Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?

Novinarja Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta nedavno pripravila atraktiven radijski prispevek, na spletnih straneh RTV Slovenija kasneje naslovljen s »Šarcizmi so metaforične izjave, ki jih razume slehernik«.

V rubriki Jezikanja sta na Valu 202 tokrat analizirala »uporabo prispodob, primer in pregovorov v govoru politikov, zlasti premierja Marjana Šarca. Kot pravi sam: ‘Eden nekaj pove, potem pa vsi ponavljajo kot papige’.«

jezikanja šarec šarcizmi

Jezikanja na Valu 202: šarcizmi kot metaforične izjave

Zanimalo me je, kdaj in kako je v medijski diskurz stopila beseda »šarcizem« in kaj točno naj bi pomenila.

Zdravopametni populizem in metajezikovne fore

Omenjena avtorja sta se potrudila, zbrala celo paleto Šarčevih rab metafor, s katerimi se očitno želi slovenski premier vpisati v zgodovino slovenskega političnega jezika, in potem h komentiranju povabila nekaj posameznikov, denimo Andraža Zorka, raziskovalca javnega mnenja.

O njegovi rabi metafor kot eni izmed prvin novega populizma, ki ga v izvedbi predsednika stranke LMŠ imenujem za »zdravopametni populizem«, sem januarja letos podrobneje pisal v Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in še nekaterih drugih besedilih.

Novinarja sta svojo razpravo simpatično uvedla in obenem povezala rabo metafor in pojem šarcizma: »Ni vsaka metajezikovna fora že metafora, tudi ni vsaka nerazumljiva izjava politika metafora in ne more biti vsaka politična metafora kar takoj že šarcizem. Šarcizem je jezikovna prvina s prav posebnimi vsebinskooblikovnimi značilnostmi, ki si je prislužila svojo epizodo v naši redni petkovi rubriki.«

Vendar razprava o neki posebnosti Šarčevega govora še ne implicira nujno uvedbe pojma »šarcizem«. Je potemtakem to izraz, čigar osrednje mesto zaseda pogosta uporaba metafor?

K bistvu pojmov

Najprej kratek ekskurz v filozofijo: če želimo šarcizem opredeliti na ta način, bi raba metafor morala biti bistvena značilnost njegovega jezika. Bistvo, kot beseda sicer skrito v grških filozofskih izrazih ousía in tò tí ēn eĩnai, vsaj v delu sholastične tradicije pa v latinskem pojmu essentia, mora nujno izražati notranjo in odločilno lastnost nečesa, v tem primeru Šarčevega jezika. Značilno mora biti za njegovo identiteto, njegovo naravo, ali še bolj filozofsko – substanco. So metafore substanca šarcizmov?

Novinarja navajata: »Poznamo že pahorizme, v tujini tudi bušizme in trumpizme. Ker so v medijskem prostoru kar nekaj časa vzhajali krofi, smo postali pozorni na metafore, prispodobe in pregovore v političnih replikah.«

Vsak od teh izrazov bi torej moral biti vsebovati nek bistveni element, s katerim se razlikuje od drugih. Obenem bo to bistvo v korelaciji z nosilcem, avtorjem. Kajti najbrž ne bomo dejali, da so pahorizmi dejansko kanglerizmi, ki jih uporablja Borut Pahor, kanglerizmi pa so zgolj bušizmi, po katerih je pred tem zaslovel G. W. Bush.

Ker sem veliko pisal o kanglerizmih, bi torej veljalo, da so to jezikovne rabe, ki nezmotljivo lahko pripadajo le politiku Francu Kanglerju: bušizmi in pahorizmi ne morejo pripadati recimo Šarcu le zato, ker je on njihov avtor. Kaj je potemtakem bistvo šarcizmov?

Prve javne rabe besede »šarcizem«

Pomagajmo si torej z majhno raziskavo geneze tega izraza. Šarec je bil 17. avgusta 2018 s 55 glasovi izvoljen za predsednika vlade. Dva dneva kasneje (18. avgusta) je Janševo politično glasilo Nova24TV objavilo prispevek z naslovom »Novi premier Šarec se je v 24ur zvečer norčeval iz novinarke in vseh Slovencev: ‘Vem, da ste zaskrbljeni zaradi te vlade. Saj moja žena je tudi zaskrbljena!’«

Mislim, da avtorju z inicialkami – takšna je pač praksa Janševih medijev, če odštejemo psevdonime, dediščino brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, za katere prvak SDS sicer nikoli ni priznal, da stoji za njimi – dolgujemo prvo artikulirano rabo nove besede. Zapisal jo je že v mednaslovu:

Šarec s šarcizmi: “Nestabilna vlada? Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo!”

Zakaj v tako težkih okoliščinah sestaviti kot prvi v zgodovini manjšinsko vlado s štirimi drugimi strankami in podporo skrajne Levice iz opozicije? Nemara vse za položaj, glede na to, da se je lani potegoval za predsedniški stolček, je zanimalo novinarko POP TV, ki je opozorila, da so takšne vlade ponavadi nestabilne in da to skrbi tudi velik del slovenske javnosti. “To, da sem v nečem prvi, ni nekaj novega. To, da se lotevam stvari, ki mi jih drugi ne bi pripisali, ni nič novega. Kar pa se tiče stabilnosti in nestabilnosti in kako nič ne bo. Počakajmo, bomo videli, mogoče imajo prav, mogoče pa se motijo,” je v svojem slogu izustil najnovejšega izmed “šarcizmov”.

Tavtologija in vsebinska praznost

Jezikovni kontekst, iz katerega je izpeljal izraz, pa sploh ne korelira z rabo metafor. Stavek »Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo« je pač vsebinsko prazna tavtologija, nič več od tega. Logično je blizu aristotelskemu principu neprotislovnosti (tertium non datur), kakršnega grški filozof formulira v svoji Metafiziki: bodisi ima nekdo prav, bodisi nima (se moti), tretje možnosti ni. Komični učinek tavtološki najbrž sledi naravi truizma: seveda vedno drži, da danes bodisi zunaj dežuje bodisi ne dežuje.

Nekaj kasneje (3.9.2018) je Maja Sunčič, kolumnistka Reporterja, zapisala: »Šarčeva beseda ni vredna piškavega oreha. Je zgolj še en šarcizem. Na račun državljanov, kakopak!«

Prve javne rabe izraza »šarcizem« so potemtakem precej neopredeljene in niso povezane z elementom metafore. Še en primer: 9. januarja 2019 je bil predsednik vlade gost pogovora na Škrabčevi domačiji; »o uspehih in trdih orehih prvih mesecev vladanja pa seveda o osebnih življenjskih detajlih« se je z njim pogovarjala Darja Groznik. V napovednik dogodka so tedaj vpletli opis:

»Čeprav je igralec in mojster nastopov, si do zdaj še ni ustvaril nobenega “šarcizma” za opravljive rubrike. Kar pove, je brez nerazumljivih ovinkov, na enak način je pozneje tudi uresničeno: jasno in premočrtno.«

Šarec o šarcizmih

Kot vidimo, je tudi v tem primeru izraz ohlapno razumljen zgolj kot odmevna izjava: takšna pač, ki bi lahko tako ali drugače pritegnila pozornost opravljivih, torej tabloidnih ali rumenih medijev.

Ironično je najbrž največ k artikulaciji pojma šarcizem prispeval kar Šarec sam v intervjuju za Sobotno prilogo Dela – 4. maja 2019. Avtorji in uredniki so se odločili poudarek postaviti že v naslov intervjuja: »Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res.«

Premier je odgovarjal na vprašanja glede kandidatur za evropskega komisarja in omenil, da ga pred tem čakajo še evropske volitve. Potem pa je povedal točno to, kar je zapisano v časopisnem naslovu:

»Zdaj smo v predvolilnem času. Vsi smo vložili svojo listo, gremo na volitve in čakamo na rezultat. Po volitvah se bomo pogovarjali. Če je vaše naslednje vprašanje o imenovanju komisarja, naj povem, da zgodbe še nismo odprli. Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res. Dokler nimamo rezultata, je nesmiselno govoriti o tem. O komisarju se bodo spet kresala mnenja in preuranjeno je govoriti o tem.«

Šarec je torej dejansko uporabil metaforo in jo povezal z novim izrazom – sicer tisto, s katero je pred tem zaslovel že bivši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik.

Toda obenem se je na zanimiv način opredelil do pojma »šarcizem«: po njegovem je to izraz, ki tako rekoč ne drži, ni avtentičen, njegova metafora o zajcu in ražnju pa je resnična.

Povedano drugače: videti je, da premier razume šarcizem kot izraz, s katerim mu želijo njemu nenaklonjeni podtakniti neresničnost neke izjave, on pa vendar govori le resnico!

šarec šarcizem delo

Premier o šarcizmih v Delu: šarcizem je tisto, kar ni res

Wikipedia o krofih

Nov termin je sicer našel mesto tudi v geslu Marjan Šarec na straneh Wikipedije. Kratko poglavje uvaja pojasnilo (»’Šarcizem’ je postal priljubljen izraz na socialnih omrežjih, ki poimenuje zanimive, duhovite, ironične in sarkastične izjave Marjana Šarca«), ki ga potem avtor gesla ilustrira s primeri:

Na vprašanje novinarja o javni upravi je Šarec odgovoril: »Največji problem je, da ministrstva ne sodelujejo med sabo.« Na novinarjevo nadaljevanje, kaj je rešitev je odvrnil »Rešitev je, da ministrstva sodelujejo med sabo.«

»Če se bo to zgodilo, potem bo, če pa se do petka ne bo zgodilo, se pač ne bo.« V izjavi za medije ob sestavljanju koalicije.

»Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja.«

Ob sestavljanju koalicije: »Želim si, da bi predstavniki strank v današnjem pogovoru prišli čim dlje, saj v prihodnjem tednu načrtujem dopust.«

Ob sestavljanju koalicije: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi.«

»Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko tudi ne boš prišel domov, ampak v bolnico.« Je izrekel, ob zavrnitvi ponudbe Levice, da bi vstopila v koalicijo.«

»Če ste kdaj cvrli krofe veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa krofi ne bodo uspeli.« Ob novinarskih vprašanjih o načetem sodelovanju z Levico.

Izbor znova pritrjuje temu, da šarcizem tukaj še vedno ne vsebuje metafore kot nujnega bistvenega elementa pojma. Lahko je preprosto izraz za duhovito, zajedljivo in sarkastično izjavo – torej vse tisto, kar je uvodoma avtor že omenil.

Zožitev registra

Prispevek novinarjev na Valu 202 torej vsebuje pomembno zožitev vsebinskega in oblikovanega registra šarcizmov: nanaša se na izključno takšne izjave, ki vsebujejo metafore. Čeprav jih v oddaji navedejo še bistveno več, so se nekatere znašle kot zapisane v prispevku na strani javne radiotelevizije:

»Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa ne bodo krofi uspeli. In približno tako je s temi projekti.«

»Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor.«

»In bolj ko nam mečejo polena pod noge, višje jih preskakujemo in bolj odločni smo in bolj odločno gremo naprej.«

»Kmečka logika v dobrem smislu je tista logika, ki ti pove, da so jagode najboljše takrat, ko je sezona za to. In ravno tako je z vsemi stvarmi v življenju.«

Strategija ali ne?

Iz povedanega lahko izpeljemo, da bistvene značilnosti Šarčevega javnega govora, ki bi bil podlaga za uvedbo pojma šarcizem, vendarle še nismo identificirali. Nedvomno predsednik uporablja zajedljiv, sarkastičen, zabaven in metaforičen jezik, vse od naštetega, toda ničesar od tega ne bomo pogrešali pri drugih politikih. Ni inovator v uporabi metafor, jih pa dejansko artikulira v obsegu, ki daje slutiti, da jih ne stresa iz rokava po naključju in so naštudirane na zalogo.

Po svoje je res, da postajajo metafore zaščitni znak njegovega jezika in da pri njem prevladujejo nad drugimi elementi; s slednjimi mislim na neobičajne izjave, besedne zveze, dvopomenskosti, aluzije, malapropizme, različne semantične ali jezikovne napake v javnem nastopanju.

Toda če drži, da se predsednik vlade zateka v metaforiko premišljeno, na svojstven način pristaja na psihopolitične učinke svoje retorike. In potem šarcizmi niso nekaj, kar »ni res«, če uporabim njegovo miselno izpeljavo, temveč so že kar strategija v njegovem populističnem delovanju.

Mariborski protest, gluhota in biopolitika teles

Protest se je začel skromno, saj je bilo zbranih več novinarjev kot protestnikov.

Zadnji mariborski protest pred občino, namenjen županu dr. Andreju Fištravcu in napovedanim rezom v socialo in kulturo, je organizirala anonimna FB skupina Civilna iniciativa proti varčevanju.

Nihče točno ne ve, kdo stoji zanjo, o tem se je kar nekaj ugibalo. Novinar Dnevnika Tomaž Klipšteter je v samostojnem članku o tem celo zapisal, da zanjo verjetno stoji kar krog župana. Je kaj takšnega možno? Je Fištravec organiziral protest proti samemu sebi?

Kdo manipulira z mediji?

Novinar Dnevnika je ugibal o ozadjih tudi na podlagi neinformiranosti vstajniških skupin:

Na obrobju Trga generala Maistra, nasproti sedeža mestne občine Maribor, se je skozi največ 200-glavo razkropljeno množico sprehodil mariborski župan Andrej Fištravec, ki mu je hrbet ščitila četica najzvestejših sodelavcev. (…)

S tem, ko se je prvi mož Maribora pojavil na neprijavljenem shodu brez uradnih organizatorjev, je dodatno podžgal ugibanja o ozadjih shoda. Tudi zato, ker niti dobro obveščeni ne vedo, kdo se skriva za Civilno iniciativo proti varčevanju, ki je sklicala včerajšnji protestniški dogodek. Odgovora ne poznajo niti tiste aktivne civilne skupine, ki so vzniknile iz vstajniškega gibanja (Iniciativa mestni zbor, 29. oktober…).

Med morebitnimi rešitvami uganke se ponuja »teorija zarote«, po kateri so v ozadju protesta bili kar Fištravčevi svetovalci. »Imena sploh niso važna,« nam je na vprašanje, ali sta organizatorja županova najtesnejša sodelavca Saša Pelko in Darko Berlič, izmuzljivo odgovorila civilna iniciativa. »Župan ne pozna organizatorjev,« so sporočili iz Fištravčevega kabineta. Pelko in Berlič pa sta na Dnevnikovo vprašanje odvrnila, da s civilno iniciativo nista povezana.

Sam si tega ne bi upal trditi. Skoraj prepričan pa sem, da ga je organizirala ena izmed etabliranih političnih grupacij v mestu. Anticipirati novinarsko ravnanje ni bilo težko, imitiralo je tisto v času vstaj, ko so novinarji voljno sledili vsemu, kar jim je bilo servirano, preštevali všečke na Facebooku, po vsem sodeč brez trohice dvoma so skratka kot psi sledilci tekli za njimi, ki so jih, tako trdim, želeli ustrezno zmanipulirati že na ravni fingiranega okornega stila pisanja v svojih objavah in najavah.

Med tistimi, ki jih je uspela skupina Civilna iniciativa proti varčevanju še poimensko povabiti na protest, je bila tudi moja malenkost. Med zbrano druščino politikov so jo navajali celo na prvem mestu.

Delo protest Fištravec poročilo

Bil sem na drugem koncu Slovenije, zato se protesta nisem mogel udeležiti. Iz porojenih dvomov se ga verjetni niti ne bi. Spomnim pa se, kdo je v času vstaj bil tisti, ki je za svoj lasten odstop in njihovo organizacijo na prvem mestu, dobesedno, krivil mene. Ime mu je Franc Kangler. Vsaj tako je v svojem seznamu »stricev iz ozadja« povedal na naslovnici Večera tik po svojem odstopu decembra 2012. Nekaj takega so mu morali servirati njegovi novinarski prišepetovalci iz lokalnega medija, ujeti v prisluhe. Še sreča, da je tu Večer ravnal profesionalno in mojega imena nikoli ni povezal z dogajanjem, sicer bi me kdaj pobaral za mnenje – z izjemo krivdnega pripisovanje odgovornosti, češ da sem kot član vstajniške skupine »Skupaj za Maribor!« bil del ekipe, ki je predlagala omenjenega kandidata za župana. Res je – in na tej strani sem se že nekajkrat posul s pepelom.

Biopolitika in zastavljanje teles

Na omenjeni protest je prišlo kar nekaj ogorčenih občank in občanov, navzoče so bile tudi »standardne« civilnodružbene skupine v mestu – verjetno iz iskrenega prepričanja, da ni pomembno, kdo kakšen protest organizira, pomembno je sporočilo -, med okoli 200 ljudmi je umanjkalo kar nekaj klasičnih protestnikov in vstajnikov, rednih udeležencev dogodkov leta 2012 in v začetku 2013.

Na fotografiji, ki jo omenja Klipšteter, je lepo razvidna »četica najzvestejših sodelavcev«, kar treh in ne dveh, kot jo poimenuje in našteje novinar, in natančno tistih, za katere je dr. Vesna Vuk Godina že od prvega dne mandata svojega sociološkega kolega domnevala, da ga bo ugrabila:

Protesti Fištravec Dnevnik Proteste organizirali kar sami

Ker so mediji kasneje obveščali, npr. prebirali smo celo na prvi strani Dela, da je bil župan deležen skorajda fizičnega obračuna (težko je reči, v kakšni meri je morda šlo tabloidno novinarsko pretiravanje) in da ga je obranil prav eden izmed omenjene četice sodelavcev, se nam ne poraja le dilema, kakšno varovanje si lahko privoščijo slovenski župani, ali npr. potrebujejo telesne čuvaje. Morda lahko na tej točki vsaj malo razmišljamo tudi teoretsko: kaj pa, če so protesti dogajanje, ki ga moramo razumeti kot biopolitiko, v bioloških in telesnih kategorijah?

Zakaj se lahko celo Janković in Popovič sprehajata po ulicah svojih mest brez tovrstne osebne zaščite, zakaj jima nihče ne sledi kot telesna senca? Čemu so novinarji proizvedli sintagmo o »županu v senci«, če ne morda tudi ali ravno zato, ker mu sledi na opisani način – kot senca? Michel Foucault je svojih analizah oblasti vpeljal koncept telesa v politiko, ki je, ravno skozi telo, postala biopolitika – tako kot imamo sfero posameznega telesa, podvrženega dresuri in postopkom disciplinizacije (ti. anatomopolitika telesa) ter poskuse disciplinizacije kolektivnega telesa skozi postopke zakonske regulacije pretečih nevarnosti (ti. biopolitika prebivalstva), je tudi protestniško dogajanje na ulicih predvsem »igra« zastavljanja teles.

Če besno ljudstvo zastavlja svoje telo, v socialnih protestih že iz razloga, ker nima več ničesar drugega, morajo oblastniki zastaviti svojega, da bi se pred prvimi obranili. Ko je ogrožena suverenost suverena, njegovi podaniki, ki so dejansko kar funkcionarji in pomembni odločevalci v mestu, ne kar neka imaginarna plačana vojaška sila, samoumevno stopijo na ulice, med suverena in ljudstvo, ter zastavijo v obrambo suverena nič manj kot svoja telesa. Če se vrnem h Klipšteterjevi domnevi, zato lahko lapidarno protipostavimo obe branji na naslednji način: so bili na ulici v omenjeni funkciji zastavljanja telesa ali zgolj pozorni režiserji?

Delo naslovnica Fištravec protest

Čigava gluhota?

Medijsko je bil dogodek pokrit malodane do potankosti, zato ni naključna začetna opazka o številčnejši ekipi novinarjev kot protestnikov: Večer in Delo sta se odločila za reportažno pokrivanje on-line iz minute v minuto. Ravno zaradi pozorne obravnave je že skoraj smešno, da se nihče ni obregnil, na kakšni ravni je župan znova komuniciral z njimi – v seriji verbalnih izvijanj, podcenjevanj in arogance. Začelo se je takole:

»Kaj pravite, da se vstajniki obračajo proti vam?«

Fištravec je v tem trenutku ponižujoče pogledal proti zbranim ljudem, potem pa namignil na njihovo (relativno) majhno število in ponovil Alenkino tavtološko vajo:

»Tukaj je pač toliko ljudi, kolikor jih je. Prišli so povedat, kar so prišli povedat.«

Sporočilo je bilo hitro prepoznavno: ne bom se vznemirjal zaradi teh nekaj prišlekov, ne bom resno jemal tega, kar govorijo, naj kar govorijo, kar govorijo. In se je nadaljevalo z naslednjim novinarskim izzivom, cinično zatolčenim s praznim ad hoc izgovorom:

»Kaj ste pa vi prišli povedati?«

»Tukaj ni možno kaj povedat, ker enostavno ni ozvočenja ali nekaj takega, da bi bilo možno govoriti.«

Če župan ni prišel kaj povedat, kaj je sploh tam počel? Ob zbrani majhni množici, in takšna je bila po njegovem, hrup ni bil kakšen poseben faktor, niti doseg glasu ne. In po tistem, ko je sama situacija obkoljenosti z novinarji manifestirala zahtevano maksimalno ozvočenost, nenazadnje so, kot rečeno, te njegove besede šle direktno v vse osrednje medije in TV dnevnike, se Fištravec ni zbral niti pri naslednjem vprašanju:

»Ste prisluhnili tem ljudem, ki so danes tukaj, kar vam govorijo?«

»Saj nisem gluh.«

Če je tik pred tem župan predpostavil, da potrebuje ozvočenje, da bi ga drugi slišali, se mu je zdaj precej naduto zazdelo, da za to, da on sliši druge, res ne potrebuje ne zvočnega aparata in tudi ne zvočnikov. Novinarka se ni zanimala za stanje v njegovih sluhovodih, za nameček ima uporabljen glagol »prisluhniti« dovolj jasne ne zgolj čutnozaznavne pomene.

Večer Fištravec protest poročilo

Na ravni slišnosti in gluhote se torej vzpostavlja nerecipročna dialektika: župan meni, da je ljudstvo gluho, zato potrebuje ozvočenje, da bi mu lahko kaj povedal. Zase pa meni, da ni gluh, zato ga lahko dobro sliši brez njega. Ljudstvo pa verjetno meni obratno.

»Saj nisem gluh« je kajpak klasičen psihološki projekcijski pripis neke sebi lastne vsebine drugim. Županova lastna gluhota postane povnanjena gluhota ljudstva, ki mu ničesar ni mogoče povedati, pravzaprav tudi z zahtevanim ozvočenjem ne. Ki je gluhota tistih, ki jih je treba prezirati tako, da se jih prezre številčno, saj jih je tako malo, in ki govorijo, kar pač govorijo – sliši se itak ne.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/18/neznosna-usoda-vstajniskega-duha/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/12/gotof-si-novinarstvo-in-vstaje-proti-vstajnikom/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

Civilna iniciativa proti varčevanju zahvala po protestu FB

 

Civilna iniciativa proti varčevanju protest vabilo

Ostati normalen, želeti si uspeh

“Anglija ima kakovostne igralce, od Dannyja Welbecka, do Raheema Sterlinga, do Wayna Rooneyja. Sam sem v tem tednu ostal normalen. V zadnjem času sem namreč prebral marsikaj. Da gremo v London, ne vem kaj delat. Vem, s kom igramo, kaj nas čaka. Povedal sem že, da lahko ‘fašeš’, lahko pa je tudi drugače. Tudi v to slednje verjamem. Smo majhna Slovenija, igramo proti svetovni velesili in želim si uspeh.”

Ne more biti dvoma, da uporablja nogometni selektor Srečko Katanec enega najbolj enostavnih, ljudskih trenutno, malodane ulični jezik, če ima tak opis še kakšno enoznačno referenco. Stavčne konstrukcije so preproste, besednjak izrazito zožen, skromen in informacijsko dolgočasen, opisi izpraznjeni kontekstov, podobno je z miselnimi izpeljavami, ki večkrat mejijo na tavtologijo in izrekanje truizmov.

Stavki tipa »Če bo Kevin lahko igral, bo igral, če pa ne bo stoodstoten, pa ne bo« že skorajda spominjajo na avtistično tavtologijo tipa »Če bo lahko igral, bo igral, če ne bo, pa ne bo«, pri čemer sploh niso točni: ekstenzija tistega »lahko« je bistveno širša od stoodstotne pripravljenosti  (igralec lahko igra, tudi če ni stoodstotno pripravljen) in so, vzeto dobesedno, semantično nenatančna.

Katanec normalnost 24ur

Psihološki imperativ »ostati normalen« je nekaj, kar je treba v navedenem kontekstualnem okvirju razumeti globinsko, tako rekoč kot izraz Katančevega zaprtja procesa nenehnega dvoma vase, preoblikovane v željo po normalnosti. Kot da bi se dogajal v sferi osebne psihološke ambicije. »Sam sem v tem tednu ostal normalen« nam signalizira nekaj, česar izjavljalec najbrž ni želel povedati dobesedno, a funkcionira ravno na način, ki nam sporoča nekaj več od zgolj tega, da je ostal trezen in realen v pričakovanjih glede razpleta.

Da lahko na Wembleyu fašeš, lahko pa tudi ne fašeš, je spet en tak gostilniški truizem nekoga, ki si v prvi osebi želi uspeh, ker je ostal normalen. Kaj pa če je včasih psihološka funkcija truizmov prav v funkciji samoprepričevanja in prepričevanja drugih, da ostajamo normalni?

Tavtologije Alenke, ki bo ostala Alenka

Odločila sem se, kakor sem se odločila in volitve so bile takrat, ko so bile.

Nesojena predsednica vlade in evropska komisarka Alenka Bratušek ni nadarjena zgolj za ponovitve, vsebinske in nevsebinske, tudi ne za rekordno rabo tretje osebe v govoru o samem sebi, njen prazen verbalni slog bi kombiniral tudi tavtologije. Ker hujši od ene tavtologije sta dve skupaj, slišani denimo v včerajšnjem nedeljskem intervjuju z njo na TV Slovenija.

Bratušel intervju TV SLO

Tavtoloških vaj v podcenjevanju državljanske pameti je bilo precej in tudi zgoraj omenjena je sledila nemudoma po še eni, že skoraj bizarni: »Predsednik države je predsednik države«. Človek skoraj omaga in si reče, da bi lahko bilo še huje,  ultrakombinacija bi lahko zvenela: »Spet se bom ponovila, ampak Alenka se je odločila, kot se je odločila in predsednik države je predsednik države.« No, potem bi se res odločil, kakor bi se odločil, ter ugasnil televizor.

Tavtologija, ki te ljubim

Vendar težava ni v bivši predsednici vlade, njeni dolgočasni govorni izpraznjenosti, tavtologije so prekomerno zasedle slovenski javni diskurz in nekateri politiki nam z njimi strežejo v obilici. Vedno bolj. Kazati s prstom le nanjo bi bilo silno krivično. Lahko bi celo obrnili hermenevtiko in dejali, da se je kot finančnica, nevajena politike, učila pri vsem slabem, kar je bilo na voljo, da je dete politične dediščine, kjer moramo kriviti (retorično) dediščino, ne otroka.

Tvegajmo s hipotezo, da je prav verbalna (formalno takoj opazna, torej ne v prvi vrsti vsebinska) repetitivnost bila tako zelo nelagodno moteča in je zapečatila njeno usodo v Bruslju (in morda tudi doma), saj so je v treh urah imeli dovolj. Doma pa je, kakšen kontrast, skoraj nihče ne opazi. Če bi analizirali njen govor podrobneje, bi ugotovili, da že na ravni statistike Bratuškova uporablja relativno omejen besedni zaklad, preprost in gramatikalno enostaven jezik (kar po sebi ni slabo in je hvalevredno učinkovito) in da se tudi sicer vsebinsko silno rada ponavlja in podvaja svoje stare odgovore. Kaj pa, če je v Bruslju ni porazila njena nekonkretnost na zaslišanju, slaba pripravljenost, polena pod noge, Miro Cerar in Jelko Kacin, ampak je bila usoden že element retorike?

Žmohtnost in »Jaz sem, ki sem«

Seveda so, formalno vzeto, retorične tavtologije omenjenega tipa nujno resnične in niso logično zmotne. Stavkom tipa »Resnica je resnica« lahko pripišemo le logično resničnost. Če je politik povedal, kar je povedal, je res, da je povedal, kar je povedal. Dvomiti pač ne moremo – težava je v tem, da si tega nismo niti želeli. In če se je zgodilo, kar se je zgodilo, moramo to pač priznati: kar se je zgodilo, se je res pač zgodilo in predsednik države je res predsednik države. Izvedeli nismo ničesar novega, zato je še bolj nujno, da se vprašamo po motivih govorca. Kajti četudi so pleonazmi brez posebne logične konstrukcije, želijo iz nekega razloga zapolniti diskurzivni manko.  Med najpogostejšimi in najbolj uho parajočimi so verjetno tisti »Povedal sem, kar sem povedal« ali »Sledilo je, kar je sledilo« ali »Naredili smo, kar smo naredili«.

Morda bi veljalo politikom sugerirati nekaj inovativne žmohtnosti. Da morda nekoč slišimo kakšen dadaistični tavtološki obrat, denimo »Ni se zgodilo, kar se je zgodilo«, ali pa morda iz ust Ljudmile Novak kakšno krščansko razlago via negativa: »Zgodilo se je, kar se ni zgodilo.« Vsi pač ne moremo biti podobni Bogu, ko v bibliji – celo v netretji osebi – tavtologizira s tistim znanim refrenom »Jaz sem, ki sem«.

Razlogi?

