Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču« lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov.

Stepišnik Čander intervju Večer

Stepišnik in Čander: intervju v sobotni prilogi Večera

Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj tistim s posebnim, četudi očitno bolj dolgočasnim okusom: tu je vprašanje položaja intelektualcev v družbi in še bolj, kaj šteje za kritičnost misli (ki se zrcali že v naslovu prispevka »Usodno smo odvisni od kritične misli«), nadalje tega, kako je ta posredovana, kdo so njeni nosilci in komu je pripuščeno biti kritičen, potem razprava okoli uspešne zapuščine EPK in velike krivice zaradi premalo priznanja glede zaslug, pa odnosa do Maribora, njegovega »fenomena« in končno tudi registra tega, kdo je Mariborčan in kako se konstituira tovrstna identiteta.

Tukaj je potem še nič manj razburljivo vprašanje moralne pravičnosti in tega, kdo (lahko) čuti bolečino in jezo. Vem, da kot uvod zveni rahlo sterilno in abstraktno, zato povzemam v enem stavku: rdeča nit vseh naštetih tem je popolnoma nereflektirana pozicija mesta izjavljanja: medija samega in tega, kako ta kreira naša prepričanja in vednost o stvareh.

Register mariborskosti

Ob naštetih bom kakšno topiko prisiljen izpustiti. Intervju, katerega povod je izid Čandrovega deloma avtobiografsko obarvanega romana z naslovom Slepec in zaradi katerega trenutno v javnih nastopih govori lastni fizični oviri, torej slepoti, več kot kadarkoli prej, deloma pa tudi politično obarvan in hkrati povezan z njegovim vodenjem mariborske prestolnice kulture, me je neposredno spomnil na nekatere druge Večerove zapise, v katerih intervjuvanec že nastopa kot Mariborčan. Matija Stepišnik kot spraševalec namreč znova uvaja register mariborskosti: pravzaprav smo lahko privilegirano, tako rekoč in statu nascendi, interpelirani v opazovalca, na kakšen način se takšna mariborskost razvija in dogaja.

Čander ni nič kriv, da je znova doma, pri Anderliču: v Mariboru je rojen, tukaj je obiskoval Srednjo pedagoško šolo, potem odšel na študij v Ljubljano se nikoli ni več vrnil. No, enkrat že: njegovo identiteto so najprej novinarji najdevali in kreirali pri njegovi dve leti dolgi vrnitvi v mesto, ko je prevzel ključno vlogo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture, na podoben način kot so to storili pri Tomažu Pandurju, ki se je vrnil iz Madrida. Kako in zakaj se potemtakem obnavlja in ustvarja identiteta Mariborčana, lahko postane intrigantno vprašanje medijske analize.

Štajerci na začasnem delu drugje

Stepišnik že v podnaslovu na sledi mariborskosti spoznava, da je intervjuvanec »Štajerec na (začasnem) delu v Ljubljani«, nato sledijo naslavljalne deskripcije »Ste Hočan, Mariborčan v Ljubljani, ki se vedno znova vrača. Ki še vedno razmišlja o tem mestu…«, »Z javno napovedano selitvijo v Maribor pa ste napovedali, da se bo vaša zgodba z Mariborom na neki točki spet nadaljevala« in »Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil.«

Težava ni v tem, da Čander ne bi bil Mariborčan, temveč v urednikovi forsirani artikulaciji mariborskosti tistih, ki so sicer odsotni, ampak ves čas »naši«; ta me je spomnila na zapise Melite Forstnerič Hajnšek, konkretno npr. na besedilo »Od mladega upa do aduta generacije« (Večer, 18. oktober 2010), Čandrov portret pred prevzemom funkcije. Nekoga, ki bo mesto skozi EPK postavil na noge in kot kakšen Prometej prinesel ogenj kulturne neuki lokalni raji. V sorodni naraciji se ponovijo skoraj vsi poudarki: da je Mariborčan, da je šahist, da je slep, da je politično spreten. »Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah,« pravi novinarka v podnaslovu.

Srečen povratek iste naracije

Mimogrede, prav v času EPK je omenjena novinarka močno sodelovala z županom Francem Kanglerjem, kar se je po vstajah razkrilo v policijskih prisluhih na sodišču. Posledično je Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil prav Stepišnik, novinarko pozvalo k izstopu iz društva, sicer jo bo izključilo samo, tedanja odgovorna urednica Katja Šeruga pa je napovedala, da takšnih novinarjev v svojih vrstah ne bodo trpeli. Sploh zato, ker se je prisluhih pogovarjanj z županom res ni preveč navduševala nad svojimi novinarskimi kolegi iz hiše.

O tem pišem v nizu prispevkov, med drugim v Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek. Ampak naj skrajšam zgodbo, na koncu se ni zgodilo nič, razen tega, da Stepišnik prevzema naracijo svoje predhodnice, zato vsaj malo preseneča, da intervjuja ni opravila omenjena.

Skoraj identično se v obeh prispevkih zdi artikulirana tudi družinska idila povratka v Maribor in ta, da ne bo pomote, nima ničesar opraviti z nekakšnim lokalnim domoljubjem. Novinarka v svojem panegiriku napove, da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, kar je pogumna odločitev in »izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti«. No, ni se zgodilo.

Stepišnik konec leta 2019 podobno stiska pesti k selitvi v Maribor, odgovarja pa tokrat Čander s skoraj identičnim pojasnilom: da z ženo zelo resno razmišljata o nakupu stanovanja in preselitvi čez nekaj let. Kajti »v stiku z mestom sem, zamere sem pustil za seboj«. No, vse te napovedi dosežejo svoj načrtovani učinek, Čander je z njimi nekako ves čas v Mariboru, a obenem fizično v Ljubljani.

Nova mitologija za EPK

Novinarski pristop je tukaj dejansko kar na treh ravneh postregel z mitizacijo: po eni strani se odvija preko definiranja odsotnih »naših«, torej tistih, ki so identitetno Mariborčani ali to želijo (znova) postati. Potem je tukaj že skoraj mitizacija Čandra samega, končno pa tudi, na nekakšni metaravni, mitologijo ustvarjajo tisti, ki se nanjo najbolje spoznajo. Hajnškova o njem takrat zapiše:

»Programsko je torej že pred desetletjem začel ‘napletati novo mitologijo o Mariboru’, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.«

Zakaj? Ker je mladi začrtovalec v Mariboru pred odhodom prirejal javne predstavitve literatov, pisal scenarije in delal kot dramaturg v teatru, kar pa, po mnenju večerovke, ponuja pravo osnovo za nove mitološke načrte s prestolnico kulture.

Da bo EPK vodil prav Mariborčan, je takrat zahtevalo posebno novinarsko legitimacijo tudi zato, ker je ožjo ekipo omenjeni pretežno pripeljal prav iz Ljubljane – in tja se je po končanem projektu tudi vrnila. O mariborskosti kot geografsko-mentalni identiteti, ki se mora uresničiti skozi srečni »povratek«, samo še tole: intervjuvanec na nekaterih drugih mestih zelo rad izpostavlja primer dveh Mariborčanov, ki ju je mesto po njegovem tako rekoč izgnalo: Drago Jančar in Tomaž Pandur sta sicer odigrala pomembno vlogo tudi v EPK. Skupaj z mitologijo pogrešano odsotnih iz Maribora torej obstaja očitno še ena, o domnevno izgnanih.

Čander kot Zahovič: nova mera epekajevske mitologije

Preidimo k delu intervjuja, ki govori o projektu EPK: urednikov gost se sicer ni ravno razgovoril. Za bralce Večera najbrž neznatno pomemben element, saj ne potrebujejo prepričevanja, ker je že omenjena panegiričnost v njem nenehno bila vodilna religija, zato bleščečo resnico projekta že zelo dobro poznajo. O malce drugačni, kakor tudi medijski recepciji te vrste, pišem kot marginalni kritični spremljevalec mariborskega megadogodka v e-knjigi Resnica mesta in mesto resnice: o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012.

Odprta razprava o EPK nujno implicira ali vsaj pripelje do naštevanje dosežkov. V pogovoru si Čander prisvoji prenovo Poštne ulice z novimi gostilniškimi lokali (»Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije«), potem pa zaigra na staro že slišano vižo »nematerialnih« učinkov kot poglavitnega rezultata svojega projekta:

»EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar se ne da materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu.«

Ni dvoma, da se z 28 milijoni budžeta nekaj da storiti v mestu in se tudi je. Spomnim se tudi izjav epekajevskih prvoborcev, da so prav oni uspeli sprožiti vstaje v Mariboru skozi oživitev nič manj kot uličnega duha – o tem sem v preteklosti obsežno poročal. Nikakor pa ne drži trditev o materialnem vrednotenju. Zato si oglejmo nekaj resnejših ugotovitev, ki sežejo onstran časopisnih konstrukcij realnosti in zabavnih primerjav z Zahovičem.

Nič zaposlitev in milijon turistov

Avtorja Srakar in Vecco v znanstvenem članku »Ex-ante versus ex-post: comparison of the effects of the European Capital of Culture Maribor 2012 on tourism and employment« (2017) vrednotita uspeh mariborskega EPK z vidika novih lokalnih zaposlitev in učinkov na turizem.

Rezultati so porazni: glede zaposlovanja ni mariborski EPK prinesel nobenega rezultata, glede drugega so se številke nočitev povečale le v Mariboru, ne pa tudi partnerskih mestih, in sicer je po štetju Zavoda za turizem Maribor prišlo do okoli 355.000 v letu 2012, kar je približno 20 odstotkov več kot v istem obdobju leto poprej.

Žal so že naslednje leto znova padle na 322.963 in potem leta 2014 na 340.096. Če bi res smeli govoriti o kakšnih trajnih učinkih na mesto, bi jih težko zaznali v tovrstnem nižanju. Sploh, če hkrati pomislimo, da smo januarja 2012 lahko prebrali smelo trditev mariborskega podžupana:

»V uspeh projekta verjame tudi podžupan Mestne občine Maribor Janez Ujčič, ki se nadeja, da bo EPK v Maribor in partnerska mesta pripeljal milijon novih turistov. Ob tem je priznal, da investicijski načrti za EPK niso uresničeni. ‘A to ne pomeni, da ne bomo imeli Maksa, nove umetnostne galerije, nove knjižnice in urejenega nabrežja Drave,’ je poudaril.«

Izgubili tekmo z mestom Guimarães

Nič od naštetega še danes, sedem let kasneje, nimamo, pa naj se v Večeru še tako trudijo govoriti o drugače ali celo ne govoriti. Dobesedno, kajti Stepišnik posredno pledira za manj razprave, ker je menda sedem let kasneje še prekratek čas za analizo:

»EPK Maribor ste vodili leta 2012. Šest, sedem let je že neka doba, a morda še ne dovolj dolga, da bi zgodovina dala bolj končne odgovore o realni zapuščini.«

Falk in Hagsten v »Measuring the impact of the European Capital of Culture programme on overnight stays: evidence for the last two decades« (2017) ob navedbi prvih dveh avtorjev ugotavljata, da je število zaposlenih v Mariboru in Velenju po izpeljavi EPK celo padlo.

Sušec v svojem magistrskem delu »The evaluation of the effects of the European capital of culture event on the city of Maribor and the city of Guimarães« (2015) tehtno dokazuje, da je leta 2012  Maribor skupaj s partnerskimi mesti izgubil tekmo s portugalskim mestom Guimarães, ki je tega leta »soprestoloval«: Portugalci so uspeli izvleči bolj ugodne ekonomske učinke kot Maribor, navzlic vsem dodanim partnerskim mestom, razen tega so dosegli boljše rezultate glede prepoznavnosti svojega mesta od mariborskih kulturnikov v EPK. Maribor je premagal portugalsko prestolnico le v kategoriji dviga »kulture mesta«.

Evalvacijski dokument »Ex-post Evaluation of 2012 European Capitals of Culture Final Report for the European Commission DG Education and Culture« je ob resda dokajšnji naklonjenosti poročal tudi o verjetnih dolgoročno skromnih učinkih projekta (»longer-term effects are likely to be modest«), ga povezal s pomanjkanjem tovrstnega načrtovanja in ugotovitev malce sarkastično kontrastiral s siceršnjim samozadovoljstvom protagonistov. Z vidika zgostitve dogodkov seveda drži, da je Evropska prestolnica kulture postregla s še ne videnim repertoarjem v mestu. Z vidika vseh ostalih pa je slika bolj klavrna.

Kritična misel in norci

Mitična uspešnost EPK je torej precej povezana s tem, koga sprašujete – jasno, da bodo vpleteni na vse kriplje poveličevali svoje dosežke – in seveda tudi s tem, koga berete. V splošnem velja, da so bili trajnostni učinki projekta porazni in neposredni ekonomski učinki izjemno pičli.

Kako je že nedavno povedal Čandrov kolega Tone Partljič? »Tisti, ki pravijo, da ni nič ostalo po EPK, so norci.« No, EPK sem podrobno spremljal, ob skoraj popolni cenzuri in blokadi medijev, sploh Večera, kritično in podrobno beležil delovanje mariborske »našosti« v registru politično-kulturnih elit, ki so ta projekt vzele v svoje roke in ga izpeljale ob novinarskih slavospevih.

Na tiskovko moje prej omenjene knjige seveda ni bilo nobenega novinarja, čeprav se je dogajala na mestu resnice mesta – gromozanski prazni jami na Ruški cesti, edini trajni zapuščini projekta EPK, tej razglašeni resnici mesta in nezgrešljivem spomeniku trajnostnih učinkov prestolnice, kjer so se razkrile politične mahinacije okoli Pandurjevega gledališča, Kanglerjevega objekta poželenja v višini več kot 50 milijonov evrov. Ne, to ni bila kakšna dobro skrita strast tedanjega župana, temveč zgolj obljuba, s katero je uspel zvabiti režiserja v mesto ob Dravi.Kot rečeno, za lokalne medije je EPK moral figurirati kot uspešna zgodba in temu ustrezno so tudi ravnali. Ker konsistenca šteje, to še vedno počnejo.

Kje lahko v takšnem pristopu zasledimo trohico kritičnosti? Čandrova misel iz intervjuja, da majhne družbe lahko postanejo zatohle, totalitarne, fašistične, če ne bodo negovale kritične misli, svojega kisika, kot pravi, po sebi stoji. Kar je hote spregledal, pa je pozicija izjavljanja. Če je intelektualna debata »požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije«, potem je v njegovem primeru ali primeru Večera kritična misel povsem oplela. Prav o tem sem že pisal v besedilu Antikritika kot resnica prestolnice kulture leta 2012:

»Odsotnost kritike, hvalisanje umetnikov in izgradnjo Potemkinovih vasi duha razumem metanivojsko: Maribor je postal mesto antikritike. Kritika ne le, da ni zaželena, ne v EPK, ne na ravni dogodkov, ne na ravni vrednotenja umetniškega dela. Ne samo, da je ne sme biti, je tudi ni. In je, končno, nihče ne pogreša. Odsotnost analize partikularne predstave lahko zato interpretiramo kot prispodobo za antikritiško stanje duha.«

Nehote, glede na kontekst romana, sem takrat omenil še slepoto veličine in veličino slepote, ki je zajela epekajevski narcisizem, idolatrijo in prilizovanje.

Erozija javne refleksije

Od registrov našosti, torej tega, kdo je Mariborčan, se premaknimo k registrom intelektualnosti. »Čander je vsestranski intelektualec«, zapiše Stepišnik in res, kar se medijev tiče, nastopa tudi na Požarjevi TV in pri Urošu Slaku. Sogovorca se potem strinjata, kako pomembni so intelektualci danes – ampak kajpak na bolj nenevarni abstraktni ravni in le takrat, ko denimo ne kritizirajo »naših« politično-kulturno-medijskih mrež.

»Intelektualci, ki bi morali misliti te spremembe, se vse bolj umikajo v svoje kabinete, dovolj jim je plazu blata, ki velikokrat na njih kot skozi ventilator leti po družbenih omrežjih,« potem ugotavlja novinar in samokritično pozabi dodati, da na njih prežijo tudi razni medijski cenzorji in uredniški vratarji.

»To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli,« doda Čander. Znova se lahko načeloma le strinjamo, dokler ne pomislimo na problem javnega (recimo kaj šteje zanj in kdo tvori javnost) in potem k temu dodamo še element, komu je refleksijo dovoljeno javno izvajati in ne zgolj tega, kakšna je po vsebinski plati.

V intervjuju sledi še Čandrov pljunek, ironično spet čisto upravičen, po doktorju sociologije, ki je v času uličnih vstaj postal župan in potem nemudoma vstajniške zahteve povsem izigral. Poudarek je zanimiv, ker razkriva samoidentifikacijo in izjavljalčevo gledišče: »Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let.«

Nastavljalec ministrov

Pogovor brez zadrege postreže še s tretjim identitetnim registrom; ob prepoznanju, da je Mariborčan in da je intelektualec, ga urednik prikaže še kot človeka iz ozadja, ki vleče niti in ima moč, da se zavihti na položaj ministra ali celo odstavlja ali nastavlja tiste aktualne. Njegovi iztočnici se pomenljivo glasita: »Za vas velja, da ste človek iz ozadja, ki vleče niti. Imeli ste vabila za kulturnega ministra. Zakaj nikoli niste naredili formalnega koraka v politiko?« in »Nekako se je prijelo, da je Mitja Čander eden najbolj vplivnih slovenskih kulturnih delavcev. Ki nastavlja in odstavlja vsaj ministre za kulturo.«

Odgovor intervjuvanca ni posebej skromen: »Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije.« No, končno imamo v slovenskem prostoru nekoga, ki se kot intelektualec ne more pritoževati nad svojim vplivom, niti političnim ne! Ampak v strahu, da ne bi preveč vznemiril lokalnih veljakov in Saše Arsenoviča, nemudoma sledi čustvena pomiritev v pojasnilo vsem potencialno prestrašenim, ker se vrača v Maribor:

»Bom aktiven, a rad bi pomiril zdajšnjega župana in bodoče kandidate, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam kvečjemu več problemov kot koristi.«

Vpliv je očitno res velik, da takole vehementno miriš strasti. Osebno sicer še nisem slišal za tovrstne Čandrove probleme in koristi, so pa to najbrž precej neobičajne težave Mariborčanov in intelektualcev.

Register krivice

Kar me je zares presenetilo, šele prihaja; vse tri naštete rekognicijske registre smo lahko kdaj poprej že srečali ali slutili, a tem se je pridružil še četrti. Privzemimo, skrajno dobronamerno in naivno, da so lokalni mediji pač veseli mariborskosti, da ni strašansko narobe, če v duhu antiintelektualne klime, ki jo sami proizvajajo in o kateri govori tudi Čander, v kom ugledajo intelektualca ali v spet v kom drugem, čeprav isti osebi, tudi vplivnega potencialnega politika.

Toda intervjuvanec ni predstavljen le kot vse našteto, s svojim romanom je uspel v kupu intervjujev (Večerov ni edini) pri novinarjih intonirati nič manj kot občutenje, da se mu je zgodila velika krivica. Kot žrtev je zato lahko upravičeno jezen in čuti grenkobo, toda bilo bi preenostavno, zato sledi dodatek: ker je močan in heroičnega duha, vsa ta negativna čustva uspeva sprocesirati in pozabiti. Urednik Stepišnik nov register zagrenjene žrtve razkrije že z vprašanjem:

»Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala.«

Predstavljajmo si zdaj naslednje: ste del politično-kulturne sprege, česar niti ne skrivate. Postanete programski direktor EPK. Vsi vam leta in leta pripisujejo zasluge, mediji so vam izrazito naklonjeni, toda v vas se potem naselita grenkoba in jeza? Zaradi česa že, premalo aplavza? Ali pa morda le zato, ker je vedno težje skriti epekajevsko zapuščino in celo mediji niso več v pomoč?

Kjer in na kateri točki novinarska voljnost poskrbi, da je nekdo ob tovrstnem medijskem mainstreamu zgodbe o uspehu po sedmih letih prezentiran kot žalosten, zato ga moramo potrepljati po ramenu? Že skoraj povsem perverzna situacija samoviktimizacije je postala skriti motiv romana, kajti na nekem drugem mestu v Večeru Čander spregovori o tem, da v njem ni želel opraviti le s slepoto, temveč še z neko drugo izkušnjo – s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012: »To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil.«

The winner takes it all

Vprašajmo se zdaj, kaj se dogaja s tistimi družbenimi ignoriranci, ki očitno niti jezni ne morejo biti – kajti vsi našteti panegirični registri so rezervirani za »naše« in vsebujejo tudi ultimativno pravico do grenkobe in potrtosti, na katere se bo prilepila novinarska tolažba? Epsko izrisana skozi gesto plemenite in ganljive sprave s krivičnostjo mesta, ki ga moraš vendarle ljubiti, da se vanj lahko smiselno povrneš?

Če si doma v enem medijskem registru, si tako rekoč v vseh. Ali na kratko: The (media) winner takes it all. Sicer pa po pričakovanjih uredniku ni uspelo usmeriti pogovora v smeri Čandrove (grenke?) izkušnje sodelovanja pri novih projektih evropske prestolnice kulture, tokrat v Lendavi in na Ptuju. Ali v smeri kreativnega delovanja njegove Kreativne baze, o čemer piše Monika Weiss. Kakopak to za Večer ni pravi register.

Tris s predsednikom

Da pridete v tri novice časopisa v enem dnevu, v bistvu kar v pol dneva, morate biti bodisi lastnik tega časopisa ali Borut Pahor. Več v grafiki spodaj.

No, Večeru je danes uspelo brez lastnikov. Itak je predsednik te dni zvezda zaradi arbitražnega sporazuma. In zato bi ga vsi imeli. Toda če temu prištejemo še njegovo samopromocijskost, dobesedno samopovabilo v Madrid h kraljevemu paru in dan pred tem k Real Madridu in Luki Dončiču, potem tak vabljiv obisk za tabloidnosti željne medije pač ne bo ostal brez pokritosti. Predsednik seveda to zelo dobro ve. Še več, v letu volitev ve še bolje in stvari natančno načrtuje.

Podobno velja za Boba Geldofa. Treba se je usesti za mizo sredi Maribora na glavnem trgu in res ni šans, da mimoidoči novinarji ne bodo opazili samonastavljajoče se atrakcije.

Obe zgodbi ustrezati flirtanju v nizu kategorij, ki sem jih navedel v poprejšnjih zapisih: koketiranju, namenjenemu športnikom in tistemu, namenjenemu celebrities.

Od treh torej preostane le en resen, menda državniški obraz predsednika. Kakor so ga uvedli. Uroš Esih podpisuje kombinacijo svojega zapisa in povzetka STA. Suspenz je strahovit in vsebovan že v podnaslovu:

Slovenski predsednik Pahor je v petek, torej po odločitvi arbitražnega sodišča, povabljen na dubrovniški forum. Ali bo tja potoval in kdaj, se v političnem vrhu še odločajo. Kocka bo padla najkasneje nocoj.

Napeto, res.

Več:

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pahor Dončič Večer

Pahor in Luka Dončič v Madridu

 

Pahor Geldof Večer

Predsednik z rock legendo sredi Maribora

Pahor Dubrovnik Večer

Suspenz političnega: ali bo Pahor odšel na dubrovški forum, bo znano danes do polnoči

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Si je mariborski župan s svojo ugrabiteljsko ekipo čisto zares zamislil še svoj skoraj zasebni medij? Je stopil na pot Janševega razumevanja razmerja med politiko in mediji, po katerem si je treba, če o tebi ne poročajo dovolj naklonjeno, s silo in mečem izboriti svojo medijsko resnico? Kar lahko, ker se pač resnica ne ravna po tebi, pomeni le to, da si podrejaš že obstoječe in ustanavljaš svoje?

Fištravcu so nekateri portali in lokalne televizije že vidno naklonjeni. Ni jih težko razbrati: to so tisti, ki jih njegova ekipa venomer cirkulira na svojih socialnih profilih. Trn v peti ostaja predvsem kritičen Večer. In prav ta časopis je danes poročal o možnosti, da se župan preko svojega paradnega (trojanskega?) konja, prvega nadzornika občine Borisa Bobka, podaja na takšno pot. Srečko Klapš je namignil:

Drugi pa opozarjajo, da bi lahko iz studia sredi mesta, če bo v rokah kitajskih vlagateljev, ki so tako in drugače prepleteni s Fištravčevo ekipo, nastal medij, naklonjen aktualni mestni oblasti.

Čudežna firma, ki stoji za trenutnim nakupom lokalnega medijskega velikana Tele 59 z blagovno znamko RTS, ki je v stečaju, sliši na ime »Rim projekt«. Direktor tega podjetja je Boris Bobek, ki si bo letošnje leto dobro zapomnil kot silno uspešno: ne samo, da je očitno v tesni navezi z župansko garnituro kot prvi nadzornik občine, letos je postal tudi direktor Aerodroma Maribor. Zdaj se poteguje, da bo s pomočjo azijskih lastnikov v ozadju morda kupil še omenjeno lokalno televizijo.

RTS nakup Bobek Večer

Klapšev članek v Večeru o novi azijski investiciji – tokrat v televizijo

Kitajski investitorji, ki izginjajo v noč

Očitno je, da župan s svojimi pribočniki iz vstajniških vrst, ki dejansko vodijo občino, spretno gradi oblake visokih pričakovanj na podlagi kitajskih investitorjev, katerih dejanski projekti nikakor ne zaživijo. Še več, večkrat se zdi, da služijo kot dimne piarovske zavese, kakršna je bila obljuba, še vedno neizpolnjena in nikoli do konca pokopana, da bo Maribor dobil tovarno baterij. In glej ga zlomka, isti Chen Yinshen, ki je svečano pred kamerami obljubil 300 novih zaposlitev in v Večeru objavil prosta delovna mesta zanjo, je zdaj po poročanju Večera nenadoma skrenil z začrtane poti – zanima se za nakup televizije. V Klapšovem članku beremo, da si je skupaj z Bobkom že ogledoval prostore in televizijsko opremo.

Inscenacija, kako se azijski investitorji motovilijo po Mariboru in se odločajo zdaj za prvo, potem drugo in naposled tretjo investicijo, ne da bi resnično začeli z njo, postaja iz dneva v dan vedno bolj tragikomična. Edino logično vprašanje je, kakšnega izvora je tistega nekaj denarja, ki ga uspejo ti investitorji vendarle nameniti za kakšen neposrečen projekt; Tele 59 naj bi sicer pred tedni že bil kupljen s strani televizije TV3 v višini 1,118.466 evrov, a se po domnevah Večera obeta končno lastništvo azijskim vlagateljem.

Vojna proti Večeru

Lanskega decembra sem pisal o posebnih preventivnih metodah, ki si jih je privoščil mariborski župan ob selektivnih vabilih na tiskovno konferenco o prodaji Aerodroma Maribor:

Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.

Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.

Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.

Mariborski leteči cirkus

Kmalu utegnemo videti, ali se za napovedano megalomansko investicijo v mariborsko letališče skriva nateg kolosalnih dimenzij. Zaenkrat kaže slabo, direktor družbe SHS Aviation iz Hongkonga je že za konec marca najavil prihod dveh airbusov 320, ki ju kar ni, letos naj bi iz Maribora leteli na 11 rednih linijah, novi lastniki pa želijo na letališču pustiti za več kot 300 milijonov evrov investicij in odpreti 3000 delovnih mest. Stroka je že povedala, da takim pravljicam ne verjame.

Že skoraj obskurno je, da je župan s svojo ekipo ob zadnjem uradnem obisku Kitajske teden nazaj lobiral za letalsko linijo pri obisku Xiana, devetmilijonskega mesta v provinci Shaanxi. Takšno povezavo omenjajo namreč novi lastniki letališča. A ob prihodu domov Fištravec ni znal povedati prav nič konkretnega o možnem dogovoru.

Vsak dan bolj se zdi verjetno, da smo priča bizarnemu »mariborskemu letečemu cirkusu«, čudnim lastniškim in hobotniškim povezavam, kakršne smo že videli, le da pod Kanglerjem kapital ni prihajal od drugod, v danem primeru pa prihaja skoraj izključno iz tujine. Zaenkrat sta otipljiva le dva učinka: prvi je, da ni učinkov, da ni uspešnih investicij, da je zgodovina investicij v njegovih dveh mandatih prejkone seštevek polomij. Drugi je v tem, da mariborski župan paradira naokoli, išče točke popularnosti zase za umetniški vtis in govori o velikih projektih, vmes pa se samorazgaljajoče pohvali, kako so piarovski učinki 20 potovanj na Kitajsko že po sebi več vredni od realnega stroška poti.

Za to namreč v resnici gre: za ustvarjanje javnega videza, da je uspešen in da se močno trudi. A je prej videti kot poskus preslepitve občank in občanov. Težava se bliža z nezadržno hitrostjo in sorazmerno z bližino volitev: tako goste megle ne bo mogel neskončno dolgo prodajati niti v primeru, če bo kupil deset televizij zase.

