Ugrabljeni dojenčki, fake news in zarote

So se na POP TV in TV Slovenija, pa tudi v drugih slovenskih medijih, zaleteli s srce parajočimi zgodbami o ugrabljenih dojenčkih, prodanih v tujino?

Novinarji lahko nasedejo marsičemu: včasih zgolj goljufu, ki prodaja ledvico (Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji), spet drugič dezinformacijam in lažnim novicam. Zgodi se, da nasedanje vedno bolj postaja premišljena igra: da mediji še kako dobro vedo zanjo, a se ne želijo upreti skušnjavi dobičkonosnosti in pri njej z nekaj izkazane rezerve sodelujejo.

Morda je pretirano reči, da smo doživeli »fake news«, vsekakor pa zgodba beograjskega društva »Udruženje Nestale Bebe Beograda«, ki ga vodi odvetnica Milena Janković (»majka je koja će pronaći i svoje oteto dete«), nato pa tista o ganljivem snidenju le dvojice izmed vsaj 20.000 (!) ukradenih otrok v organizirani trgovini z njimi, zaenkrat nima preveč trdnih temeljev.

ukradeni dojenčki tv slo

Markić Ivić o svojem nakupu dojenčka v Dnevniku TV Slovenija

Razdružena in združena

V Slovenijo jo je v zadnjem času prinesel predvsem »aktivist« Marko Markić Ivić kar preko skypa; prav njega, ki je menda pred leti želel posvojiti otroka, pa potem po naključju ugotovil, da mu ponujajo otroke tako rekoč na izbiro po ogledu matere v porodnišnici glede na podobnost ženi, so nam predstavili kot uspešnega združitelja Zorana; ta je ugotovil, da ga je pred okoli 36 leti od njegove 22 letne matere, sicer Slovenije, razdružila organizirana kriminalna združba, razpredena po ozemlju nekdanje Jugoslavije. Edini dokument, ki so nam ga pokazali, je fotografija objema obeh.

Da bi za srečnim koncem stala kakšna DNK analiza, ne poročajo. Še več, slovenski novinarji se večinoma niso niti potrudili, da bi Zoranovo zgodbo preverili pri kom drugem kot samem Iviću, ki je potem doživeto, že skoraj neavtentično patetično, opisal srečanje domnevnega sina in domnevne matere:

“Ko sta se prvič zagledala, sta se objela in padla po tleh. Veliko ljudi je gledalo, zakaj se objemata in jočeta. Ko sta prišla domov, sta se božala po glavi, ona njega in on njo. Nenehno sta se gledala v oči. Ves čas je govoril: ‘Mama, mama, rad te imam.’ Težko je bilo iskati mamo 36 let,” njuno srečanje opisuje aktivist Marko Markić Ivić.

Sicer je povsem možno, da sta se omenjena res našla, ni pa tako nujno, da sta zares mati in sin. Kako siromašno in zaradi posplošenosti sumljivo metodo iskanja je ubral omenjeni aktivist, opazimo nemudoma ob prebiranju njegovih pozivov na socialnih omrežjih. Številke na zapestnici novorojenčkov so pač premajhen dokaz, da bi smeli povezati užaloščene matere z ukradenimi otroki; na njih ni zapisana niti porodišnica.

marko ivič 1

marko ivič 2

Načrtovana manipulacija?

Boris Šuligoj je v Delu neposredno namignil, da se izmišljena zgodba dobro trži v politične namene: trgovina z dojenčki naj bi se dogajala v času Titove Jugoslavije, Udbe in Komunistične partije:

»Ker v članku, ki obravnava  kriminalno zgodbo, te domnevne dogodke povezujejo s trditvijo, da se je tako pač počelo v komunistični Jugoslaviji pod Titovim vodstvom in odločitvami Udbe, pa je mogoče sklepati, da gre v resnici za zelo preudarno in načrtovano manipulacijo in zlorabo javnega mnenja.«

Moja poanta: tako kot so slovenski novinarji pohiteli z nepreverjenimi zgodbami v hlastanju za senzacijo, ki je v končni fazi čustveno zlorabila občutke vseh trpečih mater, resničnih žrtev izgube svojega otroka iz različnih razlogov, ni preverjen niti podatek o ideološki zlorabi za potrebe obračunavanj s simpatizerji preteklega režima.

Bistveno bolj verjetno bi se mi zdelo, da smo priča kolektivni histeriji nesrečnih žensk ali nesojenih staršev, v svojem obupu in osebnih stiskah podvrženih prevelikim in iluzornim pričakovanjem, da bodo svojega otroka kdaj znova spoznale ali srečale. Teza o ugrabljenih otrocih pač implicitno predpostavlja, da so ti otroci še nekje, da še živijo in da jih je zgolj potrebno najti.

Zato tudi njihovo sklepanje, kot smo prebrali, da »če zdravniki materi niso dali trupla otroka za pokop, je to prepričljiv dokaz, da je bil dojenček prodan«, seveda ni niti najmanj prepričljivo in verodostojno. Koliko je primerov, v katerih je dokazano mogoče govoriti o kraji, je težko reči, vendar zelo verjetno ne upravičujejo teze o sistematičnem kriminalnem delovanju in sploh ne v številu, ki se navaja.

Zakaj Markić Ivić govori o monstruoznih in udbaških metodah v Jugoslaviji, je lahko stvar njegovih osebnih prepričanj – končno je državo zapustil pred 40 leti in živi v Nemčiji. In tako se zdi, kakor da bi se paranoidni element v prvi teoriji zarote, tj. da se je v Jugoslaviji izvajala množična kraja otrok po porodnišnicah, nekako preselil v novo: o tem, da nam beograjsko društvo in vsi vpleteni kompleksno zgodbo medijsko prodajajo le zato, da bi načrtovano in manipulativno očrnili neko ideologijo.

Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila

So se sodni procesi v zadnjem času iz sodnih dvoran preselili na javno radiotelevizijo? Imajo tamkajšnji uredniki in novinarji pretenzije v črnih haljah odmerjati pravico, ali pa se, kar je še huje, v studiih odvijajo javna sojenja po neki čisto svoji, z neposrednim političnim aktivizmom zabeljeni logiki?

Sodnik o svoji nepravnomočni sodbi

Včerajšnji intervju Jožeta Možine s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem na TV Slovenija je postregel s takšno izkušnjo. Novinar in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič sta se odločila v studiu gostiti sodnika, ki je razveljavil poprejšnjo sodbo proti Milku Noviču in ga oprostil – a sodba še nikakor ni pravnomočna. Potem sta jo dovolila komentirati. Še pred tem je, celo nedavno, isti novinar v istem studiu gostil Novičevega odvetnika Jožeta Hribernika.

Ker je ta primer spolitiziran do konca in Noviča, na prvi stopnji spoznanega uboja Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, neposredno ščiti in brani Janševa SDS, sploh ni bilo presenečenje, ko je daljši napovednik prejšnjega intervjuja najprej objavila strankarska Demokracija, šele potem javni zavod: o tem več v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija.

Ni še konec. Ker niti to bilo ni dovolj, so na tretjem parlamentarnem (!) kanalu, politični ekspozituri iste hiše, že gostili tudi samega Noviča – takoj je mogoče uganiti, da ga je povabil Igor Pirkovič. O čemer sem pisal v Parlamentarni kanal in sodniška semena. Zdaj čakamo samo še, da se prebije tudi v Možinovo oddajo, s čimer bo nastop domnevnega morilca, sprva obsojenega in nato oproščenega, njegovega odvetnika in sodnika, ki ga je oprostil, zaokrožen in kompletiran.

radonjič 3 možina

Radonjić in Možina v akciji: oddaja Intervju, 20. oktober 2019

Udbomafija in domišljija

Zakaj je primer Novič tako močno zaželen tudi za javni servis in tamkajšnje politične promotorje? Ker skozi njega slovenska desnica na silo dokazuje eno svojih kardinalnih tez: da Sloveniji vlada krivosodje. Da je naše pravosodje krivično in prepredeno z udbomafijo. Da moramo izvesti lustracije. Več o tezi o krivosodju in njeni uporabnosti v Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi.

Če Novič ne bi bil oproščen, bi si kakšno drugo nedolžno žrtev morali izmisliti. Če Radonjić ne bi frenetično nenehno doživljal občutkov, da nanj pritiskajo mreže udbomafije, bi si takšnega morali izmisliti. Sodnikov domišljijski »modus operandi« sem opredelil v besedilu Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote. Pri tem, spletkarjenju seveda, sodelujejo tudi novinarji, zato sem o sodnikovem občutenju slovenskih medijev pisal v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih.

Žalostno spričevalo

Povabilo Radonjiću ima zanimiv timing. Urednica in novinar, ki z neskritim veseljem vsakič sledi svojim političnim agendam, sta ga udejanjila malo po tistem, ko je bil sodnik zaradi škandaloznega komentiranja ob izreku prepoznan kršitev etičnega kodeksa. Disciplinski postopek zaradi več drugih kršitev še teče in tudi ni nerazumljivo, zakaj: osvoboditelj Novića namreč povsod vidi strašanske zarote proti sebi, odkriva neverjetne hobotnice in povezave, posledično pa pritiskov obtožuje svoje sodelavce sodnike, nadrejene, vodjo tožilcev, politični vrh in neznane akterje.

Sam intervju je potem kar sam v najlepši meri ilustriral vse grobosti javnih žalitev neverjetnih dimenzij, s katerimi Radonjić sicer rad streže in kjer se večina res mastnih pljunkov običajno usmerja v njegovega šefa Marjana Pogačnika. Demonstriral je njegovo psihično stanje in široka javnost si je lahko kar dobro ustvarila vtis, v čem in kom tiči problem. Da javna radiotelevizija odpira prostor nebrzdanemu klevetanju in žalitvam drugih, je žalostno spričevalo tega trenutka in odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Kršitve osnovnih novinarskih načel

A ne le to. Odločitev za povabilo odpira zelo resne profesionalne dileme. S tem, ko je ponudila zvočnik vsem neutemeljenim in že po sebi neverjetnim obtožbam, bo javna radiotelevizija kršila osnovna etična načela, če v naslednji oddaji ne bo ponudila prostora tistim, ki jih Radonjić strahovito napada. Še več, taista novinarska načela bo kršila tudi, če ne bo gostila oškodovane strani v zadevi Novič, torej žene pokojnega Jamnika, njenega odvetnika in tožilke. Upam, da ni možno, da takšno možnost zavrača.

Prve tudi zato, ker jo je sodnik izjemno žaljivo osebno kompromitiral in je poskušal pokazati kot neprizadeto vdovo, ki je v sodnem postopku »popolnoma nič ne zanima, to trdim odgovorno«, zaradi česar je dvakrat moral intervenirati voditelj oddaje in vsaj malce ublažiti surove izpade svojega gosta. Njenega odvetnika, Miho Kuniča, pa je dobesedno pošiljal v zapor.

S takšnim ravnanjem in svojo intervencijo v sodni postopek sta novinar in odgovorna urednica oddaje  kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov: javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev. V intervjuju niso bila, in to povsem zavestno, uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča; o disciplinskem postopku in spornosti sodnika ni voditelj zastavil nobenega resnega vprašanja.

Pač pa je, nasprotno, intervju na svojem osebnem tviter računu reklamiral v podporo gostu kot oddajo, ki bo morala spremeniti Slovenijo (sic!); očitno osebno prepričan v nujnost lustracij proti »krivim« sodnikom. Avtorju in urednici s tem ni uspelo ohraniti »nepristranskega in etičnega razmerja do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov«, celo v tako tragičnem in delikatnem primeru, kot je zahrbtni umor posameznika.

Možina Radonjić intervju tvit

Intervju, ki bo spremenil Slovenijo: Možina na tviterju

Projekt javne radiotelevizije

Niti sta se Jože Možina in Manica J. Ambrožič poskušala izogniti vtisu, ki bi lahko spodbudil »upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Kajti prav to se je zgodilo: politični in strankarski projekt reševanja Noviča je zdaj postal projekt javne radiotelevizije. Možina, ki mu je tokrat res potrebno priznati določeno zadržanost, je tudi aktivno zamolčeval in zanemarjal podatke, ki so v nasprotju z njegovim osebnim stališčem in mnenjem.

Da bi dosegla uravnoteženost in nepristranskost, beremo v »Poklicnih merilih«, mora RTV Slovenija zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj. No, ni se zgodilo.

O čem je v oddaji Intervju tekla beseda? Pričakovano je bil Radonjić prikazan kot preganjana ultimativna žrtev. Vse se je menda zarotilo proti njemu, ko je začeli delati na zadevi Novič. Možina je postopal spretno. Ker dobro ve, da Radonjić ni politični desničar, ga je pričakovano izzval z vprašanjem v to smer v pričakovanju razbremenitve možnih očitkov. Jasno, Radonjićeva apropriacija s strani stranke, ki propagandistično širi vero v krivosodje, je drugačna od tiste v primeru Noviča, nekoč strankarskega kandidata za župana.

Takoj smo lahko razumeli, kam pes taco moli: sodnik, ki je oprostil domnevnega morilca, pač ni janšist, zato mu tovrstnih povezav ni mogoče očitati. In nihče mu jih ne. Je zgolj človek z bujno fantazijo, rade volje uporabljen in zlorabljen v politične namene tistih, ki igrajo šah z njim, in to v novinarskih in političnih vrstah.

Kriminal belih ovratnikov

Gost se je zaradi vprašanj voditelja najprej sprehodil po nekaj svojih odmevnih primerih, od Romov iz Ambrusa, potem omenjal sojenje narkokartelu, zaradi katerega je imel osebno varovanje, komentiral je sojenje duhovniku Frantarju. Vsakič znova je izrecno in na silo izpostavil, da v njih ni bilo nobenih političnih pritiskov – te je začel doživljati le v zadnjem, Novičevem. Temu primeru je bila namenjena daleč največja minutaža. Ob tem je ves čas komentiral nepravnomočno sodbo in namigoval, da za umorom Jamnika stoji nekakšen kemofarmacevtski lobi s številnimi povezavami v pravosodju in politiki.

Njegovi namigi, kdo bi lahko bil storilec, so povezani z nekaterimi drugimi sodnimi procesi, sebe pa je, ob številnih pritiskih nase, ki jih čuti s strani tožilcev in sodnikov, razumel predvsem kot tistega, ki ne sme podleči kriminalu belih ovratnikov, ki menda sega visoko v sfero politike in gospodarstva. Kot vemo že iz njegovih drugih javnih zapisov, smo v Sloveniji ujetniki »globoke države« z vsemi njenimi lovkami vred, ki zdaj za sabo puščajo trupla  – in tudi tokrat ni mogel mimo tega pojma.

radonjič 1 možina.PNG

Radonjić o komplotih proti sebi

Šepeti z Možino

Po svoje je bil Radonjić hvaležen gost, kar zadeva odmevnost: ne zgolj, da je komentiral številne odprte sodne primere, recimo tudi proti Zoranu Jankoviću, stregel je s klasičnimi konspiracizmi, težko se je zadrževal v svojih grobostih, žalitvah in neposrednih ocenah, tiste proti predsedniku sodišča Pogačniku, ki še kar najprej molči, je potem utemeljil z metaforo »Ko hiša gori, se ne šepeta«.

V njegovem javnem šepetanju potem sicer ni manjkalo pikanterije: celo oseba, ki ga je v začetni predstavitvi Jasne Krljić Vreg predstavljala, ga je opisala kot človeka nenavadnih manir. »On je posebnež,« je razlagala, in celo navajala neverjetne logične nesmisle, kot je tale: »On veliko več ve, kot zna«.

Sebe je sodnik, ki je v pogovoru ves čas mencal z nogami in rokami, svetovnonazorsko opisal kot možnega komunista (kar je, kot rečeno, Možini najbrž prvič v življenju nadvse godilo), vodjo tožilcev pa neposredno obtožil komplota in prikrivanja podatkov na način namigov o tem, kako se je skupina ljudi preprosto odločila, da Noviča po krivici obsodi, da bi prikrila prave storilce. Ti so po njegovem že dolgo časa nekje v tujini.

Absolutno čudak

Ob številnih sugestijah, da je z njim nekaj narobe, ga je s tem izzval tudi voditelj in povprašal, če je res čudak. Odgovor je bil: »Sem absolutno čudak« in k temu dodal, da zgolj v slovenskem sodnem sistemu, kajti v drugih evropskih ne bi bil. No, pozabil je povedati, da je za neko politično in evidentno tudi novinarsko linijo pravcati heroj.

Do sebe ne goji ni najmanjše kritičnosti, kar je bilo razvidno skozi izjavo o sodbi v primeru Novič: »Vsi ki so brali to sodbo, se strinjajo, da je napisana odlično.« No, močno dvomim in tudi sam sem v besedilu ugotavljal ravno nasprotno, njeno škandalozno nesmiselnost, o čemer več v Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec.

radonjič 2 možina

Globoka država, globoke mreže: sodnik v studiu o zarotah vseh vrst

Priložnost le eni strani

Ni prvič, da je TV Slovenija v primeru Novič stregla s svojo izrazito pristranskostjo, o čemer bolj obsežno v dveh prispevkih: Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in potem še Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Ponovimo za gostom: ko hiša gori, se ne šepeta. Morda gori RTV hiša, ne šepetajmo. Intervju z Radonjićem je z vidika kršitev novinarske etike eden pomembnejših v zadnjem času. Ne dvomim, da ga bodo častili v Janševih medijih, sicer pa bo najbrž poniknil v pozabo kot še en dokaz tega, kako daleč je pripravljen odkorakati naš javni servis. Ker smo se takih korakov preprosto že navadili. Manica J. Ambrožič se je povsem odpovedala objektivnemu in nepristranskemu pregledu dogajanja v procesu Novič. Njeno stališče ni bilo, da bo počakala do konca sodnih postopkov, v svojih programih je televizija zavestno dajala priložnost le eni strani: Noviču, Radonjiću, Hriberniku. Tisti, ki brani domnevnega morilca.

Da je za kakšno minuto v oddaji nastopil odvetnik žene pokojnika, tega dejstva ne spremeni. Kot rečeno: čakamo, da javna radiotelevizija vzame svoja »Poklicna merila« zares in zdaj, ker jih je že kršila, pred kamere posadi še tiste, ki jih v svojih oddajah tako zelo neposredno vehementno in vulgarno napada.

 

 

Nazaj v Platonovo votlino: deepfake, globinsko ponarejanje in življenje v laži

Ni več posebnega dvoma, s hitrimi koraki prihaja čas, v katerem bo razprava o pasteh fake news, ki v svojem bistvu, če jo uzremo širše, ni posebna medijska inovacija zadnjega desetletja, postala nedolžna preteklost. Če kje, potem se utegne pokazati, da bodo prave pasti za široko javnost in množične medije, sploh takrat, ko so ti neposredno v rokah politične propagande in strankarskih interesov, povezane z oblikami brutalnejšega manipuliranja z resničnostjo.

Propagandizem, dezinformiranje, načrtno širjenje laži, konspiracizmi in paranoja so že zdaj zelo uspešne psihopolitične tehnike delovanja v rokah strankarskih in oblastniških klik. Njihove nove inačice, šele v prihodu, imajo bolj smele cilje: medijske konstrukcije realnosti izpopolniti do perfekcije na način, da resničnosti ne bomo več razlikovali od zmanipulirane realnosti. Povedano malce patetično: vsega še nismo videli, sedanje laži utegnejo postati otročje v primerjavi s tistimi, ki prihajajo.

Deepfake in tehnike ponarejanja

Postavil bom drzno hipotezo: fenomen lažnih novic nas ni dohitel kot nekaj novega, kar nas je zares presenetilo, je bila njihova uspešnost. Za to pa so odgovorni drugačni družbeni in politični časi, pripravljenost ljudi, da jim prisluhnejo in jih vzamejo za svoje. Mar ni paradigmatski uspeh Donalda Trumpa srhljiv ravno zaradi takega momenta, naveličanosti ljudi, da bi jih morala zanimati resnica, ker so laži vendar bolj simpatične?

Lep zgled strašljivih posledic hitrega tehnološkega in predvsem računalniškega razvoja je deepfake, »globinsko ponarejanje« s pomočjo video editiranja. Svetovne medije so letos preplavila svarila, skorajda na meji moralne panike – dramatično nam rišejo neustavljivo nevarnost, pred katero se morda že kmalu ne bo mogoče ubraniti.

Predstavljajmo si video posnetke, sploh ne nujno oglasne narave, temveč spretno lansirane in z veščinami umetne inteligence zmanipulirane do te mere, da ponujajo napačen vtis, informacijo ali slutnjo tega, kar se je res dejansko zgodilo. Deepfake s pomočjo fiktivne sinhronizacije, za katero stoji napredna programska oprema za ti. globinsko učenje, ustvarja zvok in sliko, kjer lahko osebi in dogajanju poljubno dodamo povsem izmišljene besede in zmanipulirano podobo, s tem pa prepričljivo in realistično ustvarjamo povsem novo, drugačno resničnost, kjer je zlaganost in lažnost posnetka mogoče odkriti zgolj s posebnim programskimi orodji vrhunskega strokovnjaka.

Toda ko so podatki enkrat spuščeni v javnost, bodo, četudi potvorjeni, v povprečju že dosegli večino svojega želenega učinka, navzlic hitremu razkritju o njihovi izmišljeni naravi, ki bi sledilo. In velikokrat ne bo.

Črna prihodnost lažnih novic

Spopad z globinskim ponarejanjem bistveno presega dosedanje nivoje boja proti lažnim novicam, za katere se je že pokazalo, da so precej jalovi; v številnih svarilnih komentarjih ga opisujejo kot »prihodnost lažnih novic«, njihovo progresivno stopnjo. Če nam že upiranje slednjim ne gre najbolje od rok, si težko predstavljamo, da bomo z deepfake opravili kaj bolje. Prav nič nas ne potolaži okoliščina, da je ta nastal znotraj zabavne industrije, deloma v porno industriji z dodajanjem obrazov znanih osebnosti, ali z bistveno bolj nedolžno poanto iskanja pozornosti med uporabniki, ki si želijo razvedrila in čudenja.

Znameniti posnetek z začetka lanskega leta, v katerem bivši ameriški predsednik Barack Obama svojega naslednika označi za idiota (»total and complete dipshit«), je zgled omenjenega posnetka. V dobesednem smislu, kajti nastal je s pedagoškim namenom opozorila, kam nas lahko tovrstna tehnologija ponarejanja realnosti pripelje. Čeprav je trenutno izdelava ponaredkov še v rokah izbrancev, bo opisana spretnost že kaj kmalu morda postala dostopna širokim množicam, s čimer se bo možnost dostopa do manipulacije drastično povečala.

Zlahka si lahko predstavljamo zaporedje reakcij javnosti na tovrstne ponaredbe: po tistem, ko bo žrtev (ali kdo drug) ugotovila in razkrila zmanipuliranost v tehniki deepfake, npr. da ji nekdo položil v usta besede, ki jih ni izrekla, v trenutku, ko sicer ni ničesar dejala, ampak je v posnetku storila dejanje, ki ga ni bilo (npr. izpeljala določeno zanjo neprijetno ali nerodno gesto z rokami in telesom), bo posnetek s pomočjo medijev že dosegel javnost in splet, zato noben demanti ne bo povsem ustavil povzročene škode. Razen tega bo po inerciji velik del uporabnikov navzlic zanikanju še vedno pripravljen verjeti, da se je zgodilo tisto, čemur pač želi verjeti. In ker sumničava javnost po definiciji ne zaupa nikomur, najbrž niti mukotrpno zbrana dokazila, da gre za ponaredek, ne bodo zalegla. Če bo temu sledil še niz političnih ali drugih reakcij, se bo v kompleksni medijski naraciji tega, kar se je pripetilo, začetna ponaredba relativizirala še hitreje.

Odločanje na volitvah

Predstavljajmo si za hip posnetek, v katerem Marjan Šarec izreka sovražne besede o Janezu Janši, ki so bolj grozljive tistih, ki jih zna na tviterju spisati njegov svetovalec Damir Črnčec. Ali opazke o naši sosedi v mejnem sporu, ki lahko pripeljejo do resnega mednarodnega škandala. Temu bi sledile vse vrste ogorčenih reakcij, politični in medijski spini, pozivi k odstopu in vse ostalo, kar je del običajne folklore. Potem bi na sceno stopili računalniški in drugi forenziki in s pomočjo zapletene programske opreme (trenutno jih ponujata podjetji Faculty in Amber) ugotovili, ali so posnetki pristni. Javna razprava, ki bi jo intonirali mediji, bi se verjetno le v enem delu osredotočala na vprašanja pristnosti, resničnosti in lažnosti, naročniki in avtorji manipulacije pa bi se v tišini najbrž na široko hihitali in merili obseg pričakovanih učinkov in posledic.

Težko si predstavljamo, da škoda ne bi bila povzročena in da bi bila majhna. Še huje, ob nedavnem razkritju videa, na katerem je ameriška političarka Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma kongresa in članica demokratske stranke, videti pijana, je že sprožil številna ugibanja o prihodnjih ameriških predsedniških volitvah 2020 in možnosti, da utegnejo tehnike globinskega ponarejanja v tej kampanji odigrati vidno vlogo. Povedano drugače: deepfake utegne odločati na volitvah ali celo odločiti. Če upoštevamo res enormne količine dokazanih laži, ki jih je v času prvega mandata izustil Donald Trump, in popolno ravnodušnost, ki ga do njih kaže volilno telo, ni prav verjetno, da bi se tisti, ki jim je tehnika ponarejanja namenjena, odzvali z ustrezno veliko in intenzivno zaskrbljenostjo. In prav v tem je morda tudi največja past vseh sedanjih in prihodnjih tehnologij laži: ne v njihovi učinkovitosti, ampak še prej v popolni indolenci in pasivnosti ljudi, ki so jih pripravljeni brez zadržkov sprejeti.

Osrednja vloga medijev

Ni si zapleteno predstavljati, kako pomembna in osrednja postaja vloga množičnih medijev v časih, ko prihajajo v ospredje velikanske propagandne vojne, ne nujno le na političnih tleh. Nič manjša ne bi smela biti niti naloga humanistov in družboslovcev, da postrežejo z analizo ustroja družbenih mehanizmov dovzetnosti za laži in posameznikovega kognitivnega sistema prepričanj, ujetega v samoprevaro na poti prostovoljno izbranega izgubljenega stika z realnostjo in resnico.

Nepričakovano in celo pohvalno se je dosedanja razprava o deepfake velikokrat sprožila predvsem iz potrebe po vnaprejšnjih opozorilih glede krute politične in medijske prihodnosti, ki trkata na naša vrata. Pred časom je belgijska socialistična stranka objavila lažen videoposnetek, v katerem Donald Trump poziva Belgijce, da se odpovejo pariškemu podnebnemu sporazumu. Dejanje sicer ni imelo neposredne pedagoške poante, stranka je z njim želela dvigniti stopnjo ozaveščenosti državljanov in apelirati k podpisu peticije o podnebnih politikah.

Opozorila so več kot na mestu in odpirajo dileme medijske pismenosti, deloma tudi digitalne in tehnološke razvitosti okolja. Domnevamo lahko, da bodo v okoljih z nizko stopnjo pismenosti in razvitosti pojavi globinskega ponarejanja delovali močneje in prepričljivejše. Učinki bodo odvisni tudi od stopenj demokratizacije družbe.

V državah z več nadzora in manjšo medijsko svobodo si lahko obetamo njihovo večjo uspešnost – in morda tudi večje stopnje njenih rab in zlorab. Končno bo boj proti razmahu globinskega ponarejanja odvisen tudi od razvitosti programske opreme, ki je sposobna razlikovati pristne video in zvokovne vsebine od nepristnih, izvedbe izobraževalnih programov in tudi volje oblasti, da zaustavlja trende, ki v svojem temelju rušijo osnovne prvine demokracije in omogočajo vladavino manipulantov. Toda če bodo na vrhu oblastniške piramide takšni, ki so ravnokar zaužili vse prednosti in blagodati propagandizmov, njihova navdušenost nad pregonom ni zelo verjetna.

Demokracija v Platonovi votlini

Življenje v dobi ponaredkov, izboljšanih tehnoloških zmožnosti in vedno večje vere v laži, alternativne resnice in poresničnost, lahko najbolj trivialno ponazorimo s ponarejanjem denarja: predstavljajmo si, kaj bi za svetovno ekonomijo in gospodarstvo pomenilo, če bi se tehnike goljufov izpopolnile do te mere, da bi ponarejevalci postali uspešni v tiskanju navidezno povsem pristnih bankovcev, ki jih ni mogoče ločiti od originala, pri tem pa bi njihov končni izdelek bil imun za vse potencialne sisteme zaščite in varovanja?

Na epistemološki ravni nas takšna doba globinskega ponarejanja spomni na Platonovo prispodobo o življenju v votlini: sence na stenah, ki jih že po sebi jemljemo za edinole resnične, bi zaradi še večje zmožnosti imitacije in občutka avtentičnosti še manj dopuščale, da se uzremo k izhodu iz votline, k izvoru svetlobe in resnice, kamor nas že itak posebej ne vleče. Grški filozof je že nakazal vse težave, ki iz tega izvirajo: zgrešenost in slepoto življenja v mnenju in prepričanju, namesto da bi sledili resnici, dejstvom in resničnemu znanju. K temu prištejmo še smrtonosno medijsko dimenzijo, tendenco k tabloidnosti, senzaciji in varanju, posledično pa tudi izgubljeno zaupanje ljudi v medije ali politiko. V seštevku vseh negativnih dejavnikov zato res ni pričakovati, ob vseh navedenih zadržkih glede neupravičene moralne panike, da bi se lahko korenito spopadli z različnimi oblikami vedno bolj izpopolnjenih goljufivih vsebin, ki prepričljivo posnemajo realnost.

Lepe duše v globokem dreku

In potem je tukaj še neozdravljiva brezbrižnost ljudi, ki jih resnica ne zanima ali jih vedno manj, njihovo lepodušništvo in kompenzirajoča prepričanja, da imajo vedno prav in so nezmotljivi, deintelektualizacija javnega prostora, kjer refleksija ni dovoljena, kultura selfijev in nečimrnosti, ki jo nadomešča, zavestne odločitve urednikov medijev, da zmanjšujejo prostor argumentirani razpravi in medse vabijo le še populiste, lobiste in bleferje. Le od kod optimisti med nami črpajo svoje upanje, da bo naš boj proti manipulacijam na koncu uspešen in da bodo ob tem novinarji viteško opravili z njimi?

V mentalnem dispozitivu, ki ga je kot kulturni fenomen že pred desetletji filozof Harry Frankfurt opisal kot dobo bulšitanja, produkcije nenehnega sranja, ki je v končni fazi nič drugega kot načrtna odpoved temu, da bi nas resnica sploh kakorkoli zanimala, smo lahko glede uspešnosti deepfake in podobnih manipulativnih tehnik prejkone res zgolj črnogledi.

V tem smislu se je avtor zgoraj omenjenega ponaredka z Obamo motil: Trump je bil v manipulaciji ozmerjan z izrazom »dipshit«, ampak deepfake nas prej popelje v bližino »deep shit« in neverjetne radosti lepih ljudskih duš, ki se v njem rade svaljkajo.

Obama deepfake

Dipshit in deep shit: Obama v ponarejenem posnetku

Psihopolitika manipulantov

Posebno poglavje in začarani krog predstavljata konspiracizem in gojenje občutkov paranoje. Politični akterji, ki se propagandnih tehnik že zdaj brez zadržkov radi poslužujejo, jih radi kombinirajo s svojimi orodji psihopolitike, utemeljenih na popularnih teorijah zarot in konspiracizmu kot dominantnem miselnem dispozitivu kot takšnemu. Izgubljeno vero v karkoli, v družbo, državo, politiko, medije ali znanost, že zdaj uspešno instrumentalizirajo za doseganje svojih ozkih ciljev. Nezanimanje za dejstva in resničnost sta njihova aduta, brezvoljni državljan je pravo testo, ki ga najraje gnetejo in upodabljajo po svoji meri.

Ob naraščajoči apatiji, pasivnosti in indolenci javnosti so vsakič navdušeni, ker se zavedajo, da so voda, v bistvu že kar hudournik, na njihov mlin. Bolj se ljudje čutijo prevarane, in dejansko se najbolj tedaj, ko so res prevarani, bolj so nezaupljivi, paranoidni, prestrašeni in zmedeni, s tem pa imenitno manipulativni in natančno takšni, kot si jih novodobni ponarejevalci želijo. Manipulantski akterji, sploh politični, bodo s tem v vsakem primeru dosegli svoj cilj zase, tudi ob razkritju svojih nečednih namer, generalna politična izguba pa bo velika: po volitvah nas bo čakalo življenje v laži po izbiri avtokratov, ob izgubi osnovnih demokratičnih vrednot pa se bomo vrnili v nekakšno krizno predpolitično družbeno stanje brez prave rešitve.

Zato je utopično pričakovati, da nas bo vsega rešila večja medijska pismenost in izboljšani programi, s katerimi bomo razkrinkali nove oblike ponarejanja resničnosti. Dokler si ne bo večina želela živeti v resnici, bo vse zaman.

Podnebni skeptiki, zmagovalci v medijski pozornosti

Slovenska tiskovna agencija v današnjem članku povzema ugotovitve iz revije Nature Communications, še zdaleč ne nepričakovane, ki bi morale spodbuditi razmislek širše javnosti, sploh pa vseh tistih, ki poklicno delujejo v medijih. Novica je povzeta po francoski tiskovni agenciji AFP.

sta zanikovalci sprememb

Zanikovalci sprememb v novici STA

Poanta vesti je enostavna, vsebovana že v naslovu: zanikovalci podnebnih sprememb so bolj zastopani v medijih kot znanstveniki, kar je pokazala študija z izračunanimi statistikami med letoma 2000 in 2016. Še več, raziskovalci so prišli do ugotovitve, da so si vsi, ki gojijo skeptična prepričanja (akademiki, politiki, poslovneži) in dvomijo v dejansko zviševanje temperatur in podnebnih sprememb, »prislužili« 50 odstotkov več objav, gledano v celoti.

Skratka, njihova prepričanja so bila znotraj seštevka vseh, ki jih ponujajo mediji, bistveno bolj navzoča in s tem najbrž tudi uspešna. Iz navedenega so izpeljali sklep, da takšno razmerje »bega javnost in upočasnjuje odgovor na izzive globalnega segrevanja«.

Medijska prevlada podnebnih skeptikov

Da bi situacija bila še hujša, so podnebni skeptiki bili bolj navzoči tudi v medijih, ki sicer slovijo po višjih standardih glede navajanja dokazov, obenem pa pokrivajo predvsem angleško govoreča področja: takšni so New York Times, The Guardian, Wall Street Journal in Daily Telegraph. Če smem takoj pripomniti: koliko slabša je situacija šele pri manj kvalitetnih medijih!

Najbrž ob teh spoznanjih nihče ni res dramatično presenečen, povprečen uporabnik medijev bo v njih takoj dešifriral še eno znamenje »usodnosti« medijskih epistemskih konstrukcij realnosti. No, tokrat predvsem neposredne nevarnosti, ki je tale: kako naj se kot skupnost in civilizacija učinkovito borimo proti podnebnim spremembam, če nam množični mediji dominantno servirajo dvome v posledice rabe fosilnih goriv, resne grožnje civilizaciji in življenju na planetu pa predstavljajo kot kakšen Branko Grims, ki vidi v izumrtju črnega panterja (!) kronski dokaz, da se ozračje zemlje ohlaja, ne segreva, zato prave nevarnosti zaradi dviga temperature in ekstremnih vremenskih pojavov enostavno sploh ni?

Kako intenzivna in vplivna je tovrstna »medijska epistemologija« podnebnih sprememb in mar ni približno enako nevarna kot spremembe same? Zelo indikativno za naracijsko neutečenost vesti, ki jo objavlja STA, je že njena umestitev v rubriko »Gospodarstvo«. Daleč od tega, da bi podnebne spremembe imele vpliv samo nanj, še kako intrigantna bi morala biti vest za najširšo javnost. Ena izmed spletnih strani, ki je novico STA danes že povzela, jo je uvrstila v kategorijo »Lifestyle«  oziroma »Zanimivosti«.

Čemu mediji dajejo prednost

Pisanje o podnebnih spremembah lahko vzamemo zgolj za enega od simptomov trendov vsesplošnega poplitvenja, tabloidizacije in komercializacije medijev, prepoznavnih znakov odpovedi vsemu, kar bi moralo predstavljati njihovo poslanstvo sredi krize sodobnega sveta, ko potreba po resnem in odgovornem novinarstvu še nikoli ni bila večja.

Problem je kajpak bistveno širši in hitro zaznaven tudi v domačem prostoru: danes intelektualni šarlatani in zabavljači po izbiri neresnih urednikov žanjejo neskončno prednost pred akademiki, pop kolumnisti pred pretehtanimi, trapaste in čudaške izjave vseh vrst pred argumentiranimi, lažne novice pred resničnimi, zmote in čustveni apeli pred dokazljivimi in utemeljenimi spoznanji, šokantne novice pred res pomembnimi, manipulacije pred verodostojnimi informacijami, propagandizmi pred obveščanjem, senzacionalizmi pred poglobljenostjo, rumeno novinarstvo pred preiskovalnim, ksenofobni in nestrpni politiki pred dostojanstvenimi. Vse to je pričakovana in hitro zaznavna tragična podoba medijev, kot jih dnevno prebiramo.

Nesorazmernost predstavitev argumentov

Da bi sploh lahko izpeljali ukrepe in zajezili negativne posledice globalnega segrevanja, ki si jih lahko obetamo in so vsak dan bolj otipljive, tako ali drugače potrebujemo spremembo v miselnosti in obnašanjskih vzorcih množic. Na njih pa imajo prav mediji odločilni vpliv. V navedeni novici eden od avtorjev raziskave opozarja na zgrešeno»distribucijo strokovnih spoznanj«:

»Tisti, ki zanikajo podnebne spremembe, so si izborili močan glas v politiki in znanstveni skupnosti,« so opozorili avtorji študije, na čelu katerih je Alexander Petersen s kalifornijske univerze v Mercedu. »Tako nesorazmerno medijsko pokrivanje argumentov in deležnikov napačno distribuira strokovna spoznanja,« so opozorili. »Prav tako podcenjuje verodostojnost avtoritet kariernih podnebnih znanstvenikov in krepi trend prevlade tistih, ki zanikajo podnebne spremembe, nad javno znanstveno razpravo,« so dodali.

Na koncu zapisa je zaskrbljenost nekoliko omiljena; v zadnjem letu naj bi se močno povečala, sploh po oktobrskem poročilu Združenih narodov. Ironično so medijska naracija, uokvirjanje in prednostno tematiziranje, skratka našteti in vsi preostali faktorji selekcije in obravnave dogodkov, ki legitimirajo javno razpravo, danes odvisni predvsem od ustvarjenega profita, zato se utegne zgoditi, da bodo apokaliptične novice počasi nevtralizirale škodo, ki jo povzroča javni prostor, posvečene opisani nebrzdani promociji skeptikom.

Vendar bo takšno ustavljanje, ki ga ni mogoče kar brez zadržka pozdraviti, saj je znova lahko sporno v smeri pretiravanja, morda nekaj, kar bo prišlo prepozno.

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Kako bi morali, v skladu s profesionalnimi etičnimi standardi, postopati novinarji ob včerajšnjem brutalnem poskusu umora mariborske sodnice? In kako so se na to odzvali nekateri politiki?

Na POP TV so pohiteli in začeli bivakirati pred hišo omenjene, kjer se je zgodil grozljiv nočni napad, v večernem dnevniku pa so pregledali vse njene zunanje stranice in skrite kotičke okoli nje, na koncu pa preizprašali nekaj sosedov. Glede novinarske spekulacije okoli motiva, ki je najbrž ključen vpričo velike možnosti, da je sodnica Daniela Ružič bila skoraj umorjena zaradi opravljanja svojega poklica, se je spletla in javno percepcijo oblikovala nesrečna dihotomija, povzeta po poudarkih s kratke tiskovne konference, ki jo je mariborski Večer v skladu z izjavo šefa kriminalistov že v naslovu ubesedil takole:

Policija: »Napad bi bil lahko povezan s službo ali zasebnim življenjem sodnice«

Mafijske klike ali ljubimec

Nesrečna zato, ker je odprla prostor domišljiji javnosti v dveh zelo različnih smereh. Pričakovali bi, da se bodo novinarji v tej fazi preiskave, ko javno ugibajo o motivu, vzdržali prenagljenih sklepov in z njimi ne bodo prepričevali nikogar. Težko je zagovarjati kakšno drugačno mnenje. Vendar so se tudi tokrat razdelili na dva tabora: prvi je sledil po njihovem mnenju očitno večji verjetnosti, da za poskusom umora stoji njeno sodniško delo. Iz več sicer smiselnih razlogov: ker se takšen napad na sodnika ni zgodil prvič, ker je preprosto žal tudi bolj pričakovan in ker si s težavo predstavljamo, da bi druga navedena možnost, torej zasebno življenje, bila pogosto povezana z brutalnim obračunom, sploh na pragu domovanja.

A zgodilo se je oboje, vsak je izbral svoj motiv: Večer je v komentarju Matije Stepišnika spregovoril o navezah in klikah, saj v Mariboru deluje »mafijski princip ulice«. Katerih, nismo izvedeli. Interpretacija, ki nesporno favorizira tudi sicer verjetnejšo razlago motiva obračuna s sodnico, čeprav nobene možnosti novinar ne bi smel izključiti. Na drugi strani je Janševa Nova24tv dala popolno prednost motivu o zasebnosti in zapisala nekaj, kar tak scenarij še zoža in konkretno specificira:

Motiv za napad za zdaj uradno še ni znan, smo pa od anonimnega policijskega vira prejeli informacijo, da naj bi bil glavni osumljenec njen mož, saj da naj bi šlo za ljubezensko maščevanje. Sodnica naj bi se namreč domov vračala od svojega ljubimca.

Da bi razumeli diskrepanco v razlagi osnovne dihotomije, moramo upoštevati najmanj dva konteksta. Prvi je nesporno dejstvo, da je Nova24TV politični in strankarski medij. Druga zadeva delovanje politikov, ki stojijo za njim: občutek imamo, da so pri Janševih presodili, da je zanje varneje in manj nelagodno javno zagovarjati tabloidni scenarij o ljubezenskem maščevanju, saj so sami preveč vpeti v dolgoletne verbalne napade proti pravosodju, tožilcem in sodnikom, številna skandiranja proti »krivosodju« in sploh demonizacijo našega sodstva.

Prav včeraj je, na dan poskusa umora, TV Slovenija v intervjuju z Jožetom Možino znova gostila še enega člana »Odbora 2014«, ki je pritiske na sodstvo prakticiral v praksi pred sodišči – to je bil Matevž Tomšič.

sodnica umor policija sumi moža nova

Za Novo24TV je osumljen mož, ki se je maščeval ženi sodnici

Politika, ki spodbuja sovraštvo in nasilje

Na takšno razumevanja okoliščin sta v svoji včerajšnji izjavi opozorila predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru Alenka Zadravec, ko sta zapisala, ali ni nasilni izpad tudi posledica dogajanj v zadnjih letih, ko so nespoštovanje sodniške funkcije ter neupravičeni verbalni napadi na sodstvo ter sodnike postali stalnica.

Skratka: tako kot pri sovražnem govoru lahko tudi tokrat strahoma opazujemo, kako se v okoljih, kjer politika pripravi teren sovraštva, verbalno nasilje utegne počasi prelivati v realno, saj opogumlja številne posameznike in ga v tisočerih pojavnih oblikah legitimira. V tem smislu je izrazito pomembno, kako politiki ravnajo in spet je znova precej predvidljivo, kateri med njimi nenehno navijajo za (svojo) svobodo izražanja in politično nekorektnost – le zato, da bi prikrili, da oboje zlorabljajo. O tem najbolj indikativno v moji analizi izjave Žige Turka, ki ga socialni demokrati vabijo, da jim pojasnjuje, zakaj sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ojačal – več o tem v tekstu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega.

Manipulativna obsodba

Če lahko zaznamo razliko v novinarskem pristopu v sugestijah okoli motiva v fazi predkazenskega postopka, kjer so namigi o službenem udejstvovanju bolj previdni in podani rahlo hipotetično, medtem ko so namigi o sodničinem ljubimcu in scenariju maščevanja brutalno neposredni in s tem sveža rana na njene zlome obeh rok, lobanje in počene kosti na obrazu, si poglejmo še, kako je reagiral del politike. Janez Janša, so poročali mediji, je na tviterju med prvimi obsodil napad. Poglejmo, kako:

Ostro obsojamo brutalen napad na mariborsko sodnico. Po diskreditacijah in šikaniranjih sodnika Radonjića in tožilca Pušnika smo tokrat priča fizičnemu nasilju brez primere.

Po tem so mu številni sledilci na družbenem omrežju pritrdili, nekdo pa je celo dodal morbidno domislico: »Sodnik Radonjić si je rešil življenje, ko je v sodni dvorani spregovoril , kaj se dogaja s strani vrha sodnije in globoke države.«

No, mediji zaenkrat niso bili sposobni problematizirati stališča, prezentirali so ga v paketu z drugimi »obsodbami« na povsem enakovreden način. Zato niso ali niso želeli opaziti, da je Janševa izjava globoko cinična.

Ne samo zato, ker njegova stranka že leta izvaja pritiske na sodnike, tožilce, tudi odvetnike, omenjene tudi javno žali in diskreditira, ampak ker poskus umora sodnice zvito reducira na problematiko domnevnih pritiskov na druge sodnike in tožilce. V celem nizu prispevkov okoli sodnika Radonjića sem pokazal, kako sta primera Radonjić in Pušnik zlorabljena za širjenje konspiracizma o pritiskih, ki jih ni, npr. v zapisih Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote in Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji.

jj sodnica

Janšev tvit: obsodba, ki to ni

Poskus umora kot izraz pomanjkanja spoštovana do sodstva

Janša torej želi konkretni poskus umora »znivelizirati« in primerjati z izmišljenimi primeri, v katerih nenehno nastopa nekakšna udbomafijska spletka. Še huje, v prispevku na njegovi Nova24TV je avtor šel tako daleč, da je ob namigih o ljubezenskem maščevanju dodal še nekakšen »milo za žajfo«:

Pregled kršitev, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče v postopkih ustavnih pritožb v obdobju enega leta, pokaže, da je na sodiščih na območju mariborskega višjega sodišča največja verjetnost, da bodo stranki kršene ustavne pravice.

Ob tem se sklicuje na članek Andraža Terška in Jurija Toplaka, ki sta leta 2017 ugotovila, da je verjetnost, da bodo mariborska sodišča kršila ustavo in človekove pravice, v Mariboru kar za 40 odstotkov večja kot v Ljubljani. Iz tega izpelje pričakovan sklep: »Je pa pomanjkanje spoštovanja do sodstva bržkone tudi posledica njegove (ne)odvisnosti in pogoste nepoštenosti«.

Povedano drugače: avtor, podpisan z inicialkama, se je potrudil v kontekstu razlage motiva za poskus umora iz ljubezenskega maščevanja navesti neke druge razloge za manjšo spoštovanje mariborskih sodišč, v smislu: naj bodo bolj pošteni in manj kršijo ustavo. Ali ob tem misli, da bo potem manj napadov in kako se to sklada z njegovo tezo o ljubimcu napadene, ni dodatno pojasnil ničesar.

Je pa ob tem uspel zapisati še en namig: obregnil se je ob zgornjo izjavo Florjančiča in Zadravčeve, kjer, »zanimivo, vrhovno sodišče česa podobnega ni zapisalo v primerih pritiskov na sodnika Zvijezdana Radonjića, ki je sodil v odmevni zadevi dr. Milko Novič.«

Redukcija na konspiracizem in konstrukt

S tem je ponovil osnovno gesto »izenačevanja«, ki smo jo videli pri Janši: redukcijo poskusa umora na čisti konspiracizem v primerih, ki so politično skonstruirani in zlorabljeni za potrebe novih poskusov pritiska na tožilstva in sodišča. Povedano drugače: prvak SDS je obsodil napad na sodnico v isti sapi, ko je ponovil stare obtožbe na račun sodišč, obenem pa sumimo, da so, obtožbe in pritiski namreč, sploh pripeljali do legitimizacije takega nasilja. Pri čemer zaenkrat ni najmanjšega indica, da bi s poskusom umora bila povezana politika in tovrstna defenzivnost niti v psihološkem smislu ni bila potrebna gesta.

Da njegova fabrikacija konstruktov nikakor ni združljiva s tezo njegovega medijskega glasila o maščevanju ženi, bržkone v perspektivi političnih ciljev šteje le za manjši in nepomemben zdrs, ki ga nihče ne bo opazil.

Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih

Doslej medijsko prejkone skrivajoči se državni sekretar Damir Črnčec, vodja skupine za implementacijo arbitraže, Šarčev človek za varnostna vprašanja, je danes ravnokar premierno, prvič po izvolitvi na funkcijo, nastopil na TV Slovenija.

črnčec gobec

Damir Črnčec in Tanja Gobec na TV Slovenija

Tanja Gobec je v svoji oddaji znanega ksenofoba in homofoba brez okolišanj soočila z njegovimi teorijami zarote okoli arbitraže, recimo okoli namigov, da je Jernej Sekolec deloval v interesu Hrvaške. Seveda to ni več povsem isti Črnčec, zdaj je postal zmerno zaskrbljeni zagovornik ustavljanja beguncev, varnostnih vprašanj in zmerno ostre politike do Hrvaške. Vsaj navzven.

Voditeljica je bila dovolj brezkompromisna v svojem vrtanju, kar pri političnih temah za TV Slovenija res ni običajno. Vanj je drezala tudi glede sovražnega govora, po katerem je zaslovel in si zaslužil peticijo proti sebi, a mu je prizanesla z grafičnimi ilustracijami lastnih izjav. Glede ksenofobije in nestrpnosti beguncev je Črnčec pojamral, da svoboda izražanja v naši državi še nekaj velja, vmes pa je malem zagrozil, da bi lahko koga tudi preganjal zaradi menda preveč trdih besed do sebe, a tega ne bo storil. Ker da je pač v politiki, kjer je vroče kot v kuhinji…

Še močneje, obratno je dal vedeti, da ga zaradi njegovih besed menda nihče ni ovadil, zaradi česar sklepa, da ni rekel nič prepovedanega.

Črnčec Sekolec 2

Stari tvit, s katerim ga je soočila novinarka: konspiracizem glede slovenskega arbitra

Na izrecno vprašanje, ali pri zapisanem še vztraja, pa je obotaje odgovoril pritrdilno. Zdaj torej vemo: Šarec svojega državnega sekretarja ni ukrotil v njegovih stališčih, še vedno misli po svoje, še vedno goji ksenofobna in nestrpna prepričanja, a aktivno početi tega, kar misli, očitno ne sme.

To je pač cena, ki jo mora plačati za udobno pozicijo v senci predsednika vlade. Šarcu očitno ta zadrega ne pove veliko, pa bi mu morala. Recimo da ima ob sebi človeka na tako ključnem mestu in glede države tako pomembni funkciji glede implementacije arbitražnega sporazuma, od katerega pričakuje njegova strokovna mnenja in ravnanja, a teh mnenj potem pač ne upošteva. In po drugi strani mu njegov strokovnjak morda z njimi niti ne streže.

Obojestranski pakt v nenačelnosti.

črnčec varnost begunci

Zgolj eden med mnogimi zapisi, pri katerih Šarčev sekretar vztraja še naprej

Več:

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo

Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji

Slovenska politična in medijska sfera, hote ali nehote vedno znova združeni, imata novo kost za nekajtedensko glodanje, sveži material za elaboracijo vroče politične teme, upesnjene v nenehnih »pritiskih na pravosodje« in tezi o globoki državi.

Po sodniku Zvjezdanu Radonjiću, pokončnemu heroju tistega dela političnih mojstrovalcev, ki jim vsaka naracijska konstrukcija o pritiskih silno ustreza in z veseljem pomagajo pri njeni izvedbi, jim je morda rahlo nepričakovano v roke padla nova konspiracistična korifeja – mariborski tožilec Niko Pušnik je podal pisno prijavo, v kateri pojasnjuje, da se je nanj izvajal in se še vedno izvaja pritisk. Nenehno mu tudi prisluškujejo, dodaja, in to Sova. Ne le to, nekdo mu tudi sledi.

Navedel je temeljni razlog: menda ga naša obveščevalna služba preganja, ker je zavrgel vrsto ovadb proti Francu Kanglerju.

politikis pušnik radonjić

Značilna grafična prezentacija na enem od Janševih portalov: junaki v boju proti udbovskim spletkam

Da se mu kaj ne zgodi na poti v Ljubljano

Množični mediji zdaj zadovoljno predejo, sploh kakšen Uroš Slak, senzacija in šok sta zajamčena, imuna ni niti javna radiotelevizija. V torek se obeta tožilčevo zaslišanje pred parlamentarno komisijo (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin. Na enem od številnih Janševih e-para-portalov, ki brez kontrole in v tihem soglasju z oblastnim establišmentom in hkrati novinarsko srenjo politično zastrupljajo medijsko krajino, so dali besedo Kanglerju:

»Upam, da se temu tožilcu do torka ne bo kaj zgodilo na poti v Ljubljano!«

Do torka? Razen če bo tožilec na zaslišanje v prestolnico potoval kar nekaj dni, lahko izjavo štejemo za svež lingvistično obarvani kanglerizem. Nekdanji mariborski župan, sicer dvojni rekorder, najprej v prejetih kazenskih ovadbah in nato še v uspešnem dokazovanju kronične nesposobnosti naših organov pregona, postaja nadvse zadovoljen tudi sicer, ne le zaradi Pušnikovih zavrnjenih ovadb proti sebi.

Če smo se doslej spraševali, zakaj Kangler vodi s kar 22:0 proti policiji in tožilstvu, smo s Pušnikovimi evidencami o pritiskih najbrž bliže vsaj delni razlagi. Mimogrede, takšni, ki jo domači mediji spoštljivo in bogaboječe, najbrž v duhu lažne decentnosti v odnosu do institucij, posebej ne problematizirajo.

Ker so Janševi medijski sateliti po stari navadi pohiteli in javno objavili faksimile obtožb zadnjega promotorja zimzelene teze o krivosodju skozi besede novopečenega junaka njihove pravosodne kronike, lahko kar dobro presodimo, s kako tehtnimi dokazili operira mariborski tožilec. Naj jih nekaj podrobneje naštejem.

Izpuščaji, košnja trave in županovi žarometi

Pušnik je podal nekakšen kronološki opis dogodkov v nekaj zadnjih let, s katerim bo še zadnjega dvomljivca prepričal, da mu Sova prisluškuje in sledi. Moj izbor spodaj je selektiven, navajam najbolj impresivne, pri čemer preostali res ne zaostajajo veliko.

Sperma. V šali je Pušnik svoji sodelavki Kristini lani dejal, da so njeni izpuščaji na obrazu verjetno posledica sperme, ker ima novega partnerja. Potem je »punca«, kot ji pravi, odklonila »kafe«. Dejala mu je, da ima prepoved, kar ga je razhudilo. No, resnično iz povedanega zelo neizbežno sledi, da je skupno pitje kave preprečila Sova!

pušnik sperma

Tožilec, ki lascivno mobingira sodelavko, potem pa odkriva pritiske

Trava. Tožilec se je peljal s kolesom v trgovino. Pa k njemu pristopi Rado, brat Silva Cvetka, in mu pove, da »tu še lahko kosim pri bajti tak ne smem«. Ne, kontekst res ni pomemben, ker v skrajšani zgodbi ni nič bistvenega, kar bi manjkalo, a takoj je videti, da se je pripetil hud pritisk na delo tožilca kot posledica peklenskega prisluškovalnega dejanja obveščevalcev. Globoka država.

pušnik trava

Sovino vpletanje v košnjo trave okoli bajte

Aufcigar. Ob neki priložnosti je svojim staršem pri njih doma v šali povedal, da bi »usput« kupili sosedovo kmetijo. Kmet Franc Zapečnik ga je kasneje »v zvezi s tem napadel« in mu predočil, kaj da je slišal. Nesporno, Sova ne počiva in posledično zadaja strašne udarce neodvisnosti tožilcev.

Pušnik kmetija

Obveščevalci na sledi nakupu aucigarjeve kmetije

Predsednik občinske SDS. Pušnik se je udeležil piknika SDS v Ribnici. Predsednica regijske koordinacije te stranke mu je prenesla informacijo, češ da je bil on, Pušnik, predsednik občinske organizacije SDS. Ali je točna, ni razbrati. No, potem je bil iznenada vsega kriv sotožilec Moljk, ker mu je nekaj kasneje zabrusil.

Pušnik SDS

Piknik SDS v Ribnici in gospa Helbl z informacijo

Žarometi. Ko je nekoč igral tenis, je s kolegi malce pokritiziral župana Srečka Geča, se potem odpeljal v Ribnico na bankomat, ko se mu na cesti od zadaj približa isti župan in mu sveti v avto. Čisti dokaz, da se pritiski nanj vršijo nenehno, in to s prižganimi očmi.

Pušnik Geč

Župan z veliko hitrostjo na sledi tožilcu

Elisa. Tožilec je nekomu na sedmini pojasnil, da je ime Elisa, kakršno ima njena vnukinja, danes moderno. Vendar je nekaj dni kasneje prišla do njega snaha te osebe in mu razložila zmoto: to je staro in nikakor ne moderno ime. Obstaja kakšno bolj neposredno pričevanje, da Sova nenehno sledi in prisluškuje?

Pušnik Elisa

Sova o izvoru lastnih imen

Gosaki. Menda so v sorodstvu tožilca Gosaki bolj butasti kot Krušiči. Glej ga zlomka, ker so se o tem pogovarjali doma pri njegovih starših, mu je je nekoč Jasna Krušič, kdor koli že to je, postregla s tem podatkom. Še en dokaz, da prisluškujejo Pušnikovim.

Pušnik Krušič

Nabito vprašanje

»Se še na tožilstvu izvaja pritisk na tožilca Nika Pušnika, ker je ustavil nekaj pregonov proti Francu Kanglerju?«, je v svoji večerni oddaji na POP TV novinar Uroš Slak silil v generalnega državnega tožilca Draga Šketo. Sicer tudi omenjenega in »obremenjenega« v tožilčevi izpovedi.

Prislov »še« v novinarjevi poizvedbi, ki izraža nadaljevanje trajanja ali obstajanja nečesa, pomensko nesporno sugerira dve možnosti: ali tožilstvo še naprej izvaja pritiske na Pušnika, ali pa jih več ne izvaja. Ampak obe sta zmanipulirani in si jih ne želimo, saj je vprašanje zastavljeno na način, da obe »okrivita« tožilstvo. Videti je, kakor da je novinar zastavil nabito vprašanje, podobno kot v klasičnem zgledu takšne logične zmote, npr. v stavku »Si že nehal tepsti svojo ženo?« Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo tepli, če odgovorite z »ne«, pristajate na razumevanje, da jo še vedno tepete. Veste pa, da nič od tega ni res.

Vendar tokrat ni mogoče reči, da je novinar uporabil retorično manipulacijo, saj je zgolj reproduciral začetno tezo, kot je videti. In ta je bila: »Pušnik vztraja, da se je nanj izvajal in se še izvaja pritisk.« Svoje nabito vprašanje je izpeljal bolj po naključju, ne namenoma in najbrž ne zavedajoč se njegove dvoumnosti.

Šketa je nato mirno pojasnil: »Zoper omenjenega tožilca se nikdar niso izvajali pritiski in se tudi ne izvajajo.«

Pušnik Šketa Slak

Slak v elementu: “Še izvajate pritisk na tožilca?”

Konspiracizem in hvaležni mediji

Blodnjavost dokaznega gradiva, ki ga je predočil Pušnik, jemljem za dovolj dobro evidenco nečesa drugega: ne da se nad njim izvajajo pritiski in da mu prisluškuje Sova, temveč uporabnosti učinkov konspiracizma in politične paranoje v medijske potrebe, kjer z njima zelo enostavno večamo branost, gledanost, poslušanost. Ob tem ne potrebujemo neizbežno klasičnih fabulacij o judih, prostozidarjih, kuščarjih ali iluminatih, teorije zarot vseh vrst in paranoidni konstrukti po svoji naravi težijo k senzaciji in so nadvse primerni za medijsko naracijo, s čimer se velikokrat agenda največkrat izjemno naravno in tako rekoč nevidno zlije s politično. V danem primeru je podlaga standardna za domače razmere: komunizem je vrh vsega zla, njeni udbaši in sovaši ne počivajo.

Psihopolitiko konspiracizma zelo uspešno, že na dnevni ravni, zvito uporabljajo politiki za dosego svojih praktičnih ciljev. Kar se, kot rečeno, prilega sodobnim medijskim trendom tabloidnosti in senzacionalizma. Če skozi medije nenehno poslušate in »konzumirate« fantastične konstrukte, potem se ne gre čuditi, da v nenavadne povezave in skrite scenarije počasi začnejo verjeti uporabniki in množice. K temu dodajmo še namige, v katerih je Kangler mojster: ne zgolj zarota, tožilcu se na poti v Ljubljano lahko kaj zgodi.

Konspiracizem deluje skozi slepa prepričanja o vplivnem krogu izbrancev z vplivom, je nekakšen balon samoslepil in samoprevar, kjer se ta skušajo vedno znova racionalizirati in utemeljiti na imaginarni ravni. Vsebuje medijem najbolj dražeč element: senzacijo in šok, tokrat usmerjen v domnevno prikrito obvladovanje tožilcev. Utemeljeno lahko pričakujemo, da se bo medijska zarotniška naracija okoli Radonjića zdaj ponovila še ob Pušniku.

Po drugi strani je dovolj že, da v dani situaciji mediji, ki bi radi ohranili profesionalno distanco, reproducirajo sicer pričakovano nevtralno shemo zgolj skozi poročanje in obveščanje, da obstajajo trditve o pritiskih, da bo tožilec nastopil v parlamentu itd., ne da bi se ob tem sploh želeli opredeliti, a s tem že prispevajo svoj delež.

In potem še varuh

Kakor da konspiracizma v politiki in medijih ne bi bilo že v prekomernih količinah, pa je lahkomiselno dovzetnost zanj zaznati tudi v obliki povečane aktivnosti sedanjega varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je pozval vse pristojne, »da nemudoma ugotovijo, ali je v navedenem prišlo do nedopustnega poseganja v pravice vpletenih oziroma do zlorabe pooblastil«. In si s tem prigaral sicer pričakovani retvit Janeza Janše.

Varuh Svetina Kangler

Varuhova skrb in poziv glede pritiskov na tožilca

Očitke iz Pušnikovih namigov o spermi, košnji trave in županovih žarometih bodo v okviru svojih pristojnosti natančno preiskali tudi pri varuhu, so poročali.

O podobnem primeru sodnika Radonjića sem skozi medijski senzacionalizem, tezo o krivosodju in tudi konspiracizmu že pisal v prispevkih Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote, Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija, Parlamentarni kanal in sodniška semena, Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Oba našteta primera imata še nekaj skupnega: kličeta po delu nadzorstvenih organov nad sodniki in tožilci, kajti zdaj se politika ubada s tožilčevim predlogom, da se opravi nadzor dela nad Sovo. Če obstaja kakšna medijska tema, potem je ta prava: hic Rhodus, hic salta.