Nesporno raba retoričnih tavtologij ni privlačna in politikom ne dviguje rejtingov. Ne dela jih za simpatične, njihov govor z njimi ne pleni pozornost, obenem pa sproža tudi psihološki dvom vanje. Takšen, ki ljudem sugerira, da politik vase morda nima dovolj zaupanja – in če ga nima, mu ne moremo zaupati niti sami.

Za nekatere socialne psihologe je raba pleonazmov in ponovitev lahko dejavnost nevrotičnega obsesivca – ta ne uporablja jezika le kot sredstvo komuniciranja, nevede ga instrumentira tudi v obrambne namene, da bi se spopadel s strahom in frustracijo. Ponovitev kot lastnost, ki spremlja retorično tavtologijo, je v funkciji izpolnitve nevrotične potrebe, da bi zmanjšala ali ustavila neugodje stresa.

Ne želim špekulirati, v kakšnem stanju se nahaja kakšen politik, a se mi zdi, da so lahko razlogi za rabo tavtologij tudi bistveno širši. Brez težav si predstavljam, da se za »Povedal sem, kar sem povedal« največkrat skriva enostavni politični pragmatizem, ki ne le vodi do poenostavitve povedanega in s tem sledenja nekemu ekonomskemu principu v govoru (brez posebnega motiva), temveč tudi previdnosti in v izogib temu, da potencialno delikatnih situacij politik ne bi opisal z besedami, ki bi bile interpretirane na način, kot si tega ne želi. Lep včerajšnji primerek povedanega je bil tisti »Minister Čufer se je odločil, kot se je odločil.« Medvrstično je to povabilo h končanju razprave. V eri senzacionalističnih in paranoidnih medijev previdnosti za nameček celo smemo pričakovati. Vendar so v govoru Alenke Bratušek vsi našteti elementi (tretjosebnost, repetitivnost, tavtologija) vsekakor moteče izstopajoči.

Alenka bo ostala Alenka

In res tudi včeraj ni manjkalo tretjeosebnosti. Že na začetku TV intervjuja gostja ni mogla iz svoje kože, ne da bi se poudarjeno zatekla v njeno naročje – vendar po tistem, ko ji je, kakšna ironija, že uspelo z rabo prve osebe. Bratuškova namreč izusti »… da meni, da Alenki ne bi uspelo«, skratka prvo osebo takoj zamenja za tretjo, in nato nadaljuje že čisto tretjeosebno s »Pomembno je, da ne bo uspelo Alenki, ne glede na škodo, ki se bo zgodila državi.«

Diskurz o Alenki je dobra podlaga celo za izražanje samozavesti, včeraj smo slišali emfatičen »Jaz sem Alenka, ostala bom Alenka«. In kot da še ni dovolj, nato nemudoma nadaljuje novinarka in urednica Ksenija Horvat Petrovčič kar v tretji osebi z vprašanjem »No, kako pa je Alenka doživljala poraz?« Kakor da bi v studiu sedele tri osebe. Kot da bi razočarana, resignirana, obupana in grenkobna, s prstom kazajoča na medije, Mira Cerarja in bivše politične partnerje bila neka druga oseba, neka Alenka, ne ona sama. Kajti Alenka je Alenka – in tako se vrednost tretjeosebnosti in tavtologije povežeta in nadgrajujeta. Govorjenje o njenih hibah torej nima nobene recidivne vrednosti, mrači ga samoponos. Že mogoče, da se je njena usoda v precejšnji meri kovala v medijskih in političnih laboratorijih, da sta se v agendi združili levica in desnica, da so v njenem primeru prišle na plano negativne plati domačih medijev. Toda v poglavitni meri je ključ za razumevanje njenih polomij varno spravljen v Alenki sami.

Ruplovo istorečje

Se politiki svojih tavtologij zavedajo? Na lovu za takim spoznanjem sem opazil, da dr. Dimitrij Rupel, eden tistih, ki ga imam v spominu kot pogostega uporabnika opisanih retoričnih pleonazmov, na strani SDS piše o tavtologiji, jo celo prevede, a razume in razloži povsem narobe. Zanj je istorečje, kar je lep prevod, toda izenači jo s preprostim odvečnim ponavljajočim blebetanjem, ki ga pripiše svojim političnim nasprotnikom:

Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. – slovensko – istorečje.

Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev – vsaj na resnih fakultetah – ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn.