O diskreditaciji in argumentih ad hominem

Slovenski politični in medijski diskurz je zanesljivo naporen, na trenutke tudi utrudljiv in nedostojanstven. Zdi se, da je takšen vedno bolj in da nas odvrača od zainteresiranega zanimanja zanj. Eden od razlogov za stanje v njem ni npr. v predvolilnem času, temveč v njegovi prevladujoči argumentativni naravi; ko ga ocenjujemo in se nam zdi izrazito osebno konfliktno obarvan, se pretežno zadovoljimo z označevalci, kot sta »diskreditacija« in »žalitev«, včasih omenjamo paranojo in teorije zarote, skoraj nikoli pa ne pogledamo pobliže, kaj tvori njegovo zmotnost in kakšne načine prepričevanja ubira.

Ena dominantnejših in prepoznavnejših značilnosti v slogu besedovanja slovenskih politikov, medijskih plačancev in ljudi sumljivega slovesa je zagotovo prav diskvalifikacija, ki jo hitro označimo kot napad na človeka, ad hominem.

idiot

Največkrat po pravici, kajti tovrstna retorika je izjemno razširjena, navzoča malodane agresivno in tako rekoč zimzelena. Državljanska (rado)vednost se žal na tej točki ustavi. Kajpak bi veljalo na javni diskurz, predvsem političen in medijski, pogledati prav skozi očala slabe argumentacije, ki se ji je v zadnjih letih uspelo prepoznavno prebiti v vse pore družbenega življenja; začela je prečiti normalno razpravo ne le na političnem parketu, temveč recimo v gospodarstvu, spletnih forumih in seveda na ulici.

Takšen vidik bi nam razodel, da je ad hominem logična zmota (ki je zaradi svoje razširjenosti niti ne bomo vedno slovenili) s svojimi posebnostmi, da ni nujno žaljiva in da je morebiti ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo. Njene zgodovinske korenine vodijo vse tja do Aristotelovih Sofističnih ovržb, kjer grški filozof med sabo primerja »usmeritev« ovržbe proti nekemu argumentu ali proti osebi. Nekateri drugi avtorji sicer verjamejo, da je invencijo tega tipa argumenta treba pripisati šele J. Locku in G. Galileu. Toda njene prave mojstre videvamo tukaj in zdaj.

Ad hominem ni le ena najbolj razširjenih zmot, čeprav ob njej poznamo še desetine drugih, temveč tudi ena najbolj hitro prepoznavnih, zato ima določeno recidivno vrednost za množice in politike – najhitreje bi smeli upati, da bodo državljani zaradi nje lažje sprejeli odločitev, ali se bodo pustili voditi tistim, ki argumentirajo slabo, ali tistim, ki to počnejo dobro. Od tega je ne nazadnje odvisna tudi kvaliteta demokracije, pa tudi politične in medijske argumentacije ob predpostavki, da akterji napak ne bodo več ponavljali, če bodo zanje na volitvah (in sicer) kaznovani. Kar seveda ni nujno, zato se sovražnost in netoleranca v razpravi lahko hitro sprevržeta v njihov običajen modus vivendi. V nadaljevanju bom na kratko predstavil štiri tipe te zmote.

Zmerjalni ad hominem

Temu tipu večkrat pravimo tudi ad personam (napad na osebo), sloviti teoretik argumentacije Douglas Walton ga imenuje »etotičen«. V aristotelski retoriki občinstvo vselej ocenjuje govorčev argument ob pomoči ethosa, torej predpostavljenega govorčevega značaja. Če je ta moralno dobra oseba, bo njegov argument sprejemljivejši, in obrnjeno. Sklepanje, ko je iz verodostojnosti govorca izpeljana sprejemljivost njegove argumentacije, je po Waltonu nekoliko pozabljena komponenta, ki jo sam imenuje za »etotično« (značajsko) zato, da bi jo jasneje razlikoval od moralne. Beseda za moralnost sicer izvira iz iste besede in njenega pridevnika ethikos. Etotičen argument je torej element formalne dialektike, ki v argumentacijo vpelje moralno verodostojnost govorca kot faktor, ki vpliva na presojo prepričljivosti njegovih izjav. No, oblika tega tipa zmote je enostavna: »Oseba A ima slab značaj, torej njenega argumenta ne moremo sprejeti.«

Zmerjalni ali neposreden argument ad hominem je brž prepoznaven, zlasti če je zelo oseben in ker se govorec želi z njim jasno izogniti razpravi o stvari, ad rem. Odpoved vsebinski debati in preusmeritev pozornosti na neko značilnost pri sogovorcu je sicer lastna vsakemu njegovemu tipu, skupni imenovalec postopka pa je le eden: izreči sum, dvom ali celo obtožbo, nesramnost ali žalitev na račun tistega, ki mu odgovarjamo, pri čemer tak korak vsakič korenini v moralni karakterizaciji napadenega. V širši diskurzivni (ali socialni) razsežnosti so seveda napadi ad hominem največkrat prav to – poskusi diskvalifikacije sogovorca.

BMZ KUZLE

Okoliščni ad hominem

Čeprav slovenska politika in medijsko brezno premoreta brezmejno število odličnih eksemplifikacij etotičnega argumenta, si raje oglejmo naslednjo vrsto, okoliščni ad hominem (latinsko ad hominem circumstantiae). Pri njem in vseh drugih se je žaljivost nekako izgubila, od tod težja prepoznavnost. Klasičen primer zanj je prepoved kajenja. Predstavljajte si, da ste eden izmed zaskrbljenih staršev, ki želijo svojim otrokom odreči ta omamni užitek, vaš otrok pa vam zabrusi: »Hej, stari, glede na to, da kadiš tudi sam, si povsem neprepričljiv.« Če je za zmerjalni ad hominem značilen očitek o slabem značaju napadenega, se okoliščni sklicuje na nekonsistenco. In če kadite in karate svoje otroke, da tega ne smejo početi, ga boste nekoč zanesljivo deležni. Argument bi na kratko predstavili v takšni obliki: »Oseba A zagovarja trditev X, toda izvaja dejanje, ki implicira, da je zavezana trditvi, ki je nasprotna X. Torej je A slaba oseba in njene trditve X ni treba sprejeti.« Pomembno pri tem je, da se nekonsistenca povezuje z moralnostjo osebe, da torej očitek leti na vas kot kadilca in kot nekoga, ki »pridiga«, kar pomeni, da izpostavlja vašo »sprijenost«. Da se ne povezuje, pa se zgodi zelo poredkoma.

Spomnimo na zgodbo o medijskem uravnoteževanju in iskanju alibijev za njihovo politično delovanje. Temu se nemalokrat pridruži še racionalizacija, sicer redkokdaj izrečena na glas: če mediji že ne bi bili vaši, če jih vi že ne bi prevzeli, nam jih ne bi bilo treba »osvobajati«. S tem se delu slovenske politike (osebno) očita, da počne ali je počel nekaj drugega od tega, kar pridiga. Dodati velja, da nekateri avtorji včasih omenjajo še ad hominem vrste »tudi ti« kot avtonomen tip zmote, vendar ne preveč prepričljivo; zdi se, da gre za okoliščno varianto. »Tudi ti« (latinsko tu quoque), sicer druga vrsta zmote, pa postane prevladujoč ad hominem, ko je uporabljena za namen »protinapada«, zanj pa je hkrati značilen očitek o nekonsistenci. Oblika argumenta je v tem primeru taka: »Oseba A trdi, da sem slaba oseba, ker sem počel X, toda v resnici je sama počela X.« Tako vrača udarec in se osredotoča na »nevtralizacijo« argumenta ad hominem s tem, da napade sogovorca.

Pristranski ad hominem

Če je za okoliščni ad hominem karakterističen očitek o nekonsistenci (»Pravite, da prevzemamo medije, ampak vi počnete isto«), je za tretjega pristranskost. Pristranski ad hominem temelji na poudarku o nekredibilnosti oziroma neverodostojnosti. Splošna oblika argumenta je lahko takšna: »Oseba A je v svoji trditvi pristranska, ker je povezana s stanjem stvari S. Torej je njen argument treba zavreči.«

Za domače razmere zveni zelo znano: pri nas se za posameznike obsesivno išče predvsem povezave s strankami in neformalnimi skupinami civilne družbe. Včasih upravičeno, včasih ne. V primeru, da je očitek upravičen, seveda ne moremo govoriti o tipu logične zmote.

Zastrupitev vodnjaka

Četrti argument tipa ad hominem je dobil ime »zastrupitev vodnjaka«: v skladu z bajko iz srednjega veka, ko so verjeli, da so Judje krivi za zastrupitev studenca, kar je bil le izgovor, da se jih preganja. V tem tipu napada na človeka predpostavljamo, da je oseba močno in dogmatično zavezana zagovarjanju neke trditve, zaradi česar ji v njeni presoji ne smemo nikoli zaupati. Opis zmote bi lahko bil naslednji: »O osebi A poznamo ali vemo X. Torej X kaže na to, da njeni argumenti niso resnični.« Za »zastrupitev studenca« je velikokrat značilna sovražnost, napad na človeka pa nujno sploh ni povezan s temo razprave. Izgovor za diskreditacije sogovorec običajno najde v njeni preteklosti ali pripisu, pri nas pa je izjemno priljubljeno, da jo uvrstimo v določen »klan«, pri čemer vas lahko specifično »obremenjuje« ne le članstvo v kakšni stranki ali društvu, temveč že kakšen partikularen dogodek, recimo »napačno« kosilo z »napačnim« človekom ali vaša udeležba na naključnem cvetličnem festivalu.

»Zastrupitev vodnjaka« je v svojem bistvu togo izpeljana različica prejšnjega tipa pristranskega argumenta v stilu »enkrat komunist, vedno komunist«. Za slovenske razmere je izrazito značilna zaradi agresivnosti političnega etiketiranja, ki se ne zadovolji z očitkom o pristranskosti, temveč dobesedno demonizira nasprotnika, o njem govori z gnusom in prezirom. Notorična delitev na »naše« in »vaše«, logika izključevanja torej, parazitira na takšni demonizaciji in jo naravnost zahteva. Značilno za tretji in četrti tip argumenta je, da ju govorec velikokrat usmeri proti napadenemu človeku, še preden je ta sploh spregovoril, postopa torej z vnaprej določenim mnenjem o njem in ga zaradi tega že predhodno izključi iz razprave.

Napad na človeka torej ni nujno žaljiv – množice ga verjetno zato manj hitro prepoznajo in ovrednotijo, če ni takšen. Toda v primerjavi z drugimi napakami je še zmerom zelo identifikabilen, zaradi česar ima določeno instruktivno ali pedagoško vrednost, kakopak če državljani sploh kažejo voljo po učenju in zavračanju neveljavne argumentacije. Za vse različice te napake je nadalje značilno, da razpravo speljejo proč od relevantne teme, zato spadajo pod zmote ustreznosti ali relevance. V političnem diskurzu je ad hominem največkrat taktika (nemočne) opozicije, v slovenskih razmerah pa je, zelo neobičajno, lahko tudi taktika vladajočih, če se spomnimo zgodb z brezplačniki, ki so vmes postali s pomočjo domačega in tujega kapitala financirana strankarska trobila.

Razprava o veljavnosti argumentov, njihovi moči in šibkosti, bi seveda bila nujna za izboljšanje stanja argumentacije v političnem diskurzu, ki na trenutke kaže znake akutnega vnetja, zaradi česar je naša demokracija videti oziroma je bolna. A bi si česa takšnega vse strani najprej morale želeti. Zato smo bolj na tem, da žalostno odkimavamo, ker je ad hominem samoumevno postal tako rekoč intrinzični sestavni del političnega in medijskega delovanja, vključno z nekaterimi novinarskimi sateliti.

Diskreditacijski diskurz žalitev zadnja leta postaja normalno diskurzivno stanje velikega dela medijev in širše družbe, njihove nosilce pa, navdušene nad uspešnostjo lastne nizkotnosti in včasih podlosti, dela celo za ponosne.

 

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Po včerajšnji objavi pisma, objavljenega na koncu tega zapisa in povzetega v številnih medijih, v katerem skupina intelektualk in intelektualcev predsedniku republike očita, da je prekoračil svoje predsedniške pristojnosti zaradi stališča o Ukrajini in Turčiji, je Borut Pahor zelo hitro ponudil pisno pojasnilo.

Poskušal bom pokazati, da v njem ni sledil pravilom dobre argumentacije: poudarkom iz pisma se je v velikem loku ognil. Kaj ognil, niti z besedico se ni dotaknil osnovnega očitka A, ki se glasi, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, na čemer je temeljila z vidika možne realizacije naivna pobuda, da bi se moral umakniti s položaja. No, tudi ta namig je modro preskočil v svoji reakciji. Podobno velja, da se niti z besedico ni dotaknil očitka B o ravnanju v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Zgolj posredno pa je opravil z očitkom C, da je s svojimi izjavami škodoval interesom Slovenije.

Pahorjev demanti

Poglejmo si njegov celoten odgovor in ga kasneje analizirajmo po elementih:

Domači in mednarodni javnosti je že vrsto let znano mnenje predsednika republike Boruta Pahorja o posebnem statusu (sui generis) Turčije in Ukrajine v okviru Evropske unije.

Predsednik Pahor je že ob obisku turškega predsednika Erdogana v Sloveniji marca 2015 dejal, da »bi po njegovih besedah zaradi počasnosti pogajalskega procesa veljalo razmisliti tudi o statusu sui generis. A dokler pravni red EU takšnega statusa ne predvideva, si bo Slovenija prizadevala za članstvo Turčije v povezavi«.

Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama.

Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji. Mestoma je bil v domači javnosti zaradi te naklonjenosti celo kritiziran.

Turški zunanji minister je na srečanju v okviru BSF predsedniku Pahorju prenesel željo turškega predsednika Erdogana po njegovem skorajšnjem obisku v Sloveniji. Tudi predsednik Pahor in novi ukrajinski predsednik Zelensky sta se pred kratkim srečala ob robu slovesnosti v Varšavi in se dogovorila za uradno srečanje. V tem smislu je prav mogoče, da bosta predsednika Erdogan in Zelensky uradno obiskala Slovenijo že konec tega leta ali v začetku prihodnjega.

Očitek o prekoračitvi pristojnosti

Pojdimo najprej k A. Dejstva, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, sploh ni poskušal komentirati. Pričakovali bi, da politik takšnega formata sledi vsaj osnovnim pravilom dobre in prepričljive argumentacije, kar pomeni, da na podane trditve ali argumente podaja svoje, ki tem pritrjujejo ali, v tem primeru seveda pričakovano, oporekajo.

Ko se sogovorec ali naslovnic odloči, da se bo argumentu izmaknil in razpravo spelje drugam in proč od očitka, tokrat deloma v pojasnitev, čemu zahteva poseben status pridruževanja za Ukrajino in Turčijo, predvsem pa, da je menda blejsko stališče njegovo staro in dolgo znano, se razprava hitro konča in se ne more nadaljevati. Zelo hitro in nedvoumno je razvidno, da je Pahor izbral takšno možnost izmikanja. Bojim se, da javnost in mediji tega povečini niso znali ali želeli opaziti.

Pahor že dolgo znano mnenje javno pismo Delo

Osnovni poudarek iz Pahorjevega odgovora na Delovi strani: njegovo stališče je že dolgo znano

In koliko je v vsebinskem smislu vreden manever izogibanja, ko je v razpravi zamenjal temo in ponovil, da je njegovo mnenje o Ukrajini in Turčiji znano že vrsto let – kar tudi ni povsem točno? Zgolj papagajsko ponavljanje, da ima enako stališče že nekaj časa, je približno tako groteskno, kot če bi vas ustavila policija zaradi prehitre vožnje, vi pa bi se branili s tem, da bi dejali, kako hitro vozite že dlje časa – ali ves čas. Bi vam policist pogledal skozi prste, bi vaš prekršek bil kaj manjši?

Kakor da bi dejanje bilo kaj bolj veljavno in pravilno, če ga ponavljamo. Pahor se je zatekel v ignoratio elenchi in preprosto navedel okoliščino, ki za zavrnitev argumenta sploh ni relevantna.

Očitek o ravnanju v neskladju z zunanjo politiko

Pojdimo k očitku B, ki pravi, da je ravnal v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Takoj opazimo ponovitev zgodbe: v svojem odgovoru se spet ni niti poskušal obraniti pred njim!

Zanj nerodno ga je včeraj demantiral še slovenski zunanji minister Miro Cerar in ob javnem pismu z njim soglašal, češ da je »uradno stališče Republike Slovenije jasno in ratificirano v državnem zboru – Slovenija podpira pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo«.  In da je enako povedal tudi turškemu zunanjemu ministru Cavusogluju, s katerim se je na dvostranskem srečanju sešel po otvoritveni slovesnosti in panelih BSF-ja. Kar smo vsi, ki smo brali poročila, vedeli in slišali: na istem dogodku dve diametralno nasprotni stališči naše politike. Ko turškega politika nagovori predsednik republike, doživi zavrnitev in hladen tuš, ko ga čez pet minut sprejme naš zunanji minister, pa nasprotno spodbudno besedo.

In tako kot Pahor ni niti poskušal demantirati poudarka iz pisma, zaenkrat ni ugovarjal niti Cerarju. Najbrž bi tudi težko: stališče predsednika republike je v popolnem nesozvočju z našo zunanjo politiko, zapisano v uradnih dokumentih.

slovenija podpira vstop Cerar vs Pahor

MMC RTV Slovenija o Cerarjevi zaušnici Pahorju

Očitek o delovanju proti interesom Slovenije

Pojdimo še k očitku C, ki pravi, da je Pahor s svojim ravnanjem škodoval interesom Slovenije. Priznati je treba, da se ga je v repliki dotaknil. Toda kako? Je morda demantiral, da je njegovo soliranje politično, diplomatsko in gospodarsko škodljivo?

Odgovoril je s sklicevanjem na svojo osebno politično naklonjenost Turčiji in Ukrajini – očitno ne dovolj močno, da bi jima pripisal enake vatle za vstopanje v EU kot drugim državam. Menda ima odlične odnose z njunima voditeljema: že mogoče, toda morda so le enostranski in je na dobri poti, da se ohladijo. Sklicuje se na »preneseno željo« predsedniku Erdoganu, da kmalu obišče Slovenijo. Lepo, ampak morda le zato, da mu bo lahko še v Ljubljani pojasnil, kakšen je njegov sui generis model obravnave za Turčijo?

S tem, da vabi predsednika Ukrajine in Turčije v Slovenijo in ju srečuje ob različnih slovesnostih, zaenkrat res ne bo mogel prepričljivo zavreči možnosti, da njegovo početje ne moremo šteti za nevarno in škodljivo zaostrovanje odnosov med državama. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga povabili na hišno zabavo, vendar ste prepozno ugotovili, da ste se mu zamerili in ga zato ni bilo naokoli?

Končno omenjeni turški zunanji minister ni bil prav nič zadovoljen z njegovim mnenjem na Bledu in ga je, takoj ko ga je slišal, tudi duhovito, ne pa tudi neužaljeno komentiral. Seveda lahko ugibamo, do kakšne mere Turčija in Ukrajina sploh jemljeta resno majhno Slovenijo in še bolj njenega predsednika. Toda počakajmo na reakcije: če bosta Erdogan in Zelensky kdaj res pojasnila, da sta prav vesela Pahorjevih pobud in mu ničesar ne zamerita, bodo avtorice in avtorji pisma morali priznati, da so se zmotili. Kako zelo blizu smo taki možnosti?

O izrazih podpore predsedniku

Naj se na koncu dotaknem še treh pričakovanih očitkov pismu, zelo množičnih in izsledljivih predvsem v spletnih komentarjih, ki gredo enako pričakovano v podporo Pahorju. Vaje v ad hominem žalitvah podpisnikov puščam ob strani.

Prvi je usmerjen v podporo prizadevanjem, da Turčija ne postane članica EU, ker bi to pomenilo nevarno odpiranje vrat islamu in muslimanom. Argument je v svoji osnovi ksenofobičen in Pahor ga je legitimiral. Ampak začetno pismo ga anticipira, ko opaža, da je predsednik države zajahal populistični val in, hote ali nehote, odprl vrata verski in drugi nestrpnosti.

Drugi je manj »desničarsko« obarvan, dejansko je celo pretežno »levičarski«: s tem, ko avtorice in avtorji pisma grajajo predsednika republike, ker zavrača polnopravno članstvo Turčije, posredno ali neposredno legitimirajo avtokratski in nedemokratični Erdoganov režim, kar je tako ali drugače zavržno dejanje. Takšno sklepanje je značilno non sequitur: absolutno ne sledi, da bi kdo zaradi podpore Turčiji po načelih Evropske unije politično zagovarjal in protežiral avtokratske režime.

Kaj takega preprečujejo tudi ti. københavnska merila, ki ob vseh drugih zastavljajo čisto jasne pogoje, povezane s stanjem demokracije in pravne države pri vsaki kandidatki za članstvo. Pahorjev predlog pa prejudicira drugačne postopke in zato obravnava sui generis, kot ji sam pravi, sploh ne omogoča polnopravnega članstva oziroma ga, vsaj začasno, izključuje in predpostavlja korak proč od spoštovanja takih pogojev. Morda celo v najboljši veri pomagati državama, vendar s prepoznavnim odobravajočim učinkom pri ljudstvu, ki ga žanjejo populisti po Evropi in svetu.

Tretji ugovor se morda ne zdi vreden omembe, a je silno popularen in ga je npr. Janez Janša v svojem tvitu včeraj tudi posvojil: ker avtorji pisma »napadajo« Pahorja na način, da to sproža močne emocije podpore ksenofobnih množic predsedniku, ki sicer velja za populističnega, ga s tem dejansko tudi promovirajo in delajo zanj.

jj pismo podpora pahorju

Janšev cinični tvit: o pravih podpornikih Pahorju

Upoštevanje in anticipiranje tovrstnih »negativnih posledic« pred dejanjem X je morda smiselno zgolj z vidika političnega marketinga, denimo v predvolilnem času, sicer je lahko ravnanje z mislijo nanje politično oportuno in skregano s prizadevanjem za resnico, z intelektualno poštenostjo in državljansko odgovornostjo.

Če sledite takim načelom, se najbrž nikoli boste uprli svojemu nemoralnemu, s sicer zelo priljubljenemu šefu, danes pa intelektualci, med drugimi, ne bi smeli kritizirati nobenega uspešnega diktatorja in avtokrata na oblasti, saj bo posledično njihovo dejanje še bolj mobiliziralo privrženost ljudstva svojemu vodji. Le kaj potem sploh še ostane od vloge in dolžnosti intelektualca v družbi?

Pismo javnosti, 11. september 2019

Predsednik Pahor bi moral odstopiti

Minuli teden si je predsednik republike Borut Pahor na blejskem forumu privoščil neprimerno, nerazumno, ksenofobno ter za Slovenijo objektivno politično in diplomatsko izjemno škodljivo izjavo, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU.

S tem ni le zanikal svoje poprej izražene podpore evropski perspektivi Turčije, ampak je tudi močno presegel svoje pristojnosti predsednika republike in članice EU. Obenem se je ponovno izkazal za povsem neverodostojnega politika, ki ne more biti deležen zaupanja slovenskih državljank in državljanov, evropskih in mednarodnih partnerjev. Ne nazadnje zaloputnjena vrata EU spodbujajo tudi vzpon avtoritarizma v državah, ki izgubljajo evropsko perspektivo.

Kot že večkrat doslej, je predsednik Pahor tudi tokrat pokazal, da je namesto odgovornega, spoštljivega in dostojanstvenega opravljanja najvišje državne funkcije raje izbral populistične nastope po zgledu Trumpa, Johnsona ali Salvinija. Toda če si zadnji trije lahko privoščijo izrekanje laži, neumnosti in nesramnosti –  premišljeno ali nepremišljeno – največkrat brez hujših posledic za njihove »velike« države, se po zgledu »Quod licet Iovi, non licet bovi« majhne države v takih primerih težko izognejo negativnim učinkom.

Ob spoštovanju dogovorjenih pogojev si vstop v EU zasluži vsaka evropska država. Predsednik je s svojim stališčem deloval mimo veljavne »Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije« iz leta 2015 in »Strategije zunanje politike Republike Slovenije« – dokumentov, ki ju je sprejel Državni zbor in sta zavezujoča za vse politične predstavnice in predstavnike v državi. Ravnal je tudi v nasprotju z dokumentom »Slovensko-turško strateško partnerstvo«, ki sta ga podpisala s turškim predsednikom Erdoganom 3. marca 2011 v Ankari. V njem lahko med drugim preberemo: »Predani smo turškemu približevanju Evropski uniji. Turčija bo dejavna v pridružitvenih pogajanjih in procesu reform, Slovenija pa bo še naprej odločna in glasna zagovornica turškega članstva v EU.« Zato smo presenečeni, da se do predsednikove izjave nista opredelila slovenski zunanji minister in predsednik vlade.

Morda taka izjava prispeva ali bo prispevala k slabšim gospodarskim in drugim odnosom z Ukrajino in Turčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k Erdoganovemu zaostrovanju vprašanja neplačevanja obljubljene denarne pomoči EU za načrtovano vzpostavitev varnostnega območja na severu Sirije in odpiranju begunske poti v Grčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k vse manjši verodostojnosti slovenske zunanje politike? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda (tudi) zaradi takih stališč Slovenija ni dobila mesta komisarja za širitev v Evropski komisiji? Če da, pričakovano in upravičeno.

S svojo izjavo predsednik Pahor ni le ponovno degradiral instituta predsednika države, ampak je neposredno ogrozil varnost in blagostanje Slovenije in njenih državljanov. Zaradi tega bi moral kot predsednik republike nepreklicno odstopiti. Če ga bo tudi tokrat izdal čut odgovornosti, pa je zdaj na Državnem zboru, da zoper njega sproži ustavno obtožbo, saj je pri opravljanju funkcije prekoračil svoje pristojnosti, zapisane v 107. členu slovenske ustave.

Podpisnice in podpisniki:

Slavko Splichal,

Boris Vezjak,

Svetlana Slapšak,

Niko Toš,

Maca Jogan,

Vlado Miheljak,

Rudi Rizman,

Primož Šterbenc,

Vesna Mikolič,

Rajko Muršič,

Jože Vogrinc,

Milica Antić Gaber,

Mitja Sardoč,

Metka Mencin,

Zdenko Kodelja,

Božidar Flajšman,

Renata Šribar,

Pavel Zgaga,

Darko Štrajn,

Danijel Rebolj,

Bogomir Kovač,

Igor Koršič,

Tanja Rener,

Gorazd Kovačič,

Nenad Čuš Babič,

Gorazd Andrejč,

Anja Zalta,

Miha Fošnarič.

Avstrijci, ki v temi prosjačijo za elektriko: argument, ki bi še vola ubil

Predsednik Marjan Šarec je nedavno na lastno pest, brez posebnega soglasja v vladi, podprl izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Ob tem je brž poskočil del avstrijske politike, na primer Michael Schickhofer iz stranke SPÖ, namestnik štajerskega deželnega glavarja; v ostrem protestu mu je sledil tudi vodja koroških svobodnjakov Gernot Darmann in napovedal »množično nasprotovanje« projektu ob zahtevi Sloveniji, da se naša nuklearka izklopi že danes, ne jutri, kaj šele, da bi jo širili.

Naš predsednik je nato ob nagovoru zbranim podpornikom svoje stranke v Arboretumu Volčji Potok ostro repliciral in zavrnil takšne ostre očitke:

»Ko bo Avstrija potrebovala električno energijo in ko bodo v temi, se ne bodo vprašali, od kod je prišla, ampak bodo veseli, da jo imajo,« pa se je odzval na prve kritične odzive severne sosede.

Šarčeva retorika

Poglejmo si za trenutek, koliko je v argumentacijskem oziru tehtna njegova replika – ob tem moramo, kot vselej, abstrahirati od okoliščin in kajpak tudi od privrženosti takemu ali drugačnemu pogledu na reševanje naše energetske prihodnosti. Skratka, nadaljevanje ni namenjeno opredeljevanju glede omenjene podpore izgradnji drugega bloka, temveč preverbi, kako uspešen je bil v formalnem smislu njegov argument.

Avstrija Šarec elektrika

Šarec o Avstriji v temi: prispevek MMC RTV SLO

Šarčevo intenco, odeto v njemu lastno zabeljeno in sočno retoriko, hitro prepoznamo po hipokritičnem momentu, s katerim je zbodel naše sosede: Avstrijci bi nasprotovali našemu načinu proizvodnje električne energije, a če jo bodo kdaj potrebovali, ne bodo dlakocepili pri njeni izbiri. Premier je uporabi logični trik tu quoque (»tudi ti«), v katerem je dvolična narava argumenta ali nasprotnika velikokrat izpostavljena. Prav zato ga veliko strokovnjakov za neformalno logiko uvršča v družino ad hominem argumentov.

Pri svoji poanti je sledil klasični argumentacijski shemi »tu quoque«, ki je naslednja:

(1) Oseba A zagovarja stališče X.

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v sedanjosti ali preteklosti nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

(3) Zato je X napačen oziroma neveljaven.

Tudi on laže!

Primerov navedene zmote (ali prevare) v javnem diskurzu mrgoli, celo več, argumentacija »tu quoque« je sploh v političnem prostoru zaradi svoje udarnosti strahovito popularna in močno razširjena, v populističnem je njena domačnost še večja. Recimo: če politik A pove, da ne smemo prisluhniti politiku B, ker je lažnivec, potem bomo zelo hitro naleteli na repliko tipa »Poglejte, kdo to pravi, saj je vendar tudi A lažnivec!«. Parlamenti, ne zgolj naš, so polni verbalnih ilustracij, ko se več sogovorcev obklada z očitki, kdo je večji lopov in ko ena stran drugi očita prav to, da sama vendar počne isto.

Zmota »tu quoque« črpa iz nesporazuma oziroma še večkrat iz zavestne namere, da v razpravo vpeljemo nerelevantno povezavo z moralnim značajem nekoga ali njegovimi dejanji; če Janez pove, da je Ivan lagal v zadevi X, ta pa odvrne, da je lažnivec tudi Janez, se očitno ne želi ukvarjati s presojo v zadevi X in je debato namesto osredotočenosti ad rem speljal proč v sfero ad personam s tem, da je diskreditiral sogovorca Ivana. Takšen manever je za razpravo usoden celo, če ima v svoji trditvi prav.

Nekaj podobnega počne premier: seveda okoljska, energetska, naravovarstvena ali še kakšna drugačna ustreznost projekta NEK 2 ni v ničemer odvisna od najbrž majhne možnosti, da bi si Avstrija nekoč od Slovenije sposojala ali kupovala električno energijo. Manever je služil le temu, da bi blamiral tistega, ki izreka pomisleke.

Hipotetičnost v »tu quoque«

Predsednikova izpeljava vsebuje manjšo spremembo. Takoj opazimo, da Šarec (oseba B) ni cinično kritiziral stališče Avstrijcev (oseba A) z vidika pretekle ali sedanje, temveč prihodnje nezdružljivosti stališča X z njihovim ravnanjem. Avstrijsko željo po nakupu naše elektrike je skratka močno hipotetiziral: pravite, da ste proti naši nuklearki, ampak naša elektrika vam bo dišala, ko jo boste potrebovali in boste živeli v temi. Drugo premiso je zato modificiral na neznaten način:

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v prihodnosti lahko nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

Pri čemer pod »nezdružljivostjo« merim na očitek B-ja (Šarca), da bi oseba A (Avstrija) v svojih dejanjih konsistentno sledila svojemu stališču X (o neprimernosti izgradnje nuklearke) in v skladu z njim tudi ravnala: če hipotetično uporablja ali šele nekoč bo uporabila našo elektriko, potem njeni izgradnji ne more nasprotovati. Jasno je, da je takšen indikativni manever izpeljal le zato, da bi potvoril možne ugovore in jih lažje ovrgel.

Ko torej premier razlaga, da je slovenska investicija v NEK 2 upravičena, ker bodo Avstrijci nekoč jamrali, ko bodo v temi, uporabi izjemno šibko podporo argumentu in se pri tem požvižga na vse možne okoljske, energetske ali politične pomisleke. Z njim bi zlahka utemeljil tudi novo investicijo v TEŠ 7 ali katerokoli še bolj sporno, najbrž pa se v SDS in SD sedaj tolčejo po glavi, da podobnega niso uporabili že pri zagovarjanju TEŠ 6.

Skratka, če uporabimo Šarčevo zdravopametno retoriko metafor: to so argumenti, da bi še vola ubili. Sicer pa so mu množični mediji izjavo brez zadržkov z veseljem požegnali. Kot običajno ne bomo vedeli, ali zaradi spontanega provladnega refleksa ali nesposobnosti, da bi povedano mislili.

Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati

Delov odgovorni urednik Uroš Urbas je v kolumni z naslovom Hvala za reklamo užaljeno repliciral na nekatere javne očitke ob očitno zgrešenem novinarskem zapisu na straneh svojega časopisa, v njem mimogrede obračunal z mojo malenkostjo in še kom.

Njegova reakcija bo najbrž, čeprav je močno značilna, odšla v anale največjih uredniških kiksov v dolgi zgodovini Delovega novinarstva: namesto da bi zmogel nekaj samokritičnosti in priznal napačen pristop, se je ihtavo lotil vseh negativnih odzivov in poskušal z reinterpretacijo in nekaj retoričnimi triki vztrajati pri svojem.

hvala za reklamo Urbas kolumna izsek

Izsek iz Urbasove kolumne: hvaležni za reklamo

Težko skrivajoč jezo se je potem zahvalil kritikom za nekaj, kar je arogantno razglasil za reklamo (!) svojim prizadevanjem in mediju, ki ga ureja. Toda v posebej izpostavljeni, odklenjeni in za komentarje zaprti kolumni kakšne posebej strahovite hvaležnosti ni prepričljivo izpričal. Še več, moj prispevek Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta je njegovo uredništvo vznemiril do te mere, da mi je istočasno ob očitno iskrenem, nikakor ne ciničnem javnem zahvaljevanju, njihova direktorica enako iskreno odredila plačilo civilne kazni v višini 150 evrov! Ob takšnih izrazih nenadejane hvaležnosti več v nadaljevanju.

Kaj jih je razjezilo?

V svojem zapisu sem problematiziral premalo problemski pristop novinarja Novice Mihajloviča v dolgem prispevku o Štajerski vardi dne 5. avgusta letos, tako v reportaži kot v njegovem spremljajočem komentarju, grafično umestitev članka in že naslov, s katerim so ga pospremili. Očital sem, da je naracija v prispevku vardi nepričakovano naklonjena, opozoril pa sem tudi, da v njegovem koncu skušajo popraviti vtis z apeli politikom (na kar javno vztrajno opozarjam sam!) in namigi, da bi organizirane paramilice v našem okolju morali obravnavati resno.

Delov prijem spominja v najboljšem primeru na tabloidne manire, čemur se je časopis v svoji častitljivi zgodovini uspešno izogibal. Že na podlagi naslovja (»Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«) je vsak povprečen bralec brž ugotavljal, da Šiškovim prejkone res delajo reklamo, če uporabim Urbasovo poenostavljeno interpretacijo očitkov. Kako tudi ne bi, saj se je novinar na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko« odpravil »poln predsodkov«, tam pa jih je uspešno odpravil in terapijo kronal s spoznanjem, da so to »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«.

Običajnost pa takšna! Še več od tega, v čudovitem naravnem okolju se je družil s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«. In potem nizal sugestivne opise z izdatno mero sočutnega razumevanja, kajti po njegovem so udeleženci Šiškovega vadbenega poligona na las podobnim nam, recimo temu navadnim državljanom (»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«), s poti pa lahko skrenejo šele, če pride do »trenutka stiske« – takrat lahko naredijo veliko škode. Kar seveda predpostavlja, da njihovih stisk zaenkrat še ni, zato je z njihovim trenutnim obnašanjem vse v redu in prav.

Napihovanje in kontrast naslovnic

Najmanj, kar lahko v članku in komentarju avtorja grajamo, je strahovita neposrečenost, ki je ne more odpraviti niti blago distanciranje od fenomena vaških straž v njunem izteku. Nekdo je zdaj, ko je zgodba prešla v tuje medije, na najbolj nazoren način demonstriral srž uredniškega zdrsa: poiskal je kontrast v naslovnicah Dela in Jutarnjega lista, v katerem se celo sklicujejo na reportažo slovenskega časopisa. Razlika v primerjavi levo-desno je takoj opazna in pove dovolj. S tem, da se mora Urbas pretvarjati, da je Delova naslovnica tista na levi, v resnici je tista na desni…

kontrast dveh naslovnic delo varda

Primerjava naslovnic levo-desno: Jutarnji list in Delo

Svojega besedila ne bom podrobneje obnavljal. Ker je zdaj Urbasova obrambna strategija, s katero želi upravičiti svoj izdelek, v sklicevanju na to, da je reportaža služila namenu opozarjanja na delikatnost nastajanja obrambnih paraformacij v državi, bo celo nepozornemu bralcu komični učinek takoj prezenten. Od kod vendar tak dramatični razkorak med namenom in dejansko realizacijo članka, neverjeten nesporazum ob vtisu, da je reportažni zapis Šiškovemu postroju preveč naklonjen, če so v njem želel opozarjati na njegovo problematičnost?

Ogledal sem si in prisluhnil številnim reakcijam na Delov prispevek; čeprav sem se trudil, nisem naletel na niti enega pozitivnega. Nasprotno pa se je zdaj Urbas odločil za neverjetno prepotentno napihovanje, da bi prekril očitke: njegov novinar da je spisal kolosalni preiskovalni prispevek, brez katerega bi bili pogreznjeni v nevednost in ne bi imeli pojma, kakšno stopnjo nevarnosti predstavljajo tisti, ki želijo pravico vzeti v svoje roke. Še več, »brez Novice Mihajlovića in Leona Vidica bi še vedno živeli v prepričanju, da je varda le en zmeden čudak neartikuliranih stališč, vreden ljudskega posmeha.« Naj takoj dodam in spomnim znova: po zaslugi Dela vemo, da gre za odgovorne osebe s polnim zavedanjem, na kako lepem koščku planeta živimo.

Bolj načelni kot New York Times

Ne vem, čemu toliko pretvarjanja: seveda časopis ni odpiral oči pred fenomenom doslej menda neznane paravojaške formacije, za to nima nobenih posebnih zaslug. Za Šiškovo vojsko je širša javnost izvedela že v začetku septembra 2018 – in takrat sem, kakšna ironija, ravno sam pred to nevarnostjo opozarjal med prvimi. Delo tudi ni bilo prvo, ki se je k vardi odpravilo na obisk, saj smo prve neposredne fotografije postroja videli ob obisku novinarjev Janševega spletnega portala Politikis. O bizarnem postroju iz štajerske goše so mediji poročali na veliko v naslednjih dnevih slabo leto nazaj, in prav je tako, pa tudi o priporu njihove vojvode in sojenju. Nikoli ni bilo vprašanje, da o tem pišejo, temveč kako to počnejo, na kar sem, prav na primeru Dela, usmeril pozornost že v lanskem prispevku Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki.

Kar zadeva mojo malenkost: tudi ob prvih podatkih o belokranjskih vaških stražarjih dva tedna nazaj sem se čudil z enako vnemo in grajal politiko, ker se na ekscesnost in »nekaznivost« njihovih pojavljanj ne odziva dovolj, npr. v besedilu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava. V kaj potem mene in druge sploh želi Urbas prepričati, če delimo enaka mnenja o eksplozivni nevarnosti nastajanja in delovanja takšnih skupin? In ko se samozavestno ne ustavi niti v namigih, da imata slovenska družba in domača medijska scena neverjetno srečo, ker osrednji slovenski časnik vodi odgovorni urednik, ki ne bo pokleknil na način, kot je to storil New York Times, ko je pod pritiskom družbenih omrežij spremenil svoj že objavljeni naslov.

Ne, Delo bo pokončno vztrajalo pri odlično opravljenem novinarskem delu. Že iz tega lahko zaslutimo, da se še kako zaveda množičnosti kritik in slabega odziva na svoje pisanje.

Čustveni apeli s Hitlerjem

In kakor da napihovanja ne bi bilo dovolj, poseže še po čudežnem zdravilu, apeliranju na čustva z zgodovinskimi primerjavami: »Pred manj kot stoletjem so se nekemu kaplarju vsi smejali. Nihče ga ni jemal resno, dokler ni prišel na oblast, oborožil najmočnejšo vojsko v Evropi in 1. septembra pred 80 leti začel napadati njihove države.«

Zdaj, ko je preformuliral očitek proti sebi in ga popačil, kakor da bi kdo Delo pokaral, ker piše o vardi in ne zato, kako se tega loteva, se je užaljeno zatekel v trkanje po prsih: njegov časopis je na strani tistih, ki pravočasno opozarjajo na vpliv populistov, skrajnežev in nastop novih kaplarjev. Zato lahko samovšečno in potencirano zaključi s stavkoma: »Nikar ne recite, da vam nismo povedali ali da vas nismo opozorili, ko je bil še čas za ukrepanje.« in »Lahko bi se še naprej delali nevedne, da ta grožnja ne obstaja, dokler se morda ne bi zgodilo kaj zelo nesrečnega in bi iskreno moralizirajoče vili roke, kako da tega pojava nismo pravočasno zaznali.«

Seveda, brez njihovega svarilnega »nedeljskega izleta na Kozjansko« in druženja »s povsem običajnimi ljudmi« bi še zdaj ne slutili, kako zlovešča je lahko prihodnost.

Strelske vaje »ad hominem«

Ne le, da se Urbas meni in drugim zahvaljuje za reklamo, nenehno intenzivno apelira, da bi se državljani morali zahvaliti njemu in Delu za novinarska razkritja. Sam imam še srečo, da nisem edini, s katerim je obračunal; sicer bolj mimogrede omenja še vsaj sedanjega sodelavca nekdanje notranje ministrice, ki je »čivknil, da bi odgovorni urednik Dela moral zaradi varde na naslovnici časopisa pospraviti svojo pisarno.« Priznati moram, njegova zaskrbljenost je povsem na mestu: zaradi očitno ne le meni spornega prispevka sem naletel na neredke odzive ogorčenja, vse do napovedi po odpovedovanju naročnine.

Odgovorni urednik Dela za obračun s svojimi kritiki nima težav z uporabo celega arzenala negativnih psiholoških karakterizacij, označi jih celo za družbi enako nevarne, kot je štajerska varda! Ne le to, za nameček operira s frazami, kot je »samooklicani medijski strokovnjak, »družbenopolitični delavci, ki živijo v svojem salonskem svetu« ali celo v bolj kompleksnem jeziku najdeva tiste, ki »iz svojega slonokoščenega kabineta v drugem nadstropju fakultete zlivajo svoj gnev v slogu zagretega družbenopolitičnega delavca«.

S tem brez zadržkov prevzema politično ustrojeno adhominalno izrazje za potrebe osebnih diskvalifikacij, skovano na straneh Nove24TV in podobnih medijev. Še več, ker je očitno njihov zvesti bralec, uporablja kar dobesedno njihovo utečeno besedje zame, kar ni težko dokazati (1, 2). Bralcem Dela in širši javnosti prepuščam sklepanje, ali je morda svojo privrženost jeziku sovraštva in žalitev razvil na podlagi ideološke pripadnosti ali pa je morda šele namenjen uredniške smernice svojega časopisa približati medijskim zgledom, iz katerih črpa (najmanj) svojo terminologijo.

Civilna kazen za tiste, ki delamo reklamo

Najbrž je odveč opozoriti, da je tudi njegova hvaležnost za reklamo močno zlagana. Sicer si človek težko razloži, zakaj sem že naslednji dan po objavi svoje kritike iz njegove hiše prejel »civilno kazen« v višini 150 evrov, ker sem domnevno kršil Zakon o avtorskih pravicah in objavil dve njihovi fotografiji.

Delo civilna kazen izsek

Delov zahtevek za plačilo civilne kazni – izsek iz dopisa

Kršitve nisem storil: kar sem objavil, sta zgolj posnetka zaslona (ti. screenshot) članka na njihovi spletni strani, iz katerih je jasno razvidno dvoje: avtorstvo obeh fotografij in samo dejstvo, da gre za posnetek zaslona. Obenem sem navedel povezavo na članek.

Na spletnih straneh časopisne hiše Delo jasno piše, da se smejo njihove vsebine uporabljati le za osebne in nekomercialne namene. Moja stran, formalnopravno brez statusa medija, pa je ravno to, kar sem že pred leti objavil v svojem »disclaimerju« na uvodni strani:

»Stran vezjak.com, ki jo prebirate, je izključno osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Za svoje zapise ali urejanje strani ne prejemam nobenega denarja, nimam sponzorjev ali prišepetovalcev, izražena stališča so izključno moja, drugih ne objavljam. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.«

Pod dopis podpisana direktorica Dela se ob kazni sklicuje na odločitev uredništva. Hvaležnost, ki mi jo izkazujejo za opravljeno reklamo, si ne znam razložiti drugače kot obliko pritiska na medijsko kritiko in analizo, s katero se intenzivno ukvarjam že od leta 2001 – od napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka. Sploh zato, ker še nikoli nisem prejel nobenega podobnega zahtevka.

Vendarle cenim Urbasa

Naj na koncu priznam, da odziv odgovornega urednika, in to mislim smrtno resno, po svoje cenim. Poskušam razumeti, da me v njegovem časopisu nimajo v čislih: na tej strani sem sproti pisal o odpuščanjih na Delu po Petričevem prevzemu in kritiziral njihove novinarske prakse. Pred tem recimo o Janševem prevzemu Dela in podobnih usodah novinarjev. Ker se ukvarjam z medijsko kritiko redno in intenzivno že vrsto let, sem navajen marsičesa. Običajna taktika slovenskih urednikov in novinarjev, vztrajna ignoranca in prezir, se izjemno dobro obneseta, ker se naslovniki dobro zavedajo svoje moči, vpliva in pomena damage control: če te ni v medijih, te pač ni, o tvojem »biti ali ne biti« odločajo oni in kakorkoli obrneš, tvoja spoznanja in argumenti ne bodo dosegli večine; več o tem na Javna recepcija te strani.

Dostop do širokih množic imajo pod nadzorom sami, na srečo pa veljavnost trditev in teža argumenta nista odvisna od dosega. Zato jim preostane le igra preštevanja: da bo številka, koliko ljudi bo dosegla tvoja »resnica«, ostala večja od tiste, ki jih je prepričala kritika. Skoraj vedno je to otročje lahka in enostavna naloga, v medijskih časih vladavine nemišljenja in hipnih vtisov pa so uredniki in novinarji lahko načeloma povsem varni pred navalom kakšnih pomislekov.

Toda Urbas se je hvalevredno odločil za izjemo, ne bojkot, kar v osnovi omogoča izmenjavo mnenj in argumentov. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi sledil dobri praksi in se ne zatekal v osebne žalitve. In ker kritične opazke hvaležno razlaga kot reklamo, mu sporočam, da lahko moj zapis, tako kot katerega koli za nazaj ali za naprej, brezplačno objavi na svojih straneh. Sploh zato, ker bralke in bralci njegovega časopisa sploh niso imeli možnosti seznanitve z besedilom, s katerim polemizira. Rad pomagam.

Verjamem, da Delo za oglaševanje porabi ogromno denarja, o čemer sem v preteklosti tudi že večkrat kritično poročal. Ampak njegovih kazenskih položnic vseeno ne bom plačal.

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Kakšno stališče so zavzeli odgovorni na TV Slovenija po intervjuju Jožeta Možine s psihologom Andrejem Perkom? Dokazoval bom, da neznosno! Naj spomnim, o tem čudaškem enournem zvarku mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma in ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti sem pisal v prispevku z naslovom Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki.

Poudariti velja, da so Perkovi pogledi splošno znani, že leta jih reklamira vrsta branih medijev, npr. časopisna hiša Delo, zato sta voditelj in vodstvo RTV Slovenija že vnaprej dobro vedela, kaj lahko pričakujeta. Še več, omenjeni poudarki so bili razberljivi že iz objavljene najave oddaje.

perko intervju

Perko in Možina v seksističnem elementu

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski je zdaj javno objavila svojo presojo in v njej povzela tudi mnenje odgovorne urednice TV Slovenija, Manice J. Ambrožič. Oddaji Intervju sicer urednikuje Lidija Hren. Odziv odgovorne urednice na pogovor s Perkom povzemam v celoti, saj ga bom podrobneje razčlenil:

»Po oddaji Intervju, v kateri je kolega Jože Možina gostil psihologa in psihoterapevta Andreja Perka, sem od gledalcev prejela kritike in pohvale. Voditelj in gost sta govorila o temah, o katerih sicer ob spoštovanju njihove občutljivosti, večplastnosti in zahtevnosti poročamo v različnih oddajah in jih tudi širše kontekstualiziramo ali analiziramo. V prvi polovici oddaje sta voditelj in gost denimo govorila o eni najbolj perečih in tudi občutljivih tem slovenske družbe – o alkoholizmu in zdravljenju alkoholikov. Oddaja Intervju je oddaja z močnim avtorskim pečatom, vodijo jo trije izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija. V oddaji naši gostje govorijo o svojem delu, predstavljajo svoja mnenja in poglede na teme, ki pomembno krojijo našo družbo. V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje, obširno smo poročali o gibanju #metoo. Predstavljamo različna mnenja in stališča in kot sem že večkrat zapisala ob podobnih odzivih, menim, da ni prepovedanih tem ali gostov.«

Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov

Zaenkrat je mnenje odgovorne urednice pritegnilo medijsko pozornost zgolj Mladine. Veliko več od tega v domači medijski gošči ni pričakovati, končno je Manica J. Ambrožič članica Upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije in je zato malo verjetno, da jo bodo, tako dosedanja empirija, cehovski kolegice in kolegi javno opozorili na njene zdrse.

Ključen poudarek iz odziva je en sam, skorajda vodilo, da za javni servis ne obstajajo prepovedane teme ali gostje. Trdim, da je z njim nekaj strahovito narobe in da v končni fazi predstavlja zanikanje smiselnosti uredniške presoje: kaj je potem sploh še vloga odgovornega urednika, če je dovoljena vsaka tema in vsak gost? Da v vročo razpravo o smiselnosti holokavsta ali uvedbi apartheida doda nekaj »etične dimenzije«?

Ne gre spregledati, da fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva (gatekeeping), prednostnega tematiziranja (agenda setting), uokvirjanja (framing) in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.

Hkrati je argument »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« očitno postal že ponotranjena presoja več urednikov javne radiotelevizije, tudi sedanje varuhinje Ilinke Todorovski. V primeru sporne oddaje Tarča o splavu, kjer je bila razprava iniciirana po načelu »za in proti«, je takrat še kot urednica povedala naslednje:

Moje uredniško načelo sicer je, da v novinarstvu ni prepovedanih tem. To velja tudi za splav. Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?

Na podoben način se je takrat odzvala urednica dnevno-informativnih oddaj Mojca Pašek Šetinc in tudi ona je ob razpravi o splavu izrecno zavzela afirmativno pozicijo: za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme. O oddaji sem sicer pisal v prispevku Tarča proti ustavi: kako je RTV hiša proizvedla množični odpor.

Kaj pomeni omenjeno stališče v absolutnem smislu

Ker je ponovljeno,  ima stališče že tako rekoč status splošne maksime, kar pomeni, da ga moramo jemati zelo resno: če ni prepovedanih tem in gostov, potem lahko na javnem servisu pričakujemo marsikaj, najbrž ne samo nastope šarlatanov, konspiracistov in psevdoznanstvenikov, seksistov, mačistov in homofobov, antisemitov in ksenofobov, zanikovalcev holokavsta, iluminatov, prostozidarjev in članov tajnih lož vseh vrst in prepričanj, temveč tudi zadrtih neonacistov, fašistov ali kukluksklanovcev.

Podobno so glede izbire tem na stežaj odprta vrata domišljiji slehernika in recimo zanikovalcem človekovih pravic za vsakokratno razpravo. Ne le o tem, ali bi prepovedali splav in zmanjšali enakopravnost spolov, ženskam odvzeli volilno pravico, uvedli otroško suženjstvo, prisilno sterilizacijo za invalidne ženske ali evtanazijo za duševno zaostale, legalizirali trgovino z ljudmi ali znova uvedli koncentracijska taborišča za begunce, ampak morda tudi o tem, ali bi morali uvesti obvezni izpit iz etičnega novinarstva za tiste, ki ga nujno potrebujejo, pa o navidezni liberalnosti ali zlomu profesionalnih standardov v medijih. Vse teme so dovoljene, vsi avtorji potencialno vabljeni.

Kaj pomeni omenjeno stališče v primeru intervjuja s Perkom

Varuhinja sicer ob Perku ustrezno opozarja na kršena načela iz »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki jih odgovorna urednica zanemari, npr. da ko sogovornik izrazi polemična stališča, jih je treba med pogovorom razjasniti, ali da so uredniki dolžni, kadar odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, v naslednjo enako oddajo povabiti tistega, ki izraža nasprotna stališča. Seveda se to drugo najbrž ne bo zgodilo, za prvo načelo pa vemo, da je Možina svojemu gostu ves čas vneto prikimaval. Obenem Todorovski opozarja na zaveze iz istih meril, ki izrecno prepovedujejo gojenje ali podžiganje predsodkov ter poudarjanje stereotipnih delitev na moške in ženske vloge, v ničemer pa se posebej ne naveže na stališče urednice.

Na drugi strani je Manica J. Ambrožič pohvalila Možino, saj da oddajo vodijo »izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija«. Da bi se ubranila, nato navaja svoja dokazila o veliki skrbi javnega servisa za položaj žensk:

V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje.

Ne oporekam, a s tem je najbrž povedala več, kot je želela neposredno priznati. Nekaj takega: v naših programih opozarjamo na kratenje pravic ženskam, zato lahko kdaj gostimo tudi koga z nasprotnim mnenjem, ki mu pravice žensk ali obtožbe o diskriminaciji homoseksualcev gredo na živce in jim oporeka. Drugače res ni mogoče razumeti reference njenega iz te povedi izhajajočega pojasnila, da na televiziji »predstavljamo različna mnenja in stališča«.

Kaj so ta »različna mnenja in stališča«?

No, gledalci so omenjena mnenja iz oddaje tudi našteli. Naj jih na kratko povzamem iz dokumenta varuhinje, a seveda niso edina. V sporni oddaji smo slišali, da moški in ženske nimajo enake zmožnosti moralne presoje in čuta pravičnosti, da enakost med spoloma ne obstaja, da feministke postajajo nepotešene in so zato do moških napadalne, da se moški spolni nagon demonizira in kriminalizira, da so teorije spolov protinaravne in jih širijo gejevski in feministični lobiji, da nas bodo preplavili migranti, ki nimajo težav s spolno identiteto, da so ženske v kriznih razmerah nezanesljive oz. da krizne situacije lahko rešujejo le moški. Odgovorna urednica jim je podelila status relevantnih mnenj.

Ni dvoma, v programski shemi RTV Slovenija se je našel prostor tudi za seksiste in mizogine in njihovo »različno« stališče. Sklicevanje na »kritike in pohvale«, torej na to, da gledalci »uravnoteženo« odobravajo izbiro gosta, zveni zelo votlo. Ker jih je varuhinja objavila, takoj vidimo, da so pohvalna stališča do intervjuja s Perkom povsem vsebinsko in argumentacijsko prazne lavdacije, kritična pa, ravno nasprotno, navajajo racionalne pomisleke. Seveda drži, da bo odgovorni urednik tudi po oddaji »Holokavst – pro et contra« prejel odzive hvaležnih in kritičnih, zato takšno prazno uravnoteževalno sklicevanje ad populum ni vredno resnega urednika in pomeni zgolj permanentni, že stokrat doživeti alibi za bežanje od odgovornosti.

O menda neustreznem žanru in poljskih zgledih

Ne morem se strinjati niti z oceno varuhinje, da je bil pri oddaji sporen zgolj »žanr intervjuja«, češ da ni ustrezen »za izrekanje mnenj zoper dosežene človekove pravice«. Ne, noben novinarski žanr ni primeren za kaj takega!

Izrazito me je strah tudi njene legitimacije razprave o splavu z že citiranim argumentom tipa »Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?« Todorovski je želela povedati: poglejte, prepoved splava ali vsaj strožja zakonodaja s tega področja je ponekod že realnost, zato sme tema možne prepovedi splava biti dopuščena v razpravo tudi pri nas. Znova smo priča varianti argumentacije ad populum: ker je prepoved splava ponekod že splošna praksa in stvar prepričanja mnogih, se o njej sme razpravljati na ravni »za in proti«. Če je seksistični in mačistični diskurz splošna realnost prvaka Bele hiše, se lahko ob ženske obregnemo tudi v Sloveniji? Če je Jemen država z največjo spolno neenakostjo na svetu, bi se smeli pogovarjati tudi o preveč pravicah žensk?

Logika odgovornih na RTV Slovenija se je približala naslednjemu: ker opozarjamo tudi na pravice žensk, lahko kdaj gostimo tudi koga, ki jim te pravice odreka, in ker smo uravnoteženi, lahko glede pravice ženske do splava gostimo tudi tiste, ki menijo, da je bila Simone Veil največja morilka na svetu. V oddaji Tarča in podobnih pa kar prve in druge skupaj.

Ko nacionalka spodbuja k spolni neenakopravnosti

Odgovorna urednica Ambrožič se, kot vidimo, ne priključuje borbi proti spolnim stereotipom in seksizmom, povezanim z ženskami, ampak jih legitimira kot možne artikulirane teme v programskih shemi javnega servisa, ki ne smejo biti prepovedane. S pohvalo »izjemno izkušenemu novinarju«, ki je to izpeljal.

Imajo torej seksizmi svoj prostor na TV Slovenija? Imajo ga, četudi 8. člen Zakona o medijih prepoveduje njihovo spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti:

Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.

No, seksizem po definiciji neizpodbitno je ravno to, spodbujanje k neenakopravni obravnavi zaradi spola. Ne more biti dvoma, da nacionalka krši omenjeni zakon vsakič, ko takšna stališča razširja skozi programske vsebine. Odgovor Manice J. Ambrožič je v tem smislu škandalozen, prav takšen pa je tudi ultimativni suspenz odgovornosti – če v programih ni »prepovedanih« tem in avtorjev, potem je najbrž v njih dovoljeno vse.

Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks

Zloglasni Bernard Brščič, mojster sovražne propagande, bo menda po novem letu moral na zagovor k svojemu delodajalcu, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković. V Elesu, sicer v lasti države, naj ne bi bili zadovoljni z njegovim medijskim nastopanjem – v njem naj bi prepoznali elemente javnega delovanja, ki so škodljivi za podjetje. Oziroma, če smo natančnejši, elemente kršitev Etičnega kodeksa, ki so ga nedavno sprejeli. Na straneh Siola sta omenjena novinarja zapisala:

Prej omenjeni kodeks zaposlenim na Elesu namreč od oktobra letos prepoveduje:

posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Siol Brščič Cirman

Začetek Cirmanovega in Vukovićevega prispevka na straneh Siola

In kaj piše v Etičnem kodeksu?

Sledi presenečenje: v omenjenem kodeksu, ki šteje med temeljne dokumente družbe in je objavljen na njihovi spletni strani, vključno z uvodnikom direktorja Aleksandra Mervarja, ki nosi datum september 2018, ne bomo našli navedenih formulacij. Dopuščam možnost, da obstaja še kakšen drugačen etični pravilnik, čeprav se novinarja ne sklicujeta nanj, toda v omenjenem kodeksu piše nekaj drugega.

Pod točko 3.3 z naslovom »Delovno okolje« naletimo na opis, kako se mora zaposleni obnašati na delovnem mestu. Formulacija, da kodeks nekaj »prepoveduje«, je premočna, smisel točke je preprečevanju možne diskriminacije na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih, ne regulira pa npr. javnega nastopanja zaposlenih:

V družbi ELES si prizadevamo vzdrževati zdravo, varno in produktivno delovno okolje brez posredne ali neposredne diskriminacije zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. Na delovnem mestu ne dopuščamo vedenja, ki ustvarja nedelovno, nespodbudno ali žaljivo delovno okolje. Med nedopustna vedenja štejemo tudi nespoštovanje pravic iz delovnega razmerja, grožnje, nasilje, posest katerega koli orožja in uporabo snemalnih naprav za drugačne namene, kot je dovoljeno. Prav tako med nedopustna ravnanja na delovnem mestu uvrščamo delo pod vplivom alkohola in opojnih substanc.

Kot vidimo, novinarja v članku povzameta del te, sicer nekoliko drugače kontekstualizirane, točke iz kodeksa. Toda pravo uganko predstavlja naslednji del trditve, ki za nedopustna ravnanja šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja in za nameček še izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti. Še manj je iz kodeksa prezentno, ali se takšna praksa nanaša le na dejavnosti v času delovnega procesa.

Česa v kodeksu ni: neprimerna mnenja in komentiranje

No, citiranega dela v kodeksu sploh ni najti: ta ne omenja komentiranja, ne omenja družbenopolitičnega dogajanja in izražanja neprimernih mnenj. Sam bi dejal, da na srečo, ker bi takšna dikcija že predstavljala močan poseg v ustavno pravico do svobode izražanja, tudi tedaj, če bi kodeks ali interni pravilnik nekako reguliral »zgolj« uporabo spletnih orodij zaposlenih v delovnem času, o čemer pa v njem tudi ne bomo našli prav nobene misli.

Ni prvič, da je Eles moral reagirati na Brščičeve sovražne izjave v medijih. 11. maja 2017 je objavil javni demanti, v katerem je podjetje obsodilo vsakršne oblike sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, opozorilo na svoje visoke etične standarde, omenilo sprejeti Etični kodeks družbe, ki so ga pri svojem delu dolžni upoštevati vsi zaposleni v družbi, na koncu pa poudarilo, da je Brščič »le eden« od zaposlenih in da je na Janševi televiziji, kjer je sejal svoje strupene izjave, nastopil kot fizična oseba izven delovnega časa. S tem se je Eles hkrati distanciral od svojega zaposlenega in obenem skrušeno priznal, da na javne nastope svojih zaposlenih nima odločilnega vpliva.

Brščič Eles maj 1017

Elesov odziv na Brščiča: maj 2017

Radikalizacija sovražnega govora

Že večkrat sem ugotavljal, da smo v Sloveniji priča strahoviti radikalizaciji sovražnega in sovraštvenega govora v zadnjih letih. Niti najmanjšega dvoma ni, da zaradi skrbno načrtovane politične agende, sploh v času pred in po državnozborskih volitvah 3. junija letos, podkrepljene z izgradnjo Janševega strankarskega medijskega pogona z Orbanovim denarjem.

Brščič kot izrazit podpornik stranke SDS s svojo premišljeno, kontinuirano in sistematično sovražno govorico, ki si za svojo tarčo največkrat jemlje begunce, LGBT skupnost, Jude, nesporno posega v človekove pravice in v svojih javnih nastopih reproducira homofobne, ksenofobne in islamofobne stereotipe, na trenutke pa tudi do Judov. Ne gre pozabiti, da je bil nekoč zaposlen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše – zasedal je podobno pozicijo, ki jo danes ob Marjanu Šarcu zaseda nek drug zloglasni sekretar. Povedano drugače: Črnčec je Brščič trenutne vlade.

Bi smeli Brščiču reči, da je fašist?

Težava nastopi, ko poskušamo v javnem diskurzu nekomu, ki je ksenofob, homofob, antisemit, to tudi naravnost povedati, kot je nedavno storil Luka Mesec, ki je Brščiča v parlamentu javno označil za fašista. Kasneje je ob napovedani tožbi, saj se slednji nenadoma začel čutiti užaljenega, čeprav je dober mesec pred tem podobne označbe jemal kot poklon, svoje besede ponovil in podkrepil z citatnimi dokazili. V teoriji argumentacije poznamo argument »ad Hitlerum«, varianto ekstremne oblike razprave »ad hominem«. Če nekoga primerjamo z Hitlerjem, ga običajno zato, da bi ga obremenili s fatalno in učinkovito analogijo, zaradi katere bo obveljal za neverodostojnega – ampak s tem smo največkrat razpravo speljali proč od razprave »ad rem«.

Ker se bo po napovedih zgodba o »fašistu Brščiču« znašla na sodišču, bo zanimivo spremljati njen razplet: nekomu dejati, da je X (homofob, fašist, nacist, ksenofob) ne more šteti za razpravo »ad hominem«, če smo ob tem navedli prepričljiva dokazila v podporo svoji trditvi. V najslabšem primeru se lahko v oceni zgolj motimo. Česar se običajno bojimo, ko kdo uporablja »težke« izraze takšnega kalibra, je nekaj drugega; da v javni razpravi, kjer se vse vpletene strani zmerjajo s fašisti, najbrž nikoli ne bomo deležni kakšnega posebej produktivnega napredovanja znanja in napredka v dialogu. In zdaj smo na tem, da smo v javnih debatah pri nas blizu takšnemu razpletu: desnica nenehno vpije o levem fašizmu, levica o desnem, sleherna smiselna razprava pa je videti, kakor da je obtičala globoko v močvirju brezplodnega vpitja, kjer kot edino merilo šteje le še moč glasilk.

Odvetnik Mike Godwin je pred več kot tremi desetletji zaslovel z odkritjem tako imenovanega Godwinovega zakona: z daljšanjem razprave se verjetnost, da se bo nekdo zatekel k argumentaciji primerjave z nacisti ali Hitlerjem, bliža vrednosti 1. Še zlasti velja za splet: ker je nacistični vodja na spletnih forumih tradicionalna metafora, ki pooseblja zlo, je primerjava z njim vselej enostavna, a nadvse učinkovita. Vendar pa ob vseh pomislekih velja naslednje: je prava cena za to, da bi se takšnemu disputu izognili, resnično lahko popolna odpoved »pretežkim« označbam, četudi so te nadvse natančne, ker nam je umirjen ton razprave bolj ljub od terminološke preciznosti in pravilnosti ocen? Res dvomim.

Brščič normalen označi za nacista...

Brščič konec oktobra, ko še ni bil užaljen ob označbah, temveč se je počutil normalnega

Odličen v vlogi žrtve

Morda so medijska pričakovanja o sankcijah proti Brščiču pretirana. Cirman in Vuković ob sklicevanju na dikcijo Etičnega kodeksa zapišeta tudi, da je omenjeni svojčas zanikal holokavst. Čeprav ob prebiranju njegovih strupenih stališč res naletimo na nezaslišani festival sovraštva, sam tega ne mislim: v prispevku z naslovom Je Brščič res zanikal holokavst? sem poskušal natančno pojasniti, zakaj stališče o kulpabilizaciji Nemcev, ki jo menda s pomočjo »holokavstologije« domnevno izvajajo Judje, res še nikakor ne implicira zanikanja holokavsta. Želim povedati naslednje: že res, da si številni želijo sankcij za Brščiča, toda v preveliki vnemi gredo predaleč in mu pripisujejo prepričanja in besede, ki niso njegova, s čimer mu polagajo v roke dodatno municijo za obrambo. Za katero pa že vemo, da ne bo ravno milozvočna.

Takšne korake preveč zna, kot smo videli, Elesov strokovnjak v svoji strogi premišljenosti in s podporo strankarsko-medijskega aparata, ki nikakor ni majhen, vedno znova učinkovito kaznovati na način, da svojo pozicijo prikaže kot pozicijo ultimativne žrtve in vnovične levičarske zarote ali najmanj zaplankanosti. S čimer vsi, ki bi mu z veseljem jemali svobodo do besede ali ga vrgli iz službe, res ne bodo dosegli želenega cilja. Sam sicer mislim, da bi v kakšni drugi državi Brščič že bil kaznovan zaradi širjenja hujskaštva in sovražnega govora. V Sloveniji pa iz razlogov, ki sem jih že večkrat navedel in za katere sta pretežno odgovorna tožilstvo in (leva) politika, tega ni mogoče pričakovati.

P. S.

Po tistem, ko sem besedilo že objavil, sem po opozorilu bralca ugotovil, da je moje čudenje novinarjema Siola odveč, pojaviti pa se sme neko drugo. Namreč Eles je objavil kar dve verziji svojega Etičnega kodeksa, čeprav obe nosita datum september 2018, kar je bizarnost po sebi. Metapodatkovna analiza pokaže, da je bil omenjeni stavek najbrž vrinjen naknadno – morda ravno z mislijo na čisto določeno osebo. Sam sem zgoraj citiral tisto, ki jo najde Google in navede kot prvi zadetek. Druga je dostopna v zavihku Korporativna integriteta in vsebuje stavek, ki sem ga pogrešal, oziroma je ta celo daljši:

Med nedopustna ravnanja štejemo tudi komentiranje družbeno političnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti s strani zaposlenih, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom ali ugledu delodajalca.

Vse zadrege, omenjene zgoraj, pa ostajajo nespremenjene. Še več, poraja se dodatno vprašanje, zakaj Eles uporablja kar dva različna Etična kodeksa, kateri je ustreznejši in sploh relevanten.

Več:

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

 

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Sobotno Delo je v režiji novinarja Petra Raka navidezno poskrbelo za obetavno in poglobljeno branje. Nič hudega sluteči bralec bi pomislil, da bo ob naslovu »Zmerljivka: Fašist!« deležen tehtne razprave o fenomenu fašizma, še bolj natančno o tem, koga smo danes v javni razpravi pripravljeni označiti za njegovega privrženca in kakšne, sploh pa napačne, so javne rabe tega izraza. Tudi izbira ključnih besed v spletni objavi Dela bi ga prepričala: zapisali so »diskvalifikacija nasprotnika«, »nekritična raba«, »stigmatizacija in diskvalifikacija«, kar na prvi pogled zveni učeno in strokovno natančno.

Če članka potem ne bi prebral ali morda ne poznal ideoloških ambicij, pa tudi praks včasih subtilnega sporočanja pri nas, bi pač nasedel. Trdil bom naslednje: članek favorizira ozko politično interpretacijo fašizma s strani tistih, ki se pred takšno označbo najpogosteje branijo in prihajajo s politične desnice. S tem pa izpelje manever ultimativne relativizacije pojma: če je raba vselej nesmiselna, je tudi nekoga označiti za fašista vedno in povsod nesmiselno dejanje.

Delo Rak zmerljivka fašist

Začetni del Delovega prispevka: fašist kot zmerljivka

Tri argumentacijske strategije

Dvom v ustrezno rabo se kot predmet razprave v domačih množičnih medijih kaže v treh najbolj pogosto navzočih argumentacijskih strategijah. Čeprav lahko dobrohotno razumem poanto o »zmerjaškem« potencialu stigmatizacije in se z njo velikokrat tudi strinjam, želim opozoriti predvsem na njen potencial za politično manipulabilnost. Ne gre za to, da so te strategije po sebi nujno napačne, kot bomo videli. Ker so vse tri prisotne v omenjenem članku, naj jih naštejem že na začetku.

Prvo bi imenoval za »argument iz neuporabnosti izraza« – fašizem je menda pripis, ki je konceptualno pomanjkljiv. Ker je pomenskih odtenkov v rabi preprosto preveč in ker meri na preveč kontekstov, je pojem zvodenelo prazen, s tem pa neuporaben. Namig, ki sledi: bolje, da ga ne uporabljamo.

Drugi strategiji bi dejal »argument iz odpovedi racionalni diskusiji zaradi adhominalne raba pojma«:  »fašist« je največkrat uporabljen v tonu diskvalifikacije političnega ali idejnega nasprotnika, s tem pa je zgolj nedopustni napad na osebo, nič več, in z njegovo uporabo nikoli ne dosežemo vsebinske ravni razprave. Namig, ki sledi: bolje, da se mu odpovemo.

Tretji bi dejal »argument iz nespoštovanja do žrtev pravega fašizma«: kdor intenzivno videva fašiste okoli sebe, se dejansko norčuje iz žrtev in njihovih sorodnikov pravih zgodovinskih fašizmov, s čimer ravna nedostojanstveno, nepietetno in žaljivo. Namig, ki sledi: vsekakor ne uporabljati tega pojma.

Že Orwell je dejal

Osrednjo rdečo nit članka ni bilo težko uganiti: čim manj uporabljajmo izraz »fašizem« in njegove izpeljanke. Novinar varno začenja s priljubljenim sklicevanjem na avtoriteto: že George Orwell da je svaril pred takšno rabo, ker je namenjena predvsem diskvalifikaciji nasprotnika brez realne argumentacije. In res, le kdo bi lahko pametno ugovarjal plemeniti zahtevi, da se v komunikaciji ne zatekamo k osebnemu napadu ad personam? Saj nas vendar že elementarni argumentacijski učbeniki učijo ravno težnje k razpravi o stvari sami (ad rem), kjer v debati zasledujemo interes resnice skozi izmenjavo stališč in njihovo tehtanje, nikoli oddaljevanja proč od nje v nepotrebno diskreditacijo sogovorca (ad hominem). Nepresenetljivo zato Rak v besedilu nenehno opozarja, da je izreči besedo »fašist« oblika »psovanja«, da gre za »konstantno demonizacijo«, da je »začetnik trenda« v takšni praksi bil Stalin, da je za takšnega, fašizem namreč, označil že titoizem…

Novinarjeva želja po poudarjanju teže dobrih argumentacijskih praks bi nas načeloma morala navdajati z zaupanjem in spoštovanjem – končno sem celo sam pred davnimi leti v istem časopisu priobčil daljši članek o argumentaciji ad hominem kot najbolj nevarnem orodju političnih in družbenih razprav pri nas. Morda je nekdo v čem podobnem ugledal pomembno svarilo in smo lahko zgolj veseli tovrstne pozornosti. Tudi če bi opustili dvom, da gre pri apelu k odpravi »diskvalifikacij« s fašizmom le za požrtvovalne namene dvigovanja politične in argumentacijske kulture, bi še zmerom ostala ugotovitev, ki jo bom poskušal podrobneje razčleniti – da je ponujeno sklepanje zgrešeno.

Fašizem kot resna zadeva

V članku, ki citira mnenja treh domačih avtorjev (Aljoša Kravanja, Andrej Drapal, Žiga Turk), novinar  nato išče zaslombo za začetno premiso. Kravanja opozarja, da je prepoznavanje fašizma utemeljeno na prepričanju o dejanskih vzporednicah s historičnim fašizmom in predpostavki o obstoju »tipično zgodovinskega zaporedja, ki vodi od protofašizma«. Zanj danes fašizem ni resnična grožnja, slednjo vidi v tem, kar mnogi označujejo z »neliberalno demokracijo«, po njegovem značilno za sodobno Rusijo, Turčijo in Madžarsko. Ker izraz ne opiše adekvatno politične situacije, so javne rabe pojma pretežno zgrešene.

Drapal ugotavlja, da so nekateri liberalci paradoksalno nenadoma postali zagovorniki nadvlade kolektiva nad posameznikom in zato lahko upravičeno govorimo tudi o liberalnih fašistih. Poudarek, ki se je zdel novinarju nadvse smiseln. Za njegovo tretjo pričakovano izbiro v članku, Turka kot ideologa ali vsaj kakor-intelektualca slovenske desnice, pa je nadalje »povsem nesprejemljivo in žaljivo do vseh Slovenk in Slovencev« uporabiti pojem, pod katerim so ljudje res trpeli. Ali kot pravi: »Fašizem je bil resna zadeva.« Jasno, kaj se implicira: situacija danes pri nas ni takšna.

»Fašist« kot žrtev pravega fašista

Rakov prispevek nato v svojem finalnem delu izzveni v tisto, kar želi prejkone (p)ostati njegovo bistvo, v nekaj, kar je blizu Turkovemu globinskemu poduku, da je v Sloveniji »obkladanje s fašisti tudi poskus unovčevanja zmage neke ideologije v državljanski vojni in poskus ohranjanja delitev iz tistega časa«. Skratka, prazno psovanje. Za nameček nam zmerjajoči akter, sicer menda na las podobnem Stalinovim propagandistom, s tem priznava, da »ni sposoben racionalne diskusije«, ker se dejansko ves čas boji, da »so tako imenovani protifašistični argumenti prešibki«. Za Turka so zato nenadoma najbolj fašistično razpoloženi ravno nasprotniki fašizma, tu omeni Antifo, zgrožen pa je tudi nad učinki pripisa, saj naslovnikom etiketizacije menda ukinjajo svobodo govora, jih ne vabijo na soočenja in jim ovirajo dostop do spleta, kot našteje, kar je »res fašistično«. Povedano drugače: označeni za fašiste so v resnici ultimativne žrtve pravih fašistov – in ravno ti potem hinavsko uporabljajo izraz za druge.

Je nekoga označiti za fašista res diskvalifikacija?

Sporočilo članka v Delu je kot na dlani, intenca se na koncu izteče v uniformno servirano spoznanje, da je uporaba termina »fašist« danes brezpredmetna. Toda vprašajmo se raje, ali je bilo sklepanje, ki nas je pripeljalo do ugotovitve o odvečnosti označevanja fašizma, res pravilno, nato pa še v bolj pragmatičnem oziru analize medijske naracije, ali morda za izpeljanim pozivom k ukinjanju rabe ne stoji nek cui bono – kajti komu dejansko takšna razrešitev ustreza?

Odgovor na prvo je negativen: že res, da je hvalevredno zavzemanje vsakogar, ki opozarja na pasti razprave ad hominem, toda ali drži vnaprejšnja sodba, da je takšna logična raba vedno znova neumestna? Je označiti nekoga za fašista zmeraj in neizogibno napačno, je to v vsakem primeru nastopa diskvalifikacija? Filozof David Hitchcock verjame, da ad hominem sploh ne moremo šteti za obliko logične zmote – s čimer se sicer ne strinjam, a to puščam trenutno ob strani. Pomembnejšo ugotovitev prinaša kultni raziskovalec argumentacijskih zmot Douglas Walton: ad hominem moramo šteti za veljavno obliko argumentiranja takrat, ko je trditev o osebnem značaju posameznika ali njegovih dejanjih relevantna za izpeljani sklep. Povedano zelo preprosto zato velja, da če smo poskušali utemeljiti, zakaj nekdo ravna fašistično in ga zaradi tega štejemo za fašista, ali pa je sam opis relevanten za naš argument, sama oznaka »fašist« pač ne bo več mogla šteti za gesto diskvalifikacije. S tem pa je trud novinarja po dokazovanju o nasprotnem bil zaman.

Ko ga noče prepoznati niti levica

Moja skromna trditev, da danes smemo govoriti o fašizmu in da s tem na načelni ravni ni nič narobe, če le navajamo dobro evidenco za svoje trditve, seveda implicitno predpostavlja njegov obstoj s prepoznavnimi značilnostmi, kot so avtoritarni režim z diktatorskim vodjem in kultom nekritičnega oboževanja, ultranacionalizem, preganjanje in zatiranje političnih nasprotnikov, specifična oblastna totalitarna kontrola, uporaba zgodovinske mitologije in podobno. K temu bi danes lahko dodali vzpon neonacističnih in suprematističnih gibanj, kratenje vseh vrst človekovih pravic, protibegunsko politiko, z njo povezani nativizem in številne nove forme avtoritarizma. Da pri njem morda ne najdemo enovite zgodovinske forme in da lahko naštejemo le nekatere njegove elemente, se mi ne zdi zadosten razlog za opustitev izraza. Pri tem se mi za vpeljano poanto v tej razpravi niti ne zdi najbolj ključno, kako ga definiramo.

Toda če bi kdo računal, da etiketo o fašizmu pri nas uporablja predvsem levica z namenom obremenitve politične desnice, bi se znova motil. V bistvu bi novinar Dela lahko zlahka povabil intelektualne ikone leve provenience in z njimi dosegel isti rezultat; tudi te danes nepričakovano verjamejo, da je fašizem zgolj zmerljivka – še bolj zabavno je, ko to občasno prebiramo v levo usmerjenih medijih. Povedano drugače: z Rakom se očitno strinja zelo veliko ljudi ne glede na svoj politični nazor.

Argumenti so podobni, naše levičarje takrat, ko slišijo, da se Evropa fašizira, »malo stisne«, zato ker v tem vidijo nadomestilo za mišljenje, ne pa resne analize. Zakaj bi bilo v Sloveniji kaj drugače? V označbi nekoga za fašista je menda na delu zastrašitev, tega pa si ne smemo želeti. Posledično morebitnega vzpona fašizma, pravijo, ne bo preprečil strah pred njim, ampak aktivno vodenje drugačne politike. Ugotovitev je na zelo abstraktni ravni točna, toda sredi umazane empirije ne deluje – razen tega predpostavlja, da fašizem ni na oblasti in ne sprejema odločitev. Madžarom, denimo, ki v Orbanu vidijo nevarnega tirana, je docela neuporaben. Kjer da je strah, so tudi čustva, se glasi misel, zato je v pripisu fašizma političnemu antagonistu nevarna past redukcije na neracionalno bitje, ki sledi čustvom in strastem – namesto da bi predpostaviti njegovo racionalnost. No, to smo ravnokar že slišali in citirali pri prej omenjenem Turku.

Nevarni enačaji v »politiki strahu«

Domnevni fašist je torej racionalen, nikakor zblojen, in z njim bi se morali pogovarjati. V čistem nasprotju z Umbertom Ecom, ki je v svojem seznamu temeljnih elementov fašizma navedel prav iracionalnost. Analiza delno spominja na pravila »lepega obnašanja« v argumentaciji, kakršna je razvila pragmadialektika in njen predstavnik Frans H. van Eemeren, pri kateri je smisel argumentacije dojet kot socialno odgovorno razumno dejanje, usmerjeno v druge. Saj res, kako že lahko steče takšen nadvse plemenito zastavljen pogovor s fašistom? Na način, kot smo tega vajeni na uravnoteženi RTV Slovenija? Mar danes ravno ta forma zahteve po enakopravnosti različnih mnenj v formatu menda demokratičnega disputa »pro et contra« ne diktira vedno novega nižanja standardov človekovih pravic, npr. v smislu »Dajmo se torej legitimno pogovarjati, ali bi ženskam še dovolili, da lahko naredijo splav ali ne«.

Seveda drži, da si nihče ne želi praznega in neartikuliranega vpitja, da si moramo v politiki prizadevati za vključevanjem in dialogom, da so pozivi k previdnejši rabi označevalca velikokrat na mestu, da panični antifašizem včasih povzroča več škode kot ne, a močno dvomim, da v primeru, ko je analiza točna, diskurz o fašizmu pelje le do fetišizacije »sovražnika«, kar potem menda vodi le do eskalacije čustvenih odzivov. Česar pa si, kot zveni začetna teza, ne smemo želeti. Če je srž politike v podrejanju partikularnega univerzalnemu, potem lahko to pomeni le, da se moramo z domnevnim fašistom usesti za isto mizo in dogovoriti, kaj imamo skupnega… Resno?

Da je v svetu danes problematična »politika strahu« in da sta zavračanja vredni obe na enak način, strašenje pred begunci kot skoraj zrcalna slika strašenja pred fašizmom, saj sta obe samo to, namreč strašenje, se mi res ne zdi prepričljivo iz razloga, ki sem ga navedel. Nasprotno, enačenje obeh strahov je videti skrajno naivno: ker vodi v izpraznitev pojma in fašizma ne jemlje za resno nevarnost – saj ga niti ne zazna. Svojega pogleda niti zadostno ne utemelji. V redukciji na »strašenje« se zateka v formulo »izlivanja dojenčka skupaj z umazano vodo«, das Kind mit dem Bade ausschütten; namesto izpeljane kritike konkretnih manifestacij fašizma raje vrže proč pojem sam. »Strašenje pred fašizmom« postane le še prazna retorična, s tem pa manipulativna gesta. Tudi če privzamemo, da smo pravilno kvalificirali samo dejanje, za kar bi lahko naštel kar nekaj razlogov, še vedno močno dvomim, da je strah kot strah vselej neupravičen, tako kot ne velja, da je prepoznanje fašizma nujno diskvalifikatorno dejanje.

Situacija z izbrisom »teže« fašizma me nekoliko spominja na vedno močnejše samouspavalne težnje domačih levičarjev, ki danes molčeče in zapečkarsko ugotavljajo, da so antihomofobne in protidesne taktike postale neuspešne, zato npr. na homofobijo nima preveč smisla opozarjati in je zato bolje biti tiho. V nasprotnem njene privržence le podpiramo – o tem sem pisal v  Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih. Kakor da bi tudi glede fašizma bilo mogoče le še molčati!

Begunec kot novodobni Jud

Zadrega je še hujša. Kot piše Mladina ravno danes, fašisti na volitvah širom sveta dosegajo boljše rezultate. In tudi v Sloveniji se pogovarjamo o sistematični politiki zbujanju strahu do nevarnega Drugega, načrtni agendi ksenofobije, nestrpnosti, sovraštva, homofobije, psihopolitiki konspiracizma in paranoje, podrejanja medijev, intenzivni kulturi laži in propagande. Celo vsi ti konteksti nekaterih ne prepričajo. Madžarski disident in kritik Orbanovega režima Gáspár Miklós Tamás je podobno stanje na Madžarskem poimenoval za »postfašizem« – videti v njegovih oblikah neke vrste populizem, nikakor ne fašizem, kar menijo naši levoliberalni avtorji, diši po hudi konceptualni pomoti.

Sploh po nekaterih zadnjih Orbanovih posegih v polje akademske svobode, kakršna je recimo prepoved študija spola ali napoved zapiranja nekaterih politično nevarnih univerz. Prav bizarno je spremljati elaborirane teze o figuri begunca kot liku novodobnega Juda in vse vzporednice, izpeljane iz primerjave, o s tem povezani fetišistični naravi fašizma, ki potrebuje izključitev Drugega, ki pa jim v naslednjem koraku šokantno sledi decidirano zanikanje, da smo ob tem priča novodobnemu fašizmu! Potem se mi res zdi bolj prepričljiva apologetika desnih avtorjev, ki sorodnosti situacij ne vidijo in iz razumljivih razlogov zagovarjajo njihovo heterogenost.

Tednik Mladina je prav v zadnji številki na odličen način predstavil zgodovinsko analogijo med razpisom Demokracije za najbolj domoljubno pravljico, ki bo »sovražnika« opisala kot »tujerodno« živalsko vrsto in domačega junaka v podobni Kekca na misiji proti beguncem na Kolpi, ter pravljico z naslovom »Strupena goba«, s katero so nacistični ideologi otrokom želeli oprati možgane in jih pedagoško posvariti pred judovsko nevarnostjo. Ampak, glej ga zlomka, tole za nekatere nima okusa po fašizmu in morda je ravno zaradi tega stališče z indikativnim naslovom Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe pri vseh medijih moralo romati v koš.

Nepričakovane konvergence

Iz vseh navedenih razlogov so nepričakovane konvergence levih in desnih branj fašizma videti kot simptom nekega časa, ob svoji netočnosti pa tudi nevarne. Kakor da bi njegovo formo avtorji rigidno dojemali kot nekaj zgodovinsko enkratnega, s tem pa preživetega, kar se v stilu in formi več ne more ponoviti. Ko prihajajo s strani usual suspects na desnici, jih običajno s trpkim nasmeškom »razumemo«. Toda ko se jim priključijo še etablirani misleci z levice ali poskusi časopisa Delo, da bi se javni rabi fašističnih označevalcev odpovedali, čeprav iz povsem različnih nagibov, bi moral zazvoniti kakšen alarm.