Golob je premagal Janšo. 28,63 odstotkov in 29 poslanskih sedežev za prvega in 27,95 odstotkov in 28 sedežev za drugega. Volilni rezultat državnozborskih volitev je naplavil površno oceno, ki zveni nekako takole: hvala bogu, da je Gibanje Svoboda zmagalo in preprečilo zdrs države v Janševo avtokracijo. Ni dvoma, da si orbanizacije države nihče ne želi.
Toda že bežen pogled pokaže, da je razlogov za slavje malo ali nič. Ne le, da je bila zmaga tesna, rezultati prej kažejo na globoko krizo političnega razreda in še zlasti levega političnega bloka. Če uporabimo klasično oceno, bi prej rekel, da nekateri slavijo Pirovo zmago, ki prinaša zgolj videz formalnega uspeha, v sebi pa že zrcali elemente prihodnjega poraza. Ne le zato, ker je do oblikovanja vladajoče koalicije še daleč.
Kako priti do vlade
Naj začnem z najbolj očitno zadrego, z mukotrpnim sestavljanjem koalicije. Čeprav je Gibanje Svoboda doseglo relativno zmago, nima stabilne parlamentarne večine in še manj sanjske, kakršno je imelo. V tem trenutku je obsojeno na ponižujoče iskanje partnerjev v ideološko razpršenem političnem prostoru, v katerem so akterji politično nezanesljivi in razpoloženi za vse vrste umazanih izsiljevanj.
Ključna dilema bo zagotovo, ali si bo Golob privoščil sodelovanje z Logarjevimi Demokrati ali s Stevanovićevo Resnico. Obe možnosti sta problematični; prva zaradi tveganja, da gre za nekakšnega trojanskega konja Janševe politike in jasne neoliberalne agende, druga zaradi izrazitega populizma in eksplozivne nepredvidljivosti, če programske in politične nezdružljivosti niti ne omenjam. K temu dodajmo še vse začetne spekulacije o povabilu trojčku okoli Nove Slovenije in seveda zadrege, kaj bi ob tem naredila stranka Levica z Vesno: bi s takšnimi izbirami lahko mirno sobivala ali bi se raje preselila v opozicijo? Lahko Luka Mesec in Jernej Vrtovec sploh sodelujeta? Pri Socialnih demokratih je dilem tradicionalno precej manj.
Logika manjšega zla
Naj takoj omenim očitno: Logar in Stevanović sta očitno desno usmerjena politika. Vstop desnosredinske opcije v vlado pomeni zanesljivo notranjo destabilizacijo in konflikt znotraj obstoječega levega bloka, kajti vključitev populistične stranke odpira dilemo politične verodostojnosti in operativne sposobnosti vlade. Pri Logarju v paketu dobite Janšo. Kaj torej?
Če bo koalicija sploh nastala v naslednjih tednih, bo skoraj neizogibno krhka, heterogena in notranje konfliktna. Namesto jasne politične smeri lahko pričakujemo predvsem defenzivno ravnanje z veliko težavami, česar Golob, navajen avtoritarnega vodenja GEN-I in vlade z dominantno Svobodo, preprosto niti psihološko ne bo zmogel.
Bolj površinske in pragmatične težave kažejo, da je volilni rezultat razkril nekaj bolj temačnega, namreč strukturno šibkost levega in levosredinskega političnega pola. Do njega ni pripeljal pozitiven program, ampak bolj glasovi volilnega telesa, ki so sledili logiki »manjšega zla«. To pomeni, da velik del volivcev na primer ni glasoval za Svobodo zaradi prepričanja v njen program, temveč zaradi zavračanja nevarne alternative. Podobno velja kar za levosredinski blok v celoti.
Čeprav tega mediji niso dovolj poudarjali, velja ponoviti: naš politični prostor ostaja ujet v logiko negativne mobilizacije, kjer se volivci ne poistovetijo z jasnimi programskimi obljubami in vizijami, pač pa mobilizirajo proti določenim akterjem. Leta 2022 je bil antijanšizem beseda na vrhu jezika, leta 2026 je ista mentalna logika delovala bolj implicitno po omenjenem načelu izbire »manjšega zla«.
48 proti 40
Posledica vsega je dvojna. Prvič, manjše stranke so bile v veliki meri žrtvovane v imenu omenjenega taktičnega glasovanja, kar zmanjšuje politični pluralizem. Drugič, leva sredina ostaja brez jasne ideološke identitete; namesto da bi artikulirala lastni projekt, deluje raje kot blok »proti«. V tem smislu je njen poraz kljub morda formalni zmagi realen in morda celo najgloblji od osamosvojitve naprej. Če med desni blok štejemo tudi Demokrate in Resnico, dobimo jasno razmerje 48 proti 40, kar pomeni, da ima desnica prvič od začetka samostojne države številčno premoč v parlamentu. Od zadnjega mandata je leva sredina izgubila 13 sedežev. Morda ta podatek deluje trenutno bolj kot statistična zanimivost, že prav kmalu pa bo pokazal svoje realne politične posledice.
Ker je razmerje sil obrnjeno, levica oziroma leva sredina vidno izgublja svojo tradicionalno parlamentarno prednost in je prisiljena iskati podporo zunaj lastnega ideološkega okvira, kar povečuje politično nestabilnost. Hkrati desni pol, tudi če ostaja razdrobljen, pridobiva novo pogajalsko moč in možnost dolgoročnejšega vpliva na oblikovanje oblasti. Ni dvoma, da zato spodbuja nastanek novih koalicij, ki bodo ideološko heterogene in zato bolj konfliktne ter kratkoročne.
Mladi so za SDS
Posebej pomenljiv je podatek, da je del mladih volivcev tokrat podprl SDS. Če to drži, ne gre zgolj za odklon, temveč za možen premik v politični socializaciji nove generacije. Mladi v pomembnem obsegu očitno ne vidijo več levice kot naravne nosilke spremembe, temveč jo doživljajo kot del težave. Ob tem ostanimo metodološko natančni: podpora SDS ne pomeni nujno ideološkega obrata v konservativnost, ampak prej izraz razočaranja nad pomanjkanjem prepričljive alternative.
Če k temu dodamo še podatek o volilnem vedenju mladih, postane slika še bolj alarmantna. Po podatkih Mediane je med volivci, starimi med 18 in 24 let, SDS dosegla 25,5 odstotkov, Gibanje Svoboda pa le 16,8, kar pomeni skoraj devetodstotno prednost. Vzemimo to za politični simptom, nikakor ne nepomembno statistično zanimivost. Prvič po dolgem času se zdi, da mladi ne gravitirajo več k levici kot »naravni« politični izbiri, temveč se od nje odmikajo.
Ta premik je za levi pol bistveno nevarnejši od same izgube parlamentarne premoči. Pomeni namreč, da izgublja generacijo, ki bi morala predstavljati njeno prihodnost. Če mladi ne vidijo več levega bloka kot prostora politične emancipacije, temveč kot del utrujenega in iztrošenega sistema, potem smo onstran delitve na liberalnost in konservativnost. Prej lahko govorimo o globokem razočaranju in v tem kontekstu Pirova zmaga dosedanje levosredinske vlade dobi še ostrejši pomen.
Ne gre le za zmago brez jasne sposobnosti vladanja, temveč se v njej razkriva izguba politične prihodnosti. Levica ni izgubila zgolj parlamentarne premoči, temveč tudi svojo domnevno naravno družbeno »bazo«. Če mora za oblikovanje vlade iskati podporo na desni ali na robu političnega sistema, hkrati pa izgublja mlade volivce, potem njen problem ni več neznaten, ampak vitalen. Politični komentatorji in oblikovalci mnenja okoli Svobode, ki se danes trudijo napihovati pomen Golobove zmage in ponavljajo podatek, da je to prva levosredinska vlada po Drnovškovi, ki je zmagala znova, vam tega seveda ne bodo povedali. Vprašajte se, zakaj.
Black Cube je nehote delal za levico
Ker je k slabšemu rezultatu Janše zelo verjetno prispevala prisluškovalna afera v izvedbi izraelske organizacije Black Cube, ki je v zaključni fazi kampanje odločala v fotofinišu, bi bilo omenjeno spoznanje o porazu levosredinskega bloka še močnejše, če Janši ne bi spodletelo. Spletu naključij, predvsem pa hitremu razkritju nakane, verjetno orkestrirane s strani stranke SDS, se mora levosredinski pol zahvaliti, da rezultat zanj ni še bolj porazen.
V širšem kontekstu volitve odražajo tudi vzorce, ki jih poznamo iz širše Evrope: delitev med urbanim in ruralnim, med liberalnim in konservativnim in podobno. Rezultata volitev zato ne smemo dojeti zgolj kot trenutnega političnega izida, ker učinkuje kot simptom dolgotrajnejše krize. Slovenija vstopa v obdobje politične negotovosti, ki ga bodo zaznamovala težavna pogajanja, krhki kompromisi s figo v žepu in zmanjšana politična ambicija. Sanjskih dni, kjer se je vladajočim zdelo, da lahko sprejmemo kateri koli zakon, je nepreklicno konec, najbrž kar za dekado ali več. Možnost, da bi nova vlada lahko odločno peljala svoj program, je majhna in precej verjetneje je, da bo njen glavni cilj le golo preživetje.
Konec lahkotnosti
Za Goloba pomeni rezultat volitev konec obdobja politične lahkotnosti. Pred njim je bistveno zahtevnejša faza, v kateri bo moral krmariti med nestabilnimi in egoističnimi partnerji, lastnimi omejitvami in stalnim pritiskom opozicije, pri tem pa dodobra potlačiti svoj prej omenjeni politični slog, ki ga mnogi opisujejo kot nekoliko avtoritarnega. Vse to le pod pogojem, da mu bo koalicijo uspelo sploh sestaviti.
Če povzamemo: volitve niso prinesle razrešitve politične napetosti, temveč so jo še poglobile. Ob takšnem razpletu ni veliko prostora za slavje. Če že kaj, je to trenutek streznitve: čas za Lekadol, ne za šampanjec.