Občina vedno bolj (kot) gostilna: o argumentu iz interesa

Novi mariborski župan Saša Arsenovič se v začetku svojega mandata ne more ravno pohvaliti z delovanjem, ki bi upravičevalo pričakovanja vseh razočarancev po dveh debaklih: trpkih izkušnjah s Francom Kanglerjem in Andrejem Fištravcem.

Nekatere zadnje epizode dišijo najmanj po tem, da se novinec v politiki obnaša miselno preveč trgovsko, morda pa tudi, in to vedno bolj, avtokratsko in samozagledano – na kar kaže tudi izkušnja z ustanavljanjem mestnega glasila.

Mestne nepremičnine

Nakup stavbne pravice za osrednjo tržnico na Vodnikovem trgu in potem še gostišča Pri treh ribnikih s pripadajočimi zemljišči, kar je na izredni seji potrdil mestni svet, tudi ob zapiranju razprav za javnost, rahlo diši po prioritetnem razumevanju občine kot še ene lastnine. Zdaj bo oboje kupilo za te potrebe ustanovljeno občinsko podjetje z imenom Mestne nepremičnine.

Arsenović gostilna Večer

Iz Večerovega članka: gostilna ali dostojanstvo, to je zdaj vprašanje

Čemu služi občinski nakup znanega gostišča v parku, sploh če upoštevamo dejstvo, da je Arsenovič dolgoletni gostinec z odlično žilico za iskanje dobrih investicij?

Župan se je pred svetniki branil s patetično razlago, polno baročne retorike globoke skrbi, ki je od lastnika nekaj objektov s hrano in prenočišči ne bi pričakovali: »Ne gre za gostilno, gre za bistveno več, za simboliko, dostojanstvo, identiteto. Tega si ne smemo vzeti, to je del nas.«

Čudovita vizija

Kaj je del nas in kaj je del župana? Njegova skrb za dostojanstvo, v kateri je zmanjkalo bistveno pojasnilo, od kod bo občina vzela denar za svoj nepremičninski biznis in komu  bo posledično dotacije priščipnila, dasiravno ga potrebuje bolj, je včeraj dosegla vrhunec v hitropotezni razlagi zbranim novinarjem, kakšni interesi dejansko vodijo njegove korake. Župan je, kot so poročali na POP TV in 24ur.com, odkril lastni interes:

»Vse kar se dogaja v Mariboru je tudi moj lastni interes, saj sem tudi jaz občan tega mesta in si izredno prizadevam, da bi celotno mesto prišlo tja, kamor do danes ni prišlo. Vizija je čudovita,« pravi župan.

Svoje sklepanje je, če povedano razvežemo v silogizem, izpeljal spretno in učinkovito. Zanimalo me bo, od kod takšna učinkovitost in kaj je dejansko sploh povedal, zato bom predstavil njegovo izpeljavo v nekaj elementarnih premisah in sklepih:

(1) Nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, je v interesu vseh Mariborčank in Mariborčanov.

(2) Sam sem Mariborčan.

(3) Torej je nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, v mojem interesu.

Logična veljavnost in lažne premise

Arsenovičeva replika je bistra, saj se poskuša skriti za logično formo veljavnosti. V (1) nam ponudi napačno premiso, kajti seveda ni dokazano, da je nakup znanega gostišča v interes občank in občanov. Potem tej premisi doda še eno (2), nedvoumno resnično, iz obeh pa ponudi silogizem ali argument s končnim sklepom (3), ki ga je težko spodbijati. Na nek način torej javno pozornost usmeri v sklep in proč od razprave o premisah.

Težava je v tem, da je logična veljavnost argumenta neodvisna od resničnosti premis, saj je odvisna le od notranje skladnosti med njimi. Povedano drugače, argumenti so logično veljavni tudi takrat, ko vsebujejo neresnično premiso, kar lahko, sploh v medli medijski naraciji, učinkovito zamaskira napako. Posledično pa v razmerah denimo populistično zvitega delovanja politikov, kamor sicer mariborskega župana ne uvrščam, onemogoči pravočasno odkritje ponujene prevare.

Retorična učinkovitost

Ker je svoje potencialno osebno zanimanje spretno zamaskiral, se je župan spretno izognil odgovoru na vprašanje. Namreč morda je vse, kar je v interesu Mariborčank in Mariborčanov, tudi v interesu župana zato, ker je Mariborčan, toda začetna poizvedba novinarjev je merila na pojasnilo, ali je vse, kar je v interesu župana, tudi v interesu Mariborčank in Mariborčanov.

Vidimo, da so navidezno logično dobre izpeljave za politike lahko uspešno jezikovno sredstvo, saj bo razprava o resničnosti premis ob ne preveč spretnih medijih lahko vselej ostala v ozadju bolj ali manj impresivne forme logičnega sklepanja: končni sklep, da je nakup tudi v županovem interesu, je pač resničen, podan je retorično učinkovito in mu je težko oporekati.

Zato dodajam v tem duhu: župana lahko spraviš iz gostilničarja, ne moreš pa spraviti gostilničarja iz župana?

Kako so gradili MAKS

Sicer pa ni prvič, da se je kakšen mariborski župan lotil nepremičninsko obarvanih poslov. Leta 2010 je, o čemer na široko pišem v knjiga Resnica mesta in mesto resnice, Franc Kangler hitel z izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), v resnici kar novega Pandurjevega teatra, s katerim je omenjeni zvabil pokojnega režiserja v Maribor in mu ponudil pomembno mesto znotraj Evropske prestolnice kulture.

Takrat je občinsko podjetje ZIM, ki bi moralo izpeljati projekt ob Ruški cesti, kasneje znan pod imenom MAKS, odkupilo zemljišča po sumljivih cenah, občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM, ki bi moralo izpeljati naložbo, v občinskem gradivu ocenjeno na natanko 51,398.553 evrov.

Vrednost za polovico športnega parka Stožice je, kot vemo, končala klavrno: po obljubah naslednjega župana Andreja Fištravca, da bo tam stala »ameriška univerza«, na Ruški še danes sameva ogromna luknja.

Kastrirani župan in naš boj proti demenci

Župan mesta Maribor se globoko poražen poslavlja. Za mnoge prepozno, tudi zame, in to po tistem, ko je na zadnjih lokalnih volitvah prejel komajda 8,57 odstotkov glasov, njegova lista za mestni svet pa bo štela le tri svetnike. Igre je konec. Toda kakšne, in – čigave?

Andreja Fištravca nista porazila ne Saša Arsenovič in tudi ne Franc Kangler, iz dneva v dan se je v poraz spravljal sam, odet v neprepustno kopreno nadutosti vzdrževanja občutka lastne pomembnosti, majhnih in velikih laži v skrbno režirani predstavi za javnost, izgubljenega stika z realnostjo in predvsem sledenja tistim, ki so z njim upravljali, čemur se niti za trenutek ni upiral.

Fištravec poražen 24ur

Prispevek na 24ur.com: klobuk je snet

Taktika fejkanja

V mandatu vse od marca 2013, ko je kot »vstajniški župan« zmagal na predčasnih volitvah, je svoje politično delovanje koncipiral kot skrbno režiran »fake news«. Fištravec je bil tako rekoč Trump pred Trumpom: v igri, čigar ozadja lahko le približno slutimo, se je mariborsko, slovensko in končno tudi svetovno, predvsem kitajsko občinstvo intenzivno prepričevalo, da se v Mariboru odvijajo kolosalne investicijske zgodbe. Da mesto doživlja nekakšen preporod neslutenih razsežnosti, primerljiv z EPK programsko pravljico Tomaža Pandurja, da se mesto strahovito razvija in odpira v svet. Tako močno, da takšnega razvoja neuki in nevedni meščani ne morejo dojeti, kaj šele dohajati. Resnica je bila drugačna in opazna prostemu očesu: razen intenzivnega fejkanja posebnih rezultatov še danes ni opaziti.

Omenjeno je v pol stavka ob zaključku prvega kroga strnil protikandidat, ki ga je v prvem krogu najbolj porazil. Ko je Arsenovič odgovarjal na vprašanje, zakaj se je kot nekdo, ki je doslej s Fištravcem odlično sodeloval, sploh podal v kampanjo, je odvrnil: »To, da ni bilo vidnih rezultatov njegovega dela po šestih letih, je bilo malo preveč.«

Kronologijo oklobučenega političnega mešetarjenja z vsemi sumljivimi kadrovskimi rošadami in hobotnicami, odtekanji denarja, zgrešenimi investicijami in triki z zajcem iz klobuka vred so do sproti popisovali novinarji Večera in Dnevnika, za kar jim velja čestitati. Kdor bo morda pregledal moje zapise o tem, ki jih dodajam spodaj, bo morda pritrdil oceni, da je bila temeljna dimenzija Fištravčeve agenture sila enostavna – retorično, s tem pa tudi medijsko posredovano manipuliranje. Ker je bilo v županovanje tako močno primešana dimenzija polne stave na verbalni vtis, visoko doneče besede, ne pa na konkretna dejanja, ki iz nesposobnosti in obenem čisto osebnih interesnih motivov niso ali niso mogla slediti, je za svoj uspeh tovrstna županova taktika nujno potrebovala oporo v medijih. Če si sebe predstavljaš kot nekoga, ki bo za občanke in občane deloval kot okrancljan zvočnik, iz katerega donijo sladke besede, nujno potrebuješ medijski ambient, v katerem bodo te besede odzvanjale in bodo učinki manipuliranja prišli do izraza.

Priznati je treba, Fištravcu je zadani cilj uspeval kakšno leto in pol, saj je jeseni 2014 zmagal na rednih volitvah. Preteklo je premalo časa, da bi ga večina spregledala. V toku zadnjih štirih let pa je učinek skrbno izbranega manipulativnega besednjaka bledel sorazmerno z javnomnenjskimi anketami, v katerih so mu ljudje že kar nekaj časa dajali vedeti, da jih s svojo prazno retorično veščino nenehnih obljub in povsem nerealiziranih projektov, hkrati pa intenzivnega mešetarjenja v javnih podjetjih in nekaterih drugih sumljivih rabot, ne prepriča več.

Medijsko kastrirani Churchill

Težko verjamemo, da se Fištravec poraznega stanja in odločilne vloge medijev ni zavedal. Ravno nasprotno: ko je uvidel, da mu novinarji dihajo za ovratnik in sproti trgajo mreže, v katerih si je njegova klientela obetala lov, je poskušal ustvariti paralelni medijski svet, po imenitnem in žal tudi učinkovitem zgledu Janeza Janše. Ne le z brezplačniki, tudi s svojo RTS televizijo. Pokazalo se je, da je volje in denarja kitajskih lastnikov premalo, projekt obvladovanja medijske škode pa iz dneva v dan bolj neuspešen: nekaterim ljudem lahko lažeš nekaj časa, ne moreš pa lagati vsem ljudem ves čas.

Zato njegovo nedeljsko užaljenost po porazu, ko se je odhajajoči župan razglasil za »medijsko kastriranega«, jemljem za čisti simptom samorazumevanja njegove taktike. Z eno besedo, sam evidentno verjame, znova zelo trumpovsko, čeprav ameriški predsednik sebe sicer res nikoli ne bi razglasil za skopljenega, da mu ni uspelo, ker so mu preveč nagajali mediji:

Fištravca smo soočili z vprašanjem, kdo ali kaj je po njegovem mnenju največji krivec za volilni poraz. Dosedanji župan krivde ni prevzel na svoja pleča, temveč jo je pripisal medijem.

»En del krivde je to, da sem bil deležen medijske kastracije lokalnega medijskega polja – konkretno gre za časopis Večer. Večer je imel projekt, kjer je župana dr. Andreja Fištravca izenačil z bivšim županom, potem ko se je kazalo, da bova midva edina resna kandidata, to razglasil za naravno katastrofo. Na ta način je ustvarjal izredne razmere in potem iskal svojega kandidata, ki ga je potem v zadnjem trenutku našel. Ampak tako pač je v politiki. To niso samo medijske igre, to so globje igre z Mariborom. Bog pomagaj! Konec koncev ne bi rad izpadel ohol, ampak Winston Churchill je dobil drugo svetovno vojno, pa izgubil volitve za premiera Anglije,« je razmišljal Fištravec.

Churchill Fištravec

Zgodba o medijski kastraciji na http://www.mariborinfo.com

Mariborski Trump in Večer kot CNN

Doktor sociologije kot mariborski Churchill je torej ponovil tisto, česar bi se politiki morali najbolj izogibati: okrivil je medije. Od pasivnega nasveta Never fight the media! je prešel, kot rečeno, k aktivnejšemu trumpovskemu stilu Blame the media!. Ne samo, da je s tem ponižal dostojanstvo novinarskega poklica, jasno je dal vedeti, kako malo ve o vlogi medijev v sodobni družbi in njihovi nadzorni funkciji. S tem pa spet priznal, da si predstavlja politiko kot avtokratski posel.

A po svoje je, v skladu z mojo začetno tezo, njegova stiska ves čas nadvse razumljiva: če gradiš svojo župansko kariero izključno na verbalnih vratolomnih operacijah, na prazni gesti lažnega prepričevanja ljudstva, si pač kronično odvisen od tega, v kakšno obliki te bodo mediji povzeli. V hipu, ko bodo podvomili vate, ne boš mogel pokazati na noben svoj konkretni projekt in tvoja verodostojnost po padla na nulo.

Posebno enigmo predstavlja sveža Fištravčeva izjava, da se »v prihodnosti ne bo več vključeval v lokalno politiko« – in to v isti sapi za isti medij, v kateri je pojasnil, da se počuti kot Churchill! Sebe samopašno razglasiti za zmagovalca vojne, ki je zgolj izgubil neke volitve, pač predpostavlja prihodnje politično delovanje, ki pa se mu odreka – kajti težko je verjeti, da bi morali take besede smiselno razumeti kot napoved vstopa v državno politiko, kjer bi imel še manj možnosti. No, če v politiki staviš zgolj na besedno paradiranje in vratolomne obljube, ki jih potem po mili volji prestavljaš v prihodnost, lahko v skladu s ponotranjenimi vzorci fejkanja res izjaviš karkoli in se končno primerjaš s Churchillom – ter ostaneš živ.

Ne le, da se znotraj opisane agende mariborski župan nikoli ni čutil odgovornega javnosti, v preteklih zapisih sem že nakazal, kako je vse bolj stopal po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja in s tem postajal to, kar ga najbolje opisuje v svoji »vstajniški« podstati: nekakšen Frandrej Fištrangler, nesrečna kopija originala.

V prispevku Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji sem podrobno pribeležil njegove mahinacije z novinarji, obsojene tudi s strani Društva novinarjev Slovenije, pa tudi njegov odnos do časnika Večer. Med drugim, da glede razumevanja medijev med njim in Kanglerjem ni več nobene razlike, ker sta oba zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti novinarjem. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru in pri tem po krivici zaobšla prispevke Tomaža Klipšteterja v Dnevniku – prav včeraj so nekateri mediji poročali o verbalnem napadu nanj v Fištravčevem štabu v nedeljo po trpkem spoznanju, da je doživel volilno katastrofo. Za Janševega varovanca, takrat in tudi danes, se vojna ni dobro končala, čeprav se ob pomoči spomina zlate ribice gospod vrača na politični parket in tudi v drugi krog. Političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati, je pa možno dobivati podporo volivcev brez spomina. Zdravila še ne poznamo. No, za drugi pol Frandreja Fištranglerja je vojne itak konec.

Boj proti demenci

Ker je zaradi narave stvari včasih v zlaganosti vseeno nemogoče pretiravati, lahko odhajajočemu županu štejemo v dobro vsaj to, da se zadnjih nekaj let na svoje vstajniško poreklo ni več skliceval – ker globoko v sebi dobro ve, da ga je nesramno zatajil, z vsemi vstajniškimi zahtevami vred.

Žal pa to ne velja za njegove povolilne izjave, iz katerih lahko razbiramo isti preračunljiv vzorec besedičenja: njegov mandat da je bil čista zgodba o uspehu, nasledniku pa menda zapušča mesto v neverjetno dobri kondiciji, česar menda njegovi prebivalci krivično niso opazili. Domnevam, da se bomo stavkov o tem, koliko dobrega je storil in kako mu moramo biti hvaležni, naposlušali tudi v naslednjih letih. Fejkanja kar ne bo konec. Na tistih, ki jih zdaj vehementno graja, pa je, da nam v naslednjih mesecih poročajo o tem, kam bodo on in njegovi sparkirali svoje prihodnje eksistence – domnevam, da njihove nove službe že po sebi prinašajo pomenljivo sporočilo.

V svojih manirah do medijev Fištravec niti po porazu ničesar ni spremenil. Kot vidimo, je novinarje razglasil za tiste, ki so krivi njegovega katastrofalnega brodoloma. Zato se bom ponovil v svojem starem predlogu iz prej citiranega prispevka. Ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, The-best-of: manipulations-by-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostala bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.

P.S. Izbor mojih zapisov o še drugem »gotofem« županu:

https://vezjak.com/2013/10/26/hobotnice-in-harpune/

https://vezjak.com/2014/04/10/vstajniski-kandidati-zupani-in-iskanje-krivcev/

https://vezjak.com/2014/10/11/delove-limonade/

https://vezjak.com/2014/10/31/maribor-je-njihov/

https://vezjak.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.com/2014/12/12/gotof-si-novinarstvo-in-vstaje-proti-vstajnikom/

https://vezjak.com/2014/12/18/neznosna-usoda-vstajniskega-duha/

https://vezjak.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

https://vezjak.com/2014/12/29/kako-postati-direktor-nigrada/

https://vezjak.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

https://vezjak.com/2015/07/16/en-klub-en-klobuk/

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

https://vezjak.com/2015/07/20/v-mariboru-ni-kriticnih-obcanov-prejsnji-teden-smo-ekskomunicirali-zadnjega/

https://vezjak.com/2015/07/20/halo-zupanovi-prsti-ki-kazejo-na-odgovornost-medijev/

https://vezjak.com/2015/08/19/fistravceva-revizija-in-dokaz-razkosne-kampanje/

https://vezjak.com/2015/09/10/fistravec-moskva-in-mission-impossible/

https://vezjak.com/2015/12/13/mariborski-zupan-zagovarja-neonacisticne-simbole/

https://vezjak.com/2015/12/29/igra-zaupanja-odstop-mariborske-podzupanje/

https://vezjak.com/2016/01/08/mariborska-zgodba-o-nezreli-demokraciji/

https://vezjak.com/2016/02/06/toleranca-do-keltskega-kriza-in-njena-meja/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

https://vezjak.com/2016/02/13/pustni-nacizem-in-20-odstotkov-nereflektiranih-idiotov/

https://vezjak.com/2016/05/22/nasa-obcina-je-polna-nadomestljivih-kadrov/

https://vezjak.com/2016/09/28/mariborsko-trganje-marjetice-bi-odstopil-ne-bi-odstopil-bi/

https://vezjak.com/2016/10/16/mariborski-zupan-kaj-smejo-novinarji-vedeti-in-cesa-ne/

https://vezjak.com/2016/12/02/za-en-glazek-mariborske-demokracije/

https://vezjak.com/2016/12/11/manipulacija-po-mariborsko-o-pravem-in-nepravih-plebiscitih/

https://vezjak.com/2016/12/23/vecerova-ekskluziva-in-zupanske-igrice-z-mediji/

https://vezjak.com/2017/04/12/v-mariboru-vse-poti-vodijo-v-rim/

https://vezjak.com/2017/07/19/mediji-ki-branijo-fistravca/

https://vezjak.com/2018/02/02/mariborske-politicne-vojne-z-mediji-primer-rts/

Mariborske politične vojne z mediji: primer RTS

Mesto Maribor nesporno postaja nova politična mikrolokacija zavojevanja medijev. Vsem v državi odgovornim, politiki, državljanom in novinarskemu cehu prepoznavno na očeh. Po zadnji dramatični izkušnji iz mandata Janeza Janše 2004-2008, ko so v roke tega politika kot domine padali npr. RTV Slovenija, Slovenska tiskovna agencija, Delo, Večer, Primorske novice, ob veliki asistenci in molku vpletenih urednikov in novinarjev, se farsa dogaja sredi Maribora.

Našli so se Janševi imitatorji, tudi posnemovalci koprskega župana Borisa Popoviča. Projektu pravijo RTS – v podobi televizije, portala in zdaj še brezplačnika RTS24. Za slednjega bomo kar hitro videli, po kakšni poti stopa.

Vse poti vodijo v RIM

Sramota repeticije je popolna, saj gre za vstajniško ekipo, ki je na oblast prišla z vzkliki proti politikom, kot sta Franc Kangler in Janez Janša. Danes so v percepciji naloge medijev, njihove zlorabe in propagandizmu njuni nadvse zvesti oboževalci.

Najprej k televiziji RTS, ki je nikakor ne gre podcenjevati v njenem dometu. Na svoji strani pravijo, da so prisotni pri vseh znanih televizijskih ponudnikih na področju Slovenije, kar pomeni, da so uvrščeni v osnovne televizijske sheme naslednjih TV ponudnikov: Telemach, SiolTV, T2, A1 ter pri vseh kabelskih operaterjih v Sloveniji. V praksi to pomenijo, da dosegajo gledalce na 80 odstotkov Slovenije. Težava je bolj v poslanstvu, ki ga vidijo, in motivu svojega nastanka.

Seveda, Ujčičeva televizija ima svojo dolgo zgodovino, ki je po nakupu RIM projekta, tesno povezanega s Fištravčevo izbrano ekipo, leta 2017 postala projekt nadvse sumljivega pedigreja. Čeprav bi se v nekih bolj običajnih razmerah v Mariboru lahko veselili, da se je našel investitor in ugledal novo priložnost v mariborski regionalni televiziji, ker bo s tem obogatil regionalni ali celo, kot sami najavljajo, nacionalni prostor, imamo več kot dobre razloge za skepso.

Samohvale iz županovega kabineta

No, že začetni kontekst je v resnici skrajno enigmatičen: kdo so omenjeni investitorji, ki predvsem z azijskim kapitalom vstopajo v mariborsko okolje in v njem odkrivajo nepričakovane potenciale svoje dejavnosti in najbrž tudi zaslužka, kakšni nameni in motivi jih pri tem vodijo? Naš dvom postane še večji, če pomislimo na dosedanjo kompleksno lastniško hobotnico v vrsti podjetij in dejstvo, da prihajajo iz davčnih oaz, njihove odločitve pa se kot rit in srajca ujemajo z željami župana Fištravca in njegove osebne ekipe, ki že po sebi deluje kot privatno podjetje!

Marija Hobotnica brezplačnik

Satirični prikaz novega mariborskega brezplačnika – v avtorstvu legendarne Marije Hobotnice

Da bo po zgledu nekaterih drugih manjših lokalnih medijev tudi RTS uporabljen za volilne in druge potrebe, bi se nam moralo zdeti zelo verjetno in dokazila se počasi nabirajo. Zato nas mora paralelno  begati še neko širše vprašanje: kdo meče in kdo plete mrežo okoli Maribora in s kakšnim namenom? Kako resne so vse te zaenkrat sicer finančno skromne investicije, začenši z letališčem, in kaj točno imajo investitorji od njih? Razen trenutne politične samohvale botrov iz županovega kabineta?

Večer in Igor Selan kot tarča

Zdi se, da od novega leta naprej na televiziji RTS vedno manj skrivajo svoje piarovske in v obrambo občinske oligarhije usmerjene ambicije. Se pravi: z vedno manj skrivaštva pišejo panegirike tamkajšnjemu vodstvu in njegovim odločitvam, racionalizirajo nekatere sporne odločitve in hitijo ustaviti pomisleke. Sploh medijske.

Lep zgled tega sta prispevka z naslovom »Je seštevek več laži enak resnici?« in »Ustvarjanje fake javnega mnenja ali namerno novinarjevo zavajanje?«. V njih novinar po imenu Matej Regent neposredno obračunava z Večerovim novinarjem, ki že dolga leta razkriva vse nečednosti Fištravčeve ekipe, ne edini. V tem je treba časopisu priznati, da odlično opravlja svoje poslanstvo – veliko bolje kot nekateri drugi v primeru Zorana Jankovića ali Borisa Popoviča. Motivacijski moment  prispevkov RTS je  hitro prepoznaven: ustaviti škodljive učinke pisanja Večera. Kaj to pomeni? Da smo se znovaznašli v nekakšni politično dirigirani medijski vojni, ki poteka dvofazno: najprej ustvariš ali osvojiš nek medij, nato z njim napadaš druge medije ali politične nasprotnike.

Pri Janševih trobilih, ki sem jih vedno rad podrobno analiziral, smo lahko naleteli na vse vrste anomalij, tudi na ravni neposrednega novinarskega poročanja. Tudi za medmedijsko in mednovinarsko obračunavanje smo že slišali. Ni hujšega za čast novinarstva od žalostnega opazovanja, kako se oblastnemu škornju predani avtorji spravijo na druge novinarje – ne v imenu resnice, temveč iz prepoznavne propagandistične računice.

Televizija RTS je tu pohitela s svojo inovacijo, a novinarja Večera ni poskušala diskreditirati na podlagi njegovih novinarskih zapisov, temveč kar komentarjev na družbenih omrežjih. Že res, da so mariborske vstaje bile povzročene z mobilizacijo na Facebooku in se akterjem, ki danes vodijo župana Fištravca, to zdi nadvse pomembno okolje za propagando, toda za demantiranje novinarja so imeli številne druge možnosti, ki bi se nanašali na njegove prispevke v časopisu. Raje so izbrali drugačno pot.

Povedano drugače: RTS se je v zgodovino slovenskih medijev vpisala kot tisti medij, pri katerem lahko računate, da bodo gledalcem na ekranu kazali vaše polemike in mimobežne komentarje, ki ste jih morda pustili na Facebooku. V praksi je to v obeh citiranih prispevkih videti takole:

rts24 tv prispevek selan

TV prispevek in TV polemika s Selanom: še nevideni žanr

RTS Selan Pelko fb

Fragment članka RTS24 in fragment TV prispevka: kako nadaljevati polemiko z novinarjem na Facebooku

Antipod Večera

V obeh TV objavah, dolgih tri minute, hkrati pa na portalu, svoje gledalce dobesedno posiljujejo s svojimi razlagami in replikami ob Selanovih komentarjih na Facebooku – ki jih kažejo v obliki screenshotov. Še huje, naravnost se vključujejo v polemike z akterji, kot sta podžupan Sašo Pelko in Mitja Kotnik. Zakaj so presodili, da takšne osebne revanše kogar koli od gledalcev pritegnejo, najbrž sami ne bi znali odgovoriti. Storili bi vsaj delno napako, če bi v tem videli zgolj patologijo obračuna s partikularnim novinarjem. Ker gre za bistveno več: vse bolj kaže, da se želi RTS vzpostaviti kot antipod Večera, kot tisti medij, ki bo na ta način ustavljal preveč nevarno resnico o Fištravčevih rabotah.

Predpostavka je tukaj znova manipulativna: nekomu ne gre za resnico, temveč za njeno relativizacijo. Če odmislimo okraske s pomočjo socialnih omrežij, napadi na Selana precej spominjajo na tiste, ki jih na portalu Ekoper, v obrambo svojega župana, uprizarja njihov odgovorni urednik Sebastjan Jeretič na novinarko RTV Slovenija, Eugenijo Carl. Očitno gre za nov, zelo oseben modus operandi, o katerem bi res moral kaj reči novinarski ceh.

Zdaj še brezplačnik RTS24

Ne le televizija, tudi brezplačniki, ki nastajajo leto pred volitvami, so po definiciji sumljivi projekti: vse razloge imamo domnevati, da s premišljeno agendo. V naši majhni deželici za svoje načrte potrebujete bogat, a dovolj prikriti vir financiranja, morda ščepec oglaševalcev za kamuflažo, in seveda novinarje brez posebnih etičnih zadržkov. Zaradi ohlapne medijske zakonodaje in prevelike tolerance ceha imamo pri nas s tem že omenjene bogate izkušnje, nenazadnje jih je uporabljal Franc Kangler s svojim Mariborskim Utripom, najbolj razvpito pa znova Janša s svojima izdajama Slovenskega tednika in Ekspresa. Prej omenjeni bizarni kapitalski vložki azijskih in drugih vlagateljev, s katerimi nas želi fascinirati župan Maribora s svojo čudežno oligarhično strukturo, so vsi po vrsti nenavadni, nelogični in ekonomsko neupravičljivi. Že iz tega dejstva vidimo, da obstajajo nek drugi razlog biti naštetih projektov.

Leto novih volitev

Da bi smeli nek medij označiti ali zanj posumiti, da ima status političnega glasila, mora najbrž biti izpolnjen najmanj eden od treh pogojev: s politiki, stranko ali politično interesno skupino povezan izdajatelj, lastnik in  finančni viri, da je politično ustrojena in naravnana njihova medijska vsebina ter da je takšen, tovrstno propagandističen, tudi namen njihovega delovanja ali celo nastanka.

Za omenjeno televizijo in brezplačnik lahko ob začetku izhajanja nesporno ugotovimo, da izpolnjujeta najmanj prvi pogoj, medtem ko bo zadnja dva potrebno še podrobneje dokazovati, kot smo storili zgoraj, navzlic velikemu številu upravičenih dvomov. Denimo: če televizija in brezplačnik ne bosta ekonomsko vzdržna, smemo nesporno sklepati, da je namen skrit v čem drugem, nikakor ne v medijsko navdihnjeni karitativnosti. In če v ozadju zaznavamo ljudi iz Fištravčevega kluba, za katerega ves čas vemo, da v resnici vodi občino, sicer ob žegnju župana, iz tega najbrž sledi pričakovanje, da bo tudi vsebina, ne samo namen, prirejena željam in potrebam občinske elitne »vstajniške« enote. Kar v letu volitev lahko pomeni le željo po novi zmagi.

Voljni uredniki in novinarji

Fištravčev brezplačnik si z Janševimi, recimo, deli marsikaj skupnega. To, da za politično glasilo potrebuješ voljne urednike in novinarje, brez moralne dignitete. Razliko vidim še v tem, da je Janševa medijska vojna vedno bila motivirana fantazmatsko, dominacija nad mediji je bila stvar prepričanja v to, da mora zmagati »naša« resnica. Pri Fištravcu zaznavam le pragmatično oportunost brez patologije: ne gre za obsesivno naravnanost, v ospredju je nadzorovanje škode, nevtralizacija »slabih vesti«, ki jih s razkrinkavanjem afer in nesposobnosti obelodanjata predvsem Večer in Dnevnik, z vrinjanjem »dobri vesti«, ki bodo učvrstile sedanjega župana kot garanta »pozitivne« mariborske identitete.

Zato pričakujem, da bo brezplačnik RTS, ki bo kmalu začel izhajati na 14 dni, sledil dvema agendama, širši in ožji. Pri prvi bo šlo za mimikrijo propagandizma z ustvarjanjem ustvari vtisa, da je v Mariboru vse v najlepšem redu, da moramo biti na mesto ponosni in spregledati tudi kakšno občinsko napako, pri ožji pa za neposredno »damage control« z elementi reševanja lika in dela vpletenih. Zanimivo bo spremljati, če se bo vojna med novinarji in še zlasti proti Večeru začela odvijati tudi v brezplačniku, kjer je njegov odgovorni urednik postal Dejan Pušenjak, še pred kratkim urednik prav pri mariborskem dnevniku.

Frandrej Fištrangler in medijska sla

Nerodnost uporabe mimikrije in zanikanja vpletenosti, v katero se je po nujnosti ujel tudi Janša, je hitro prepoznavna: dolgo časa se pač ne morete pretvarjati, da instrumentalizacija medija ne služi vašim političnim agendam. Če si je loža mariborskega župana zaželela zgolj novega trobila zase, ker trpi ob nenehnih razkritjih svojih hobotniških nečednosti v drugih medijih, bo pač zanesljivo v nekem trenutku mogoče ugotoviti na ravni vsebinskih sporočil.

Primer Janše in stranke SDS nam kaže, da gre pri tem vedno za splošno presojo: političnih bitk ni mogoče izboriti brez medijskih učinkov. Zanjo v drugem koraku stoji ugotovitev, da morate ljudstvo tako ali drugače zmanipulirati v smeri svojih želja, preveč nevarne informacije o sebi pa ustavljati in nevtralizirati. Če se bo nekoč pokazalo, da Fištravec počne ravno to, in že se kaže, bo kot ti. vstajniški župan še na enem področju zarinil nož v hrbet občank in občanov – namesto glasnika njihovih zahtev bo obveljal za nekoga, ki jih je za ozke osebne politične in volilne potrebe sramotno izdal. Vendar ljudje niso neumni: zdaj že prav dobro vedo, kdo je Frandrej Fištrangler.

Več:

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

DNS, kaj pa brezplačniki?

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Halo? Županovi prsti, ki kažejo na odgovornost medijev

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

Kako kot novinar in medij pomagati mariborskemu županu Andreju Fištravcu v nezavidljivi situaciji sredi razpredene kadrovske hobotnice, začrtane s pomočjo »ekipe«, kot ji novinarji največkrat pravijo, zdaj ko nečedne rabote ugrabljene občine vedno bolj udarjajo v javnost? Kako se šefu mesta in njegovim postaviti v bran, če nimaš profesionalnih zavor?

Franc Kangler je to počel z izbranimi novinarji in lokalnimi brezplačniki. Fištravec ima srečo: po eni strani mu pod prste zelo podrobno gleda Večer, Radio Maribor in morda še kdo, a večine lokalnih in še manj nacionalnih medijev mariborske zgodbe žal ne pritegnejo dovolj. S sumljivimi lastniškimi igricami, s katerimi so z županom povezani investitorji z Deviških otokov kupili televizijsko postajo RTS, že lahko slutimo, da si bo župan omislil še svoje trobilo in storil vse, da iz sebe naredi osebo, dostojno imena Frandrej Fištrangler.

Spodnji primer je morda majhen, a slikovit: ko je treba, županu na pomoč stopita spletni strani lokalec.si in mbreport.si. Kako sta to storili?

Najprej k zgodbi. Zadnji protest delavcev Nigrada, ki po petih menjavah direktorjev, samo od leta 2014, milijonski izgubi in nenehnem vmešavanju izgubljajo potrpljenje, je najbrž županovim izbrancem spravil cmok v grlo, saj jih je spomnil na to, kako njihov ugrabljenec postaja podoben tistemu, proti kateremu so se sami borili. Protest Nigrada je bil dejansko repriza vstajniških dogodkov, kjer sta samorazkrita voditelja vstaj, danes del ekipe župana, spodbujala podobne trobeče proteste proti Kanglerju. Danes se zgodovina ponavlja kot imitacija: najprej kot tragedija, potem kot farsa – obakrat s trobljami.

Strobimo ga vun FB Kangler

Legendarna FB stran in akcija, ki so jo ponovili Nigradovi delavci. Vir: FB MBHobo

Številne menjave v občinski strukturi in javnih podjetjih, po razkritju Večera največkrat delo svetovalcev na zaupanje, ki dejansko vodijo občino, namreč niso izraz kakšne posebne zahtevnosti in izbirčnosti pri kadrovanju, ki bi moralo teči po strokovnih in nepolitičnih linijah, na kar se Fištravec, gluh in slep za vse očitke, že od začetka gladko požvižga, temveč postopkov discipliniranja očitno premalo uklonljivih kadrov.

Največkrat celo takšnih, ki so jih nedavno sami nastavili. Zadnji primer napovedane menjave Marka Plečka in novih forsiranj pravovernih kadrov iz občinske strukture je pognal delavce Nigrada na ulice, kjer so s kroženjem okoli občinske stavke dali vedeti, da imajo teh vpletanj na dnevni ravni dovolj. Hkrati pa pokazati, da je duh vstajništva še živ.

Finančna stabilizacija kot priložnostni bullshit

Fištravec je na protest več kot 100 delavcev odgovoril med drugim z nenavadnim bullshitom:

Je pa neizpodbitno dejstvo, da je ravno občina s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja, kar bo počela tudi v prihodnje. To smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili, zato menimo, da ni zakonske, še manj vsebinske podlage za stavko ali za protest.”

Ko so ga Večerovi novinarji vprašali, v čem se kaže ta stabilizacija, odgovora niso prejeli. Le nekaj tednov nazaj smo lahko prebrali, med drugim, da je Nigrad v zelo kratkem času pridelal več kot 1 milijon evrov izgube.

Kaj boš torej storil, če želiš medijsko zaščititi župana? Naslednje: poudaril boš županove argumente (ali »argumente«) in minimiziral nasprotne. Naj takoj povem, da sta zapisa, ki ju omenjam spodaj, dobesedno identična – celo objavljena sta v isti sekundi, prvi na strani mbreport.si in drugi na lokalec.si.

Prvemu načelu je zadoščeno že v naslovu:

PROTEST: Zaposleni na Nigradu se ne strinjajo s stabilizacijo financ podjetja?

Avtor se je torej odločil zasaditi dvom v smiselnost in legitimnost protesta že z naslovnim vprašanjem. Za suho zlato je vzel nekaj, kar objektivno ustreza Frankfurtovemu konceptu »bullshita«, vajo v nakladanju o nekakšni finančni stabilnosti. Česar nihče ne razume in niti ne želi pojasniti. In jo usmeril proti protestnikom – trobečim delavcem Nigrada.

Lokalec Nigrad protest

Začetni del članka na strani Lokalec.si

O zakonskih podlagah za stavko

Celotna vest pod naslovom je nato takšna:

Okrog 40 voznikov avtomobilov je danes v imenu podjetja Nigrad protestiralo pred Mestno občino Maribor, saj, da tako izkažejo podporo v.d. direktorju Nigrada Marku Plečko. Z Mestne občine Maribor pa so sporočili, da ne vidijo razlogov za protest, saj s svojimi aktivnostmi pomembno prispevajo k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad.

Od 240 zaposlenih v podjetju Nigrad, je danes okrog 40 voznikov avtomobilov, na katere so izobesili delovne majice in telovnike, ter s tem opozorili, da želijo, da podjetje Nigrad še naprej vodi Marko Plečko, se je danes v znak protesta peljalo mimo občinske stavbe. Župan Andrej Fištravec sicer ni prišel pred občinsko stavbo, so pa z Mestne občine Maribor odgovorili pisno. Pravijo, da župan “ne nasprotuje različnim oblikam, tudi javnim, izražanja nezadovoljstva oz. prepričanj.”

Pravijo še, da je neizpodbitno dejstvo, da je Mestna občina Maribor s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad d.d., kar bo počela tudi v prihodnje, “kar smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili. Zato smatramo, da ni zakonske, še manj vsebinske, podlage za stavko ali za protest,” so še dodali.

Opozorili so na to, da bo Mestna občina Maribor kljub pritiskom vztrajala, da za denar občanov dobi čim boljše storitve pri izvajanju koncesije, ki jo opravlja podjetje Nigrad d.d.. “Sedanje stanje na tem področju ni zadovoljivo, nezadovoljni so tudi občani, saj podajajo obtožbe glede (ne)urejenih površin v mestu. Marko Plečko ni pripravil dovolj ambicioznega programa dela, zaradi česar župan ni podal soglasja za imenovanje,” so pojasnili.

Ob tem pa so dodali, da s predstavniki zaposlenih vodijo dialog, s ciljem, da bi zagotovili stabilno vodstvo, “ki bo podjetje uspešno vodilo in hkrati izboljšalo izvajanje storitev iz koncesijske pogodbe, pridobilo večji tržni delež izven nje in imelo ustrezno vizijo.”

mbreport fištra nigrad protest

Začetni del članka na mbreport.si. Identičen prejšnjemu

Manipulacija s Facebookom

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je zgornjemu besedilu, ki poudarja predvsem županove ugovore na očitke, na koncu zapisa priključila še manipulacija s komentarji, povzetimi s Facebooka, objavljenimi pod omenjeno vest.

V čem je trik? V tem, da skupaj zložiš  komentarje, ki ti ustrezajo, ostale pa vržeš ven. Potem v integralnem delu besedila nastane tole:

Lokalec FB podpora

Selektivni izbor odzivov na Facebooku kot integralni del članka: v podporo županu in proti protestnikom

Kdo stoji za tem?

Kontakti v kolofonih in razvid medijev nas pripeljeta do Boštjana Lesjaka kot odgovornega urednika, ki je po vsem sodeč tudi ustanovitelj podjetja BK TV d.o.o., s sedežem v Selnici ob Dravi oziroma na Tržaški v Mariboru.

MBREPORT.SI in LOKALEC.SI, če smo konkretnejši, sta v razvidu medijev prijavljena pod podjetjem SPOT, Oglaševanje Boštjan Lesjak s.p., s sedežem na Mariborski cesta 12a v Mariboru.

Več:

Kako postati direktor Nigrada

Fištravčev družinski klub je naša stvar

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

IZTROBLJENJE, sonet

Zrel Fištra je, da »vun se ga iztrobi«,
odšla mu trobit avtov je parada.
Iztrobljenje koristna je navada,
župan naj sliši, ki se skriva v sobi

in čudi se: »Kaj raja bi sploh rada,
razlogov ni za tokratno povorko!«
Zaprl je okno, ker mu je pregorko,
»vun trobijo« mu delavci Nigráda.

Že dolgo tonejo v veliki zgubi,
problemov kup okoli njih se zgošča,
a Fištri se ukvarjat’ s tem ne ljubi.

»Razloga ni,« ponavlja kakor plošča
obnaša se, kot da je padel z Marsa.
Iztrobljenje ponavlja se kot … farsa.

Slovenski nejeverni Tomaži: Velázquez bi se le čudil

Najbrž je tole morda ena boljših in vsekakor najbolj slikarskih primer pravosodne bede in naše ponižnosti v aktualni Sloveniji.

Predstavljajte si torej naslednje: imate domnevnega ljubitelja lepe umetnosti, podjetnika, ki obožuje klasične slikarje, s katerimi si opremi stene prestižne vile. Denarja nima dovolj, zato nabavlja ponaredke. Imate zapriseženega cenilca, ki z lahkoto, ne prvič, potisočeri ocenjeno vrednost ocenjenih ponarejenih umetnin, da bi prvemu domnevno omogočil astronomski kredit. Imate nadzornika te banke, ki je tudi nepričakovani ljubitelj umetnosti, in kot deus ex machina kot novi lastnik taiste umetnine čez leta odnese k sebi domov.

Ko je krog primopredaj res sklenjen, so čisto vsi zadovoljni: nikomur od vpletenih se ni skrivil niti en samcat las. Vsi na položajih se najbrž lahko posmehujejo državi, ki jim je to omogočila. Španski baročni slikar Diego Velázquez bi se, če bi še živel, najbrž debelo čudil tej groteskni tvorbi po imenu Slovenija, v kateri je ponaredek z njegovim podpisom na koncu enkrat več razkrinkal, v kako presneto mizernem, pravno nedelujočem sistemu živimo. Ne vemo, kaj od tega dvojega, skrivno življenje njegovih fejkov ali razpuščena država, bi ga vznemirilo bolj.

Velazquez Delo Riemer Marinšek

Iz Urbančičevega prispevka na spletnem Delu

Trgovina s ponaredki

Kdo torej nastopa v tej slikarski paraboli? Prvič, podjetnik Franc Riemer in njegov neodplačani 7,5 milijona evrov vreden kredit. Drugič, zapriseženi sodni cenilec umetnin Janez Mesesnel, ki je za potrebe odobritve kredita prvemu s podpisi overjeno omogočil, da so menda neponarejeni »Velázquez«, »Rembrandt« in »Cézanne« v takrat Riemerjevi lasti vredni skupaj 10,5 milijona evrov. Tretjič, mariborski odvetnik Igor Marinšek, vidni član SDS, ki je zablestel skupaj z Janezom Janšo kot nekdanji izvršni direktor Mobitela in predsednik nadzornega sveta NLB, ki je omenjeni kredit odobrila. Tudi povezan z zgodbami njenih slabih kreditnih naložb in pred leti zaslišan kot priča pri delu Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu.

Finale slikarskega trilerja se je zavrtel v petek, 23. junija 2017, v prostorih Narodnega muzeja Slovenije, kjer se je odvila licitacija. Kot je zapisal Vojko Urbančič v Delu, tam v vsega 15 minutah nismo doživeli osrednje muzejske ustanove, pač pa trgovino s ponaredki. Marinšek je kot bivši nadzornik banke NLB kupil delo s podpisom Diega Velázqueza z naslovom Nejeverni Tomaž – sliko je Mesesnel ocenil na osem milijonov, Riemer pa je na podlagi te cenitve in zastave umetnine prejel omenjenih 7,5 milijona evrov kredita. Pri NLB.

Nekaj minut kasneje je, poročata Aleš Perčič in Katja Cimermančič v Financah, kupil še ponarejenega Rembrandta: če je za prvega odštel 11.000 evrov, je na koncu za drugega dražil do 19.000 evrov. Skupaj je torej za dve od treh ponarejenih slik plačal 30.000 evrov. Motiv ni znan, očitno le želja po dekoraciji prostorov:

Marinšek nam je ob omembi možnosti nakupa obeh slik za potrebe Riemerja, s katerim sta na dražbi celo skupaj sedela, to zanikal in povedal, da bosta poslej viseli v njegovi odvetniški pisarni.

Skratka, kupec se je zanimal »za lastno zbirko in ne kot posrednik«. Podatek, ki bo hitro preverljiv z obiskom njegove pisarne. Če bi koga zanimalo.

Finance Riemer Marinšek

Naslov prispevka v Financah, ki so prispevali tudi video prispevek spodaj

Državljani častijo

Seveda nihče ne pravi, da je Marinšek neposredno vpleten v odobritev kredita. Saj vemo: nadzorniki tega ne počnejo. Je povedal sam. In menda je bil kredit odobren julija 2009, slab mesec po tistem, ko današnji mariborski odvetnik, še pravi, več ni bil nadzornik. A takšen detajl je najbrž povsem nepomemben za siceršnji umetniški vtis parabole, kajti v tej pomenov polni komediji dell’arte so na koncu, kot rečeno, nasmejani vsi: preiskava zoper Mesesnela je v tem in drugih primerih bila zavržena. Po nekaterih podatkih so se postopki ustavili tudi proti Riemerju. Marinšek je, neodvisno od bančnih lukenj, čvrsto v sedlu in danes mariborski odvetnik. Na svojem domačem naslovu ima, ne posebej presenetljivo, prijavljeno podjetje, ki se ukvarja s prevozništvom in transportom. No, njegovi interesi so evidentno zelo široki, ne le odvetniški ali umetniški.

Še več kot to, pred kratkim je časnik Večer poročal o tem, da je Marinška za skupščino Nigrada angažiral mariborski župan Andrej Fištravec. Tisti gospod s klobukom, ki je iz mariborskih vstaj naredil karikaturo, sebe pa dostojnega enakovrednega naslednika svojega predhodnika. Mariborska občina je ljubitelja slikarstva angažirala kot predsednika omenjene skupščine:

Marinšek je namreč nekdanji predsednik mestnega odbora SDS, nekdanji mestni svetnik te stranke in predsednik nadzornega odbora NLB v času vlade Janeza Janše. Zato se špekulira, da je mariborski župan Andrej Fištravec na ta račun dobil podporo SDS pri projektu sortirnice , kar je Marinšek včeraj za Večer kategorično zanikal.

Kreditni manko nekaj milijonov, ki je nastal v NLB, pa je tako ali drugače spet postal stvar sanacije davkoplačevalcev. Če to ni že skoraj popoln scenarij, kako podpreti umetnost neposredno iz naših žepov?

Slovenske prakse v času nejevere

K dejstvu, da se v tej zgodbi nikomur ni skrivil las, dodajmo še dvoje. Tožilstvo je menda obupalo tudi nad pregonom ponarejevalcev. In nato, za nameček in čisto za konec, kot ugotavlja sodni cenilec Pavel Toplak, pri nas nepričakovano ponarejenih umetnin ne izločamo ali uničimo, temveč jih bizarno znova ponujamo trgu:

»Nenavadna je slovenska praksa, da se skozi stečajni postopek izdelke vrača na trg, da bi poskušali napolniti tisto, kar manjka v stečajni masi. V sosednjih državah, kot mi je znano, take zadeve zaseže policija ali finančna uprava. Ko se pojavi blago, ki je predmet prekrška, se s tem ukvarjajo tožilstvo, kriminalisti in drugi pristojni državni organi,« pravi Toplak. Kot zgleden primer ravnanja s ponaredki sogovornik omeni Hrvaško, kjer sporna umetniška dela zaseže policija in jih uvrsti v policijski muzej. Na tej podlagi pa potem izobražujejo strokovno in laično javnost.

Potrebovali smo (tudi) fejkanega Velázqueza, da bi enkrat več ugotovili, kaj smo. Pred nami se je odvrtela še ena parabola o Slovencih, ki nejeverno vse prenesejo. In vse pošteno plačajo iz svojega žepa, saj organi pregona in sodišča pač ne naredijo svojega. Sicer le po naslovu, toda kot državljani smo naslovni junaki Velázquezove nepristne slike, domnevno z motivom skušnjave svetega Tomaža. Kar je skušnjava za ene, je za druge prekletstvo.

Ni velika novica, ker je podobnih in še večjih precej. In če so pri njih omagali mediji, zakaj ne bi pri tej, manj pomembni. Za vse Tomaže, ki potrebujejo kredit, sodnega cenilca, kakšnega Rembrandta in končno odvetnika, pa bo verjetno delovala vzpodbudno: v Sloveniji so popolnoma varni.

 

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Si je mariborski župan s svojo ugrabiteljsko ekipo čisto zares zamislil še svoj skoraj zasebni medij? Je stopil na pot Janševega razumevanja razmerja med politiko in mediji, po katerem si je treba, če o tebi ne poročajo dovolj naklonjeno, s silo in mečem izboriti svojo medijsko resnico? Kar lahko, ker se pač resnica ne ravna po tebi, pomeni le to, da si podrejaš že obstoječe in ustanavljaš svoje?

Fištravcu so nekateri portali in lokalne televizije že vidno naklonjeni. Ni jih težko razbrati: to so tisti, ki jih njegova ekipa venomer cirkulira na svojih socialnih profilih. Trn v peti ostaja predvsem kritičen Večer. In prav ta časopis je danes poročal o možnosti, da se župan preko svojega paradnega (trojanskega?) konja, prvega nadzornika občine Borisa Bobka, podaja na takšno pot. Srečko Klapš je namignil:

Drugi pa opozarjajo, da bi lahko iz studia sredi mesta, če bo v rokah kitajskih vlagateljev, ki so tako in drugače prepleteni s Fištravčevo ekipo, nastal medij, naklonjen aktualni mestni oblasti.

Čudežna firma, ki stoji za trenutnim nakupom lokalnega medijskega velikana Tele 59 z blagovno znamko RTS, ki je v stečaju, sliši na ime »Rim projekt«. Direktor tega podjetja je Boris Bobek, ki si bo letošnje leto dobro zapomnil kot silno uspešno: ne samo, da je očitno v tesni navezi z župansko garnituro kot prvi nadzornik občine, letos je postal tudi direktor Aerodroma Maribor. Zdaj se poteguje, da bo s pomočjo azijskih lastnikov v ozadju morda kupil še omenjeno lokalno televizijo.

RTS nakup Bobek Večer

Klapšev članek v Večeru o novi azijski investiciji – tokrat v televizijo

Kitajski investitorji, ki izginjajo v noč

Očitno je, da župan s svojimi pribočniki iz vstajniških vrst, ki dejansko vodijo občino, spretno gradi oblake visokih pričakovanj na podlagi kitajskih investitorjev, katerih dejanski projekti nikakor ne zaživijo. Še več, večkrat se zdi, da služijo kot dimne piarovske zavese, kakršna je bila obljuba, še vedno neizpolnjena in nikoli do konca pokopana, da bo Maribor dobil tovarno baterij. In glej ga zlomka, isti Chen Yinshen, ki je svečano pred kamerami obljubil 300 novih zaposlitev in v Večeru objavil prosta delovna mesta zanjo, je zdaj po poročanju Večera nenadoma skrenil z začrtane poti – zanima se za nakup televizije. V Klapšovem članku beremo, da si je skupaj z Bobkom že ogledoval prostore in televizijsko opremo.

Inscenacija, kako se azijski investitorji motovilijo po Mariboru in se odločajo zdaj za prvo, potem drugo in naposled tretjo investicijo, ne da bi resnično začeli z njo, postaja iz dneva v dan vedno bolj tragikomična. Edino logično vprašanje je, kakšnega izvora je tistega nekaj denarja, ki ga uspejo ti investitorji vendarle nameniti za kakšen neposrečen projekt; Tele 59 naj bi sicer pred tedni že bil kupljen s strani televizije TV3 v višini 1,118.466 evrov, a se po domnevah Večera obeta končno lastništvo azijskim vlagateljem.

Vojna proti Večeru

Lanskega decembra sem pisal o posebnih preventivnih metodah, ki si jih je privoščil mariborski župan ob selektivnih vabilih na tiskovno konferenco o prodaji Aerodroma Maribor:

Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.

Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.

Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.

Mariborski leteči cirkus

Kmalu utegnemo videti, ali se za napovedano megalomansko investicijo v mariborsko letališče skriva nateg kolosalnih dimenzij. Zaenkrat kaže slabo, direktor družbe SHS Aviation iz Hongkonga je že za konec marca najavil prihod dveh airbusov 320, ki ju kar ni, letos naj bi iz Maribora leteli na 11 rednih linijah, novi lastniki pa želijo na letališču pustiti za več kot 300 milijonov evrov investicij in odpreti 3000 delovnih mest. Stroka je že povedala, da takim pravljicam ne verjame.

Že skoraj obskurno je, da je župan s svojo ekipo ob zadnjem uradnem obisku Kitajske teden nazaj lobiral za letalsko linijo pri obisku Xiana, devetmilijonskega mesta v provinci Shaanxi. Takšno povezavo omenjajo namreč novi lastniki letališča. A ob prihodu domov Fištravec ni znal povedati prav nič konkretnega o možnem dogovoru.

Vsak dan bolj se zdi verjetno, da smo priča bizarnemu »mariborskemu letečemu cirkusu«, čudnim lastniškim in hobotniškim povezavam, kakršne smo že videli, le da pod Kanglerjem kapital ni prihajal od drugod, v danem primeru pa prihaja skoraj izključno iz tujine. Zaenkrat sta otipljiva le dva učinka: prvi je, da ni učinkov, da ni uspešnih investicij, da je zgodovina investicij v njegovih dveh mandatih prejkone seštevek polomij. Drugi je v tem, da mariborski župan paradira naokoli, išče točke popularnosti zase za umetniški vtis in govori o velikih projektih, vmes pa se samorazgaljajoče pohvali, kako so piarovski učinki 20 potovanj na Kitajsko že po sebi več vredni od realnega stroška poti.

Za to namreč v resnici gre: za ustvarjanje javnega videza, da je uspešen in da se močno trudi. A je prej videti kot poskus preslepitve občank in občanov. Težava se bliža z nezadržno hitrostjo in sorazmerno z bližino volitev: tako goste megle ne bo mogel neskončno dolgo prodajati niti v primeru, če bo kupil deset televizij zase.

Več:

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.

Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.

Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.

Avtokracija mestnega vrha

Odgovorna urednica Večera je dan po tiskovki, 22. decembra, v Večeru napisala ogorčen komentar, v katerem je Fištravčevo dejanje primerjala z ravnanji poljskih in madžarskih oblasti. V prispevku z naslovom »Mediji, kot jih hoče Fištravec«, je Katja Šeruga spomnila na nedopustno in arogantno ravnanje nekoga, ki je celo doktor sociologije in celo vstajniški politik:

V žaru boja, kako bo obračunal z Večerom, ki je naplavil avtokratske, nedemokratične in arogantne reakcije mestnega vrha, ki bi jih obsodil vsak doktor sociologije in vstajniški politik, je pozabil, da je na volitvah izvoljeni politik, ki odgovarja javnosti.

seruga-mediji-fistravec

Odgovorna urednica Večera v svojem članku o tem, kako je doktor sociologije postavil Slovenijo tja, ker nikoli ni bila: v vzhodno Evropo

Čeprav je mestni piar sprva skušal zadrego prevaliti na sklicevanje na »tehnično napako«, je hitro postalo jasno, da gre za elementarno laganje. Odgovorno urednico je malce kasneje isti dan poklical kar sam Fištravec in ji dal naravnost vedeti, da je bila selekcija medijev izrazito premišljeno dejanje. Dejal ji je, citiram:

»Sklepali smo, da imate že tako več kot dovolj informacij o tem poslu«.

Svoj prvovrstni cinizem je nato nadgradil s pričakovanjem, da se pogovarjata »off the record«, nato je pogovor prekinil, ko mu je postalo jasno, da te vljudnosti v danem kontekstu ne more biti deležen.

Selektivno vabilo novinarjev je obsodilo tudi Društvo novinarjev Slovenije. Čeprav jim je bil podatek znan, so v njem pozabili omeniti, da novinarji Večera niso ostali edini brez vabila na občinsko tiskovko: to se je zgodilo še najmanj novinarju Dnevnika.

Županovi mojstri sprenevedanja

Po Večerovem komentarju in obsodbi DNS so na mariborski občini verjetno dolgo tehtali, kako se izvleči iz primeža obtožb, da ne razumejo osnovnih principov delovanja in vloge medijev. Njihova manipulativnost se je spomnila naslednjega manevra – pozicijo so nadgradili z dodano zgodbo, češ Večer je pred tem zlorabil njihovo zaupanje, vnaprejšnji dogovor o ekskluzivnem poročanju, ki ga bodo deležni. Mimogrede so ošvrknili še DNS, ki ga sicer vodi Večerova novinarka, ker da jih društvo ni povprašalo za mnenje. Takole je o reakciji županstva poročala STA (via Delo):

Na mariborski občini so po drugi strani pojasnili, da je časnik Večer pri zgodbi prodaje Aerodroma Maribor zlorabil zaupanje. “Kljub dogovoru, da bodo imeli na tej zgodbi ekskluzivo, ki pa ne more biti v škodo drugih medijev, so objavo naredili dan pred dejansko izvedbo transakcije oz. nakupom. To je bilo po naši oceni nekorektno in v nasprotju z interesom obveščanja javnosti, saj so s tem ostale medije potisnili v neugoden položaj in to situacijo smo včeraj s podajo informacij drugim medijem uravnotežili,” so povedali za STA.

Poudarili so, da bo Mestna občina Maribor skladno z zakonodajo vedno posredovala vse informacije medijem in Večer pri tem ni izjema. “Žalosti nas dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) pri nas sploh ni preverilo, kaj se je dejansko zgodilo,” so še dodali na občini.

Kot medijski uravnoteževalec

Reakcija Fištravčevega elitnega kluba stavi na predzgodovino njihovih selektivnih vabil novinarjem: sklicuje se na specialen dogovor z Večerom. Ne samo, da je s tem mariborski župan menjal svoj alibi (od nekredibilnega cinizma »Mislili smo, da o tem itak že vse veste« je prešel na argument iz kaznovanja »Niste se držali dogovora z nami, zato smo vas kaznovali«), tak scenarij že po sebi razgalja miselne horizonte, s katerimi dojemajo delovanje medijev: z novinarji se zdilaš, z njimi se dogovoriš za ekskluzive, s tem pa izigraš vse druge medije.

Še več, na koncu poskuša Fištravčev klub celo moralizirati z vidika postavljanja v kožo nekoga, ki skrbi za uravnoteženo poročanje vseh medijev: ker je Večer domnevno povzročil škodo drugim, se je župan kot medijski arbiter namenil s selektivnim podajanjem informacij za izbrane novinarje »uravnotežiti« nastalo škodo.

Česa tako perverznega se nikoli ni domislil niti Branko Grims, dvakrat na referendumu nagrajeni avtor političnega Zakona o RTV, sicer mojster argumentiranja v potrebi uravnoteževanja domačih medijev!

In kakor da ta manipulativna pojasnitev ne bi bila že po sebi samospodbijajoča: če se z mediji res dilaš za ekskluzivo, potem pač ne moreš stokati, da so preostali mediji neko informacijo prejeli ali objavili kasneje in so s tem oškodovani, saj to možnost dajanje ekskluzive pač že po definiciji vnaprej izloči.

Nova manipulacija in demanti Večera

Fištravčevo prepoznavno zlorabljanje, običajno znamenje slabega piara in nizkih moralnih načel, ima še eno težavo: ne zmore pojasniti, zakaj na tiskovko niso vabili drugih novinarjev, recimo novinarjev Dnevnika. Kajti malo verjetno je, da so bili tudi z njimi dogovorjeni za ekskluzivo: ta bi izključevala tisto z Večerom. Ko manipuliraš, moraš imeti res dobro razvit čut za koherenco v pojasnitvah in argumentih. A včasih so luknje prevelike in jih ni mogoče napolniti.

V današnjem Večeru pa je pod naslovom »Odziv uredništva: Po izključitvi še manipulacije« odgovorna urednica vnovič pojasnila, kako je župan manipuliral. Zanikala je, da bi z njim imeli kakršen koli dogovor o ekskluzivi, da pa je bil njihov novinar deležen naslednje ponudbe o prvi intervjuju z novim lastnikom Aerodroma:

A dejstva so naslednja: nobenega dogovora ni bilo, še najmanj pa takšnega kot ga skuša prikazati občina. Prodajo Aerodroma spremljamo že mesece. Sredi novembra je naš novinar župana vprašal, kaj se s prodajo dogaja. Župan mu je dejal, da posel še ni zaključen, ko bo, pa bo Večer lahko prvi objavil intervju z novim lastnikom Aerodroma. In to je ta, kot ji rečejo na občini, ekskluziva.

Trgovanje z ekskluzivo

V nadaljevanju Šerugova pravilno opozarja na premestitev, s katero je župan varal: nikoli ni bilo dogovora o poročanju, kdaj in kako bo letališče prodano, niti o kupnini ali čemer koli, povezanem s poslom. Pred objavo prispevka sta župan in njegov svetovalec tudi bila izzvana, da prodajo komentirata: za objavo prispevka sta torej vedela še pred objavo domnevne ekskluzive. Trgovski pristop k medijem se ni izšel.

Še bolj se zaplete, ko poskušamo ponudbo o intervjuju z novim lastnikom in ne celoten zapis o prodaji letališča razumeti kot nekaj, kar ima tak status. Prvič, iz povedanega ne izhaja, da bi tak dogovor res bil sklenjen: župan je takšno »ponudbo« lahko novinarju le navrgel. Če je imel ob tem, pričakovanja, da bo Večer pisal po njegovem diktatu in na način, kot je njemu ljub, se je vsaj v tem primeru uštel. In znova pokazal, kako zgrešeno in politikantsko dojema delovanje medijev.

aerodrom-prodan-trije-milijoni-vecer

Članek, ki je očitno vznemiril župana in ga spodbudil k selekciji pri vabilih novinarjem

Še hujše posledica tega podatka je naslednja: na četrtkovi tiskovki je Fištravec ponavljal, da mestna občina s to prodajo nima nič, da gre za zasebni sektor, da njegov nadzornik ni v konfliktu interesa, čeprav je Bobek hkrati prvi nadzornik obenem direktor podjetja Rim projekt, ki je kot posrednik prodajalo Aerodrom – zakaj ga ni neposredno prodala Delavska hranilnica, je tudi intrigantno vprašanje.

Tudi če ne bi bilo bizarno po sebi, da se nek župan dogovarja za ekskluzive, je z vsebino tega dogovora spet stopil na mino: ne moreš hkrati trditi, da občina s prodajo letališča nima nič, se pretvarjati, da ne poznaš nobenih podatkov, obenem pa novinarjem ponujati bonbončkov v obliki »zrihtanega« intervjuja z novim lastnikom.

Fištravec kot Kangler

Najbolj trpka izmed vseh izkušenj, še zlasti vstajniška, pa je naslednja: novi župan že nekaj časa postaja na las podoben prejšnjemu, nič-več-vstajniški torej tistemu, ki so ga vstaje odnesle. Namesto kangleristov smo dobili novokangleriste, ki jih je na Kanglerju evidentno motilo predvsem to, da niso sami pri koritu.

Aprila 2012 sem pisal o tem, kako je Kangler odpovedal Večeru naročnino; žal ne vem, kako je s tem stanjem danes pod vladavino Fištravčevih novokangleristov. V 7D je takrat svoje dejanje tudi obširno pojasnil v nekem pismu bralcev:

Zaradi večkratnega neobjektivnega in enostranskega poročanja časnika Večer, sem se odločil, da prekinemo naročnino, o čemer sem tudi osebno obvestil odgovornega urednika. Vaše “šale” o tem, da z odpovedjo naročnine sistematično spodkopavam eno redkih še vedno kar uspešnih gospodarskih organizacij v Mariboru, pa ocenjujem kot zatiskanje oči. Zaradi upadanja strokovnosti in objektivnosti nekaterih novinarjev Večera bi se namreč moralo zamisliti vodstvo organizacije, saj številne odpovedi naročnine Večera, po mojih informacijah, niso samo posledica kriznih časov, temveč upada kakovosti.

V nekem drugem prispevku v maju 2012 sem naštel, katere novinarje Večera tedanji župan najbolj sanja in katere tipe manipulacij še zlasti uporablja:

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Danes Kangler na svojem tviter računu prešteva pozive na sodišče in jih zlaga v svojo novo konspiratološko tortico, namesto da bi vse »dokazal na sodišču«, kot je obljubil, Fištravec pa z naglimi koraki, vsaj v odnosu do medijev, stopica po njegovi poti.

P.S. In ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, the-best-manipulations-of-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostalo bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.

Več:

Kangler odpove naročnino

Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov

kangler-obvestila-sodisce-tvit

Franca Kanglerja tožba nad zasutostjo z vabili na sodišče