Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

29/12/201930/12/2019 / Boris Vezjak

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču« lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov.

Stepišnik in Čander: intervju v sobotni prilogi Večera

Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj tistim s posebnim, četudi očitno bolj dolgočasnim okusom: tu je vprašanje položaja intelektualcev v družbi in še bolj, kaj šteje za kritičnost misli (ki se zrcali že v naslovu prispevka »Usodno smo odvisni od kritične misli«), nadalje tega, kako je ta posredovana, kdo so njeni nosilci in komu je pripuščeno biti kritičen, potem razprava okoli uspešne zapuščine EPK in velike krivice zaradi premalo priznanja glede zaslug, pa odnosa do Maribora, njegovega »fenomena« in končno tudi registra tega, kdo je Mariborčan in kako se konstituira tovrstna identiteta.

Tukaj je potem še nič manj razburljivo vprašanje moralne pravičnosti in tega, kdo (lahko) čuti bolečino in jezo. Vem, da kot uvod zveni rahlo sterilno in abstraktno, zato povzemam v enem stavku: rdeča nit vseh naštetih tem je popolnoma nereflektirana pozicija mesta izjavljanja: medija samega in tega, kako ta kreira naša prepričanja in vednost o stvareh.

Register mariborskosti

Ob naštetih bom kakšno topiko prisiljen izpustiti. Intervju, katerega povod je izid Čandrovega deloma avtobiografsko obarvanega romana z naslovom Slepec in zaradi katerega trenutno v javnih nastopih govori lastni fizični oviri, torej slepoti, več kot kadarkoli prej, deloma pa tudi politično obarvan in hkrati povezan z njegovim vodenjem mariborske prestolnice kulture, me je neposredno spomnil na nekatere druge Večerove zapise, v katerih intervjuvanec že nastopa kot Mariborčan. Matija Stepišnik kot spraševalec namreč znova uvaja register mariborskosti: pravzaprav smo lahko privilegirano, tako rekoč in statu nascendi, interpelirani v opazovalca, na kakšen način se takšna mariborskost razvija in dogaja.

Čander ni nič kriv, da je znova doma, pri Anderliču: v Mariboru je rojen, tukaj je obiskoval Srednjo pedagoško šolo, potem odšel na študij v Ljubljano se nikoli ni več vrnil. No, enkrat že: njegovo identiteto so najprej novinarji najdevali in kreirali pri njegovi dve leti dolgi vrnitvi v mesto, ko je prevzel ključno vlogo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture, na podoben način kot so to storili pri Tomažu Pandurju, ki se je vrnil iz Madrida. Kako in zakaj se potemtakem obnavlja in ustvarja identiteta Mariborčana, lahko postane intrigantno vprašanje medijske analize.

Štajerci na začasnem delu drugje

Stepišnik že v podnaslovu na sledi mariborskosti spoznava, da je intervjuvanec »Štajerec na (začasnem) delu v Ljubljani«, nato sledijo naslavljalne deskripcije »Ste Hočan, Mariborčan v Ljubljani, ki se vedno znova vrača. Ki še vedno razmišlja o tem mestu…«, »Z javno napovedano selitvijo v Maribor pa ste napovedali, da se bo vaša zgodba z Mariborom na neki točki spet nadaljevala« in »Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil.«

Težava ni v tem, da Čander ne bi bil Mariborčan, temveč v urednikovi forsirani artikulaciji mariborskosti tistih, ki so sicer odsotni, ampak ves čas »naši«; ta me je spomnila na zapise Melite Forstnerič Hajnšek, konkretno npr. na besedilo »Od mladega upa do aduta generacije« (Večer, 18. oktober 2010), Čandrov portret pred prevzemom funkcije. Nekoga, ki bo mesto skozi EPK postavil na noge in kot kakšen Prometej prinesel ogenj kulturne neuki lokalni raji. V sorodni naraciji se ponovijo skoraj vsi poudarki: da je Mariborčan, da je šahist, da je slep, da je politično spreten. »Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah,« pravi novinarka v podnaslovu.

Srečen povratek iste naracije

Mimogrede, prav v času EPK je omenjena novinarka močno sodelovala z županom Francem Kanglerjem, kar se je po vstajah razkrilo v policijskih prisluhih na sodišču. Posledično je Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil prav Stepišnik, novinarko pozvalo k izstopu iz društva, sicer jo bo izključilo samo, tedanja odgovorna urednica Katja Šeruga pa je napovedala, da takšnih novinarjev v svojih vrstah ne bodo trpeli. Sploh zato, ker se je prisluhih pogovarjanj z županom res ni preveč navduševala nad svojimi novinarskimi kolegi iz hiše.

O tem pišem v nizu prispevkov, med drugim v Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek. Ampak naj skrajšam zgodbo, na koncu se ni zgodilo nič, razen tega, da Stepišnik prevzema naracijo svoje predhodnice, zato vsaj malo preseneča, da intervjuja ni opravila omenjena.

Skoraj identično se v obeh prispevkih zdi artikulirana tudi družinska idila povratka v Maribor in ta, da ne bo pomote, nima ničesar opraviti z nekakšnim lokalnim domoljubjem. Novinarka v svojem panegiriku napove, da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, kar je pogumna odločitev in »izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti«. No, ni se zgodilo.

Stepišnik konec leta 2019 podobno stiska pesti k selitvi v Maribor, odgovarja pa tokrat Čander s skoraj identičnim pojasnilom: da z ženo zelo resno razmišljata o nakupu stanovanja in preselitvi čez nekaj let. Kajti »v stiku z mestom sem, zamere sem pustil za seboj«. No, vse te napovedi dosežejo svoj načrtovani učinek, Čander je z njimi nekako ves čas v Mariboru, a obenem fizično v Ljubljani.

Nova mitologija za EPK

Novinarski pristop je tukaj dejansko kar na treh ravneh postregel z mitizacijo: po eni strani se odvija preko definiranja odsotnih »naših«, torej tistih, ki so identitetno Mariborčani ali to želijo (znova) postati. Potem je tukaj že skoraj mitizacija Čandra samega, končno pa tudi, na nekakšni metaravni, mitologijo ustvarjajo tisti, ki se nanjo najbolje spoznajo. Hajnškova o njem takrat zapiše:

»Programsko je torej že pred desetletjem začel ‘napletati novo mitologijo o Mariboru’, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.«

Zakaj? Ker je mladi začrtovalec v Mariboru pred odhodom prirejal javne predstavitve literatov, pisal scenarije in delal kot dramaturg v teatru, kar pa, po mnenju večerovke, ponuja pravo osnovo za nove mitološke načrte s prestolnico kulture.

Da bo EPK vodil prav Mariborčan, je takrat zahtevalo posebno novinarsko legitimacijo tudi zato, ker je ožjo ekipo omenjeni pretežno pripeljal prav iz Ljubljane – in tja se je po končanem projektu tudi vrnila. O mariborskosti kot geografsko-mentalni identiteti, ki se mora uresničiti skozi srečni »povratek«, samo še tole: intervjuvanec na nekaterih drugih mestih zelo rad izpostavlja primer dveh Mariborčanov, ki ju je mesto po njegovem tako rekoč izgnalo: Drago Jančar in Tomaž Pandur sta sicer odigrala pomembno vlogo tudi v EPK. Skupaj z mitologijo pogrešano odsotnih iz Maribora torej obstaja očitno še ena, o domnevno izgnanih.

Čander kot Zahovič: nova mera epekajevske mitologije

Preidimo k delu intervjuja, ki govori o projektu EPK: urednikov gost se sicer ni ravno razgovoril. Za bralce Večera najbrž neznatno pomemben element, saj ne potrebujejo prepričevanja, ker je že omenjena panegiričnost v njem nenehno bila vodilna religija, zato bleščečo resnico projekta že zelo dobro poznajo. O malce drugačni, kakor tudi medijski recepciji te vrste, pišem kot marginalni kritični spremljevalec mariborskega megadogodka v e-knjigi Resnica mesta in mesto resnice: o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012.

Odprta razprava o EPK nujno implicira ali vsaj pripelje do naštevanje dosežkov. V pogovoru si Čander prisvoji prenovo Poštne ulice z novimi gostilniškimi lokali (»Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije«), potem pa zaigra na staro že slišano vižo »nematerialnih« učinkov kot poglavitnega rezultata svojega projekta:

»EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar se ne da materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu.«

Ni dvoma, da se z 28 milijoni budžeta nekaj da storiti v mestu in se tudi je. Spomnim se tudi izjav epekajevskih prvoborcev, da so prav oni uspeli sprožiti vstaje v Mariboru skozi oživitev nič manj kot uličnega duha – o tem sem v preteklosti obsežno poročal. Nikakor pa ne drži trditev o materialnem vrednotenju. Zato si oglejmo nekaj resnejših ugotovitev, ki sežejo onstran časopisnih konstrukcij realnosti in zabavnih primerjav z Zahovičem.

Nič zaposlitev in milijon turistov

Avtorja Srakar in Vecco v znanstvenem članku »Ex-ante versus ex-post: comparison of the effects of the European Capital of Culture Maribor 2012 on tourism and employment« (2017) vrednotita uspeh mariborskega EPK z vidika novih lokalnih zaposlitev in učinkov na turizem.

Rezultati so porazni: glede zaposlovanja ni mariborski EPK prinesel nobenega rezultata, glede drugega so se številke nočitev povečale le v Mariboru, ne pa tudi partnerskih mestih, in sicer je po štetju Zavoda za turizem Maribor prišlo do okoli 355.000 v letu 2012, kar je približno 20 odstotkov več kot v istem obdobju leto poprej.

Žal so že naslednje leto znova padle na 322.963 in potem leta 2014 na 340.096. Če bi res smeli govoriti o kakšnih trajnih učinkih na mesto, bi jih težko zaznali v tovrstnem nižanju. Sploh, če hkrati pomislimo, da smo januarja 2012 lahko prebrali smelo trditev mariborskega podžupana:

»V uspeh projekta verjame tudi podžupan Mestne občine Maribor Janez Ujčič, ki se nadeja, da bo EPK v Maribor in partnerska mesta pripeljal milijon novih turistov. Ob tem je priznal, da investicijski načrti za EPK niso uresničeni. ‘A to ne pomeni, da ne bomo imeli Maksa, nove umetnostne galerije, nove knjižnice in urejenega nabrežja Drave,’ je poudaril.«

Izgubili tekmo z mestom Guimarães

Nič od naštetega še danes, sedem let kasneje, nimamo, pa naj se v Večeru še tako trudijo govoriti o drugače ali celo ne govoriti. Dobesedno, kajti Stepišnik posredno pledira za manj razprave, ker je menda sedem let kasneje še prekratek čas za analizo:

»EPK Maribor ste vodili leta 2012. Šest, sedem let je že neka doba, a morda še ne dovolj dolga, da bi zgodovina dala bolj končne odgovore o realni zapuščini.«

Falk in Hagsten v »Measuring the impact of the European Capital of Culture programme on overnight stays: evidence for the last two decades« (2017) ob navedbi prvih dveh avtorjev ugotavljata, da je število zaposlenih v Mariboru in Velenju po izpeljavi EPK celo padlo.

Sušec v svojem magistrskem delu »The evaluation of the effects of the European capital of culture event on the city of Maribor and the city of Guimarães« (2015) tehtno dokazuje, da je leta 2012 Maribor skupaj s partnerskimi mesti izgubil tekmo s portugalskim mestom Guimarães, ki je tega leta »soprestoloval«: Portugalci so uspeli izvleči bolj ugodne ekonomske učinke kot Maribor, navzlic vsem dodanim partnerskim mestom, razen tega so dosegli boljše rezultate glede prepoznavnosti svojega mesta od mariborskih kulturnikov v EPK. Maribor je premagal portugalsko prestolnico le v kategoriji dviga »kulture mesta«.

Evalvacijski dokument »Ex-post Evaluation of 2012 European Capitals of Culture Final Report for the European Commission DG Education and Culture« je ob resda dokajšnji naklonjenosti poročal tudi o verjetnih dolgoročno skromnih učinkih projekta (»longer-term effects are likely to be modest«), ga povezal s pomanjkanjem tovrstnega načrtovanja in ugotovitev malce sarkastično kontrastiral s siceršnjim samozadovoljstvom protagonistov. Z vidika zgostitve dogodkov seveda drži, da je Evropska prestolnica kulture postregla s še ne videnim repertoarjem v mestu. Z vidika vseh ostalih pa je slika bolj klavrna.

Kritična misel in norci

Mitična uspešnost EPK je torej precej povezana s tem, koga sprašujete – jasno, da bodo vpleteni na vse kriplje poveličevali svoje dosežke – in seveda tudi s tem, koga berete. V splošnem velja, da so bili trajnostni učinki projekta porazni in neposredni ekonomski učinki izjemno pičli.

Kako je že nedavno povedal Čandrov kolega Tone Partljič? »Tisti, ki pravijo, da ni nič ostalo po EPK, so norci.« No, EPK sem podrobno spremljal, ob skoraj popolni cenzuri in blokadi medijev, sploh Večera, kritično in podrobno beležil delovanje mariborske »našosti« v registru politično-kulturnih elit, ki so ta projekt vzele v svoje roke in ga izpeljale ob novinarskih slavospevih.

Na tiskovko moje prej omenjene knjige seveda ni bilo nobenega novinarja, čeprav se je dogajala na mestu resnice mesta – gromozanski prazni jami na Ruški cesti, edini trajni zapuščini projekta EPK, tej razglašeni resnici mesta in nezgrešljivem spomeniku trajnostnih učinkov prestolnice, kjer so se razkrile politične mahinacije okoli Pandurjevega gledališča, Kanglerjevega objekta poželenja v višini več kot 50 milijonov evrov. Ne, to ni bila kakšna dobro skrita strast tedanjega župana, temveč zgolj obljuba, s katero je uspel zvabiti režiserja v mesto ob Dravi.Kot rečeno, za lokalne medije je EPK moral figurirati kot uspešna zgodba in temu ustrezno so tudi ravnali. Ker konsistenca šteje, to še vedno počnejo.

Kje lahko v takšnem pristopu zasledimo trohico kritičnosti? Čandrova misel iz intervjuja, da majhne družbe lahko postanejo zatohle, totalitarne, fašistične, če ne bodo negovale kritične misli, svojega kisika, kot pravi, po sebi stoji. Kar je hote spregledal, pa je pozicija izjavljanja. Če je intelektualna debata »požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije«, potem je v njegovem primeru ali primeru Večera kritična misel povsem oplela. Prav o tem sem že pisal v besedilu Antikritika kot resnica prestolnice kulture leta 2012:

»Odsotnost kritike, hvalisanje umetnikov in izgradnjo Potemkinovih vasi duha razumem metanivojsko: Maribor je postal mesto antikritike. Kritika ne le, da ni zaželena, ne v EPK, ne na ravni dogodkov, ne na ravni vrednotenja umetniškega dela. Ne samo, da je ne sme biti, je tudi ni. In je, končno, nihče ne pogreša. Odsotnost analize partikularne predstave lahko zato interpretiramo kot prispodobo za antikritiško stanje duha.«

Nehote, glede na kontekst romana, sem takrat omenil še slepoto veličine in veličino slepote, ki je zajela epekajevski narcisizem, idolatrijo in prilizovanje.

Erozija javne refleksije

Od registrov našosti, torej tega, kdo je Mariborčan, se premaknimo k registrom intelektualnosti. »Čander je vsestranski intelektualec«, zapiše Stepišnik in res, kar se medijev tiče, nastopa tudi na Požarjevi TV in pri Urošu Slaku. Sogovorca se potem strinjata, kako pomembni so intelektualci danes – ampak kajpak na bolj nenevarni abstraktni ravni in le takrat, ko denimo ne kritizirajo »naših« politično-kulturno-medijskih mrež.

»Intelektualci, ki bi morali misliti te spremembe, se vse bolj umikajo v svoje kabinete, dovolj jim je plazu blata, ki velikokrat na njih kot skozi ventilator leti po družbenih omrežjih,« potem ugotavlja novinar in samokritično pozabi dodati, da na njih prežijo tudi razni medijski cenzorji in uredniški vratarji.

»To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli,« doda Čander. Znova se lahko načeloma le strinjamo, dokler ne pomislimo na problem javnega (recimo kaj šteje zanj in kdo tvori javnost) in potem k temu dodamo še element, komu je refleksijo dovoljeno javno izvajati in ne zgolj tega, kakšna je po vsebinski plati.

V intervjuju sledi še Čandrov pljunek, ironično spet čisto upravičen, po doktorju sociologije, ki je v času uličnih vstaj postal župan in potem nemudoma vstajniške zahteve povsem izigral. Poudarek je zanimiv, ker razkriva samoidentifikacijo in izjavljalčevo gledišče: »Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let.«

Nastavljalec ministrov

Pogovor brez zadrege postreže še s tretjim identitetnim registrom; ob prepoznanju, da je Mariborčan in da je intelektualec, ga urednik prikaže še kot človeka iz ozadja, ki vleče niti in ima moč, da se zavihti na položaj ministra ali celo odstavlja ali nastavlja tiste aktualne. Njegovi iztočnici se pomenljivo glasita: »Za vas velja, da ste človek iz ozadja, ki vleče niti. Imeli ste vabila za kulturnega ministra. Zakaj nikoli niste naredili formalnega koraka v politiko?« in »Nekako se je prijelo, da je Mitja Čander eden najbolj vplivnih slovenskih kulturnih delavcev. Ki nastavlja in odstavlja vsaj ministre za kulturo.«

Odgovor intervjuvanca ni posebej skromen: »Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije.« No, končno imamo v slovenskem prostoru nekoga, ki se kot intelektualec ne more pritoževati nad svojim vplivom, niti političnim ne! Ampak v strahu, da ne bi preveč vznemiril lokalnih veljakov in Saše Arsenoviča, nemudoma sledi čustvena pomiritev v pojasnilo vsem potencialno prestrašenim, ker se vrača v Maribor:

»Bom aktiven, a rad bi pomiril zdajšnjega župana in bodoče kandidate, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam kvečjemu več problemov kot koristi.«

Vpliv je očitno res velik, da takole vehementno miriš strasti. Osebno sicer še nisem slišal za tovrstne Čandrove probleme in koristi, so pa to najbrž precej neobičajne težave Mariborčanov in intelektualcev.

Register krivice

Kar me je zares presenetilo, šele prihaja; vse tri naštete rekognicijske registre smo lahko kdaj poprej že srečali ali slutili, a tem se je pridružil še četrti. Privzemimo, skrajno dobronamerno in naivno, da so lokalni mediji pač veseli mariborskosti, da ni strašansko narobe, če v duhu antiintelektualne klime, ki jo sami proizvajajo in o kateri govori tudi Čander, v kom ugledajo intelektualca ali v spet v kom drugem, čeprav isti osebi, tudi vplivnega potencialnega politika.

Toda intervjuvanec ni predstavljen le kot vse našteto, s svojim romanom je uspel v kupu intervjujev (Večerov ni edini) pri novinarjih intonirati nič manj kot občutenje, da se mu je zgodila velika krivica. Kot žrtev je zato lahko upravičeno jezen in čuti grenkobo, toda bilo bi preenostavno, zato sledi dodatek: ker je močan in heroičnega duha, vsa ta negativna čustva uspeva sprocesirati in pozabiti. Urednik Stepišnik nov register zagrenjene žrtve razkrije že z vprašanjem:

»Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala.«

Predstavljajmo si zdaj naslednje: ste del politično-kulturne sprege, česar niti ne skrivate. Postanete programski direktor EPK. Vsi vam leta in leta pripisujejo zasluge, mediji so vam izrazito naklonjeni, toda v vas se potem naselita grenkoba in jeza? Zaradi česa že, premalo aplavza? Ali pa morda le zato, ker je vedno težje skriti epekajevsko zapuščino in celo mediji niso več v pomoč?

Kjer in na kateri točki novinarska voljnost poskrbi, da je nekdo ob tovrstnem medijskem mainstreamu zgodbe o uspehu po sedmih letih prezentiran kot žalosten, zato ga moramo potrepljati po ramenu? Že skoraj povsem perverzna situacija samoviktimizacije je postala skriti motiv romana, kajti na nekem drugem mestu v Večeru Čander spregovori o tem, da v njem ni želel opraviti le s slepoto, temveč še z neko drugo izkušnjo – s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012: »To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil.«

The winner takes it all

Vprašajmo se zdaj, kaj se dogaja s tistimi družbenimi ignoriranci, ki očitno niti jezni ne morejo biti – kajti vsi našteti panegirični registri so rezervirani za »naše« in vsebujejo tudi ultimativno pravico do grenkobe in potrtosti, na katere se bo prilepila novinarska tolažba? Epsko izrisana skozi gesto plemenite in ganljive sprave s krivičnostjo mesta, ki ga moraš vendarle ljubiti, da se vanj lahko smiselno povrneš?

Če si doma v enem medijskem registru, si tako rekoč v vseh. Ali na kratko: The (media) winner takes it all. Sicer pa po pričakovanjih uredniku ni uspelo usmeriti pogovora v smeri Čandrove (grenke?) izkušnje sodelovanja pri novih projektih evropske prestolnice kulture, tokrat v Lendavi in na Ptuju. Ali v smeri kreativnega delovanja njegove Kreativne baze, o čemer piše Monika Weiss. Kakopak to za Večer ni pravi register.

Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

20/12/201920/12/2019 / Boris Vezjak

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Več kot fer: naslovnici Večera in Primorskih novic ta teden

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

Prava stran je šele tretja: Primorske novice

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

17/12/201917/12/2019 / Boris Vezjak

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.

Izbrali so Izberi d.o.o.: kako so se povezali Delo, Dnevnik in Večer

13/10/201914/10/2019 / Boris Vezjak

Julija letos je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) izdala odločbo, po kateri ne nasprotuje združitvi časopisnih hiš Dnevnik in Večer. Hkrati je priglašeno koncentracijo v tem primeru prepoznala kot skladno s pravili konkurence.

Ob tem je resda javnosti ponudila »disclaimer«, da pri presoji koncentracij na področju medijev ne presoja vidikov njihove pluralnosti; za to je namreč pristojno Ministrstvo za kulturo, kot previdno ugotavljajo. Sami so zgolj izmerili ekonomske kriterije vplivov na konkurenco na opredeljenih upoštevnih trgih v okviru pristojnosti, kar opredeljuje Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, dodajajo v svojem komentarju, s čimer so želeli omejiti svojo odgovornost za sprejeto odločitev.

Združitev Dnevnika in Večera

Zaradi majhnosti trga in vse bolj očitnega upada v prodaji tiskanih medijev so postala združevanja medijev pri nas nekakšna prisilna izbira in verjetno v njih vidijo svojo prihodnost. Veliko vprašanje pa je, ali potekajo v skladu s slovensko zakonodajo in interesi široke javnosti po kakovostnih medijih. Na podoben način se odpira vprašanje oglaševalskih monopolov. Po nekaterih podatkih bosta združena Dnevnik in Večer, sicer drugi in tretji največji časnik v državi, imela na oglaševalskem trgu tiskanih medijev 40 odstotni delež.

Štampiljka AVK, na katero se je čakalo kakšno leto, zdaj šteje kot potrditev, da nova skupna družba ljubljanskega in mariborskega časnika ne bo omejevala konkurence in vsebuje tudi presojo, da ne bo zlorabila prevladujočega položaja. Večerova prodana naklada se sicer trenutno vrti okoli 19.000 izvodov, Dnevnik pa jih proda nekaj več, okoli 20.000.

Zadovoljstvo obeh lastnikov, Bojana Petana iz DZS, ki ima v lasti Dnevnik, ter Uroša Hakla in Saše Todorovića iz Večera, je bilo hitro prepoznavno v vseh javnih nastopih. Z veliki nasmeški na obrazu sta pred kamerami nenavadno prešerno in zadovoljno pojasnjevala, da se slovenskim uporabnikom obeta nova kvaliteta, da ne bo odpuščanj in da bosta z racionalizacijo stroškov dela prihranila milijon evrov. Oba sta zavrnila vse bojazni sindikata in potrdila, da bo Dnevnik še bolj ljubljanski in Večer še bolj mariborski, ker skupnega časopisa in s tem ukinjanja dveh ločenih edicij ne bo.

Retorično vprašanje

Združitev Dnevnika in Večera odpira vrsto dilem, kako daleč bodo tovrstna medijska povezovanja še lahko tekla, ne da bi povozila osnovne postulate države oziroma regulatorjev trga po ohranjanju medijskega pluralizma in varovanju konkurence. Po drugi plati se vedno bolj ostri vprašanje, kaj bo štelo za faktor X, ko bo meja zahteve po ustvarjanju zdrave konkurence prestopljena in bi moral državni organ reagirati odklonilno. Na tako majhnem trgu smo zanesljivo že zelo blizu tovrstnega Rubikona.

Poskusimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: bi bila meja prestopljena, če bi se na medijskem trgu priglašeno ali nepriglašeno povezali vsi trije največji dnevniki v eno družbo in s tem zlorabili svoj položaj na medijskem trgu? Bi se to zgodilo, bodimo čisto nazorni, če bi se Delo, Dnevnik in Večer, trije najpomembnejši, združili okoli ene družbe?

Zgornje retorično spraševanje je premišljeno zastavljeno ironično. Po nekaterih podatkih se je to namreč že pripetilo, daleč od oči javnosti in še bolj kritičnega novinarstva.

Povezovanje se je že zgodilo!

Nepriglašeno povezovanje bi se najprej pokazalo v obliki obvladovanja skupnih družb na medijskem trgu, kar bi morali zaznati kot jasen signal koncentracije na trgu. In če storimo korak naprej: najbolj evidentno bi se manifestiralo v stoodstotnem skupnem lastniškem obvladovanju katere od družb.

Natančno takšna je nastala situacija v primeru družbe, ki vrši distribucijo. Poglejmo primer. Po podlagi zbranih podatkov na vseh javno dostopnih registrih je lastniška struktura Izberi d.o.o. trenutno takšna: podjetje je v 52 odstotni lasti Delo d.o.o, v 24 odstotni v lasti podjetja Časnik Večer d.o.o. in prav tako v 24 odstotni v lasti Dnevnik d.o.o. Vstop obeh novih podjetij nosi datum 7. junij 2019.

Podatki iz Poslovnega registra Slovenije: lastniška struktura podjetja Izberi d.o.o.

Kdo je Izberi d.o.o.?

Na www.info.delo.si lahko preberemo, da je podjetje Izberi, d.o.o. založništvo in distribucija, ki ga vodi Alojz Slavko Bogataj, hčerinsko podjetje družbe Delo, d.o.o., ki se ukvarja z distribucijo tiskanih edicij na naslove naročnikov. Vendar to očitno več ne drži, saj ni več zgolj v lasti omenjene družbe.

Skupno stoodstotno trojno lastništvo treh največjih tiskanih medijev v državi poraja sum o nepriglašenem povezovanju družb založništev, v tem primeru najbrž v takšno, s pomočjo katere vse skupaj izvajajo distribucijo.

Zelo verjetno je, da nova lastniška struktura, ki kaže na povezanost treh časopisnih hiš, ni bila prijavljena Ministrstvu za kulturo in AVK. S tem lahko Stojan Petrič, Bojan Petan in tanden Uroš Hakl & Sašo Todorović kot triglavi imperij nadzirajo trg dnevnih časopisov, vendar takšen monopol in koncentracijo z vsebinskega vidika prepoveduje Zakon o medijih, kar bi moralo regulirati Ministrstvo za kulturo. Z vidika trga distribucije tiska pa je vzpostavljena še dominacija na tem področju, o čemer bi se moral izreči AVK, ki bdi nad zlorabami prevladujočega položaja podjetij na trgu in ugotavlja skladnosti koncentracij podjetij na trgu.

Ni znano, da bi bil sprožen kakšen postopek za nadzor na Ministrstvu za kulturo in tudi ne na AVK.

Lastniške povezave treh velikih (podatki povzeti po http://www.ebonitete.si)

Zakaj je to nevarno?

Po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco in so zlasti posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. V tem smislu mora AVK vsakič presojati takšna tveganja glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij.

Ker je Dnevnik že lastnik največje distribucijske firme za tisk (Delo Prodaja), ima lahko zdaj naveza Petrič – Petan – Hakl & Todorović skoraj popolni nadzor in monopol nad distribucijo tiska v državi. Vprašanje je, kaj se dogaja s preostalo konkurenco. Kjer zasledimo takšen obseg koncentracije, se hitro in same po sebi ponujajo možnosti zlorab, npr. po dosedanji praksi tudi v obliki tega, da kateri od drugih hiš prenehajo plačevati prodane izvode.

Izziv za demokracijo

Vsekakor Ministrstvo za kulturo in AVK čaka še veliko izzivov, povezanih z lastniškimi premiki, k čemur velja prišteti še Media24 in famozni »medijski imperij« Martina Odlazka.

Koncentracije na trgu distribucije tiska in lastniška povezovanja medijev so najprej nesporno izziv za tiste, ki bi morali ustavljati možne zlorabe monopolnega položaja in zdrave konkurence na področju medijev, nič manjši pa za aktualno politiko, ki je dolžna poskrbeti za zakonsko varovano pestrost in pluralizem medijskih praks, če želimo pri življenju ohraniti pravico državljank in državljanov po svobodnem in pluralnem dostopu do informacij. Brez tega pa ne bo, se najbrž strinjamo, polne in razvite demokracije. V majhnih državah z majhnimi trgi lahko hitro pridemo do poraznega rezultata.

Zato so takšni premiki še kako stvar novinarske skupnosti in posledično tudi njenih reprezentativnih društev. Na tej točki nastopi nova zadrega, saj so številni novinarji, ki vodijo cehovske organizacije in bi morali skrbeti za prihodnost domače medijske krajine, poklicno in sicer vpeti v omenjene časopise. Bolj upamo kot kaj drugega lahko, da bodo povzdignili svoj glas, pozabili na svoje pakte z lastniki, zastavili svoj vpliv in se dvignili nad svoje partikularne interese ali zadrege.

Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

29/08/201914/09/2019 / Boris Vezjak

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec

14/07/201920/10/2019 / Boris Vezjak

Sodba po odmevnem ponovljenem sojenju v zadevi umora Janka Jamnika je končno spisana. Obsega 179 strani, v njej pa, značilno in pričakovano, sodnik Zvjezdan Radonjić ne utemeljuje zgolj Novičeve nedolžnosti glede umora, temveč zelo neposredno namiguje ali celo dokazuje, da je imel ta najmanjši motiv, da bi mu vzel življenje, zelo velikega pa naj bi imel Michel Stephan, čeprav ta ni bil v krogu osumljencev in je, za razliko od Noviča, imel alibi.

Sodnik torej že ve in v sodbi dokazuje, kdo je pravi storilec, kar najbrž predstavlja precedenčni primer v dolgi zgodovini slovenskega sodstva!

Novinarkin naslovni poudarek v Dnevniku: Radonjić ve, kdo je pravi storilec

Janševi strankarski mediji, ves čas aktivno pišoči v bran Noviču, so zdaj pohiteli in objavili kratke odlomke iz ravnokar posredovane celotne sodbe, na katero smo po frapantni, a po najavi sodnika pričakovani odločitvi, da ga oprosti, kar nekaj časa čakali.

Od včeraj pa je v celoti objavljena tudi na spletni strani »Dosje Milko Novič« v podporo omenjenemu, nekakšnem zbirniku dogajanja o domnevno nedolžnem – na njej med drugim najdemo tudi stališča, ki sta jih v prid oproščenemu v preteklosti spisala Matevž Krivic in Andraž Teršek.

Domišljijski »modus operandi«

Na tej strani sem objavil že nekaj beležk k temu primeru, navajam jim spodaj. Komentiral bom le kratke odlomke iz sodbe, iz katerih je, kot verjamem, takoj in nemudoma razviden »domišljijski« modus operandi sodnika in s tem tudi način, kako globoko nesmiselno je, vsaj v nekaterih delih, utemeljena, obenem pa tudi močno sfabricirana v interpretaciji številnih okoliščin, dejanj in dejstev na način, da selektivno izbira evidenco, zavrača nasprotna mnenja in skoraj v vseh ozirih sledi zgolj izpovedim obtoženca in njegove družine. Analiziral bom predvsem dva odlomka, zaključni točki 6 in 7 proti koncu sodbe, da bi nazorneje ilustriral, s kakšnimi razlagami je sodnik Radonjić prišel do zaključnega in zanj neizpodbitnega sklepa, da Novič nikakor ne more biti morilec.

Omenjena odlomka sem izbral, ker sta dovolj miselno enostavna za splošno razumevanje, ne potrebujeta veliko kontekstov dodane razlage in je lahko celo neposvečenemu s pomočjo zdravorazumskosti hitro jasno, da je z utemeljitvijo v njej nekaj hudo narobe. Navajam torej zaključni povzetek proti koncu obširne sodbe:

»Pri odločitvi, da Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca, se sodišče opira na zaključke: 1. da je Novičev motiv močno izpod ravni motivacije Stephana in Moharjeve ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju Jamnikovega vodenja odstranjeni s Kemijskega inštituta (KI), eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na KI ter s strani KI doma in v tujini, udeleženi v sodnih postopkih tipa Novičevega ipd.; 2 da je za kritični čas Novičev alibi nesporen; 3. da iz posnetkov nadzornih sistemov ni mogoče sklepati, ali je storilec kolesar, voznik osebnega vozila, pešec ali kdor koli zajet s posnetki video nadzornih sistemov; 4. da obtoženca mobilni telefon ne povezuje s krajem dejanja; 5. da je obtoženi dokazal možen izvor kontaminacije jakne Bugatti na strelišču ter sledove streliva na rokah drugačnega izvora kot izhajajo iz analize vsebnosti tulca; 6. da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na KI sploh je ter na kateri lokaciji; 7. da je obtoženi ob prihodu žene domov vedel za streljanje, ker je na internetu intenzivno spremljal novice o streljanju; 8. Z orožjem, Bartolom in Oražmom ga dokazi ne povezujejo.«

Točka 6: nekaj tednov prej ni vedel za zabavo, torej ni storilec

Oglejmo si najprej točko 6 o tem, kaj je Novič vedel ali ni vedel o zabavi. Sodba pravi, da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na Kemijskem inštitutu sploh poteka (Radonjić se netočno izrazi, misli seveda na restavracijo Via Bona, kjer so se zbrali zaposleni z inštituta), ni pa menda mogel vedeti niti, na kateri lokaciji, zaradi česar ga ni mogoče šteti za storilca.

Kdor je prebral vsaj eno medijsko poročilo s sojenja, bo vedel, da to ne more biti res. Ne more držati, da Noviču ni mogoče očitati vednosti, saj je za zabavo zvedel tisti dan najkasneje ob 18.45 ali prej, ko mu je njegova žena Marjana, po lastnem pričanju na sodišču, to povedala, saj je nanjo ravnokar odhajala in se od njega v dnevni sobi poslovila. Res pa je, da je na sojenju Novič izpričal, da mu ni povedala, v katero gostišče odhaja – čemur sodnica v prvi sodbi ni verjela, hkrati pa je tudi opozorila, da je obtoženi pričal, da mu je ta podatek povedala že ob 18.00 uri, ko sta se z ženo srečala na parkirišču. Za nameček so bile zabave na isti lokaciji in vedno so se menda odvijale po podobni proceduri, zaradi česar je, zapiše Koleta, obtoženi vedel za vrstni red protokola iz predhodnih zabav.

Še več, njegova žena je, v novem žanru igranih prizorov in senzacionalističnih prispevkov na TV Slovenija, zaigrala samo sebe točno v tej situaciji in v trenutku, ko zapušča svojega moža – o tem več v besedilu Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Radonjić o točki 6: ni pravočasno izvedel, zato ni mogel moriti

Mimogrede, oškodovana stran ne verjame, da je informacijo prejel šele tako pozno, a tudi če jo je, že po sebi ne drži Radonjićev zaključek, da mu »ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava je« – Jamnik je bil hladnokrvno ustreljen ob 19.38 uri in Novič bi lahko zlahka prišel do prizorišča zločina, če je za zabavo zvedel res šele tisti dan ob 18.45 uri. Sodba pa iz tega, da mu ni mogoče očitati pravočasnega poznavanja podatka o dogajanju, celo izpelje, da ni storilec!

Še več, Radonjić v njej celo navaja arbitrarne okoliščine v podporo obtoženemu, npr. da Novič v tako kratkem času ne bi mogel pripraviti orožja (!), da svojega prva umora v življenju (njegova fraza, ki jo ponavlja) najbrž ne bi načrtoval na dan, ko je bil odsoten iz Ljubljane in da dogajanja na inštitutu ni spremljal, niti se ni udeleževal zabav (!). Zaradi tega ni pravočasno zvedel za zanjo ter se ustrezno pripravil na umor v danih okoliščinah. Naj navedem njegov globinski argument, ki bo najbrž zatrl dvom tudi najbolj vztrajnih skeptikov:

»Če bi obdolženec že tedne prej ne vedel, kdaj in kje prednovoletna zabava Kemijskega inštituta bo, bi ne mogel ustrezno priskrbeti potrebnega za na predmetni način storjen umor.«

Sodnik torej želi povedati: morilec bi Novič lahko bil le tedaj, ko bi že dolge tedne pred tem vedel, kdaj bo zabava. Kakor da ne bi mogel kupiti in pripraviti orožja brez vednosti o podatku, na kateri dan ga bo uporabil. Kakor da morilci kupujejo in nabavljajo orožje vedno tedne pred zločinom in vedno samo takrat, ko točno vedo, kdaj in kje ga bodo uporabili. Nesmisel: v resnici ga kupujejo mnogi, ne le morilci in tudi ne nujno z namenom, da bodo koga ubili, uporabijo ga lahko hipoma, ne posebej načrtovano in tudi ne vedo že vnaprej, kje ali kako ga bodo. Sodnik je torej v razlago vpotegnil cel kup nesmiselnih pogojev, ki res ne rabijo biti izpolnjeni, a zanje trdi, da so nujni za izpeljavo umora.

Za nameček je sodnik celo v neposrednem protislovju s samim sabo, saj v sodbi omenja, da »obstaja realnost sklepanja, da je šele po prihodu domov sploh zvedel za zabavo«. Čeprav je na začetku in sicer trdil ravno obratno. S takšno inovativno logiko à la Radonjić bi bilo najbrž potrebno revidirati na stotine drugih sodb v Sloveniji ali širše, kjer so za zapahi povsem nedolžni morilci, ki so svoje pištole in nože prepozno kupili, ali pa niso že tedne poprej točno vedeli, na kateri lokaciji jim bodo prišli prav. Absurdno!

In kakor da ni dovolj meniti, da bi namreč Novič, če je res storilec, potreboval kar nekaj časa za načrtovanje in pripravo orožja, na drugem mestu Radonjić v posmeh bralcu sodbe zapiše, komentirajoč podatek, da je obtoženi po spletu brskal za stranmi, ki prodajajo pištole različnih znamk, da ni mogoče, da bi dolga leta snoval svoj umor: »Sledeč tem podatkom bi moral Novič snovati že tri leta, preden ga je storil?!« Skratka, če je snoval prezgodaj, za sodnika ni storilec, če pozno, tudi ne.

Sodnik v svojem elementu: protislovja in niz pogojev, ki menda niso bili izpolnjeni, da bi Nović bil verjeten morilec

Točka 7: intenzivno je spremljal novice, torej ni storilec

Oglejmo si še točko 7, lesketajoči biser bizarnosti po sebi. Nesmiselna in nerazumljiva je že začetna trditev, da Novič ne more biti storilec, ker je ob prihodu žene domov (menda ob 23.30 uri) že vedel za streljanje, saj je intenzivno spremljal novice o tem. Kaj je z njo želel sodnik povedati? Zakaj bi ga vednost o streljanju, informacija o tem, da je do njega prišlo, dodatno zvezana s časovno dimenzijo (»ob prihodu žene domov«), sploh obremenjevala ali razbremenjevala tega, da je potencialni storilec umora? Zakaj je sploh relevantna?

Radonjić o točki 7: seznanjal se je z umorom, torej ni morilec

Šele dodatno pojasnilo v sodbi nam ponudi pomenski odtenek začetne enigmatične trditve, popolnoma odvečne in takšne, da res ne more šteti za podporo sklepu, da Novič ni storilec. Namreč sodnik zapiše nič manj kot to, da dejanski Jamnikov morilec sploh ne bi spremljal medijev, saj bi bilo zanj nesmiselno, da bi se informiral o dejanju, ki ga je izpeljal – ker o njem itak že vse ve. Smisel točke 7 je torej naslednji: ker je obtoženec na spletu intenzivno spremljal novice o streljanju, ne more biti pravi. Povejmo to še z natančnimi besedami sodnika:

»Če bi bil Novič dejanski storilec, bi vse to ne bilo potrebno, ne bi se potem medijev seznanjal o dogodku, ki ga je storilec moral poznati dovolj dobro, da se mu ni potrebno informirati iz tiska.«

Znova bo treba revidirati dosedanje sodbe proti morilcem v naši državi, ker tujih raje s svojimi butalskimi traparijami ne bi posiljevali. Če se bo še kje našel kakšen, ki je po svojem dejanju spremljal medije in radovedno preverjal, iz katerega koli razloga, kako mediji poročajo o njegovem dejanju, ga bo nemudoma potrebno oprostiti.

Razlogov, celo življenjskih, pa imajo morilci sicer nešteto in celo več kot kdo drug: da preverijo, ali jim je policija na sledi in se ustrezno pripravijo, pregledajo zanje druge bistvene podatke, recimo ali je žrtev resnično umrla, kam in kako napreduje preiskava in ali je policija morda namignila, da je našla sledi, nenazadnje pa v Sloveniji lahko radovedno in z navdušenostjo spremljajo, kdaj jih bodo posamični novinarji in celi mediji začeli pogumno braniti.

Zgolj eden od poskusov Radonjićeve bizarne argumentacije: Novič ni kriv, ker je gledal TV in ni bil razburjen

V normalnih razmerah bi tovrstna računalniška forenzika pri obtožencu, ki je takoj po kaznivem dejanju podrobno iskal in spremljal medijska poročila, poglabljala sume proti njemu. Saj je vendar verjetnost, da morilci po dejanju prebirajo medije, kvečjemu večja. Ampak ne tokrat, živimo pač v čudaški državi – v teh krajih velja brskanje domnevnih ali pravih morilcev po spletu takoj po zločinu za olajševalno okoliščino, ob kateri se nihče ne bo začudil, še najmanj mediji sami.

Večerova pristranost

Zbirka izpeljav non sequitur sicer s tem še ni kompletirana, celotna sodba po vsem sodeč lahko imenitno služi v študijske namene kot odlična ilustracija najbolj bizarnih sklepanj in spekulativnih potvorb z neverjetno intenzivno Radonjićevo motivacijo, da bi dejstva interpretiral v podporo osebi, ki jo želi oprostiti.

Toda vrnimo se k okoliščini medijskega poročanja o sojenju. Če pustimo neverjetno zagnanost Janševih novinark in novinarjev, da »osvobodijo« Noviča, sicer pripadnika njihove stranke in kandidata za župana, za trenutek ob strani, je intrigantno poročanje tudi nekaterih drugih občil, recimo mariborskega Večera.

V prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote sem že opozoril na nenavadno dejstvo, da o sojenju pišejo in ga komentirajo tudi novinarji, ki bi morali biti iz tega izločeni zaradi potencialnega dvoma o pristranskosti.

Že iz prve sodbe neposredno izhaja, da je novinarka Večera, dr. Damijana Žišt, bila zaslišana kot priča na sojenju. Še več, izhaja tudi, da je sodnica Špela Koleta v prvi obsodilni sodbi isto novinarko in obrambo posredno obtožila, da sta ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti, da bi Noviča razbremenila. Novinarka Večera je bila zaslišana kot priča, ker je sodelovala, tako beremo v sodbi, v fiktivni zgodbi o Oražmu in Bartolu ter s tem pomagala Novičevi obrambi na čelu z Jožetom Hribernikom.

Žištova se ni izločila iz poročanja, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca, in to na način, ki ga lahko predvidimo. O zadnji Radonjićevi »oprostilni« sodbi je nekaj dni nazaj v prispevku z indikativnim naslovom »Na 179 straneh razložil, zakaj Milko Novič ni morilec«, zapisala:

»Iz zaslišanja nemških sodnih izvedencev balistov je bilo tudi razvidno, da so sledovi streliva oziroma GRS delci na Novičevih rokah drugačni, kot so bili tisti v tulcu, najdenem na kraju zločina.«

Kaj lahko bralec na hitro izlušči iz stavka? Jasno, zgolj eno: da po mnenju tujih izvedencev Novič ne more biti storilec. Čeprav lahko dopustimo, da v tej trditvi zgolj citira Radonjićevo sodbo v delu, kjer nastopata Axel Manthei in Edith Gebhart, je niti ne poskuša opremiti s podatkom, da je napačna. Namreč oba sta, navkljub velikim sodnikovim obratnim naporom, ves čas dopuščala, da je Novič potencialni storilec.

Menila sta zgolj, da so bile na njegovi jakni (1) različne vrste streliva in (2) da bi bila možna predhodna kontaminacija s strelišča. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi bile sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu s prizorišča zločina.

Začetek komentiranega prispevka v Večeru

Lahko bi npr. stare sledi ostale še ob kakšnem drugem streljanju, tudi na strelišču. Ali zaradi ti. memory učinka. Delce na jakni je torej možno povezati s tulcem na kraju umora in kot je ugotavljala izvedenka Ester Ceket, so na njegovih rokah in glavi res našli manjše število ti. karakterističnih delcev streljanja, torej delcev, sestavljenih iz treh ali štirih za najdeni tulec značilnih kemijskih elementov.

Na vzorcih z rok, lasišča in jakne so našli takšne, za katere bi lahko rekli, da izhajajo iz istovrstnega tulca naboja, kot so ga našli v preiskavi. Največ vzorcev so odkrili na Novičevi jakni, na primer 14 karakterističnih in 50 značilnih na desni nadlakti, osem karakterističnih in 50 značilnih na hrbtnem delu jakne, bistveno manj pa na glavi in rokah.

Kaj sta torej povedala nemška strokovnjaka, česar Žištova ne zapiše? Če nas stavek, da so sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu, napeljuje v napačno prepričanje, da obtoženi nikakor ni mogel biti strelec, po drugi strani sam Radonjić v sodbi ugotavlja, da »sodišče v celoti sledi ugotovitvam Gebhartove in Mantheia, da Milka Noviča ni mogoče ne potrditi ne izključiti kot strelca«. Možnosti, da je storilec, potemtakem ne izključita, to je namesto njiju storil sodnik! Smisel navedenega stavka v Večeru, zgolj enega samcatega, ki sem ga izpostavil, je s tem neprecizen in zavajajoč.

Ko sodnik v sodbi potunka novinarko

Da bi za novinarko Večera situacija bila še bolj nerodna, jo je v sodbi nehote obremenil njen avtor s tem, ko jo je povezal z Novičevim odvetnikom v zelo neposrednem in »iskrenem« opisu njenega sodelovanja z obrambo v zgodbi o tem, kako je želel obtoženi v zaporu prepričati sojetnika Mateja Oražma, ki ga je Novič prosil, naj sodišču lažno priča, češ da je nekoč prodal pištolo znamke Walther Robertu Bartolu – namreč pošiljatelju bizarnih SMS sporočil – in ga s tem obremeni kot možnega storilca.

Oražem je kot priča namreč Noviča obremenil, češ da ga je ta prosil, da naj na sodišču pove, da je Bartolu prodal pištolo, s čimer bo pomagal tako Noviču kot tudi sebi: v zameno za pomoč naj bi mu njegovi odvetniki na sojenju priskrbeli milejšo kazen. Kot vemo, tožilka in sodnica na prvem sojenju Oražma in Bartola v ničemer nista povezala z umorom.

Naj citiram zapis iz Večera, ki ga je lanskega decembra, najbrž kot edinega ravno zaradi vpletenosti novinarke, spisala novinarka Dnevnika, Mojca Furlan Rus:

»V njegovi (sc. Novičevi) prisotnosti, ne pa tudi novinarjev in druge javnosti, pa je potekalo zaslišanje Večerove novinarke Damijane Žišt. Povezano je bilo z Ribničanom, ki je Noviču, čeprav ga ne pozna, usodnega večera poslal nekaj nesmiselnih SMS-sporočil. Žištova je kasneje policiji prijavila, da naj bi mu Matej Oražem (ki je tudi iz Ribnice in je zaprt zaradi uboja) prodal isti tip pištole, kot je bil uporabljen pri Jamnikovem umoru. To da je izvedela od neimenovanega vira, bi pa kaj več vedel povedati Novičev odvetnik, je navedla policistom. Oražem je na prvem sojenju pričal, da to o orožju ni res in da ga je Novič prosil, naj tako pove. V zameno mu je dal nagrado.«

Ko citira Žištovo, sodnik Radonjić omeni njeno vnovično pričanje (pričala je že ob prvem sojenju), češ da si je v zadevi Bartol in Oražem »zgodbo o novinarskem viru izmislila«, potem pa nehote navede njen motiv, ki mu je sledila: ravnala je po dogovoru z obrambo, »v cilju utrditve dokaznih izhodišč«.

Izsek iz Radonjićeve sodbe: novinarka potrdi, da je delovala v dogovoru z obrambo

Radonjić torej verjame novinarki in prepozna, da je delovala v podporo Hriberniku in njegovemu klientu – in ta del priznanja o dogovoru, čeprav ni čisto jasen, je edini, ki nas mora v tem primeru zanimati. Stvar je torej naslednja: sodnik je razbremenil Noviča s tem, da je v zanj obremenjujoči zgodbi o podkupovanju sojetnika pritrdil novinarki Večera in njeni razlagi, da je pomagala obrambi, cena takšnega reševanja pa je za novinarko kar visoka: očitno priznanje, da je delovala v prid Noviču in z roko v roki s Hribernikom. Hkrati pa ni kupil scenarija o možni vpletenosti Bartola in Oražma, kar je znova razumljivo, saj navaja, da je imel daleč največji motiv za ubijanje Michel Stephan.

Zgodba morda potrebuje kakšen stavek pojasnila. Obramba je namreč po obremenilnem pričanju Oražma trdila, da naj bi Novičev sojetnik kar sam dejal, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700 evrov, zaradi česar je Hribernik predlagal Noviču, naj ga povpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, izpričati tudi na sodišču.

Sam Hribernik je nekajkrat o tem govoril z Oražmovim odvetnikom, v pogovoru z Žištovo pa naj bi izvedel, da je preko svojega vira prišla do podobne informacĳe, namreč da je Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Hribernik je potem trdil, da ji je celo sam predlagal, da o tem seznani policijo, kar je tudi storila, obenem pa zanikal, da bi sam in Žištova želela sodišče zavesti.

Čeprav ostaja precej zamegljeno, kaj je želel Radonjić z navedbo o navezi Hribernik-Žišt doseči, pa je nesporno zapisal, da je med njima šlo za dogovore, presenetljivo pa tudi, da si je za te potrebe novinarka svoj vir izmislila – čeprav v Večerovem poročilu Mojce Furlan Rus beremo, da se je v pričanju pred Radonjićem znova sklicevala na neimenovani vir, kar je spet protislovno.

Po Radonjićevem mnenju je, skratka, »obramba oblikovala konstrukt in pritegnila novinarko s ciljem dokazne razbremenitve«. Obenem avtor takoj najde razumevanje za laži obrambe in novinarke, kajti po njegovem je laganje tako rekoč legitimno dejanje, saj se sme obtoženca braniti z vsemi sredstvi (sic!) in tako ravnanje še ne pomeni, pove prizanesljivo, da je nekdo ubijal… Hudo!

Radonjić o legitimnosti obrambnih in novinarskih konstruktov

Sodba, ki je malo tudi Večerov uspeh

Seveda si predstavljamo, da se sodišča, vključno z Radonjićem, ne morejo in ne rabijo ukvarjati s problemom novinarskih interesnih kolizij in problematiko pristranosti. Vendar iz ravnanja Večera vidimo, da povedano ves čas ne predstavlja prav nobene težave za Matijo Stepišnika, odgovornega urednika časopisa, saj novinarka poroča in komentira primer kontinuirano, kot tudi ne za novinarski ceh v celoti. Očitno na podoben način, kot sodnik zaupa obtoženemu, sedaj oproščenemu, odgovorni urednik verjame svoji novinarki.

Velik uspeh medijskih poročil in prezentacij sodnega primera z jasno nakazanim sumom v pristranost torej ni povezan le Janševimi strankarskimi mediji, ampak tudi drugod, recimo celo z neposrednim angažmajem. Očitno novi medijski časi velevajo, da se novinarji aktivno vključujejo v obrambo nekoga, ki je bil sprva obsojen na 25 let zapora zaradi brutalnega umora, nakar se angažirajo in s prijavami policiji tvorno sodelujejo z obtoženčevo obrambo.

No, 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki bi ga Stepišnik kot pretekli predsednik DNS in tudi njegov soavtor moral dobro poznati, se glasi: »Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.« Nič od tega se ni zgodilo. Zato zadnja Radonjićeva sodba ni zgolj samo njegova. Malo je tudi Večerova. In še čigava.

Prav neverjetno se zdi, kako malo po odločitvi urednikov v medijih, sploh na RTV Slovenija, nastopa oškodovana stran (vdova umorjenega in njeni odvetniki), medtem ko se Novič in njegova obramba kopata v pozornosti.

Izseka iz prve sodbe Špele Koleta, ki neposredno obremenjuje novinarko sodelovanja z obrambo v podporo obtoženemu Noviču

Če odmislimo medijsko plat, zdaj čakamo na dvoje. Prvič na to, da bo tožilka Blanka Žgajnar vložila pritožbo na Višje sodišče, kot je napovedala. In, drugič, na komentar predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je zavrnil zahtevo vdove Janka Jamnika in tožilke za izločitev sodnika Radonjića v ponovljenem sojenju, ker je s svojimi dejanji pokazal, da ni nepristranski in da je že vnaprej odločen, da bo Noviča oprostil.

Sodba po moje evidentno dokazuje, da je bila zahteva upravičena in se da ta primer sprevrača v neverjetno blamažo vseh blamaž za slovensko sodstvo. Zanjo pa ni odgovoren Radonjić, temveč njemu nadrejeni.

Več:

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

17/06/201917/06/2019 / Boris Vezjak

Kako bi morali, v skladu s profesionalnimi etičnimi standardi, postopati novinarji ob včerajšnjem brutalnem poskusu umora mariborske sodnice? In kako so se na to odzvali nekateri politiki?

Na POP TV so pohiteli in začeli bivakirati pred hišo omenjene, kjer se je zgodil grozljiv nočni napad, v večernem dnevniku pa so pregledali vse njene zunanje stranice in skrite kotičke okoli nje, na koncu pa preizprašali nekaj sosedov. Glede novinarske spekulacije okoli motiva, ki je najbrž ključen vpričo velike možnosti, da je sodnica Daniela Ružič bila skoraj umorjena zaradi opravljanja svojega poklica, se je spletla in javno percepcijo oblikovala nesrečna dihotomija, povzeta po poudarkih s kratke tiskovne konference, ki jo je mariborski Večer v skladu z izjavo šefa kriminalistov že v naslovu ubesedil takole:

Policija: »Napad bi bil lahko povezan s službo ali zasebnim življenjem sodnice«

Mafijske klike ali ljubimec

Nesrečna zato, ker je odprla prostor domišljiji javnosti v dveh zelo različnih smereh. Pričakovali bi, da se bodo novinarji v tej fazi preiskave, ko javno ugibajo o motivu, vzdržali prenagljenih sklepov in z njimi ne bodo prepričevali nikogar. Težko je zagovarjati kakšno drugačno mnenje. Vendar so se tudi tokrat razdelili na dva tabora: prvi je sledil po njihovem mnenju očitno večji verjetnosti, da za poskusom umora stoji njeno sodniško delo. Iz več sicer smiselnih razlogov: ker se takšen napad na sodnika ni zgodil prvič, ker je preprosto žal tudi bolj pričakovan in ker si s težavo predstavljamo, da bi druga navedena možnost, torej zasebno življenje, bila pogosto povezana z brutalnim obračunom, sploh na pragu domovanja.

A zgodilo se je oboje, vsak je izbral svoj motiv: Večer je v komentarju Matije Stepišnika spregovoril o navezah in klikah, saj v Mariboru deluje »mafijski princip ulice«. Katerih, nismo izvedeli. Interpretacija, ki nesporno favorizira tudi sicer verjetnejšo razlago motiva obračuna s sodnico, čeprav nobene možnosti novinar ne bi smel izključiti. Na drugi strani je Janševa Nova24tv dala popolno prednost motivu o zasebnosti in zapisala nekaj, kar tak scenarij še zoža in konkretno specificira:

Motiv za napad za zdaj uradno še ni znan, smo pa od anonimnega policijskega vira prejeli informacijo, da naj bi bil glavni osumljenec njen mož, saj da naj bi šlo za ljubezensko maščevanje. Sodnica naj bi se namreč domov vračala od svojega ljubimca.

Da bi razumeli diskrepanco v razlagi osnovne dihotomije, moramo upoštevati najmanj dva konteksta. Prvi je nesporno dejstvo, da je Nova24TV politični in strankarski medij. Druga zadeva delovanje politikov, ki stojijo za njim: občutek imamo, da so pri Janševih presodili, da je zanje varneje in manj nelagodno javno zagovarjati tabloidni scenarij o ljubezenskem maščevanju, saj so sami preveč vpeti v dolgoletne verbalne napade proti pravosodju, tožilcem in sodnikom, številna skandiranja proti »krivosodju« in sploh demonizacijo našega sodstva.

Prav včeraj je, na dan poskusa umora, TV Slovenija v intervjuju z Jožetom Možino znova gostila še enega člana »Odbora 2014«, ki je pritiske na sodstvo prakticiral v praksi pred sodišči – to je bil Matevž Tomšič.

Za Novo24TV je osumljen mož, ki se je maščeval ženi sodnici

Politika, ki spodbuja sovraštvo in nasilje

Na takšno razumevanja okoliščin sta v svoji včerajšnji izjavi opozorila predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru Alenka Zadravec, ko sta zapisala, ali ni nasilni izpad tudi posledica dogajanj v zadnjih letih, ko so nespoštovanje sodniške funkcije ter neupravičeni verbalni napadi na sodstvo ter sodnike postali stalnica.

Skratka: tako kot pri sovražnem govoru lahko tudi tokrat strahoma opazujemo, kako se v okoljih, kjer politika pripravi teren sovraštva, verbalno nasilje utegne počasi prelivati v realno, saj opogumlja številne posameznike in ga v tisočerih pojavnih oblikah legitimira. V tem smislu je izrazito pomembno, kako politiki ravnajo in spet je znova precej predvidljivo, kateri med njimi nenehno navijajo za (svojo) svobodo izražanja in politično nekorektnost – le zato, da bi prikrili, da oboje zlorabljajo. O tem najbolj indikativno v moji analizi izjave Žige Turka, ki ga socialni demokrati vabijo, da jim pojasnjuje, zakaj sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ojačal – več o tem v tekstu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega.

Manipulativna obsodba

Če lahko zaznamo razliko v novinarskem pristopu v sugestijah okoli motiva v fazi predkazenskega postopka, kjer so namigi o službenem udejstvovanju bolj previdni in podani rahlo hipotetično, medtem ko so namigi o sodničinem ljubimcu in scenariju maščevanja brutalno neposredni in s tem sveža rana na njene zlome obeh rok, lobanje in počene kosti na obrazu, si poglejmo še, kako je reagiral del politike. Janez Janša, so poročali mediji, je na tviterju med prvimi obsodil napad. Poglejmo, kako:

Ostro obsojamo brutalen napad na mariborsko sodnico. Po diskreditacijah in šikaniranjih sodnika Radonjića in tožilca Pušnika smo tokrat priča fizičnemu nasilju brez primere.

Po tem so mu številni sledilci na družbenem omrežju pritrdili, nekdo pa je celo dodal morbidno domislico: »Sodnik Radonjić si je rešil življenje, ko je v sodni dvorani spregovoril , kaj se dogaja s strani vrha sodnije in globoke države.«

No, mediji zaenkrat niso bili sposobni problematizirati stališča, prezentirali so ga v paketu z drugimi »obsodbami« na povsem enakovreden način. Zato niso ali niso želeli opaziti, da je Janševa izjava globoko cinična.

Ne samo zato, ker njegova stranka že leta izvaja pritiske na sodnike, tožilce, tudi odvetnike, omenjene tudi javno žali in diskreditira, ampak ker poskus umora sodnice zvito reducira na problematiko domnevnih pritiskov na druge sodnike in tožilce. V celem nizu prispevkov okoli sodnika Radonjića sem pokazal, kako sta primera Radonjić in Pušnik zlorabljena za širjenje konspiracizma o pritiskih, ki jih ni, npr. v zapisih Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote in Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji.

Janšev tvit: obsodba, ki to ni

Poskus umora kot izraz pomanjkanja spoštovana do sodstva

Janša torej želi konkretni poskus umora »znivelizirati« in primerjati z izmišljenimi primeri, v katerih nenehno nastopa nekakšna udbomafijska spletka. Še huje, v prispevku na njegovi Nova24TV je avtor šel tako daleč, da je ob namigih o ljubezenskem maščevanju dodal še nekakšen »milo za žajfo«:

Pregled kršitev, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče v postopkih ustavnih pritožb v obdobju enega leta, pokaže, da je na sodiščih na območju mariborskega višjega sodišča največja verjetnost, da bodo stranki kršene ustavne pravice.

Ob tem se sklicuje na članek Andraža Terška in Jurija Toplaka, ki sta leta 2017 ugotovila, da je verjetnost, da bodo mariborska sodišča kršila ustavo in človekove pravice, v Mariboru kar za 40 odstotkov večja kot v Ljubljani. Iz tega izpelje pričakovan sklep: »Je pa pomanjkanje spoštovanja do sodstva bržkone tudi posledica njegove (ne)odvisnosti in pogoste nepoštenosti«.

Povedano drugače: avtor, podpisan z inicialkama, se je potrudil v kontekstu razlage motiva za poskus umora iz ljubezenskega maščevanja navesti neke druge razloge za manjšo spoštovanje mariborskih sodišč, v smislu: naj bodo bolj pošteni in manj kršijo ustavo. Ali ob tem misli, da bo potem manj napadov in kako se to sklada z njegovo tezo o ljubimcu napadene, ni dodatno pojasnil ničesar.

Je pa ob tem uspel zapisati še en namig: obregnil se je ob zgornjo izjavo Florjančiča in Zadravčeve, kjer, »zanimivo, vrhovno sodišče česa podobnega ni zapisalo v primerih pritiskov na sodnika Zvijezdana Radonjića, ki je sodil v odmevni zadevi dr. Milko Novič.«

Redukcija na konspiracizem in konstrukt

S tem je ponovil osnovno gesto »izenačevanja«, ki smo jo videli pri Janši: redukcijo poskusa umora na čisti konspiracizem v primerih, ki so politično skonstruirani in zlorabljeni za potrebe novih poskusov pritiska na tožilstva in sodišča. Povedano drugače: prvak SDS je obsodil napad na sodnico v isti sapi, ko je ponovil stare obtožbe na račun sodišč, obenem pa sumimo, da so, obtožbe in pritiski namreč, sploh pripeljali do legitimizacije takega nasilja. Pri čemer zaenkrat ni najmanjšega indica, da bi s poskusom umora bila povezana politika in tovrstna defenzivnost niti v psihološkem smislu ni bila potrebna gesta.

Da njegova fabrikacija konstruktov nikakor ni združljiva s tezo njegovega medijskega glasila o maščevanju ženi, bržkone v perspektivi političnih ciljev šteje le za manjši in nepomemben zdrs, ki ga nihče ne bo opazil.