Pieteta in kri v novinarstvu

Ljubljana – Pred natančno tremi tedni smo v uredništvu Delovih Ozadij začeli preverjati informacije o domnevno spornem delovanju v Kemijskem inštitutu. Zgodbo smo želeli objaviti v ponedeljek, a jo, zaradi poskusa uboja direktorja in nekaterih drugih dogodkov v zadnjih dneh, ki niso nujno povezani, v skrajšani različici objavljamo danes.

Ukvarjali smo se z domnevnim konfliktom interesa predsednika upravnega odbora Kemijskega inštituta Janeza Levca ter izplačevanjem nagrad direktorju Janku Jamniku in nekaterim zaposlenim. Odgovore na dodatna vprašanja naj bi prejeli do danes, jutri pa naj bi se še srečali z vodstvom inštituta. A zgodila se je tragedija.

Je časopis Delo ravnal senzacionalistično in pogojno tudi nepietetno s tem, ko je objavil prispevek, ki nakazuje možne razloge poskusa uboja (ali umora) direktorja Kemijskega inštituta v času, ko se je ta boril za življenje?

Najprej nekaj kronologije: v ponedeljek, 15. decembra letos, želijo po zgornjem opisu sodeč Delova Ozadja objaviti zgodbo o »spornem delovanju v Kemijskem inštitutu«. Naslednji dan, v torek 16. decembra, mediji poročajo o streljanju na Viču in hudo ranjeni osebi, nekateri mediji takoj navedejo, da gre za direktorja Kemijskega inštituta. V sredo, 17. decembra, je v javnosti ustreljena oseba identificirana in objavljena z imenom in priimkom. Novinarji Dela se odločijo, da v številki naslednjega dne, v četrtek, na drugi strani objavijo zgornji članek, temi je posvečena že naslovnica – vmes se Jamnik bori za življenje. 18. decembra torej izide citirani članek. Naslednji dan, v petek popoldne, Jamnik umre, o čemer mediji poročajo, časopis Delo pa na isti drugi strani objavi poročilo o Javnih zavezah, ki so jih ravno prejšnji dan svečano podpisali novinarji, pod naslovom »Dobri novinarji hodijo po robu, a odgovorno«.

Naj takoj povem, da nisem povsem odločen trditi, da je bilo ravnanje Delovih novinarjev pregnantno nedopustno. Za kaj takšnega bi moral navesti prepoznavno kršitev novinarskega kodeksa. Zdi pa se mi precej sporno in vsaj malo neokusno in senzacionalistično – zato se nagibam k temu, da bi moralo Delo z objavo počakali. Stvar dodano zaplete dejstvo, da je navedek nelogičen – tudi zaradi tega sem podal zgornjo kronologijo. Če so se namreč novinarji Delovih Ozadij odločali, da besedila ne objavijo v ponedeljek, »a jo zaradi poskusa uboja… objavljamo danes«, potem navedeni razlog jasno implicira, da je bil poskus uboja tisti, ki jih je zadržal pri začetni objavi – in redakcija za ponedeljkovo izdajo se zaključuje najkasneje v nedeljo zvečer. Težava je v tem, da je do streljanja prišlo šele v torek zvečer in navedeni razlog ne more biti pravi.

In tudi če razlog zadržanja prispevka ne more biti pravi, nastopi ista težava še pri objavi prispevka: zakaj bi prispevek, ki so ga menda zadržali zaradi streljanja (kar ni logično) nenadoma postal zrel za objavo v četrtek, ko se je Jamnik zaradi strelnih ran še vedno boril za življenje? Kaj se je spremenilo od ponedeljka do četrtka? Če so želeli novinarji pomagati policiji pri preiskavi, so to lahko storili na neposreden način.

Ampak ker celo sami uvedejo »disclaimer«, češ zgodba ni nujno povezana z zadnjimi dogodki (streljanjem in očitnim poskusom uboja, ki se je končal s smrtjo), odločitev za objavo učinkuje insinuacijsko in z nekaj vonja po krvi.

Članek za nameček ni niti nepodpisan, po vsem sodeč pa niso pridobili niti odgovorov nasprotne strani, torej Jamnika in Levca – in objaviti članek, ko se oseba ne more braniti, saj se bori za življenje in naslednji dan bitko tudi izgubi, je bolj kot ne profesionalni spodrsljaj.

Hoja po robu odgovornosti se ni dobro iztekla.