::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Savič in njegov »J’accuse«, usmerjen v medije

Prispevek Domna Saviča na »Problemski konferenci Društva novinarjev Slovenije«, na katero so povabili širšo javnost – ne vem sicer točno, katero – in ki je bila namenjena problematizaciji vloge medijev v slovenski družbi. Savič v njem lepo porazdeli krivdo na vse štiri strani (med politike, lastnike, javnost, medije same), še zlasti pa svojo ost usmeri v samozadostnost novinarskega ceha in utrujajočo ali nemočno retoriko, ki proizvaja status quo.

Skratka, tekst bolj ali manj zunanjega opazovalca, eden zelo redkih v tem žanru, ki pa bo, ker opisana logika svetobolja in samozadostnosti novinarjev najbrž kar velja, strukturno nujno obveljal za motečega in odvečno kritiko nekoga, ki stvari kao ne razume. Ali se postavlja na neko vnanjo, superiorno pozicijo, ki mu omogoča lagodno govorjenje, kot običajno slišimo. In že zaradi tega je vreden posebne pozornosti:

Pozdravljeni vsi skupaj, najlepša hvala za besedo. Spet je to ena od priložnosti, s katerimo želim opozoriti na sistemske napake slovenskega medijske prostora in skušati način reševanja problematike zastaviti karseda efektivno in praktično, brez nepotrebnega patosa.

Govorim kot diplomirani novinar po izobrazbi in bivši honorarni novinar po statusu, ki se je po večletnem delu na javni televiziji in zasebnemu časopisu odločil, da bo zamenjal kariero. Ker medijske hiše v Sloveniji bolj kot pamet cenijo ponižnost. Ker medijske lastnike bolj kot ustvarjalnost zanima krčenje stroškov. In ker urednike bolj zanima ugajanje upravi kot zaupanje novinarskega kolektiva.

V vabilu ste zapisali, da vas zanima, »kako se pripraviti in odzvati na črne dneve, ki so pred nami,« in hkrati poudarili, da »ker gre zares, vas prosimo, da se je udeležite v čim večjem številu,
saj želimo slišati čim več vaših predlogov in mnenj.«

Za začetek mi dovolite, da razložim svoje videnje nastale situacije oziroma izpostavim sokrivce z enakimi deleži. Da se ne bomo slučajno spet zatekali v enostranske debate in avtoterapijo, iz katere bomo sicer odšli pomirjeni, a nič bližje rešitvi.

Kdo je torej kriv?

Prvi delež krivde zagotovo nosijo izvoljeni predstavniki ljudstva. Poslanci in vlade, ki so se na področju medijske zakonodaje vedno trudile za ustvarjanje karseda velikega kaosa in karseda velikega političnega vpliva na medijske hiše in medijske delavce. Grimsov zakon o medijih je za politike eden najboljši zakonov tega področja, saj so z njim zadovoljne vse koalicije v času vladanja. Omogoča jim namreč skoraj neomejeno vmešavanje v medijske vsebine, skoraj neomejeno nastavljanje preverjenih kadrov na uredniška in druga mesta in druge poteze, s katerimi se zagotavlja zatečenost stanja. Krivi so.

Drugi delež krivde nosijo lastniki medijev. Podjetja v najboljšem primeru z mediji delajo kot svinja z mehom (kar pomeni, da materijo grizejo, dokler od nje ne ostane nič), v najslabšem primeru pa so lastniki samo lutke v rokah političnih strank, ki medije uporabljajo za megafon. S tem si kot prave svinje delajo medvedjo uslugo in uničujejo lastne investicije. Krivi so.

Tretji delež krivde nosi medijsko nepismena javnost. Ki se v večini primerov sploh ne zaveda svoje vloge v medijski krajini, odnosa z medijskimi hišami in odgovornosti, ki jo nosi kot konzument medijskih vsebin. Ki se ne zaveda, da s svojo pozornostjo, denarjem in pasivno konzumacijo podpira slabo zakonodajo, z nepoznavanjem postopkov pa svojo energijo troši za nekoristno protestiranje. Krivi so.

In končno ste krivi medijski delavci na položajih urednikov in novinarjev. A preden zavijete z očmi in rokami in se postavite v vlogo nemočne žrtve, ki jo zgoraj omenjene skupine silijo v nemogoče razmere delovanja, vas lepo prosim, da si iskreno odgovorite na vprašanje – zakaj jim to pustite? Krivi ste.

Zakaj politikom pustite, da s slabo zakonodajo, političnimi pritiski in političnim kadrovanjem očitno nesposobnih ljudi krojijo vašo in našo usodo? Zakaj igrate igro ekonomskih migrantov, ki kot glavni problem sfere izpostavljajo nevzdržnost ekonomskega položaja, ignorirajo pa ideološki problem smisla novinarskega poklica v današnji družbi? Zakaj se zganete samo takrat, ko je že trikrat prepozno in zakaj se zganete samo takrat, ko je ogrožna ekonomska podstat vašega dela? Kje je konkreten upor v času političnih iger, preprodaj medijev in nastavljan nesposobnih kadrov na vodilna mesta? Krivi ste.

Zakaj čakate do zadnjega oziroma do takrat, ko škarje pridejo do vaših vrat oziroma do vaše mize? Zakaj nimate toliko ponosa, hrbtenice in pameti, da bi plaz predvideli vnaprej in se mu izmaknili s proaktivno politiko? Zakaj se samo odzivate in zakaj ne producirate? Krivi ste.

V vabilu se sprašujete, »ali bodo kvalitetno novinarstvo in mediji preživeli naslednja leta, ali nam bo uspelo obvarovati našo največjo vrednoto – novinarsko avtonomijo?« Zanima me, zakaj vprašalnica v prihodnosti? Že sedaj novinarji niste avtonomni. Že sedaj novinarji ne producirate kvalitetnih vsebin in že sedaj ste tam, kamor si ne želite. Zanima me torej – zakaj vztrajate? Zakaj delate? Zakaj ste še vedno tukaj? Krivi ste.

Oblečen sem v majico revolucije leta 2004. Vsaj deset let gredo zadeve iz slabega na slabše. Vsaj deset let se pogovarjamo o istih problemih, navajamo iste razloge zanje in opozarjamo na iste posledice. Spremeni se samo to, da na vsakem naslednjem srečanju opozorimo, da se SEDAJ pa RES bližamo koncu. A ste še vedno tu. A še vedno producirate. A še vedno pristajate na vedno slabše pogoje dela, na vedno večje politične pritiske in na vedno večjo nepomembnost svoje branže. Krivi ste.

Za konec še trije konkretni predlogi za izboljšanje stanja, ki ga lahko začnete izvajati takoj, ko bomo zaključili z današnjo debato.

Predlog 1 – Novinarjem v Sloveniji manjka razredne zavesti. Novinarji so že znotraj posameznih medijskih hiš med seboj sprti oziroma gledajo na svoje delo samo skozi prizmo ekonomske situacije. Zato jih je toliko lažje voditi, odpuščati in jih obravnavati samo kot strošek, ki ga je potrebno znižati za vsako ceno.

Predlog 2 – Sprožiti kritično refleksijo in razrešitev problema urednikov. Ki vedno bolj delujejo kot zadnja plat uprave kot pa obraz novinarskega kolektiva. Kot pogajalci imajo uredniki v pogajanjih z upravo edini vsaj približno enakovreden položaj in se lahko ubranijo pritiskom kapitala in marketinga oziroma ga uravnotežijo s smislom in namenom četrte veje oblasti v družbi.

Predlog 3 – Opozoriti na neprimeren odnos uprav do podjetja, ki ga vodijo. Obvladovanje stroškov ni in ne sme biti legitimna poslovna strategija, temveč bi se morale uprave zavedati svoje vloge pri upravljanju s psmi čuvaji. Če pa mislijo z mediji ravnati kot s podjetji, potem je treba določiti jasne kriterije o zaslugah za dobro oziroma slabo stanje ter odgovorne primerno nagraditi oziroma sankcionirati.

Za konec pa še prošnja za novinarje. Prosil bi vas, če prenehate s svojim svetoboljem, s svojim tarnarjem in s svojim tihim podpiranjem sistema, ki je škodljiv in nevaren. Da po desetih letih zamenjate taktiko, se vsaj enkrat spremenite v ideološke voditelje in ne ekonomske begunce in prenehate igrati za nasprotno ekipo.

Hvala.

L Files Savič

Information

This entry was posted on 26/09/2015 by in argumentacija, mediji, politika and tagged , .
%d bloggers like this: