Nekatere zadnje ankete javnega mnenja pred volitvami, kot je recimo Medianina, so pokazale, da je Janševa SDS na prvem mestu prehitela stranko Roberta Goloba, svojega najbolj nevarnega tekmeca. Širša in tudi znanstvena javnost je ob rahlo nepričakovanem rezultatu, ki sicer ne napoveduje niti trenda, kaj še kaj dokončnega, povsem pravilno diagnosticirala najverjetnejše razloge za Janšev trenutni javnomnenjski uspeh in jih povezala z zlorabo vojne v Ukrajini za potrebe predvolilne samopromocije.
Ugotovitev je točna, čeprav se zelo malo ali sploh nič pogovarjamo o zelo učinkovitih psihopropagandnih mehanizmih, ki omogočajo kovanje odličnega anketnega in kasneje morda tudi volilnega rezultata. Zakaj klasična politična mašinerija propagandizmov, ki jo že dodobra poznamo in se jim na levem polu pretežno le smejijo, saj je videti abotna, cenena in intelektualno ponižujoča, tako zanesljivo in dobro deluje? Je morda intenzivna propagandna indoktrinacija, sprožena ob začetku vojne v Ukrajini, trenutno celo tolikšna, da lahko Janši prinese končno zmagoslavje na aprilskih državnozborskih volitvah?
»Slaba lekcija iz druge svetovne vojne«
Moj odgovor je zelo preprost: če se demoni kolektivne psihoze, na katere stavi, ne bodo obrnili proti hujskaškemu dirigentu, se to res lahko zgodi. Ob predpostavki sicer, da do trenutka slovenskih volitev vojne še ne bo konec in se negativni učinki okoli nje ne bodo povsem polegli in izgubili. Morebiti se lahko po čudežu zgodi prvo ali drugo, oboje hkrati pa se ne najbrž more, zaradi česar lahko Janša spet preseneti na volitvah. Ampak če se bo zgodilo, se bo tudi po zaslugi našega slabega razumevanja, kako se ljudje politično odločajo, kako si ustvarjajo svoje predstave, kaj jih v resnici pritegne in kako enostavno je z njimi manipulirati.
Skozi analizo prispevka v Dnevniku POP TV, ki ga je pripravil Anže Božič in je objavljen pod naslovom »Komu je namenjena militantna retorika slovenskega premierja?«, bom v obrisih poskušal pojasniti, zakaj so običajne medijske analize fenomena strankarske psihopropagande, če jih sploh kje najdemo, prekratke in s tem neprepričljive, na koncu pa bom navedel še, kaj bi lahko sedanjega šefa vlade pri opisanem triumfu morda ustavilo. Omenjeni prispevek je odlično zastavil problemski okvir: zakaj ob vojaških spopadih v Ukrajini, mrtvih, ranjenih, rekah beguncev in hudih posledicah za gospodarstvo predsednik slovenske vlade na socialnih omrežjih »priliva še dodatno olje na ogenj«? Zakaj ponuja militantne ideje o Natovem zapiranju zračnega prostora nad Ukrajino, zakaj širi zgodovinske vzporednice z drugo svetovno vojno, zakaj nenehno primerja ruskega predsednika z Adolfom Hitlerjem? Na koga se obrača ob tem in kaj s tem sporoča?
Vprašanje je potemtakem pravilno zastavljeno, le čim bolj natančno moramo nanj odgovoriti. Ne bo pomagalo zgolj generično svarilo, da je Janša imeniten političen in vojni strateg, ki se kot diplomirani obramboslovec v kriznih razmerah počuti kot riba v vodi. Prvi sogovorec v prispevku, tudi obramboslovec Vladimir Prebilič, ni niti s kratko besedo poskušal pojasniti omenjene dileme, ki jo je novinar začinil z navedbo Janševega militantnega tvita:
»Brutalna resnica. Mogočen Zahod se boji Putina in se ni dovolj naučil iz druge svetovne vojne ter vojn na Balkanu. Agresorjev ni mogoče ustaviti brez tveganja.«
Logika distrakcije
Prebilič je pojasnjeval, da je »vojna s supersilo zelo kompleksna stvar«, ki se je ne da reševati s silo. Medijskega uporabnika pa seveda zanima zastavek iz naslova: zakaj Janševa retorika tako dobro deluje? Ker si s prvim govorcem ne moremo pomagati, se premaknimo k drugemu, bolj obetavnemu. Politolog Marko Lovec je pravilno ugotovil, da je omenjena agresivna in militantna govorica v mesecih pred parlamentarnimi volitvami pravzaprav namenjena domači in ne tuji javnosti. O tem niti nismo dvomili. Toda še vedno nas predvsem intrigira, zakaj dobro deluje in komu je namenjena? Lovčevo pojasnilo je pomenljivo, opozori nas na logiko distrakcije v njej in torej na dejstvo, da ima vlogo brisanja sledi siceršnjih povezav med Janšo, Putinom in Orbanom:
»Odvrača pozornost od tega, da so Putin in ljudje blizu njega, da so imeli številne povezave in na nek način odprta vrata v Slovenijo. Odprta vrata do pomembnih zunanjepolitičnih partnerjev Janše in njegove stranke, recimo Orbana, Trumpa. Na koncu nenazadnje odvrača tudi pogled od tega, da so številne politične metode, odnos do opozicije in odnos do medijev, kakršnega ima vladajoča stranka, zelo podobne temu, kar se dogaja v Rusiji.«
Poanta je odlična, oriše nam odvračalno vlogo Janševe retorike, še vedno pa ne želi opisati, zakaj in kako učinkuje. Temu se Lovec ne približa niti s svojo slikovito metaforo, ko pravi, da predsednika na mednarodnem parketu nihče ne povoha, ker je za majhne pse značilno, da glasno lajajo, veliki psi so pa tisti, ki so previdni in lahko tudi ugriznejo, če je treba. Kar pa slovenski premier ni v stanju storiti.
Psihopolitika paranoje in drugačenje
Kako torej deluje ta retorika? V njej dejansko ni novega momenta, gre za preizkušeno in standardno psihopropagandno tehniko, ki jo šef SDS skupaj s svojimi pribočniki uporablja že desetletja in njej dolguje ves svoj politični uspeh, le da jo je v razmerah vojne prilagodil in zaradi narave dogodkov s tem naredil za bolj »militantno«. V osnovi propagandnega dispozitiva je psihopolitika paranoje in sovraštva, promocija in negovanje strahu, ki ves čas terja radikalno izključitev Drugega: tokrat seveda okupatorja Vladimirja Putina in njegovih privržencev. Ni naključje, da Janša na tviterju in sicer vse svoje dosedanje in nove sovražnike, teh pa v paranoidnem mentalnem dispozitivu po definiciji nikoli ne zmanjka, zmerja s »putinovci« in »Putinovimi lutkami«. To so zdaj vsi po vrsti: Milan Kučan, kulovci, politična opozicija, Erika Žnidaršič in novinarji javnega servisa, člani ukrajinskega društva, kritični intelektualci, kdorkoli. Ne dvomim, da lahko takšen postane kdorkoli, npr. tudi pisec teh vrstic, ki absolutno verjame v neupravičenost ruskega posega in ga obsoja. Seveda ne šteje, da so kompromitacijski pripisi nasilno in umetno konstruirani, tako rekoč podtaknjeni: dovolj je že nedokazano vpitje brez trohice resnega dokazovanja, da nekdo zagovarja Putina in bo obveljal za takšnega.
V tehničnem smislu Janša s takimi manevri načrtno izvaja drugačenje (othering): z logiko delitve na »naše« in »vaše« goji psihologijo strahu in sovraštva do drugih skupin, kar je počel vedno: s političnimi nasprotniki vseh barv, izbrisanimi, LGBTQ skupnostjo, Romi, begunci – tu res ni izbirčen. Drugačenje vedno jaha na valu etnične, politične, ideološke, verske ali podobne različnosti in posledično socialne in politične izključitve, z njim se mobilizira kolektivna čustva strahu, prezira in jeze, po principih nacionalističnega in populističnega hujskaštva pa potem politika krepi identiteto »naših« proti nevarnim »vašim«.
Skupina posameznikov, ki je drugačna, je potem skozi izključevanje opredeljena kot tista, ki ne ustreza prevladujočim normam, nakar je stigmatizirana, diskreditirana, demonizirana in sovražena. Pri drugačenju velikokrat zasledimo zanikanje individualne človeškosti v stigmatizirani skupini ali osebi, tako da so tisti, ki so izločeni, obravnavani kot izmečki, nevredni dostojanstva in spoštovanja. Če se spomnimo grozljivih posledic nacizma, postane še bolj ironično opazovanje, kako Janša rad primerja Putina s Hitlerjem, ker s tem nehote demonstrira, komu je v propagandi podoben.
Identifikacija z Ukrajinci
Skozi idejo drugačenja se ustvarja globoka solidarnost med člani lastne skupine (ti. »in-group«), v tem primeru torej okoli skupnosti pristašev stranke SDS in politične desnice, v razmerah vojne v Ukrajini pa je Janša spretno in zelo hitro izpeljal še en manever, vpeljal je psihološko identifikacijo z ukrajinskim ljudstvom, sebe pa povsem neskrito in neskromno primerja z Zelenskim. Če bi združili Lovčevo razlago o taktiki distrakcije s poanto drugačenja, dobimo zelo smiseln dvojni učinek tovrstne psihopropagande: s tem, ko se Janša primerja z Zelenskim, na najboljši možen način prikriva, da je v manirah političnega delovanja sam mini-Putin, hkrati pa nase povleče vso moč kolektivnih čustev pri Slovencih, ki jih trenutno iz razloga solidarnosti in simpatij pleni ukrajinsko ljudstvo. Kar seveda najlažje doseže, če sebe predstavlja kot Zelenskega – in to počne zelo dobesedno! Skratka: s tem, ko so napadeni Ukrajinci, smo napadeni tudi Slovenci, k sreči pa imamo svojega osamosvojitelja, ki nas bo skupaj z Natom in sicer osovraženim Bidnom ubranil, vse nasprotnike pa demoniziral kot priročne tarče.
Ker je moč politične taktike drugačenja podcenjena, ker je še bolj spregledana politična dinamika psihopropagande in ker je vojna v Ukrajini intenzivno zarezala tudi v slovenski prostor, akterji pa so res preizkušeni propagatorji, si zlahka predstavljam, da je prvaku SDS z vojno padla sekira v med. Kar se je zgodilo ob zanj najbolj potrebnem trenutku in lahko zaradi nje retorično dominira na domačih volitvah. Kot ponavljam že leta, ob avtokastriranem novinarstvu ne moremo pričakovati, da bodo mediji zadostno branili domačo demokracijo, ob v opisanem smislu silno nespretni opoziciji pa so zato vrata triumfatorjem še bolj na stežaj odprta.
Demoni psihoze, ki se lahko obrnejo proti
Vendar po drugi strani velja, da lahko Janševi demoni kolektivne psihoze uničijo svojega stvarnika. Še sveže dolge vrste na bencinskih postajah, energetska in druge vrste draginje so lepa ilustracija nevarne plati tovrstne psihopolitične eksploatacije. Kaj pa, če se ljudstvo odloči, da bo za domače energetsko ali drugo pomanjkanje okrivilo sedanje oblastnike in se obrnilo proti čaščenemu predsedniku vlade? Pomislimo na fenomen župana Franca Kanglerja: občani mesta Maribor so ga imeli radi in zanj volili tudi v drugem mandatu, čeprav so vedeli, da ni posebej sposoben, da rad vzame kaj zase, da je komično smešen v nekultiviranosti. Počutil se je močnega, čvrsto v sedlu in posledično mirnega. Ampak potem so prišli radarji, mandatne kazni so občane udarile neposredno po njihovi denarnici, kar jih je potem zrevoltiralo do vročih uličnih protestov. Lahko opisana reakcija ogrozi tudi Janševe duhove kolektivne psihoze, ki jih uspešno širi, če se bodo državljani ali celo njegovi podporniki obrnili proti njemu?
Ob fenomenu tovrstne množične psihoze se splača obuditi v premislek razlago sociologa Rastka Močnika o tem, kako močno delujejo prepričanja ljudi skozi mehanizem »samouresničujoče se prerokbe«. Njegov star primer je dejansko identičen prizorom na črpalkah: ko so se v preteklosti razširile novice, da bo za dlje časa zmanjkalo bencina, so ljudje trumoma stali na njih, tankali svoje avtomobile in rezervne cisterne, da bi si naredili zaloge. Govorice so bile sicer neresnične, toda posledično je zaradi navala bencina in naftnih derivatov, ki bi jih bilo drugače dovolj, dejansko zmanjkalo. Že vera v vojno stanje in krizne razmere doma, v tem primeru sicer zgolj v pomanjkanje derivatov ali njihovo podražitev, torej lahko že po sebi, na ravni golih prepričanj, ustvari stanje, ki si ga ne želimo ali pred katerim bežimo, kaj šele prava vojna. Nič presenetljivega ni bilo, ko je Janša v svojem tvitu še isti večer hitel pomirjat, da je zalog dovolj in da se derivati ne bodo posebej dražili, vlada pa je zdaj pohitela, da umiri razmere na trgu.
V nasprotju z njim pa je njegov glavni konkurent Golob javnost ponosno obvestil, da raje ne bo tvital, ker bi zaradi prehitrih prstov lahko koga užalil. Poskušajmo uganiti, koga bodo nagradili volivci? Tistega, ki učinkovito širi sicer umazano propagando ali morda abstinenta, ki se dostopu do javnosti iz sicer pogojno plemenitih razlogov kar odpoveduje? Upajmo na racionalnost volivcev, toda obenem se tudi sprijaznimo, da je običajna kurtoazija do njih največkrat stvar poraženih politikov, ki se lažno tolažijo, da imajo volivci vedno prav. V smislu demokratičnih rezultatov že, v smislu racionalnosti ne.
Več:
Vlada je organizirala shod: menda nas v Sloveniji čaka vojna
Domači heroji: Janša v uniformi se neposredno primerja z Zelenskim
Janša je soustanovitelja ukrajinskega društva ozmerjal s Putinovima lutkama
Propaganda deluje tudi, ko se moti
Oblast, ki se boji terorističnega napada zaradi protestnikov: kako uspešna je propaganda vladajočih?
SDS obiskala gospodinjstva: propagandistična anketa v boju proti prvorazrednim
Irena Joveva kot socialistična balkanska čefurka: zakaj ne znamo ustaviti sovraštva?Janša je soustanovitelja ukrajinskega društva ozmerjal s Putinovima lutkama
You must be logged in to post a comment.