Dilema izsiljene izbire: »Ste za božičnico?«

Predstavljajmo si za trenutek politično stranko, ki bi se pred volitvami ali sicer na državljane naslavljala z vprašanji, na katera pričakuje odgovore z DA ali NE. Morda bi naokoli delila letake, jim ponujala denarne nagrade in jih pač intenzivno prepričevala, da volijo zanjo. No, vprašanja za nas, zmedene in vodljive volivce, bi bila angažirano takšne vrste:

Ali ste za to, da se plače in pokojnine v Sloveniji dvignejo?

Ali ste za to, da ustavimo korupcijo in kriminal?

Ali ste za to, da odpravimo revščino?

Ali ste za krajše čakalne dobe v zdravstvu?

Kaj takoj ugotovimo? Da so dileme formulirane na način, ko morate na vse med njimi odgovoriti z DA. Oziroma nujno na en način. Ker kaj bi drugega? Si želite večje ali manjše plače, več ali manj revščine, dolge ali kratke čakalne dobe? Kakor da bi nas nekdo umsko podcenjeval. Temu bi v pomanjkanju boljše kvalifikacije lahko dejal »dilema izsiljene boljše izbire«. Kajti nimate je, dejansko: ena od možnosti preprosto prekaša drugo na način, da jo diskvalificira, politična stranka pa seveda sugerira tisto, ki jo morate izbrati, ker je del njenega programa ali volilnih puhlic.

Vas Slovenija potrebuje?

No, primer tovrstne sugestivnosti ni abstrakten. Tolikšno intelektualno podcenjevanje volivcev si je letos privoščila stranka SDS, sedaj že z novim paketom dopisov, naslovljenih na tisoče gospodinjstev. Vprašalnik je tokrat opremljen s petimi tovrstnimi dilemami izbire, ob koncu pa seveda piše »Spoštovani, Slovenija vas potrebuje!« V danem primeru brez izbirnega vprašanja z DA ali NE, a z enako »logičnim« namigom, da v državi nekaj štejemo. Da smo ji potrebni.

Naj navedem dva primera iz novega, resničnega paketa.

»Podpirate božičnico za upokojence?« seveda ne pušča dvoma, kaj boste izbrali. Sestavljalec pač ni mogel iskreno pomisliti na to, da bi kdo lahko takšno velikodušno možnost v obliki politične obljube zavrnil. Hja, podobno globokoumno ugotavljajo že liki v Alanu Fordu: »Bolje biti bogat nego ne biti.« Po naše: bolje imeti božičnico kot ne imeti.

Letak SDS

Pismo Janeza Janše v poštnem predalniku: podpirate božičnico?

Bi imeli celo pico?

Dilemo izbire najdemo že v zadnjem videospotu, v katerem nam ponujajo celo SDS pico, ne pa pico iz Murgel, ki je polovična. V njem je torej banalizirana in se glasi takole: Bi raje imeli celo ali polovico pice? Maksimalni domet v inteligibilnosti sporočila, torej v številčnosti tistih, ki bodo najbrž razumeli, če je ta bila vodilo, je s tem najbrž res dosežen.

»Podpirate predlog SDS, da se v zdravstvu naredi red?« Seveda, le kdo bi obkrožil NE? Kdo si ne želi reda? Naj vendar dvigne roko, če si upa nakazati svojo mentalno omejenost. Dilema izsiljene izbire je spet samoumevna. Alanfordovska. Intelektualno ponižujoča, ko gre za apeliranje na naš razum, a hkrati komična na drugačen način, kot nam ga ponuja prebiranje stripa. Zato, ker je koncipirana strogo resno.

Intelektualna lenoba

Težava je v tem, da takšna deintelektualizirana retardiranost naslavljanja v svoji enostavnosti učinkuje in prinaša želeni rezultat. Da se je skozi naoljeno mašinerijo retoričnih manipulacij, političnega propagandizma, širjenja strahu in sovraštva, nižanja kvalitete javnih razprav in njeno adhominizacijo, zdaj že poveličevanje »ljubiteljske in gasilske kulture« kot edine prave ali najpomembnejše (sic!), uvajanjem vladavine nemišljenja in pregona intelekta že udomačila. Dihamo jo, pijemo jo. In to bi nas moralo skrbeti najbolj.

Če večkrat govorimo o tem, da politika apelira na najnižja možna čustva pri volivcih, da pri njih vzbuja »nizkotne« strasti, recimo strah, sovraštvo in neupravičeno jezo, s tem nehote pozabljamo na analogen postopek, ko gre za antipod čustvom – razum. Zgornje jemljem za lepo ilustracijo apeliranja na »najnižji razum«: na intelektualno in racionalno lenobo, odsotnost mišljenja in njegovo inertnost ali nezahtevnost.

SDS božičnica plakat

Obljuba z jumbo plakatov: božičnica zate

Janševa Nova24TV, eden od njegovih medijskih satelitov s finančno podporo madžarskega Velikega brata, se oglašuje s sloganom »Prvi v službi resnice«. Alan Ford je že poznal takšne kalibre: »Mi ništa ne obećavamo i to ispunjavamo – stranka istine«.

No, pri SDS je glede obljub seveda ravno nasprotno, njih je v izobilju. Na ugotovitev, koliko njih bo izpolnjenih, bi bilo treba počakati, če nas bogate izkušnje že ne bi večkrat streznile. Nekako v stilu: »Mi imamo iskustvo, a vi novac. Na kraju vama ostane iskustvo, a nama novac.«

Več:

Murgelska pica ali SDS v piceriji

Politična pretočnost predsednikov

Stranka TRS ima novo predsednico, 28. marca 2015 je to postala Violeta Tomić, sicer še 10. marca podpredsednica druge stranke – DSD.

Violete predsednica Zurnal

Nova predsednica TRS je vstopila v to stranko 12. marca, torej nekako dobrih štirinajst dni pred volilno konvencijo njene nove stranke in dva dni po izstopu iz prve.

Je to bizarno? Seveda je. Ampak v TRS-u temu pravijo »pretočnost« – nov nadvse unikatni evfemizem za menjavanje strank (in predsedniških vlog) v evropskem političnem prostoru.

Seveda ni bilo pričakovati, da bi mediji opazili, še manj, da bi se čudili. Le Zoran Potič pri Delu je za mnenje povprašal predsednika DSD Franca Žnidaršiča, ki o pretočnosti nič ni vedel. Pravzaprav sploh ni vedel, da je izgubil podpredsednico, ker mu tega ni povedala. Mu je pa nedoločno zaupala, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje.

Kaj so nam še dejali? Da so to pomembne poteze, nova znamenja časa, ko TRS vstopa znotraj ZL v proces preobrazbe v eno stranko. Zakaj mora (pod)predsednik prve stranke postati predsednik druge, da bi na koncu dobili predsednika tretje, niso pojasnili. Bi tudi težko, ker veliko soli v tem ni. Če bo nova napovedana ena homogena političnega entiteta takšna, da se bodo med sabo pozabili obveščati o tako neznatnih stvareh, kot je pretakanje predsednikov, potem bo res dolgega veka. Vprašati, kateri deli napovedane entitete bodo bolj vzpodbudno in stimulativno okolje kot drugi – ja, tako so dejali -, pa je verjetno že blasfemično. Podobno bogokletno in odvečno je najbrž spomniti, da je točno eno leto nazaj Tomićeva prisegala, da je DSD njena stranka na veke vekov:

V stranki DSD bo ostala za vedno, poudarja, saj jo je začela graditi, stranka pa od nje ne zahteva, da počne nekaj, v kar ne verjame.

Se zgodi, včasih se je v imenu logike pretočnosti treba pač žrtvovati in vgrizniti v jezik. Spodaj navajam nekaj zanimivih citatov izjav ob njenem imenovanju.

Iz MMC RTV SLO:

“TRS vstopa znotraj ZL-ja v novo obdobje, v proces preoblikovanja ZL-ja v enotno stranko, zato so potrebne vsaj delne spremembe tudi v TRS-u,” je pojasnil Hanžek.

Samopojasnilo nove predsednice TRS, objavljeno na Facebooku:

Violeta Tomić, kandidatka za predsednico TRS: “V TRS sem prestopila zato, ker se v državnem zboru ukvarjam z ekologijo in kmetijstvom ter imam v tej stranki za to delo podporo. Iz DSD sem izstopila 10. marca in 12. marca 2015 postala članica TRS. To, da bivša podpredsednica DSD kandidira za predsednico TRS, dokazuje to, da je ZL povezana in pretočna ter da se koalicija počasi združuje v eno, močno stranko.
Če me bodo danes izvolili, bom to odgovornost prevzela in bom dobra predsednica. Če me pa ne bodo izvolili, bom s svojim delom nadaljevala kot poslanka ZL in kot članica TRS-a.”

Žnidaršičevo začudenje via Delo:

Predsednik DSD Franci Žnidaršič je nad odhodom Tomićeve iz njegove stranke presenečen. »Pred nedavnim nam je sporočila, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje in to je vse. Očitno so ji v TRS-u ponudili to mesto in je uresničila svoje ambicije, čeprav tega doslej v DSD ni izražala,« pravi Žnidaršič.

Rezimirajmo: težko bo držal pretočen argument, zapisan v medijskem komunikeju TRS-a, da sta izvolitev (!) in izjava (!) usklajeni s koalicijskimi partnerji ZL (»Z izjavo in izvolitvijo Violete Tomić se strinjajo tudi koalicijski partnerji Združene levice, ki vidijo v tem krepitev sil povezovanja znotraj Združene levice«). Kajti če pustimo nenavadno vmešavanje v avtonomijo drugih strank ob strani, velja, da je DSD nesporno eden od treh partnerjev in zato vsaj v svojem začetnem delu ni moglo držati, da je dejanje prehoda Tomićeve z ene na drugo funkcijo bilo usklajeno z njenim predsednikom Žnidaršičem. Če slednjemu pač verjamemo na besedo.

Sicer pa, če je pretakanje res nova slovenska politična vrlina v ZL, morda lahko pričakujemo, da bo Luka Mesec v kratkem postal predsednik DSD, njen predsednik pa bo prevzel vodenje IDS.

Violeta Tomič  SN DSD

Novinarstvo in politika do popoldneva – in naslednji dan

Ko človek že čisto obupa nad neverjetno medijsko hladnokrvnostjo ob izvolitvi ministrice za izobraževanja Klavdija Markež, končno vsaj dva kritična komentarja ob tem v Delu in Žurnalu24.

Delo Markež

Za evidenco medijske prijaznosti si je vsekakor treba ogledati zapis STA, očitke proti ministrici bi lahko uvrstili namreč v vsaj šest kategorij: (a) v njeno strokovno neustreznost, (b) pomanjkljivo izobrazbo, (c) pomanjkanje izkušenj pri vodenju tako kompleksnega sistema, kot je ministrstvo (prehod iz LU Ptuj), (d) zamolčanje kratkotrajne in nenavadne zaposlitve v podjetju RM Vuk na uradnih straneh parlamenta, ki je menda ministrici predstavljala velik izziv, zaradi katerega je celo predčasno odstopila kot direktorica LU Ptuj, (e) domnevno zlorabo položaja na čelu Ljudske univerze in pridobitev materialne koristi. Nekateri k temu prištevajo še (f) pomanjkanje prepričljivega programa dela v svojem resorju.

Vsakdo si lahko privošči luksuz težavnega iskanja navzočnosti naštetih očitkov v novinarskih zapisih. No, tu je še sedmi, namenjen predsedniku vlade, o katerem sem pisal pred časom, a ni prepričal prav nobenega novinarja: da je namreč popolnoma neresno in obenem protislovno iskati človeka za tako pomemben resor v vrstah lastne partije. In tako je, kot je opozorila komentatorka Dela, ministrica postala oseba zato, ker Miro Cerar »do popoldneva ni našel boljšega kandidata«.

Sonja Merljak v Delu:

Po srednji šoli se je kot strokovna delavka zaposlila na Ljudski univerzi Ptuj. Leta 1999 je postala organizatorka izobraževanj v tej ustanovi, pet let pozneje njena direktorica, leta 2008 pa še predsednica Zveze ljudskih univerz Slovenije. Takoj ko se je izvedelo, da naj bi stopila v vroče čevlje ministrice za šolstvo, so se v medijih pojavili zapisi, ki so spodbujali dvome v njeno kredibilnost in usposobljenost za ministrico. Mediji so najprej opozorili, da na spletni strani DZ manjka podatek o njeni zadnji zaposlitvi pred poslansko, in sicer v podjetju RM Vuk, ki je specializirano za industrijske projekte in kjer je bila vodja izobraževanja in projektov. Ta naj bi bila sporna, ker je solastnik podjetja Miran Vuk, nekdanji župan Zavrča (NSi), končal v osebnem stečaju, kriminalisti pa so ga tudi ovadili zaradi suma utaje davkov.

Nato so objavili še informacije o njeni domnevni zlorabi položaja. Kot direktorica Ljudske univerze Ptuj naj bi namreč to ustanovo v desetih letih oškodovala za 100.000 evrov. Klavdija Markež je očitke zavrnila, prav tako navedb ni potrdila njena naslednica Mojca Volk, ki, kot je dejala, ob prevzemu poslov ni opazila nepravilnosti. Klavdija Markež je tedaj za Delo dejala, da si želi resno in temeljito revizijo v Ljudski univerzi Ptuj. »Imeli smo zunanje in zelo strogo računovodstvo in ne vem, kako bi plačevali kakšne zasebne družinske počitnice. Ta zavod sem prevzela v zelo slabem stanju in ves čas smo se vsi zelo trudili in pošteno delali, potem pa to v nekem trenutku s takšnim obrekovanjem postane nepomembno in celo ovira ali slabost.«

A bolj kot zapisi v medijih je ministrici škodoval premier Miro Cerar, ki ji je naredil medvedjo uslugo, ko je dejal, da jo bo za ministrico predlagal, če do popoldneva ne bo našel boljšega kandidata. »Če bi to dejal zame, ne bi sprejela ponudbe,« se je glasil prvi komentar iz šolniških vrst.

Sergeja Hadner Hvala v Žurnalu24:

V svojem nastopu, je dala jasno vedeti, da nima vizije reševanja finmančnih, vsebinskih in organizacijskih težav v sistemu izobraževanja. Prednostno se bo lotila učbeniškega sklada v katerem so učbeniki z zdavnaj zastarelimi vsebinami. Problem pozna “iz prve, saj ima doma šolarja.” Problem je le eden izmed velikih, in kot večina njih se začenja pri financah. Za zamenjavo zastarelih učbenikov bi potrebovali štiri milijone evrov, še dodatnih 25 bi jih moralo ministrstvo privarčevati … Tako kot zdravstvo, bi izobraževanje potrebovalo konkretno analizo in reformo. Ja, potrebovalo bi Marie Curie, Supermana in Chucka Norrisa v eni osebi.

Markeževa je kljub temu dobila tako podporo matičnega obora, kjer naj bi sedeli ljudje, ki se zavzemajo za kvalitetno izobraževanje, kot na seji parlamenta, kjer naj bi pošteno pretehtali, komu bodo podelili vlogo odločevalca glede politike izobraževanja.

Markež SN

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic. Svoboda govora O nas Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Svboboda govora Kdo Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014. Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti. Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič. Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani, člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti. Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita. Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo. Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…) Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo. Svoboda govora Sporočilo 1Prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.« Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru. V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da je Svoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej. Svoboda govora Pes čuvaj Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti. Svoboda govora nahraniti psa čuvaja

A senseless battle with Kafkaesque laws

Članek o pregonu slovenskih novinarjev v britanskem The Independent:

Though her hearing officially began on 15 October 2014, Delić first saw a courtroom on 5 January 2015. She is currently under trial for publishing alleged classified information under Article 260 of the Criminal Code. If convicted, she faces up to three years in prison.

“I have my good days and my bad days,” said Delić. “I would be lying if I said it has been easy. I have been fortunate to receive immense support from my colleagues at home as well as abroad. The other side of the coin is anger with the State for allowing these bogus criminal charges to be brought in the first place.”

Other journalists also being prosecuted under the Criminal Code include Primož Cirman and Tomaž Modić, of the daily newspaper Dnevnik also based in Ljubljana. Both were brought before an investigating judge over an alleged insult against the Competition Protection Agency (AVK) and some of its staff. If convicted, the journalists face up to six months in prison.

Other criminal complaints have been raised against Dnevnik journalists Peter Lovšin and Meta Roglič.

I asked Delić if she could offer words of advice to her fellow journalists to which she replied, “Fight for freedom of speech and media while you fight for justice and a fair trial. When a journalist is being prosecuted for doing their job the entire profession is on trial. Anyone can be next in line and we need to be vigilant of the developing situation.”

Independent Slovenski novinarji kazenski pregon

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/19/zapirati-novinarje-po-tekocem-traku/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/05/zmontirani-politicni-proces-proti-anuski-delic/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/16/primer-delic-in-cerarjevih-140/

Žižek ali Dob, kaj je boljša referenca?

Za urednike Planeta Siol je dilema realna: je omemba filozofa Slavoja Žižka za opremljevalca prostorov in arhitekta pomembnejša in bolj zveneča kot omemba opreme prostorov v zaporih na Dobu?

Odločili so se, da na vstopni strani dajo prednost Žižku, na vsebinski strani pa so potem postali referenca zapori na Dobu.

arhitekt žižek

arhitekt žižek dob

Pištole v parlamentu

Pred leti so se poslanci SNS nekaznovano odločili, da se za tabloidne medije fotografirajo s pištolami v rokah. In to kar sredi parlamenta, menda v prostorih svoje poslanske skupine. Njihovo poziranje so potem objavili rumeni mediji, resni pa povzeli dogajanje. Sankcij ni bilo nobenih:

Barovič zdaj pravi, da slika “nima veze s parlamentom”, čeprav je bil posnetek narejen v poslanski pisarni SNS.”Načelno smo se dogovorili, da bomo prinesli orožje brez nabojev za fotografiranje. Sicer imamo dovoljenje za nošenje in uporabo orožja.” Barovič pravi, da je vsak prinesel v parlament svojo pištolo (“Svojo sem imel v kovčku, brez nabojev.”) ter zanika, da bi imeli poslanci SNS pištole shranjene kar v službi, kot se šušlja po parlamentu. Zanika tudi, da je bilo orožje v državni zbor vneseno ilegalno, čeprav so ga vnesli sami, in kot se zdi, brez vednosti predsednika parlamenta..

Predsednik državnega zbora France Cukjati namreč sprva ni želel komentirati slike, je pa to storil po opozorilu, da je posnetek narejen v parlamentu. Navedel je 13. člen parlamentarnega hišnega reda, ki predpisuje, da je “v zgradbo prepovedano vnašati strelno in drugo orožje”, ter zaključil: “Ob upoštevanju tega pravila fotografiranje z orožjem v roki v zgradbi državnega zbora sploh ne bi bilo mogoče.” Najverjetneje pa na vratih parlamenta ni tako pogumnega varnostnika, ki bi si sploh upal želeti pregledati poslanca Jelinčiča in njegove fante – varnostniki so tam, da ščitijo in služijo poslancem, ne pa druge pred njimi.

SNS orožje poslanciSNS poslanci orožje 2

Danes, deset let kasneje, je postal problem, ker so v parlament »vdrli« policisti s pištolami (seveda sploh ne v rokah), ker so želeli preiskati nekatere prostore v okviru odrejene preiskave v zadevi komisarstva Alenke Bratušek. Dejan Židan je zato protestiral in ugotavljal celo, da živimo v policijski državi, no, da vsaj ne bi smeli:

»V državni zbor so vstopili ljudje s pištolami in ovirali delo, brez najave so vstopili tudi v prostore vlade,« je spomnil Židan. V SD po njegovih besedah pričakujejo odziv pristojnih institucij, tudi vlade in državnega zbora.

Čeprav v pravnoformalnem smislu ni popolnoma jasno, ali so pri tem res prekoračili pooblastila in je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar vztrajala, da pri policijskih preiskavah v povezavi z Alenko Bratušek ni bilo kršitev zakona, s tem pa padla v nemilost pri svoji lastni stranki, če je vodja policije Marjan Fank ocenil, da gre le za poskuse vplivanja na njihovo delo, pa je razlika očitna.

Deset let nazaj pištolske vaje poslancev niso bile nobena težava, danes se je »senzibilnost«, če gre res zanjo, spremenila v občutenje policijske države že ob rutinski kriminalistični preiskavi.