::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

Je velika dobrosrčnost do beguncev, ki jo izkazujemo, v resnici precej nevarna utvara, pri kateri pozabljamo na revne in nebogljene okoli nas v neposredni bližini? Bi morali najprej poskrbeti za Slovence in se manj ukvarjati s tistimi, za katere nam ne ostane dovolj časa in denarja? Mar ni naša dolžnost, da damo prednost svojim bližnjim?

Neverjetno skoraj, kakšen hit je postal opisani premislek med Slovenci. Osvojil je desno in levo prepričane, solidarno čuteče in konservativno sebične. Popularnost mu je rastla premo sorazmerno z ganljivimi medijskimi podobami ljudi, ki so pribežali v Evropo.

begunci hrana Slovenci nimajo za jesti

Med res neverjetno kreativnimi tehnikami nečesa, kar je sumljivo videti še ena izmed latentnih form ksenofobije in nestrpnosti, saj se nekateri njeni promotorji beguncev ne branijo opisati kot golazen, si zato velja ogledati izjemno uspešno domislico, ki stanje pomanjkanja in eksistenčne ogroženosti primerja med begunci in nami. Dva po naključju izbrana, a tipična premisleka, ki sta zadnje dni dodobra prestrelila socialna omrežja in formo mentis slovenstva, omenjata nehvaležnost beguncev, ki so s hrano dobro preskrbljeni, medtem ko Slovenci stradajo, ter drugi, po katerem so ti opremljeni z najboljšimi pametnimi telefoni, medtem ko v naši državi komaj nahranimo lačna usta svojih otrok:

Kaj ostane za našimi “ljubimi” begunci!!! Kje je čut hvaležnosti beguncev, da mečejo hrano stran, mnogo poštenih državljanov Slovenije, pa nima niti enega poštenega obroka na dan. HALOOO, ZBUDI SE SLOVENIJA!!!

Zanimivo mi je gledati uboge begunce z najnovejšimi iPhonei, medtem ko se moram jaz ubadati s stisko, ali bom sploh lahko nahranil štiri lačna usta. Drage Slovenke in Slovenci, je to pravično???”

policist iphone begunci

Da Slovenci nimajo za jesti, begunci pa se preseravajo, je postala zimzelena melodija, prepričljiv argument za tiste, ki izumljajo vedno nove načine demonizacije: pravičnosti ni, begunci na mimohodu skozi Slovenijo proizvajajo našo lastno revščino! Zakaj bi čutili z njimi, ko imamo svojih problemov dovolj? K temu prištejmo še vse fotografije kupov smeti, ki da jih ti puščajo na avtobusih, vlakih ali kar na prostem – packi nemarni, vse dobijo, nakar za sabo niti ne počistijo, raje me prerivanjem s robokopi kar na vrat na nos odsopihajo preko meje, se vržejo na vlak ali avtobus! Kdo bo pa počistil za sabo?

begunci zavržena hrana

Seveda za takšno retoriko sovraštva, ki svoje naperjenosti pač ne bo priznala, stoji neka miselna logika. Kakšna je? Po analogiji z ugotovitvami drugih jo bom poimenoval kar z »zmota relativnega pomanjkanja« ali »zmota relativne stiske«: angleški izraz zanjo je »the fallacy of relative privation«. Kontekst je tu izrecno isti: primerjava naše bede, pomanjkanja in stiske z enakovrstnimi stanji drugih.

V maniri te zmote največkrat apeliramo na primerjalno drugo, domnevno večjo (našo) težavo z namenom zmanjšanja teže argumenta ali presoje, ki jo uporablja nasprotnik. Narediti njegovo presojo za manj pomembno ali jo celo zanikati vpričo pomembnejših vprašanj, ki menda tarejo nas ali koga tretjega. Z odmerjeno relativizacijo prenašamo pomen in pozornost drugam – standarden primer je navajanje druge večje težave, ko nas nekdo sooči s svojo, npr. »Res je hudo, ampak pomislite na lačne otroke v Afriki.« Skratka: »Res je hudo z begunci, ampak pomislite na Slovence.« Čeprav v domačem okolju največkrat umanjka celo tisti previdnejši »Res je hudo«, zato je slovenska inačica prej bolj brezčutno podobna tejle: »Kakšni begunci neki, pomislite na Slovence.«

Neskrita podmena takšne debate je v sprevrnitvi razprave proč od točke A k točki B, češ razprava o A tega ni vredna. Argumentacijska shema zmote relativnega pomanjkanja ali stike je takale:

(1) Situacija A (npr. stiska beguncev) je slaba.

(2) Toda poglejte situacijo B ( npr. stisko Slovencev), ki je enako slaba ali slabša/boljša.

(3) Torej situacija A ni (tako) slaba/dobra.

Marsikdo bi sicer dejal, da sklep ni nujno decidiran, da zagovorniki Slovencev ali policistov, denimo, ne želijo eksplicitno dejati, da begunci niso v stiski in s tem njihov položaj ni slab, da pravzaprav zgolj opozarjajo neko drugo, domačo. Vendar takšno branje ne more prepričati veliko ljudi: nesporno je nakazana intenca tistih, ki kažejo na situacijo B, relativizirati situacijo A.

Ko se je begunce slikalo kot nekoga, ki je dobro preskrbljen s tonami hrane, celo do mere, da je ne uporabi in zavrača, so na drugi strani številni raje na veliko prikazovali, kako slabo so npr. preskrbljeni naši policisti: v njihovih sendvičih so prešteli vse rezine kumaric in pretehtali vse decilitre vode, ki so jim na voljo. Kar so največkrat storili pravzaprav natančno tisti, ki so sledili zgoraj opisani relativizaciji v primerjavi begunske in slovenske stiske.

begunci drugi živijo slabše

Mimogrede, notranja ministrica je obtožbe, češ da policisti nimajo dovolj hrane, odločno zanikala, medtem ko je nasprotno dokazoval sindikat. Zato, resnici na ljubo, primer s policisti morda ni najboljši, ker nam manjka točnejša ocena, kaj se je resnično dogajalo z njimi, vendar je primerjava s Slovenci nesporno dovolj ilustrativna in policijska jo lepo dopolnjuje. Zaplet je na humoren način komentiral Tomaž Lavrič v Mladini in ekipa Rolanja po sceni, kjer je situacijo pomoči relacijsko obrnil.

Lavrič karikatura begunci policisti

Z relativizacijo pomanjkanja ali stiske nismo storili prav nič, da bi zavrnili realnost stiske tistih iz situacije A – za to, da bi jo, navajanje stiske ljudi iz situacije B preprosto ni relevantno. S čimer, seveda, nihče ne zanika slednje. Se pravi: nesmiselno je očitati nekomu, ki želi pomagati beguncem, da tega ne želi storiti za Slovence. Česar naš protagonist ne samo ni dokazal, ampak se niti ne trudi. Njegov cilj je enostavno razpustiti problem z begunci, ga izbrisati.

»Zmota relativnega pomanjkanja« nekoliko spominja na zmoto kajpajevstva, ki sem ga opisal takole:

Ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y?«, »Kaj pa Z?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X.

Argumentacijska shema pri kajpajevstvu je, če uporabim svoj prejšnji komentar, naslednja:

(1) (prva oseba) Situacija A (npr. servilnost novinarjev do politikov na Večeru) je slaba.

(2) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija B ( npr. servilnost novinarjev do politikov na Delu), ki je enako slaba?

(3) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija C (npr. servilnost novinarjev do politikov na RTV), ki je enako slaba?

(4) (sklep druge osebe) Torej trditev, da je situacija A slaba, ni (toliko) relevantna.

Razlika med obema zmotama je v tem, da je slednja prepoznavno verzija zmote »tudi ti« in pri njej osnovni poudarek ni pri ponujanju ali odpiranju nove teme, temveč gre za tehniko kazanja s prstom tudi na druge glede nekega stanja ali dejanja, za neke vrste posplošitev tipa »tudi drugi to počnejo«, da bi se razbremenili lastne krivde in odgovornosti.

%d bloggers like this: