Zadnje mesece ali morda že kakšno leto zelo pogosto slišimo stavek, ki relativizira Golobove napake. Tako nezgrešljivo zveni, da ga skoraj ni več mogoče spregledati. Kot bi pričakovali, običajno sledi kritikam na račun predsednika vlade, ki se zadnje leto zgoščajo zaradi njegovih številnih napak: »Že res, da Golob dela napake, ampak še vedno je bolje, da imamo njega kot Janšo.«
Sporočilno razkriva politično dilemo nekoga, ki zardeva ob premierju, a ga takoj nato primerja z avtoritarnim šefom SDS, da bi pomiril sebe in nekaj podobnega pričakuje tudi od nas. K temu nekateri avtorji večkrat dodajo in včasih že hektično ponavljajo, da vse le ni tako slabo. Kako prepričljivo deluje tak stavek na retorični in argumentacijski ravni?
Dobri in slabi zgledi
Včasih na podobno formulacijo naletimo v drugačni obliki, ko se ne nanaša na osebe, temveč stvari. Ko vaš sobesednik rezko prekine razpravo, ki ste jo začeli in uvede nestrinjanje s frazo »Ne bi bilo bolje, če bi se raje ukvarjali z X?«, verjetno niste ravno veseli, saj je vašo temo speljal čisto drugam. Pri tem ima morda kdaj tudi tehtne razloge, toda takoj uganemo, da mu vsebinsko pogovor ne ustreza in bi ga zamenjal za drugega.
Takšno retorično figuro bom, ker se največkrat očitno izmika dobrim praksam argumentacije, imenoval za »vseenoboljšost«. Naj takoj opozorim, da ni nujno zmotna in nepravilna. Navajam sprejemljiv primer. Če bi iskali popolno analogijo med stavkom »Že res, da ima A napake, toda še vedno je boljši od B«, bi lahko v ilustracijo navedli kaj banalnega: »Moja kafetiera je že stara, ampak jo je še vedno bolje uporabljati kot kavomat na kapsule«.
To morda drži, podobno kot tudi, da je oseba A večkrat bolj vredna izbire od osebe B. V čem je potem sploh težava? V argumentacijski situaciji in kontekstu. Naj pojasnim.
Bolje poljub kot linč sodnikov
Velikokrat je vseenoboljšost preprosto v funkciji tega, da se z njo zavrne možnost argumentirane razprave; raje se jo, kot rečeno, spelje drugam. Če bi imel avtor stavka »Že res, da ima A napake, toda še vedno je boljši od B« res ambicijo po tehtni razpravi in primerjavi napak, zaradi česar bi bil na koncu tak njegov sklep, bi to sprejeli. Vendar se največkrat ne dogaja, ker je tak njegov prvi korak. Kar nam sporoča, je bolj sugestija, da lahko Golobu vseeno odpustimo napake, ker je boljši od Janše! Pri tem gre marsikdo res zelo daleč.
Kako popularna je vseenoboljšost, sem znova opazil, ko je neka uporabnica na mojem Facebook profilu ob objavi fotografije predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič v ne posebej zadržanem poljubu voditelja, s katerim se je pogovarjala o žgečkljivih stvareh, spolnosti in seksizmu, njej v obrambo zapisala:
»A ni bolje kot pozivati k linču sodnikov in tožilcev? Oprostite, ampak pretiravate v negativnem smislu. Ideala ni.«
Ideala ni in vseeno boljša od Janše
Uporabnici torej ni bilo všeč, ker sem ošvrknil predsedničino ravnanje kot njeni funkciji in prostoru, v katerem se dogaja, neprimerno. Iztok Gartner, ki je na TV Arena vodil oddajo Gartnerjev bordel (!), je kasneje objavil sproščen intervju z njo na svojem Youtube kanalu. Fotografija s poljubom je nastala med njegovim postankom v parlamentu, načeloma druge vrste hramu, in s tem nehote razkril tisto, kar sem svojčas poimenoval z izrazom histrionizacija slovenske politike; z njo nikakor ne mislim na bolj liberalne manire posamičnih političark in politikov, ker me te ne bi motile.
Včasih ima lahko vaš sobesednik delno prav: odprli ste neko postransko temo, on pa se želi pogovarjati o bolj tehtni, ki je zanj bolj pomembna. Ta je lahko takšna tudi objektivno, ne zgolj subjektivno. Z vidika pravil argumentacije zunanje okoliščine ne bi smele biti relevantne, toda retoričen apel menjave teme, ko nas pozivajo k temu, da se raje ukvarjamo z linčem sodnikov kot predsedničinim poljubljanjemm, je vendarle simptomalen.
Predvsem je zgoščen skrit v tistem »A ni to bolje?« Se pravi: vseeno imamo raje, da se predsednica parlamenta poljublja kot pa poziva k linču sodnikov in tožilcev, kar počne nek drug politik. Ergo: Klakočar Zupančič je vseeno boljša od Janše. In, kot še pribije uporabnica na Facebooku v obrambo omenjeni, »ideala ni«.
Opravičevanje grehov
V Dnevniku so kasneje ob tej fotografiji zapisali:
»Navadili smo se že, da po zaslugi vplivnice Tine Gaber, partnerice premierja Goloba, ki nima ravno občutka za zasebnost, redno spremljamo, kaj doma počne premier Golob, denimo okrašuje božično drevesce ali navija za najljubšo športno ekipo, za marsikoga pa je pretirano sproščena tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Kot se zdi, je ta tokrat spet prestopila mejo dobrega okusa. Na družbenem omrežju Facebook se je namreč pojavila fotografija, na kateri kontroverznemu voditelju Iztoku Gartnerju, samooklicanemu ljubitelju erotike, prav nič sramežljivo pritiska poljub na lice.«
Apel, da moramo nekatere teme pač spregledati kot nepomembne, je očiten. Nič sramežljiva predsednica ne sme biti naš predmet pozornosti in Golobova vlada menda res dela slabo, ampak vseeno boljše, kot da bi imeli Janševo. Povežimo to z idejo kognitivne disonance, pri kateri se subjekt bori zoper prepričanja, ki jih ne želi sprejeti.
Omenjena generalizacija je potemtakem v bistvu ponotranjena tudi v osrednji kognitivnodisonančni ideji Golobovih vernikov: ti pač želijo biti ves čas prepričani, da je njihova izbira vseeno boljša, s čimer pri sebi in drugih opravičujejo sveže napake in grehe svojih favoritov.
Kajpajevstvo in kjepajevstvo
Primerov vseenoboljšosti na bolj elementarni ravni je veliko, zmotnosti pa tudi ni težko zaznati: Janezek sicer res laže, ampak je vseeno bolje, da to počne, kajti Francelj krade, Tone pa bolhe jé. Pomislili bi, da je osnovna logična struktura, ki poganja zmotnost, blizu tisti pri kajpajevstvu (whataboutism), ki sem jo že podrobno opisal. Pri njem se bo sogovorec, ko se pogovarjamo o A, zatekel v premislek z značilno frazo »Kaj pa B, C in D?«.
Nekdo, ki ga vprašate, kako je z laganjem v njegovi stranki, bo zelo značilno odgovoril: »Kaj pa laganje v vaši, drugi in tretji stranki?« Namesto da bi odgovoril na kritiko, bo raje pozornost preusmeril drugam, največkrat z namenom relativizacije ali opravičevanja.
Podobno kot kajpajevstvo deluje še ena retorična figura, ki sem jo tudi že obravnaval in ji dal takšno ime: kjepajevstvo. V slovenskih logih je silno popularna, običajno pa zveni takole: »Zdaj se oglašate ob A, kje pa te bili ob B, C in D?« Kajpajevstvo je variacija zmote »tudi ti« (tu quoque), pri kjepajevstvu gre ob tem za močnejše elemente ad hominem in zato bi sam dejal, da je kombinacija obeh.
Zagotovo se z obema odvrača pozornost in moralno relativizira določeno ugotovitev s tem, da se nekoga ali nekaj primerja z drugimi primeri in preusmerja pozornost. Tam, kjer bi pričakovali razpravo o A, dobimo vsiljen namig, da moramo govoriti raje o B, C, D, s čimer se začetno kritiko opusti ali zanika. Včasih se ob relativizaciji vpeljuje še očitek o hipokriziji sogovorca, ki bi rad govoril o laganju v vaši stranki, v njegovi pa ne.
Težava kajpajevstva in kjepajevstva je, da preusmerjata pozornost, želita biti opravičilo za nepošteno ravnanje, predvsem pa kršita osnovno argumentacijsko načelo, da se moramo držati predmeta razprave in se ne oddaljevati od začetnega vprašanja.
Relativna hujšost
Kajpajevstvo in kjepajevstvo kot retorična taktika delujeta mogočno še zlasti v politični propagandi in manipulaciji. Njun končni rezultat je normalizacija spornih in neetičnih praks – marsikomu potem žal zvenita prepričljiva in jima rad prisluhne. Nekaj podobnega velja za vseenoboljšost, ki jo znova poganja relativizacija.
Trditev »A je kot politik vseeno boljši kot B« bo takrat, ko se uporablja za zmanjševanje pomena slabih dejanj prvega, temeljila predvsem na zmoti relativnega pomanjkanja; angleški izraz »relative privation« je v tem kontekstu težko prevesti in tokrat bi ga lahko celo kot »relativna hujšost«; če je A slab, je B še relativno hujši od A.
Vseenoboljšost bom zato jemal za posebno inačico te zmote in v tem drugačno od kajpajevstva in kjepajevstva. Relativno pomanjkanje je podobno sklicevanju na hujše težave (appeal to worse problems), kjer govorec poskuša zmanjšati pomen obravnavane težave s tem, da se predstavi drugo situacijo (ali problem) kot manj sprejemljivo oziroma »hujšo«.
Če oseba A pravi »Mislim, da bi morali v državi izpeljati potrebne reforme«, lahko oseba B vedno reče: »Kaj se pritožuješ, v nekaterih državah lahko zgolj sanjajo o tem, ker so v vojni!« Končno smo v Alan Fordu lahko prebrali znameniti dovtip: »Imali smo mi i večih problema pa ih nismo riješili!«
Vseeno boljše od janšizma
Vseenoboljšost torej sodi v širši nabor frekventnih izgovorov v vsakodnevni in tudi politični govorici; ni le retorično in argumentacijsko sporna, ampak je tudi uspešna. Tokrat pri tistih, ki težko sprejmemo, da Golob dela kaj narobe. Saj ne, da tega čisto ne priznajo, ampak raje se o tem ne bi pogovarjali, ker je potlačiti kakšno resnico vedno lažje.
Zaradi popularnosti si zasluži dodatno pozornost. V kontekstu aktualne »antijanšistične« vlade se zdi zraščena z njeno tovrstno opreproščeno, sicer za potrebe vladanja prevzeto ideologijo, kajti karkoli že počnemo, bo označeno za še vedno boljše od janšizma.
Pri kritičnem mišljenju bi morali zahtevati, da se vsaka tema ali dejanje ocenjujeta samostojno, ne glede na slabosti drugih in brez relativizacije, toda vseenoboljšost kot retorična taktika grobo preusmerja pozornost in ne odgovarja na izhodiščni problem.
Več:
Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro
»Kje ste bili takrat?«: kjepajevstvo kot argumentacijska taktika
Nove vaje v kjepajevstvu: protestniki, kje pa ste bili takrat?
Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni