::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Mariborski protest, gluhota in biopolitika teles

Protest se je začel skromno, saj je bilo zbranih več novinarjev kot protestnikov.

Zadnji mariborski protest pred občino, namenjen županu dr. Andreju Fištravcu in napovedanim rezom v socialo in kulturo, je organizirala anonimna FB skupina Civilna iniciativa proti varčevanju.

Nihče točno ne ve, kdo stoji zanjo, o tem se je kar nekaj ugibalo. Novinar Dnevnika Tomaž Klipšteter je v samostojnem članku o tem celo zapisal, da zanjo verjetno stoji kar krog župana. Je kaj takšnega možno? Je Fištravec organiziral protest proti samemu sebi?

Kdo manipulira z mediji?

Novinar Dnevnika je ugibal o ozadjih tudi na podlagi neinformiranosti vstajniških skupin:

Na obrobju Trga generala Maistra, nasproti sedeža mestne občine Maribor, se je skozi največ 200-glavo razkropljeno množico sprehodil mariborski župan Andrej Fištravec, ki mu je hrbet ščitila četica najzvestejših sodelavcev. (…)

S tem, ko se je prvi mož Maribora pojavil na neprijavljenem shodu brez uradnih organizatorjev, je dodatno podžgal ugibanja o ozadjih shoda. Tudi zato, ker niti dobro obveščeni ne vedo, kdo se skriva za Civilno iniciativo proti varčevanju, ki je sklicala včerajšnji protestniški dogodek. Odgovora ne poznajo niti tiste aktivne civilne skupine, ki so vzniknile iz vstajniškega gibanja (Iniciativa mestni zbor, 29. oktober…).

Med morebitnimi rešitvami uganke se ponuja »teorija zarote«, po kateri so v ozadju protesta bili kar Fištravčevi svetovalci. »Imena sploh niso važna,« nam je na vprašanje, ali sta organizatorja županova najtesnejša sodelavca Saša Pelko in Darko Berlič, izmuzljivo odgovorila civilna iniciativa. »Župan ne pozna organizatorjev,« so sporočili iz Fištravčevega kabineta. Pelko in Berlič pa sta na Dnevnikovo vprašanje odvrnila, da s civilno iniciativo nista povezana.

Sam si tega ne bi upal trditi. Skoraj prepričan pa sem, da ga je organizirala ena izmed etabliranih političnih grupacij v mestu. Anticipirati novinarsko ravnanje ni bilo težko, imitiralo je tisto v času vstaj, ko so novinarji voljno sledili vsemu, kar jim je bilo servirano, preštevali všečke na Facebooku, po vsem sodeč brez trohice dvoma so skratka kot psi sledilci tekli za njimi, ki so jih, tako trdim, želeli ustrezno zmanipulirati že na ravni fingiranega okornega stila pisanja v svojih objavah in najavah.

Med tistimi, ki jih je uspela skupina Civilna iniciativa proti varčevanju še poimensko povabiti na protest, je bila tudi moja malenkost. Med zbrano druščino politikov so jo navajali celo na prvem mestu.

Delo protest Fištravec poročilo

Bil sem na drugem koncu Slovenije, zato se protesta nisem mogel udeležiti. Iz porojenih dvomov se ga verjetni niti ne bi. Spomnim pa se, kdo je v času vstaj bil tisti, ki je za svoj lasten odstop in njihovo organizacijo na prvem mestu, dobesedno, krivil mene. Ime mu je Franc Kangler. Vsaj tako je v svojem seznamu »stricev iz ozadja« povedal na naslovnici Večera tik po svojem odstopu decembra 2012. Nekaj takega so mu morali servirati njegovi novinarski prišepetovalci iz lokalnega medija, ujeti v prisluhe. Še sreča, da je tu Večer ravnal profesionalno in mojega imena nikoli ni povezal z dogajanjem, sicer bi me kdaj pobaral za mnenje – z izjemo krivdnega pripisovanje odgovornosti, češ da sem kot član vstajniške skupine »Skupaj za Maribor!« bil del ekipe, ki je predlagala omenjenega kandidata za župana. Res je – in na tej strani sem se že nekajkrat posul s pepelom.

Biopolitika in zastavljanje teles

Na omenjeni protest je prišlo kar nekaj ogorčenih občank in občanov, navzoče so bile tudi »standardne« civilnodružbene skupine v mestu – verjetno iz iskrenega prepričanja, da ni pomembno, kdo kakšen protest organizira, pomembno je sporočilo -, med okoli 200 ljudmi je umanjkalo kar nekaj klasičnih protestnikov in vstajnikov, rednih udeležencev dogodkov leta 2012 in v začetku 2013.

Na fotografiji, ki jo omenja Klipšteter, je lepo razvidna »četica najzvestejših sodelavcev«, kar treh in ne dveh, kot jo poimenuje in našteje novinar, in natančno tistih, za katere je dr. Vesna Vuk Godina že od prvega dne mandata svojega sociološkega kolega domnevala, da ga bo ugrabila:

Protesti Fištravec Dnevnik Proteste organizirali kar sami

Ker so mediji kasneje obveščali, npr. prebirali smo celo na prvi strani Dela, da je bil župan deležen skorajda fizičnega obračuna (težko je reči, v kakšni meri je morda šlo tabloidno novinarsko pretiravanje) in da ga je obranil prav eden izmed omenjene četice sodelavcev, se nam ne poraja le dilema, kakšno varovanje si lahko privoščijo slovenski župani, ali npr. potrebujejo telesne čuvaje. Morda lahko na tej točki vsaj malo razmišljamo tudi teoretsko: kaj pa, če so protesti dogajanje, ki ga moramo razumeti kot biopolitiko, v bioloških in telesnih kategorijah?

Zakaj se lahko celo Janković in Popovič sprehajata po ulicah svojih mest brez tovrstne osebne zaščite, zakaj jima nihče ne sledi kot telesna senca? Čemu so novinarji proizvedli sintagmo o »županu v senci«, če ne morda tudi ali ravno zato, ker mu sledi na opisani način – kot senca? Michel Foucault je svojih analizah oblasti vpeljal koncept telesa v politiko, ki je, ravno skozi telo, postala biopolitika – tako kot imamo sfero posameznega telesa, podvrženega dresuri in postopkom disciplinizacije (ti. anatomopolitika telesa) ter poskuse disciplinizacije kolektivnega telesa skozi postopke zakonske regulacije pretečih nevarnosti (ti. biopolitika prebivalstva), je tudi protestniško dogajanje na ulicih predvsem »igra« zastavljanja teles.

Če besno ljudstvo zastavlja svoje telo, v socialnih protestih že iz razloga, ker nima več ničesar drugega, morajo oblastniki zastaviti svojega, da bi se pred prvimi obranili. Ko je ogrožena suverenost suverena, njegovi podaniki, ki so dejansko kar funkcionarji in pomembni odločevalci v mestu, ne kar neka imaginarna plačana vojaška sila, samoumevno stopijo na ulice, med suverena in ljudstvo, ter zastavijo v obrambo suverena nič manj kot svoja telesa. Če se vrnem h Klipšteterjevi domnevi, zato lahko lapidarno protipostavimo obe branji na naslednji način: so bili na ulici v omenjeni funkciji zastavljanja telesa ali zgolj pozorni režiserji?

Delo naslovnica Fištravec protest

Čigava gluhota?

Medijsko je bil dogodek pokrit malodane do potankosti, zato ni naključna začetna opazka o številčnejši ekipi novinarjev kot protestnikov: Večer in Delo sta se odločila za reportažno pokrivanje on-line iz minute v minuto. Ravno zaradi pozorne obravnave je že skoraj smešno, da se nihče ni obregnil, na kakšni ravni je župan znova komuniciral z njimi – v seriji verbalnih izvijanj, podcenjevanj in arogance. Začelo se je takole:

»Kaj pravite, da se vstajniki obračajo proti vam?«

Fištravec je v tem trenutku ponižujoče pogledal proti zbranim ljudem, potem pa namignil na njihovo (relativno) majhno število in ponovil Alenkino tavtološko vajo:

»Tukaj je pač toliko ljudi, kolikor jih je. Prišli so povedat, kar so prišli povedat.«

Sporočilo je bilo hitro prepoznavno: ne bom se vznemirjal zaradi teh nekaj prišlekov, ne bom resno jemal tega, kar govorijo, naj kar govorijo, kar govorijo. In se je nadaljevalo z naslednjim novinarskim izzivom, cinično zatolčenim s praznim ad hoc izgovorom:

»Kaj ste pa vi prišli povedati?«

»Tukaj ni možno kaj povedat, ker enostavno ni ozvočenja ali nekaj takega, da bi bilo možno govoriti.«

Če župan ni prišel kaj povedat, kaj je sploh tam počel? Ob zbrani majhni množici, in takšna je bila po njegovem, hrup ni bil kakšen poseben faktor, niti doseg glasu ne. In po tistem, ko je sama situacija obkoljenosti z novinarji manifestirala zahtevano maksimalno ozvočenost, nenazadnje so, kot rečeno, te njegove besede šle direktno v vse osrednje medije in TV dnevnike, se Fištravec ni zbral niti pri naslednjem vprašanju:

»Ste prisluhnili tem ljudem, ki so danes tukaj, kar vam govorijo?«

»Saj nisem gluh.«

Če je tik pred tem župan predpostavil, da potrebuje ozvočenje, da bi ga drugi slišali, se mu je zdaj precej naduto zazdelo, da za to, da on sliši druge, res ne potrebuje ne zvočnega aparata in tudi ne zvočnikov. Novinarka se ni zanimala za stanje v njegovih sluhovodih, za nameček ima uporabljen glagol »prisluhniti« dovolj jasne ne zgolj čutnozaznavne pomene.

Večer Fištravec protest poročilo

Na ravni slišnosti in gluhote se torej vzpostavlja nerecipročna dialektika: župan meni, da je ljudstvo gluho, zato potrebuje ozvočenje, da bi mu lahko kaj povedal. Zase pa meni, da ni gluh, zato ga lahko dobro sliši brez njega. Ljudstvo pa verjetno meni obratno.

»Saj nisem gluh« je kajpak klasičen psihološki projekcijski pripis neke sebi lastne vsebine drugim. Županova lastna gluhota postane povnanjena gluhota ljudstva, ki mu ničesar ni mogoče povedati, pravzaprav tudi z zahtevanim ozvočenjem ne. Ki je gluhota tistih, ki jih je treba prezirati tako, da se jih prezre številčno, saj jih je tako malo, in ki govorijo, kar pač govorijo – sliši se itak ne.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/18/neznosna-usoda-vstajniskega-duha/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/12/gotof-si-novinarstvo-in-vstaje-proti-vstajnikom/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

Civilna iniciativa proti varčevanju zahvala po protestu FB

 

Civilna iniciativa proti varčevanju protest vabilo

%d bloggers like this: