Janša je priskočil na pomoč Zelenskemu v njegovi osamljenosti: kako deluje retorika apeliranja na čustva

Če pustimo ob strani vse kontroverze, ki tičijo za šokantnim obiskom Janeza Janše in še dveh predsednikov v obleganem Kijevu, je za tezo o uspehu psihoprogandne taktike političnega boja indikativen njegov maratonski nastop v podaljšanih Odmevih, kjer je za skoraj 40 minut znova bil na voljo Tanji Starič – kot kakšen stalen politični komentator. Tik pred tem se je končala oddaja Tarča, v kateri se je Erika Žnidaršič pridušala, da vanjo ni želel priti.

Vsaka minuta na televiziji pred volitvami seveda šteje, česar se politično oktroirano vodstvo RTV Slovenija s svojimi podaniki dobro zaveda, in tokrat se je razlog zdel še bolj upravičen. Na kakšen način je Janša v svojem tokratnem nastopu poskušal s čustveno nabito retoriko prepričati publiko in širšo javnost v smiselnost svojega obiska?

Voditeljica je pogovor začela s kurtoaznostjo in že nedavno se je v isti oddaji soočala z njim, čeprav je dolga leta predsednik SDS zavračal prihod v studio nacionalke: »Vi ste bili pobudnik tega odhoda v Kijev, ki je bil precej nepričakovan. Zagotovo pomembna simbolna gesta podpore Ukrajini. Ali je to tudi korak bliže k premirju, to, kar si vsi želimo?«

Zelenski je hrepenel po obisku

Že v odgovoru na zelo splošno oblikovano vprašanje, kakšen je sploh učinek varnostno nepremišljenega obiska, več kot otipljivo zlorabljenega za samopromocijo pred volitvami, je gost razkril svojo poglavitno propagandistično karto. Kot ponavljam, si moramo propagando tu predstavljati predvsem kot neposredno usmerjeno v oblikovanje mentalnih prepričanj volivcev. Poudarek uvodnega Janševega pojasnila, ki se je znašel v naslovu novice MMC RTV Slovenija v zgoščeni obliki, je zato pomenljiv in že po sebi simptomalen za mojo poanto:

»To, da jih je nekdo obiskal po vsem tem času, je bil znak, da niso odpisani.«

Kaj točno nam z navedeno mislijo sugerira premier? Neskončno hrepenenje Volodimirja Zelenskega, da bi jim nekdo z obiskom sredi Kijeva priskočil na pomoč! Brez njega bi bili na pol mrtvi, odpisani. Povedano drugače: Janša je tvegal svoje življenje, da je obudil v življenje odpisano Ukrajino. Si res lahko predstavljamo še bolj patetično obarvano pojasnilo motiva od tega, da sebe predstaviš kot simbol neodpisanosti Ukrajincev, kot njihovega rešitelja le zato, ker si se usedel na vlak in jih obiskal za uro ali dve?

Osamljenim je treba pomagati

Janša je potem zapeljal razlago takole: predsednik Zelenski je spremljal eksodus diplomatov, predstavnikov mednarodnih organizacij in multinacionalk iz Kijeva in Ukrajine. »Mnogi so pobegnili prej, preden se je karkoli zgodilo in prej preden bi bil kdorkoli v kakršnikoli nevarnosti.« Signaliziral je, da so Ukrajino sredi vojne vihre vsi pustili na cedilu. Zato je Zelenski nekje dejal, kar si je Janša menda dobro zapomnil: počutili so se zelo osamljene in zapuščene. Ko je Janša to slišal, se je kot nekdo, ki se sicer rad dobesedno primerja z Zelenskim, odločil za pogumno pomoč in drugim predsednikom višegrajske skupine, kamor Slovenija gravitira, predlagal obisk:

»Takrat sem jaz razumel, ko sem to slišal, da so se počutili še bolj osamljeni kot mi takrat, ko nas ni nihče obiskal v času vojne za Slovenijo. Nas vsaj zapuščal ni nihče, ker še nismo bili priznana država in ni bilo tukaj diplomatov, da bi odhajali in smo bili deležni samo te druge faze osamljenosti in to, da jih je nekdo obiskal po vsem tem času, je bil za njih znak, da niso odpisani, da ne gre samo za neko podporo na daleč, ko vsi podpirajo Ukrajino, ampak da nekdo verjame, da bodo dejansko se obranili, zmagali in da tudi nekdo verjame, da se bo Ukrajina po tej vojni obnovila, postavila na noge in postala del Evropske unije.«

Trojna čustva

Sklicevanje na čustva je tukaj postavljeno v trojno relacijo, s katero Janša prepričuje volivce: najprej so tukaj občutki osamljenosti pri Zelenskem. Ti občutki nato prebudijo čustva pri njem, kajti on je začutil osamljenost ukrajinskega predsednika. Seveda pa vso to čustveno plimovanje služi temu, da bi premier zbudil čustveno reakcijo pri Slovencih. Še več, ker igra na karto identifikacije sebe z Zelenskim in enačenja slovenskega naroda z ukrajinskim, je svoje psihološko sporočilo oblikoval mobilizacijsko: s tem, ko je odšel na pomoč Zelenskemu, da ne bo osamljen, je storil prav tisto, kar je sam pogrešal kot osamosvojitelj in kar je pogrešal slovenski narod v »drugih fazah osamljenosti«.

Če tolikšna velikodušnost ne bo pogrela src slovenskih volivcev, katera bi jih sploh še lahko?

Voditeljica se sladkobnemu leporečju ni opirala. Sicer je z grimasami skušala gledalcu signalizirati, da svojega gosta ni najbolj vesela, s čimer je najbrž kompenzirala njegovo besedno premoč v studiu in s tem posredno nakazovala, da s svojim novinarskim vložkom ni najbolj zadovoljna. Vprašanje o tem, da je morda obisk v Kijevu zlorabil izključno za politične namene, je podala šele proti koncu intervjuja in skozi usta očitkov opozicije, ne kot svoje ugotovitve.

Ampak začetni poudarek je v svoji sporočilnosti karseda značilen za Janševo taktiko: volitve so dobivajo tudi s psihopolitičnimi sredstvi in poskusom vplivanja na mnenja in čustva volivcev, ki trenutno najbolj držijo pesti za Ukrajino. Preostanek je potem tehnično enostaven: v spomin obuditi podobe, kako je v aktualni agresiji dejansko napadena Slovenija, toda k sreči imamo na voljo rešitelja, ki nas bo gladko osamosvojil.

Zato je bilo razumljivo, da nas mora Janša v nastopu intenzivno prepričevati v končni uspeh Ukrajincev: »Ruska vojska Kijeva nikoli ne bo zavzela.« Čas Putinu pa se izteka, je še dodal. Kaj drugega kot zmago Ukrajine že zaradi primerjave s Slovenijo seveda ne more zagovarjati. Lahko smo mirni, elementarno sporočilo je za slovenske potrebe več kot razumljivo: na volitvah bomo aprila zmagali.

Več:

Učinki psihopropagande: ali bo Janša zaradi vojne dobil volitve?

Vlada je organizirala shod: menda nas v Sloveniji čaka vojna

Domači heroji: Janša v uniformi se neposredno primerja z Zelenskim

Janša je soustanovitelja ukrajinskega društva ozmerjal s Putinovima lutkama

Propaganda deluje tudi, ko se moti