Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav  je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Steinbuch pahor Pismo intelektualci

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

pahor prst utrip drnovšek

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

nasvet pahor drnovšek utrip

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral  in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Po včerajšnji objavi pisma, objavljenega na koncu tega zapisa in povzetega v številnih medijih, v katerem skupina intelektualk in intelektualcev predsedniku republike očita, da je prekoračil svoje predsedniške pristojnosti zaradi stališča o Ukrajini in Turčiji, je Borut Pahor zelo hitro ponudil pisno pojasnilo.

Poskušal bom pokazati, da v njem ni sledil pravilom dobre argumentacije: poudarkom iz pisma se je v velikem loku ognil. Kaj ognil, niti z besedico se ni dotaknil osnovnega očitka A, ki se glasi, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, na čemer je temeljila z vidika možne realizacije naivna pobuda, da bi se moral umakniti s položaja. No, tudi ta namig je modro preskočil v svoji reakciji. Podobno velja, da se niti z besedico ni dotaknil očitka B o ravnanju v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Zgolj posredno pa je opravil z očitkom C, da je s svojimi izjavami škodoval interesom Slovenije.

Pahorjev demanti

Poglejmo si njegov celoten odgovor in ga kasneje analizirajmo po elementih:

Domači in mednarodni javnosti je že vrsto let znano mnenje predsednika republike Boruta Pahorja o posebnem statusu (sui generis) Turčije in Ukrajine v okviru Evropske unije.

Predsednik Pahor je že ob obisku turškega predsednika Erdogana v Sloveniji marca 2015 dejal, da »bi po njegovih besedah zaradi počasnosti pogajalskega procesa veljalo razmisliti tudi o statusu sui generis. A dokler pravni red EU takšnega statusa ne predvideva, si bo Slovenija prizadevala za članstvo Turčije v povezavi«.

Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama.

Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji. Mestoma je bil v domači javnosti zaradi te naklonjenosti celo kritiziran.

Turški zunanji minister je na srečanju v okviru BSF predsedniku Pahorju prenesel željo turškega predsednika Erdogana po njegovem skorajšnjem obisku v Sloveniji. Tudi predsednik Pahor in novi ukrajinski predsednik Zelensky sta se pred kratkim srečala ob robu slovesnosti v Varšavi in se dogovorila za uradno srečanje. V tem smislu je prav mogoče, da bosta predsednika Erdogan in Zelensky uradno obiskala Slovenijo že konec tega leta ali v začetku prihodnjega.

Očitek o prekoračitvi pristojnosti

Pojdimo najprej k A. Dejstva, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, sploh ni poskušal komentirati. Pričakovali bi, da politik takšnega formata sledi vsaj osnovnim pravilom dobre in prepričljive argumentacije, kar pomeni, da na podane trditve ali argumente podaja svoje, ki tem pritrjujejo ali, v tem primeru seveda pričakovano, oporekajo.

Ko se sogovorec ali naslovnic odloči, da se bo argumentu izmaknil in razpravo spelje drugam in proč od očitka, tokrat deloma v pojasnitev, čemu zahteva poseben status pridruževanja za Ukrajino in Turčijo, predvsem pa, da je menda blejsko stališče njegovo staro in dolgo znano, se razprava hitro konča in se ne more nadaljevati. Zelo hitro in nedvoumno je razvidno, da je Pahor izbral takšno možnost izmikanja. Bojim se, da javnost in mediji tega povečini niso znali ali želeli opaziti.

Pahor že dolgo znano mnenje javno pismo Delo

Osnovni poudarek iz Pahorjevega odgovora na Delovi strani: njegovo stališče je že dolgo znano

In koliko je v vsebinskem smislu vreden manever izogibanja, ko je v razpravi zamenjal temo in ponovil, da je njegovo mnenje o Ukrajini in Turčiji znano že vrsto let – kar tudi ni povsem točno? Zgolj papagajsko ponavljanje, da ima enako stališče že nekaj časa, je približno tako groteskno, kot če bi vas ustavila policija zaradi prehitre vožnje, vi pa bi se branili s tem, da bi dejali, kako hitro vozite že dlje časa – ali ves čas. Bi vam policist pogledal skozi prste, bi vaš prekršek bil kaj manjši?

Kakor da bi dejanje bilo kaj bolj veljavno in pravilno, če ga ponavljamo. Pahor se je zatekel v ignoratio elenchi in preprosto navedel okoliščino, ki za zavrnitev argumenta sploh ni relevantna.

Očitek o ravnanju v neskladju z zunanjo politiko

Pojdimo k očitku B, ki pravi, da je ravnal v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Takoj opazimo ponovitev zgodbe: v svojem odgovoru se spet ni niti poskušal obraniti pred njim!

Zanj nerodno ga je včeraj demantiral še slovenski zunanji minister Miro Cerar in ob javnem pismu z njim soglašal, češ da je »uradno stališče Republike Slovenije jasno in ratificirano v državnem zboru – Slovenija podpira pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo«.  In da je enako povedal tudi turškemu zunanjemu ministru Cavusogluju, s katerim se je na dvostranskem srečanju sešel po otvoritveni slovesnosti in panelih BSF-ja. Kar smo vsi, ki smo brali poročila, vedeli in slišali: na istem dogodku dve diametralno nasprotni stališči naše politike. Ko turškega politika nagovori predsednik republike, doživi zavrnitev in hladen tuš, ko ga čez pet minut sprejme naš zunanji minister, pa nasprotno spodbudno besedo.

In tako kot Pahor ni niti poskušal demantirati poudarka iz pisma, zaenkrat ni ugovarjal niti Cerarju. Najbrž bi tudi težko: stališče predsednika republike je v popolnem nesozvočju z našo zunanjo politiko, zapisano v uradnih dokumentih.

slovenija podpira vstop Cerar vs Pahor

MMC RTV Slovenija o Cerarjevi zaušnici Pahorju

Očitek o delovanju proti interesom Slovenije

Pojdimo še k očitku C, ki pravi, da je Pahor s svojim ravnanjem škodoval interesom Slovenije. Priznati je treba, da se ga je v repliki dotaknil. Toda kako? Je morda demantiral, da je njegovo soliranje politično, diplomatsko in gospodarsko škodljivo?

Odgovoril je s sklicevanjem na svojo osebno politično naklonjenost Turčiji in Ukrajini – očitno ne dovolj močno, da bi jima pripisal enake vatle za vstopanje v EU kot drugim državam. Menda ima odlične odnose z njunima voditeljema: že mogoče, toda morda so le enostranski in je na dobri poti, da se ohladijo. Sklicuje se na »preneseno željo« predsedniku Erdoganu, da kmalu obišče Slovenijo. Lepo, ampak morda le zato, da mu bo lahko še v Ljubljani pojasnil, kakšen je njegov sui generis model obravnave za Turčijo?

S tem, da vabi predsednika Ukrajine in Turčije v Slovenijo in ju srečuje ob različnih slovesnostih, zaenkrat res ne bo mogel prepričljivo zavreči možnosti, da njegovo početje ne moremo šteti za nevarno in škodljivo zaostrovanje odnosov med državama. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga povabili na hišno zabavo, vendar ste prepozno ugotovili, da ste se mu zamerili in ga zato ni bilo naokoli?

Končno omenjeni turški zunanji minister ni bil prav nič zadovoljen z njegovim mnenjem na Bledu in ga je, takoj ko ga je slišal, tudi duhovito, ne pa tudi neužaljeno komentiral. Seveda lahko ugibamo, do kakšne mere Turčija in Ukrajina sploh jemljeta resno majhno Slovenijo in še bolj njenega predsednika. Toda počakajmo na reakcije: če bosta Erdogan in Zelensky kdaj res pojasnila, da sta prav vesela Pahorjevih pobud in mu ničesar ne zamerita, bodo avtorice in avtorji pisma morali priznati, da so se zmotili. Kako zelo blizu smo taki možnosti?

O izrazih podpore predsedniku

Naj se na koncu dotaknem še treh pričakovanih očitkov pismu, zelo množičnih in izsledljivih predvsem v spletnih komentarjih, ki gredo enako pričakovano v podporo Pahorju. Vaje v ad hominem žalitvah podpisnikov puščam ob strani.

Prvi je usmerjen v podporo prizadevanjem, da Turčija ne postane članica EU, ker bi to pomenilo nevarno odpiranje vrat islamu in muslimanom. Argument je v svoji osnovi ksenofobičen in Pahor ga je legitimiral. Ampak začetno pismo ga anticipira, ko opaža, da je predsednik države zajahal populistični val in, hote ali nehote, odprl vrata verski in drugi nestrpnosti.

Drugi je manj »desničarsko« obarvan, dejansko je celo pretežno »levičarski«: s tem, ko avtorice in avtorji pisma grajajo predsednika republike, ker zavrača polnopravno članstvo Turčije, posredno ali neposredno legitimirajo avtokratski in nedemokratični Erdoganov režim, kar je tako ali drugače zavržno dejanje. Takšno sklepanje je značilno non sequitur: absolutno ne sledi, da bi kdo zaradi podpore Turčiji po načelih Evropske unije politično zagovarjal in protežiral avtokratske režime.

Kaj takega preprečujejo tudi ti. københavnska merila, ki ob vseh drugih zastavljajo čisto jasne pogoje, povezane s stanjem demokracije in pravne države pri vsaki kandidatki za članstvo. Pahorjev predlog pa prejudicira drugačne postopke in zato obravnava sui generis, kot ji sam pravi, sploh ne omogoča polnopravnega članstva oziroma ga, vsaj začasno, izključuje in predpostavlja korak proč od spoštovanja takih pogojev. Morda celo v najboljši veri pomagati državama, vendar s prepoznavnim odobravajočim učinkom pri ljudstvu, ki ga žanjejo populisti po Evropi in svetu.

Tretji ugovor se morda ne zdi vreden omembe, a je silno popularen in ga je npr. Janez Janša v svojem tvitu včeraj tudi posvojil: ker avtorji pisma »napadajo« Pahorja na način, da to sproža močne emocije podpore ksenofobnih množic predsedniku, ki sicer velja za populističnega, ga s tem dejansko tudi promovirajo in delajo zanj.

jj pismo podpora pahorju

Janšev cinični tvit: o pravih podpornikih Pahorju

Upoštevanje in anticipiranje tovrstnih »negativnih posledic« pred dejanjem X je morda smiselno zgolj z vidika političnega marketinga, denimo v predvolilnem času, sicer je lahko ravnanje z mislijo nanje politično oportuno in skregano s prizadevanjem za resnico, z intelektualno poštenostjo in državljansko odgovornostjo.

Če sledite takim načelom, se najbrž nikoli boste uprli svojemu nemoralnemu, s sicer zelo priljubljenemu šefu, danes pa intelektualci, med drugimi, ne bi smeli kritizirati nobenega uspešnega diktatorja in avtokrata na oblasti, saj bo posledično njihovo dejanje še bolj mobiliziralo privrženost ljudstva svojemu vodji. Le kaj potem sploh še ostane od vloge in dolžnosti intelektualca v družbi?

Pismo javnosti, 11. september 2019

Predsednik Pahor bi moral odstopiti

Minuli teden si je predsednik republike Borut Pahor na blejskem forumu privoščil neprimerno, nerazumno, ksenofobno ter za Slovenijo objektivno politično in diplomatsko izjemno škodljivo izjavo, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU.

S tem ni le zanikal svoje poprej izražene podpore evropski perspektivi Turčije, ampak je tudi močno presegel svoje pristojnosti predsednika republike in članice EU. Obenem se je ponovno izkazal za povsem neverodostojnega politika, ki ne more biti deležen zaupanja slovenskih državljank in državljanov, evropskih in mednarodnih partnerjev. Ne nazadnje zaloputnjena vrata EU spodbujajo tudi vzpon avtoritarizma v državah, ki izgubljajo evropsko perspektivo.

Kot že večkrat doslej, je predsednik Pahor tudi tokrat pokazal, da je namesto odgovornega, spoštljivega in dostojanstvenega opravljanja najvišje državne funkcije raje izbral populistične nastope po zgledu Trumpa, Johnsona ali Salvinija. Toda če si zadnji trije lahko privoščijo izrekanje laži, neumnosti in nesramnosti –  premišljeno ali nepremišljeno – največkrat brez hujših posledic za njihove »velike« države, se po zgledu »Quod licet Iovi, non licet bovi« majhne države v takih primerih težko izognejo negativnim učinkom.

Ob spoštovanju dogovorjenih pogojev si vstop v EU zasluži vsaka evropska država. Predsednik je s svojim stališčem deloval mimo veljavne »Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije« iz leta 2015 in »Strategije zunanje politike Republike Slovenije« – dokumentov, ki ju je sprejel Državni zbor in sta zavezujoča za vse politične predstavnice in predstavnike v državi. Ravnal je tudi v nasprotju z dokumentom »Slovensko-turško strateško partnerstvo«, ki sta ga podpisala s turškim predsednikom Erdoganom 3. marca 2011 v Ankari. V njem lahko med drugim preberemo: »Predani smo turškemu približevanju Evropski uniji. Turčija bo dejavna v pridružitvenih pogajanjih in procesu reform, Slovenija pa bo še naprej odločna in glasna zagovornica turškega članstva v EU.« Zato smo presenečeni, da se do predsednikove izjave nista opredelila slovenski zunanji minister in predsednik vlade.

Morda taka izjava prispeva ali bo prispevala k slabšim gospodarskim in drugim odnosom z Ukrajino in Turčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k Erdoganovemu zaostrovanju vprašanja neplačevanja obljubljene denarne pomoči EU za načrtovano vzpostavitev varnostnega območja na severu Sirije in odpiranju begunske poti v Grčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k vse manjši verodostojnosti slovenske zunanje politike? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda (tudi) zaradi takih stališč Slovenija ni dobila mesta komisarja za širitev v Evropski komisiji? Če da, pričakovano in upravičeno.

S svojo izjavo predsednik Pahor ni le ponovno degradiral instituta predsednika države, ampak je neposredno ogrozil varnost in blagostanje Slovenije in njenih državljanov. Zaradi tega bi moral kot predsednik republike nepreklicno odstopiti. Če ga bo tudi tokrat izdal čut odgovornosti, pa je zdaj na Državnem zboru, da zoper njega sproži ustavno obtožbo, saj je pri opravljanju funkcije prekoračil svoje pristojnosti, zapisane v 107. členu slovenske ustave.

Podpisnice in podpisniki:

Slavko Splichal,

Boris Vezjak,

Svetlana Slapšak,

Niko Toš,

Maca Jogan,

Vlado Miheljak,

Rudi Rizman,

Primož Šterbenc,

Vesna Mikolič,

Rajko Muršič,

Jože Vogrinc,

Milica Antić Gaber,

Mitja Sardoč,

Metka Mencin,

Zdenko Kodelja,

Božidar Flajšman,

Renata Šribar,

Pavel Zgaga,

Darko Štrajn,

Danijel Rebolj,

Bogomir Kovač,

Igor Koršič,

Tanja Rener,

Gorazd Kovačič,

Nenad Čuš Babič,

Gorazd Andrejč,

Anja Zalta,

Miha Fošnarič.

Pahor za ene kot McConaughey, za druge ga ni

Ne le, da so domači mediji povsem ignorirali polurni nastop Boruta Pahorja za rusko RT, najdejo se celo odzivi, ki so pripravljeni ga braniti, češ nastop ni bil kakšen poseben debakel, temveč primerek imenitnosti v nastopu. Uredniki in novinarji portala MOSKI.SI so že takšnega bolj naklonjenega mnenja. Pri predsedniku so ugotavljali čudovit teksaški naglas, neomajnost v argumentaciji, vztrajnost in mimogrede ošvrknili še kritike, češ da je izpadel nekompetentno:

Video, ki že nekaj dni kroži po družabnih omrežjih, nam pokaže slovenskega predsednika v povsem novi luči. Prvič, nismo vedeli, da angleško govori s teksaškim naglasom Matthewa McConaugheyja, in drugič, nismo vedeli, da zna biti tako neomajen v svoji argumentaciji.

Slišimo lahko, kako ruska novinarka poskuša primerjati situacijo na vzhodu Ukrajine, kjer so izvedli referendume za odcepitev, z osamosvojitvijo Slovenije. A naš predsednik se ni dal in je tovrstne primerjave zatrl v kali. Kritiki sicer trdijo, da je predsednik v intervjuju podajal le na pamet naučene odgovore in s tem izpadel nekompetenten. Prisluhnite intervjuju in presodite sami!

Intervju je nastal ob robu varnostne konference MSC v Münchnu, ki je potekala prejšnji teden, med 6. in 8. februarjem.

Moski.si Pahor intervju RT

Je pred nami pravi moški, ki ni Janis in ne Branko? A od manj pomembnega k pomembnejšemu: v začetnem zapisu sem ugotavljal, v čem je bil nastop predsednika škandalozen in obenem ošvrknil medije, ki so intervju presenetljivo spregledali, čeprav se včasih tako radi obsesivno zapodijo v malenkostne trivialije.

V naslednjem sem poskušal ugotoviti, čemu psi čuvaji niso zalajali in se pri tem gibal med dvema najbolj verjetnima pojasniloma: ker so lenobne sorte in ker so motivirani, da ne lajajo. Vratarjenje ali cenzura, to je zdaj vprašanje.

Danes lahko, osmi dan po intervjuju, še bolj decidirano rezimiram medijsko pokritje dogodka: čeprav so intervjuju s slovenskimi politiki v tujini silno redki, sploh televizijski in sploh takšne dolžine, to dejstvo domačih novinarjev in urednikov nikakor ni ganilo. Največji dolžniki: STA, RTV Slovenija, POP TV, Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Primorske novice, vsi brez informacije, kaj šele komentarja. Razlog? Težko bi dal prednost kateremu od dveh navedenih razlogov, indikativna pa sta oba. Ko je Alenka Bratušek dala zelo kratek intervju za CNN, ga ni bilo medija, ki se ne bi postavil v vrsto. Pa je šlo celo bolj za to, da so si dajali duška glede znanja ali neznanja angleščine:

Alenka Bratušek CNN mediji

Edino reakcijo sploh sem zaznal pri tabloidu Svet24, ki je poročal prvi, Mladini (ki pa izhaja enkrat tedensko) in Večeru, z ustrezno zamudo. Za primerjavo v nadaljevanju na koncu prispevka navajam nekaj povezav na zapise v medijih nekdanje bivše Jugoslavije – dovolj žalostno in zgovorno dejstvo, da je za informacijo o tem, kaj govori slovenski predsednik, treba brati tuje.

Za trenutek si zastavimo hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi recimo ruski vrh reagiral na Pahorjeve nerodne izjave v intervjuju? Na kakšen način bi slovenski novinarji, ki verjetno ne bi več mogli molčati, vpeljali podatek o Pahorjevem intervjuju, na kakšen način bi nanj referirali, če svojim gledalcem, poslušalcem in bralcem osnovne informacije niso privoščili?

Odgovor je preprost: zanje to ni nobena posebna težava, vpeljali bi kontekst zadnjega dogodka in prvega omenili ob njem brez ustrezne problematizacije. Svojega molka preprosto ne bi pojasnili, svoj spregled bi zamolčali.

Nekaj podobnega sem podrobneje spremljal že nekajkrat, celo na svojem lastnem primeru. Na čudenje, čemu mediji in novinarska društva gledajo proč, ko Janez Janša zmerja novinarje z »opankarji«, na očitke, da je znova na delu Tomaž Majer in njegovi trenirkarji, pri čemer je diskreditacijski označevalec bil celo neposredno namenjen novinarjem samim, da so torej napadeni oni, so pri DNS hladnokrvno pač posvojili odkritje, z rahlo zamudo. Malim bogovom je dovoljeno oglasiti se, kadar oni tako želijo, predstaviti dejanje kot avtonomno in »svoje«, kot kreatorjem in vratarjem medijske realnosti jim ni težava poskrbeti, da ne bodo ničesar krivi in da bodo prav oni za vse zaslužni.

Kot poveden za racionalizacijo pojasnitvenega diskurza ob poznem »vklopu« medija nam lahko služi zapis v Večeru (14.2.2015),  ki je kot edini osrednji nacionalni časopis sploh povzel dogajanje. Priključek s sedemdnevno zamudo novinar Boris Jaušovec lovi z uvodno frazo »Intervju še vedno buri duhove« (kje jih sploh buri, čigave duhove?) in pojasnilom (»O njem je poročalo več svetovnih agencij, na družabnih omrežjih je nenavadno veliko odzivov«).

Pahor RT Večer Jaušovec

Povedano enostavno: ne le, da je treba zamolčati molk, informacije morajo, če se medij le odloči, da bo o čem kaj napisal, biti prirejene na ustrezen način, da ne bo ostalo neproblematizirano zgolj molčanje, temveč bo vsaj minimalno motivno pojasnjeno tudi pisanje, če do njega pride. Kako in s čem pojasnjeno, pa je spet drugo, za analizo kar zabavno vprašanje.

Če je Pahor za ene neustrašen in teksaško akcentirani McConaughey, za druge sploh ni. No, če sem čisto iskren in se sklicujem na ironijo, vpisano v karikaturno medijsko stvarnost samo, so novinarji portala MOSKI.SI dali od sebe za kakšen milimeter več novinarske profesionalnosti od sebe od teh drugih, ki znajo tiščati le glavo v pesek.

Nekateri zapisi o Pahorjevem intervjuju:

http://www.oslobodjenje.ba/vijesti/region/pahor-usporedjivati-slucaj-krima-i-osamostaljenje-slovenije-je-potpuno-pogresno

http://hr.rbth.com/news/2015/02/10/predsjednik_slovenije_europa_treba_posteno_odgovoriti_zeli_li_vidjeti_uk_32919.html

http://www.blic.rs/Vesti/Svet/533414/Pahor-Pogresno-je-porediti-Krim-i-osamostaljenje-Slovenije

http://www.rts.rs/page/stories/sr/story/11/Region/1824944/Pahor%3A+Pogre%C5%A1no+pore%C4%91enje+Krima+i+Slovenije.html

http://www.b92.net/info/vesti/index.php?yyyy=2015&mm=02&dd=09&nav_category=78&nav_id=956511

http://www.nspm.rs/hronika/borut-pahor-pogresno-je-porediti-krim-i-osamostaljenje-slovenije-nas-je-napla-jna-mi-smo-se-borili-i-pobedili-nikoga-nismo-okupirali.html

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

Zakaj domači psi čuvaji niso zalajali ob škandaloznem intervjuju predsednika republike za prorusko televizijo RT, nekoč Russia Today? Še več, zakaj slovenski javnosti niso privoščili niti informacije o njem, tudi če bi ne mislili, da je v njem kaj pretiranega?

Pahor Russia Today youtube

Kajti molčali so vsi po vrsti: Slovenska tiskovna agencija, Delo, Dnevnik, Večer (z izjemo priložnostnega zapisa na spletu), nacionalna RTV, komercialna POP TV in tako dalje. Redko izjemo predstavlja tabloid Svet24, ki je novici o sramotnem nastopu namenil naslovno stran. Upravičeno.

Slovenski (slovenly?) mediji so torej klonili: če jim ni bilo težko repetitivno in že skoraj obsesivno povzemati nastopa predsednice vlade Alenke Bratušek na CNN, ki je negativistično silovito odmeval na domačih tleh že zaradi njene bazične angleščine, ne kakšnega vsebinskega lapsusa, so to pot »modro« gledali proč. Še STA je intervju mimogrede omenila zgolj v sklopu poročil o zapisih tujih agencijskih novic:

Hina in srbska tiskovna agencija Tanjug sta poročali, da se je slovenski predsednik Borut Pahor v pogovoru za rusko televizijo Russia Today zavzel za mirovno iniciativo EU glede reševanja krize v Ukrajini, hkrati pa je zavrnil vsakršno primerjavo razmer na Krimu z okoliščinami v Sloveniji, ko je ta leta 1990 izvedla referendum o samostojnosti, šest mesecev kasneje pa razglasila svojo samostojnost. “Dejstvo je, da je ruska vojska okupirala Krim in tako storila napačno stvar, Slovenija pa ni okupirala nikogar,” je izpostavil Pahor.

Res je, tuje agencije in hrvaški, srbski in drugi mediji so o intervjuju poročali, predvsem v delu, ko primerja krimsko in slovensko odločitev. Slovenski, da bo kontrast še hujši, pač ne. Obstaja za tak obsežen molk kakšna dobra in tehtna razlaga? Kolega mi je zaupal svojo, privatno: v večini medijskih agend se novinarji, vsi po vrsti, zapodijo za kostjo, ki jo navrže v prostor Janševa SDS. Kar se je zgodilo pri Bratuškovi. Toda ker je Pahor večni Janšev partner, ker obstaja ena taka tiha koalicija med njima, podobna tisti pri TEŠ6, so v tem primeru tudi Janševi mediji preprosto zamižali na obe očesi. In ker so, se niso zganili niti drugi.

Moja teza je nekoliko širša: že dolga leta se nekatere politične opcije in z njo posamezni politiki pri nas preprosto »šparajo«. Seveda obstajajo tudi izjeme, pa vendar. Psi čuvaji so tu za to, da ne lajajo, menijo, ne da lajajo. Kam spada Pahor, ni težko uganiti. Za obravnavo Bratuškove je obstajal bistveno večji politični konsenz, ki mu je sledil medijski. To pot konsenza ni.

Zakaj je bil nastop škandalozen?

Oksana Boyko je v oddaji »Worlds apart« odlično opravila svojo moderatorsko nalogo. Vsa vprašanja, vse intervence so bile smiselne, logične, spodobne, poznavalske. Da so morali v uredništvu oddaje in RT močno zabavati ob nastopu Pahorju, nam signalizirajo že napisi med oddajo in pod njeno objavo na strani Youtube. Kako namreč razumeti opis posnetka »SLOVENLY CRISIS ft. Borut Pahor, President of Slovenia« drugače kot izraz sarkastičnega posmeha, igre besed med pridevnikom »slovenly« ter imenom naše države, ki bržčas leti na predsednikov prostodušen nastop, v katerem je mrgolelo mašil, iteracij in puhoglavih misli?

Kako je, kar je še huje, mogoče razumeti tale opis istega posnetka intervjuja na njihovem uradnem youtube kanalu:

WWIII can still be averted – President of Slovenia

No, Pahor je ob tretji svetovni vojni ponosno in afektirano navrgel, kot zna samo on, da se bo Slovenija vojaško branila pred Rusijo, da je lojalna NATU in bo to tudi ostala, če bo »svet skrenil v napačno smer«. Znova ni druge razlage: pri RT so se morali na račun našega predsednika kot rešitelja sveta močno smejati in njegovo štirinajstkrat ponovljeno sintagmo »miroljubna rešitev« prevesti v poanto »Če ne bo šlo na miroljuben način, pa se bomo šli vojno, zdaj pa izvolite«. Žal jim je Pahor za norčavo obravnavo ponudil karseda dober povod.

Bo Rusija napadla Slovenijo?

V sloviti komediji Duck Soup bratov Marx najdemo dovtip, izrečen med ambasadorjem Trentinom in Rufusom T. Fireflyjem:

-I am willing to do anything to prevent this war.

-It’s too late. I’ve already paid a month’s rent on the battlefield.

Vrhunec Pahorjevega nastopa nesporno predstavlja njegova nepričakovano vsiljena razprava, da se bo Slovenija branila, če jo bo Rusija napadla: kakor da bi nekdo navijal za mesečno rento. Dramatična situacija, ki bi jo lahko povzeli z besedami kolegice na Facebooku komentariatu: »Še par krat ga spustijo k mikrofonu, pa bo vojna.«

In res, če odmislimo dejstvo, da Pahorju kar trikrat zapored ni uspelo zapopasti novinarkine primerjave med slovenskim in krimskim referendumom, saj je vsakič narobe navedel razliko med obema političnima situacijama, če odmislimo praznost njegovih odgovorov, iteracijo, ki je močno presegla tisto bolj razvpito pri Alenki Bratušek (v 27 minutah pogovora se je uspeh Pahor štirinajstkrat (!) zavzeti za »miroljubno rešitev« in točno desetkrat za politični »dialog«), potem je največji debakel intervjuja nesporno večkratni namig, da se bo Slovenija branila pred vojaškim napadom. Predsednik države je uspel svojo predanost obrambi svoje države skorajda s pretnjo zatrditi kar štirikrat (»Ni dvoma o tem«).

Pahor RT uradna stran kabineta

Kako sta sogovorca prišla do omembe takšne intervencije? Novinarka je resda namigovala na dejstvo, da se izdatki za oboroževanje v Evropi in tudi Sloveniji večajo, medtem ko se evropska kriza enostavno še ni končala. Njena poanta: je militarizacija res pomembna v trenutkih, ko bi morali prednost dajati socialnim težavam, brezposelnosti, revščini? Naj navedem ključni del pogovora:

Novinarka:

»Is Russia really such a huge threat to prioritize military spending before, let’s say, job creation?«

Pahor:

»If there will be a place for peaceful solution, as a president of Republic of Slovenia I would be very pleased, I would support such an attempt, I would do what is in my capacity for a peaceful solution of all problems, also this crucial one, but in case this will not happen, I will do my best to defend my country, no doubt about it, no doubt about it. So, let us seek for a peaceful soluton, if not, then I have to protect. This is the task number one for me and for my office to protect my people (medklic novinarke: »And you are the commander-in-chief of your country«) and I will do it with my partners in the NATO, no doubt about it! (…)

»Just a moment, you mentioned social problems, unemployment rate and all that stuff. Absolutely, I would like to focus on those issues, if and in case of peaceful solution I could focus on that problems. That is why I do support peaceful solution to the problems. But no doubt about our commitment to NATO in case the world would go wrong way.«

Novinarka:

»Mister president, unlike you I don’t speak for my country, but something tells me that there is no will or intention on the part of the leadership in Russia to attack Slovenia. Moreover, I think Russia is very interested in keeping up its trade ties, both with Slovenia and other countries in the region. I know that the trade between our countries decreased by twenty percent last year.«

Vrhunska reakcija novinarke

Nekaj minut kasneje se je Pahor sicer poskušal malce popraviti, češ morda Ruska federacija res ne bo napadla Slovenije, toda potem navedel v ilustracijo upravičenosti takšne bojazni Poljsko in zaključil s podukom novinarki, da nihče (oziroma ona) ne bi smel podcenjevati takšnih občutkov (!) ogroženosti (»You should not underestimate these feelings.«)

Zlahka si predstavljamo, da se veliko vojaških spopadom preprosto začne s kopičenjem vojaških sil na meji z domnevno »okupatorsko« deželo, nič manj pa morda prav s svarili, da je ena stran pripravljena na vojno, če bo napadena. Pahor je storil nekaj zelo podobnega: vehementno je ponavljal, da je pripravljen braniti svojo državo, čeprav ne obstaja nikjer niti najmanjši indic, da nas bo kdorkoli napadel. Vrhunska reakcija novinarke, češ »Nekaj mi pravi, da Rusija nima nobenega namena napasti Slovenije« je bila razorožujoča tako rekoč v obeh smislih in pomenih besede.

Samosmešenje, ki ni več smešno

Silovito neroden nastop s samosmešenjem predsednika republike, bolj ali manj res zgolj interni težavi Slovenije, ki je pač ne znamo rešiti drugače kot na volitvah, preti najmanj s čudenjem na mednarodnem političnem in diplomatskem parketu. Ker pač, gledano globalno, svet ne more biti zadovoljen našim »domačijskim« pojasnilom, da naš predsednik svoje zadrege s samopodobo rad projicira v politično dogajanje.

Ampak, kot rečeno, je Pahor tudi simptom našega medijskega trenutka, kjer lahko tehtamo zgolj, ali je splošna medijska apatija in nereflektiranost posledica politične voljnosti medijev, ali pa morda velja obratno in je amorfnost medijev nekaj, kar toliko lažje in z velikim veseljem oblikujejo politični centri. Če sploh kdaj bi pa res pričakovali, da novinarji začutijo nekaj svojega watch-dog poslanstva takrat, ko se navidez nedolžno govoričenje in napihovanje predsednika republike lahko nenadoma spremeni v akutno dramo mednarodnih razsežnosti.

Pahor Krim B92