::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Si je mariborski župan s svojo ugrabiteljsko ekipo čisto zares zamislil še svoj skoraj zasebni medij? Je stopil na pot Janševega razumevanja razmerja med politiko in mediji, po katerem si je treba, če o tebi ne poročajo dovolj naklonjeno, s silo in mečem izboriti svojo medijsko resnico? Kar lahko, ker se pač resnica ne ravna po tebi, pomeni le to, da si podrejaš že obstoječe in ustanavljaš svoje?

Fištravcu so nekateri portali in lokalne televizije že vidno naklonjeni. Ni jih težko razbrati: to so tisti, ki jih njegova ekipa venomer cirkulira na svojih socialnih profilih. Trn v peti ostaja predvsem kritičen Večer. In prav ta časopis je danes poročal o možnosti, da se župan preko svojega paradnega (trojanskega?) konja, prvega nadzornika občine Borisa Bobka, podaja na takšno pot. Srečko Klapš je namignil:

Drugi pa opozarjajo, da bi lahko iz studia sredi mesta, če bo v rokah kitajskih vlagateljev, ki so tako in drugače prepleteni s Fištravčevo ekipo, nastal medij, naklonjen aktualni mestni oblasti.

Čudežna firma, ki stoji za trenutnim nakupom lokalnega medijskega velikana Tele 59 z blagovno znamko RTS, ki je v stečaju, sliši na ime »Rim projekt«. Direktor tega podjetja je Boris Bobek, ki si bo letošnje leto dobro zapomnil kot silno uspešno: ne samo, da je očitno v tesni navezi z župansko garnituro kot prvi nadzornik občine, letos je postal tudi direktor Aerodroma Maribor. Zdaj se poteguje, da bo s pomočjo azijskih lastnikov v ozadju morda kupil še omenjeno lokalno televizijo.

RTS nakup Bobek Večer

Klapšev članek v Večeru o novi azijski investiciji – tokrat v televizijo

Kitajski investitorji, ki izginjajo v noč

Očitno je, da župan s svojimi pribočniki iz vstajniških vrst, ki dejansko vodijo občino, spretno gradi oblake visokih pričakovanj na podlagi kitajskih investitorjev, katerih dejanski projekti nikakor ne zaživijo. Še več, večkrat se zdi, da služijo kot dimne piarovske zavese, kakršna je bila obljuba, še vedno neizpolnjena in nikoli do konca pokopana, da bo Maribor dobil tovarno baterij. In glej ga zlomka, isti Chen Yinshen, ki je svečano pred kamerami obljubil 300 novih zaposlitev in v Večeru objavil prosta delovna mesta zanjo, je zdaj po poročanju Večera nenadoma skrenil z začrtane poti – zanima se za nakup televizije. V Klapšovem članku beremo, da si je skupaj z Bobkom že ogledoval prostore in televizijsko opremo.

Inscenacija, kako se azijski investitorji motovilijo po Mariboru in se odločajo zdaj za prvo, potem drugo in naposled tretjo investicijo, ne da bi resnično začeli z njo, postaja iz dneva v dan vedno bolj tragikomična. Edino logično vprašanje je, kakšnega izvora je tistega nekaj denarja, ki ga uspejo ti investitorji vendarle nameniti za kakšen neposrečen projekt; Tele 59 naj bi sicer pred tedni že bil kupljen s strani televizije TV3 v višini 1,118.466 evrov, a se po domnevah Večera obeta končno lastništvo azijskim vlagateljem.

Vojna proti Večeru

Lanskega decembra sem pisal o posebnih preventivnih metodah, ki si jih je privoščil mariborski župan ob selektivnih vabilih na tiskovno konferenco o prodaji Aerodroma Maribor:

Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.

Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.

Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.

Mariborski leteči cirkus

Kmalu utegnemo videti, ali se za napovedano megalomansko investicijo v mariborsko letališče skriva nateg kolosalnih dimenzij. Zaenkrat kaže slabo, direktor družbe SHS Aviation iz Hongkonga je že za konec marca najavil prihod dveh airbusov 320, ki ju kar ni, letos naj bi iz Maribora leteli na 11 rednih linijah, novi lastniki pa želijo na letališču pustiti za več kot 300 milijonov evrov investicij in odpreti 3000 delovnih mest. Stroka je že povedala, da takim pravljicam ne verjame.

Že skoraj obskurno je, da je župan s svojo ekipo ob zadnjem uradnem obisku Kitajske teden nazaj lobiral za letalsko linijo pri obisku Xiana, devetmilijonskega mesta v provinci Shaanxi. Takšno povezavo omenjajo namreč novi lastniki letališča. A ob prihodu domov Fištravec ni znal povedati prav nič konkretnega o možnem dogovoru.

Vsak dan bolj se zdi verjetno, da smo priča bizarnemu »mariborskemu letečemu cirkusu«, čudnim lastniškim in hobotniškim povezavam, kakršne smo že videli, le da pod Kanglerjem kapital ni prihajal od drugod, v danem primeru pa prihaja skoraj izključno iz tujine. Zaenkrat sta otipljiva le dva učinka: prvi je, da ni učinkov, da ni uspešnih investicij, da je zgodovina investicij v njegovih dveh mandatih prejkone seštevek polomij. Drugi je v tem, da mariborski župan paradira naokoli, išče točke popularnosti zase za umetniški vtis in govori o velikih projektih, vmes pa se samorazgaljajoče pohvali, kako so piarovski učinki 20 potovanj na Kitajsko že po sebi več vredni od realnega stroška poti.

Za to namreč v resnici gre: za ustvarjanje javnega videza, da je uspešen in da se močno trudi. A je prej videti kot poskus preslepitve občank in občanov. Težava se bliža z nezadržno hitrostjo in sorazmerno z bližino volitev: tako goste megle ne bo mogel neskončno dolgo prodajati niti v primeru, če bo kupil deset televizij zase.

Več:

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Information

This entry was posted on 12/04/2017 by in mariborske,mediji and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: