bila je tudi psihološka zmaga diskurza diskreditacij in zasmehovanja. Ta je postal legitimen, običajen, normaliziran in končno zmagovit. Njegova spirala se lahko kvečjemu le še nadaljuje, od manj ekstremnega k bolj norčavemu in nedostojnemu.

Janša butl Cerar

Miro Cerar, razglašen za butla

Butli, piškotkarji in modeli brez časti

Nič od tega ni novo, norčevanje, sarkazem in zasmehovanje so elementi te politične javne govorice že dolga leta – še zlasti na družbenih omrežjih. V zadnjem obdobju dveh let se je ta radikalizirala in žal eno preredkih meja dosegla v tvitu, namenjenem novinarkama RTV Slovenija, ki ju je razglasil za medijske prostitutke. K sreči sta ga uspešno tožili.

Logika sovraštva ima torej dve ločeni tarči. Prva zadeva zunajpolitično sfero v širšem smislu, največkrat ogrožujočega Drugega: izbrisane, skupnost LGBT, etnične manjšine, muslimane. Druga je znotrajpolitična, usmerjena v politične nasprotnike – ampak ti so potencialno vsi, ki ne želijo pod danimi pogoji sodelovati in paktirati s tabo. Ločnica je enostavna: eno so »naši«, zunaj te so drugi, »njihovi«.

Trenutno so Tonin, Jelinčič, Šarec, Židan, Cerar, Erjavec, Bratušek potencialni koalicijski partnerji. Ampak vsi po vrsti so ob sedanjem povabilu bili deležni Janševih zasmehovanj. Prej ali zdaj. Poslanska kolegica ga je prepričala s tvitom, da ima Šarec plan B – dopust. V drugih retvitih – in res gre največkrat za njih – brije norca iz Serpentinška, ga razglaša za Hitlerjevega oboževalca, pa seveda Kučanovega odposlanca. Hkrati se je ponorčeval iz nekaterih imen morebitnih prihodnjih ministrov. Ne gre spregledati, da rad diskreditira rafalno. Počez. In če to počne, lahko res v naslednjem koraku smiselno pričakuje, da se bodo odzvali povabilu v koalicijo?

Včasih diskreditacijski diskurz zaplava v izjemno nizke vode. Dejana Židana je dober teden nazaj skupaj s svojimi mediji napadel, češ da rad objema fante. K temu so priložili goro fotografij, ki menda dokazujejo zanimanje predsednika SD za moški spol. V tviterašem dopisovanju z njim se je nato pretvarjal: »So fotke ponaredek? Ali v čem je problem?«

JJ židan mediji objemi tvit

Janša o Židanu in neponarejenih fotkah

Mira Cerarja je mimogrede razglasil za »butla«, »model brez časti«, seveda tudi Kučanovega odposlanca in nekoga, ki mu je ukradel volitve. Alenko Bratušek je, položeno na konja Vladimirju Putinu, zasmehoval v »scenariju za vestern v Tatrah«. Že omenjenemu Toninu je večkrat ponujal piškotke, kar je pač del internih norčavih žargonov, ki jih občasno vzpostavi za potrebe bolj učinkovitega smešenja.

JJ o Šarec

Janša o Serpentinšku kot potencialnem partnerju

 

Kolosalna bruna v očesu

Janša je danes v svojem pismu Pahorju obtožil množične medije, da »v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja«. Mar ni povsem jasno, kdo dejansko izvaja takšno nekulturo, kdo ne opazi bruna v očesu? Oziroma, natančneje: kdo nesramno projicira lastna dejanja v druge?

Še več, naklonjeni novinarji v množičnih medijih v goste bolj vabijo politične lobiste v funkciji komentatorjev, ki ponavljajo Pahorjevo mantro o vključevanju, pogovoru in sodelovanju. Kdor bi analiziral goste Petre Kerčmar in Uroša Slaka v njunih večernih oddajah na POP TV, bo v raznih Miloših Čiričih, Matejih Makarovičih, Sebastjanih Jeretičih, Matevžih Tomšičih in podobnih analitikih takoj dojel poanto.

Pozivi k veliki koaliciji z relativnim zmagovalcem so pač pozivi k temu, da politične govorice norčavega izključevanja ne jemljemo resno, da jo dopuščamo in toleriramo. Ne zgolj govorico nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva. Podobno velja za goste tretjega nacionalkinega kanala, ki ga usmerjata Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič. Ta je postal že skoraj ekspozitura politične desnice, s posebnim poudarkom na afiniteti do stranke SDS in neplačnikov RTV prispevka.

Janša tvit Putin in Bratušek

Janševa zabava ob Bratuškovi in Putinu

Ne komentirajo

Seveda bi bilo razumno vprašanje, čemu si nekdo želi v koalicijo s samimi butli in Kučanovimi hlapci. A pomembna je tudi obratna reakcija. Dnevnikov prispevek danes poskuša najti odzive na politično govorico zasmehovanja in nestrpnosti pri politikih samih. Z neposrednim izzivom, tokrat strankama Marjana Šarca in Alenke Bratušek:

Ob tem se zastavlja vprašanje, katerim besedam v LMŠ in SAB bolj verjamejo – vabilu prvaka SDS na pogovore, ker brez njihove podpore ne more računati na oblikovanje vlade, ali odzivom Janše na twitterju? V LMŠ na naše vprašanje odgovarjajo: »Tvitov ne komentiramo. Je pa neprimerno pričakovati od nekoga vstop v koalicijo, hkrati ga pa z lažnimi novicami napadati v lastnih trač revijah.« V stranki Alenke Bratušek pa so nam posredovali sledeč odgovor: »Prejeli smo pisno vabilo SDS na pogovore za sestavo koalicije in kasneje, ko smo sodelovanje zavrnili, tudi preklic vabila. Večkrat smo že jasno povedali naše stališče o možnem sodelovanju v vladi, v kateri bi bila tudi SDS.«

Enkrat več se je pokazalo, da niti politiki sami ne znajo ali želijo obsoditi takšne govorice. Da se temu izogibajo v velikem loku. Lep zgled je izmikanje celo takrat, ko so sami neposredne žrtve ali so k temu neposredno izzvani.

Namesto tega, da bi stranke leve sredine v tednih mukotrpnih pogajanj, kjer vsakič nova papagajsko ponavljajo zgolj to, da z Janšo ne želijo sodelovati, izkoristile neverjetno medijsko minutažo, ki se jim ponuja v siceršnji povolilni inerciji političnega dogajanja, možnost vsakič znova zavračajo. S tem pa tudi čas za javno refleksijo in argumente o tem, zakaj Janševa politika, kar je sicer njihova začetna trditev, ni verodostojna in jo je vredno prezirati. Tudi na ta način padajo standardi domače politične kulture in še bolj argumentacije.

Več:

Miro Cerar je butl

Vse Janševe medijske prostitutke

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Janšev posvojeni diskreditacijski teror

 

Ko njih več ne bo

Da v slovenski politiki ni načelnosti, da ideologije niso profilirane in čvrste, temveč prehajajoče in skrajno pragmatično fluidne, ker se z njimi sploh ne misli resno, se najbrž najbolj očitno kaže pred volitvami in še bolj v času sestavljanja vladajočih koalicij. Zgodi se, da se čvrsta levica po nujnosti mora povezati s kakšno interesno stranko ali celo povsem desno profilirano.

No, če si Dejan Židan kot prvak Socialnih demokratov tri tedne pred volitvami privošči hvalo Nove Slovenije in gladko, brez tresljajev glasu, napove koalicijo z Matejem Toninom, potem imamo pred sabo kar nazorno ilustracijo povedanega.

V politainment maratonu z Mirkom Mayerjem je Židan storil ravno to, svojo politično željo je celo razširil nazaj, vse do Ljudmile Novak:

O možnosti koalicije, v kateri bi sodelovale leve in desne stranke, je Židan dejal: “V Cerarjevi koaliciji sem si želel NSi. Tudi zdaj si želim vlado z NSi. Če bo naša stranka dobila največ glasov, jih bomo povabili.”

Židan želja NSI

Židanova velika želja: družno v koalicijo s Toninom

V praksi to pomeni, da moramo projekt socialne demokracije v Sloveniji ugledati kot nekaj, kar je kompatibilno z neoliberalnimi gospodarskimi pogledi Rada Pezdirja in Janeza Šušteršiča, med drugimi, ki sta pomagala pisati program Nove Slovenije. Oziroma, če sem natančnejši: da pri Židanovih ne računajo, da bi med obema programoma lahko prihajalo do kakšnih nepremostljivih težav znotraj njihovega sodelovanja v vladi.

Na ravni človekovih pravic in resorja družine, ki ga tradicionalno pokriva prav SD, zaradi tega nekdo ne vidi niti kakšne težave v programskih izhodiščih okoli tega, da je treba delati na predporočni pripravi mladih na zakon in družino z možnostjo primernega izobraževanja in svetovanja, kot pravijo v NSi. In da je treba razumeti zavračanje »enakopravnosti istospolnih življenjskih skupnostih z zakonsko zvezo med moškim in žensko pri pravici do posvojitve otrok«.

Vsega tega si torej Dejan Židan močno želi in obžaluje, da ni mogel uresničiti že v sedanji koaliciji s Cerarjem. Najbrž tudi kakšnih pahorjanskih skupnih komemoracij in spominskih obeležij na istem kosu granita, kjer bi se družno spominjali partizanskih in domobranskih žrtev.

In če to ni nadvse plemenito in hvalevredno, kaj poreči na njegovo spontano idejno sodelovanje s Karlom Erjavcem? Obljuba o 1000 evrih pokojnine, ki je postala epska in jo predsednik stranke upokojencev rad interpretira po svoje, gledamo ekonomistično v resnici ni nič v primerjavi z Židanovo novo, da bo minimalna plača šla čez 1000 evrov:

Židan plača 1000 evrov SIOL

Ko mene več ne bo: Židanova repeticija Erjavca

Ali kot pravi v taisti predvolilni oddaji »Volitve: nov začetek« na Planet TV: povedano velja za čas, ko več ne bo v politiki. Imenitna novica, kajne, zaradi katere bi si morali vsi iskreno želeti, da čim hitreje odide iz politike!

Res je, tudi Erjavcu bi veljalo svetovati, da v prihodnje svoje rožice bolj varno trosi ob refrenu pesmi Slavka Ivančiča »Ko mene več ne bo«. Pevca, ki zdaj kandidira na listi SMC.

»Ko njih več ne bo« bi bila kar primerna himna državljanov na teh volitvah.

Kaj ima Panos Kammenos, česar Ljudmila Novak nima

V intervjuju za Planet Siol je Luka Mesec zavrnil primerjavo koalicije ZL-NSi s trenutno grško koalicijo med Sirizo in Neodvisnimi Grki:

Karizmatični Cipras je izjemno hitro sestavil vlado. Koalicija z desno konservativno stranko Neodvisni Grki je bila za mnoge precej nepričakovana poteza. Lahko torej v primeru morebitne zmage ZL na parlamentarnih volitvah računamo, da boste v koalicijo povabili NSi?
Med Neodvisnimi Grki in NSi obstaja temeljna razlika. NSi je v političnem in ekonomskem smislu povsem razredna stranka, stranka kapitala. Njen program je v bistvu program Gospodarske zbornice. Neodvisni Grki (ANEL) pa so na drugi strani progresivno nacionalistična stranka. 80 odstotkov njihovega programa se prekriva s Sirizinim programom.

To Sirizino odločitev ocenjujem kot zelo dobro. Največjo nevarnost za Sirizo namreč vidim v tem, da bi drsela proti sredini in razvodenela. Z vključitvijo ANEL-a v koalicijo pa so napovedali ravno obratno: da bodo trdno stali za svojimi stališči do oligarhije in trojke, boj proti varčevanju pa je začel dobivati dimenzije narodnoosvobodilnega boja.

SIOL intervju Mesec Kammenos

Koalicija z ANEL je skratka za Meseca zelo dobra odločitev, NSi je stranka kapitala in razredna stranka, kar Neodvisni Grki nikakor niso. No, nekateri marksisti po svetu mislijo prav nasprotno: gre za katastrofalno slabo odločitev, Neodvisni Grki so buržoazna stranka, ki se bori proti interesom delavstva in je jasen agent kapitala. Vsaj tako beremo na strani www.marxist.com organizacije International Marxist Tendency.

Večjega kontrasta si ni mogoče predstavljati, tudi če odmislimo nesporen konservativen in populističen predznak Kammenosove stranke. Poudarki so moji:

Following decades of persecution, and political marginalisation, the Greek communist movement would be able to govern with 42% support from the electorate and with a comfortable majority of 164 seats in the Greek parliament! But unfortunately, the leaders of the Left with the leadership of the Communist Party (KKE) being primarily responsible, and with the relative willingness of the leadership of SYRIZA to form alliances with bourgeois parties, they have thrown this historic opportunity for a self-standing Left government out of the window, and thus, objectively and irrespective of their intentions, they are betraying the clear mandate they received from the Greek people for deep political and social change. 

The looming collaboration of SYRIZA with the Independent Greeks is a serious political mistake and will prove in practice to be tragically disastrous for the working class. The Independent Greeks are a bourgeois party. They have a deeply reactionary, anti-labour political programme on all key matters, such as the economy, government, education, foreign policy, etc. The ‘anti-memorandum’ rhetoric is a demagogic veil covering its reactionary programme. How ‘anti-memorandum’ this bourgeois party is was reveiled during its voting behaviour in parliament regarding memoranda legislation and when the system came to a standstill during the recent presidential election. The parliamentary group of Independent Greeks, brimming with bourgeois career politicians, leaned decisively towards the government camp.

The impact of a coalition with the Independent Greeks will be politically painful, given their insistance on “red lines” with regard to any programmatic position of SYRIZA directed against the fundamental interests of the Greek ruling class. The Independent Greeks will serve as the open agent of capital in a government whose main component is SYRIZA. On the very first application of real pressure by the ‘troika’ (ECB, EU Commission, and the IMF) and by the Greek capitalists, the new government will be forced to retreat from whatever radical measures it may wish to implement, and the bourgeois gang of Independent Greeks will withdraw support for the coalition and try to institute some kind of ‘national unity’ government (with the bourgeois parties). This has in factg been the consistent call of the leader of the Independent Greeks, Panos Kammenos, during the pre-election campaign period.