Več:

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Biti playboy. Biti Stephen Hawking

Postfaktičnost ima številne obraze. Nekateri prihajajo z veliko mero dodane ironije, ne samo pretiranosti. Spet drugi prihajajo celo v podobi obeh, pretiranosti z ironičnimi učinki. Ali celo z veliko dozo politične nekorektnosti – takšen je zadnji primer, kot je novinar Večera znanega astrofizika Stephena Hawkinga, raziskovalca teorij črnih lukenj in nastanka vesolja, označil za playboya v podnaslovu članka:

»Fizik, teoretik, playboy in svetovna akademska avtoriteta Stephen Hawking je v novi knjigi napovedal zaton človeštva«

vecer-hawking-playboy

Večerov članek, ki razkriva plejbojsko naravo Stephena Hawkinga

Si lahko predstavljamo večji kontrast? V članku sicer avtor nikjer ne aludira na noben zasebni kontekst, iz katerega bi izhajalo, da ima Hawking določen odnos do žensk ali da je celo playboy, še najmanj po slovarski definiciji SSKJ, ki pojasni naslednje:

playboy in plejboj -a – [pléjbój in pléjbôj] m (ẹ-ọ; ẹ-o), zlasti v zahodnih deželah bogat, navadno mlajši moški, ki uživaško živi: eleganten playboy; živel je kot playboy

Bi se torej morali kar hitro zadovoljiti z razlago, da gre za naključni tipkarski zdrs, lapsus calami? Kaj drugega nam niti v naši  največji dobrohotnosti vsaj v prvem koraku ne preostane, čeprav je verjetno po nekaj premisleka resnica lahko le drugačna: da bi nekdo čisto resno med označevalce »fizik«, »teoretik« in »svetovna akademska avtoriteta« pritaknil izraz, ki je tja zašel in zgrešil po pomoti, ker je morda gramatikalno podoben nekemu drugemu (kateremu že?), se zdi skoraj neverjetno.

Postfaktičnost, ki meri na politično nekorektno izrazje – če smo natančnejši, na norčevanje, na žaljenje človeške občutljivosti  – prinaša nova merila, pri katerih se zdi, da smo se navadili na tisti »anything goes«. Da je Hawking playboy? Je možno, zakaj pa ne!

Ker je v eri poresničnosti vse možno, vse enakovredno resnično. Saj je nenazadnje menjal kar dve ženi in se dvakrat ločil! O ženskah je govoril, da so največja skrivnost tega univerzuma! Mar ni nekaj podobnega šepetal že italijanski pustolovec Giacomo Casanova v svojih slovitih načelih, kako zapeljati ženske?

No, vidite. Do prepričanja, da je sloviti znanstvenik, ki dolga leta ohromljen trpi za amiotrofično lateralno sklerozo in govori le še s pomočjo sintetizatorja govora, ves čas tudi velik osvajalec žensk in uživač, je le še majhen, neznaten korak. In postfaktični novinar sme to prepoznati ter zapisati, če tako čuti.

Postfaktičnost prinaša pozabo resnice – no, pozaba resnice prinaša postfaktičnost. Znašli smo se v veliki črni medijski luknji, kjer postaja resnično vse, kar je dovoljeno, in dovoljeno vse, kar je resnično. S raztegnitvijo polja slednjega so možnosti postale neskončne, celo tedaj, ko se bliža konec. Na sledi Hawkingu tudi logično velja naslednje: če nas čaka zaton človeštva, nas nujno tudi zaton medijev…

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.

Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.

Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.

Avtokracija mestnega vrha

Odgovorna urednica Večera je dan po tiskovki, 22. decembra, v Večeru napisala ogorčen komentar, v katerem je Fištravčevo dejanje primerjala z ravnanji poljskih in madžarskih oblasti. V prispevku z naslovom »Mediji, kot jih hoče Fištravec«, je Katja Šeruga spomnila na nedopustno in arogantno ravnanje nekoga, ki je celo doktor sociologije in celo vstajniški politik:

V žaru boja, kako bo obračunal z Večerom, ki je naplavil avtokratske, nedemokratične in arogantne reakcije mestnega vrha, ki bi jih obsodil vsak doktor sociologije in vstajniški politik, je pozabil, da je na volitvah izvoljeni politik, ki odgovarja javnosti.

seruga-mediji-fistravec

Odgovorna urednica Večera v svojem članku o tem, kako je doktor sociologije postavil Slovenijo tja, ker nikoli ni bila: v vzhodno Evropo

Čeprav je mestni piar sprva skušal zadrego prevaliti na sklicevanje na »tehnično napako«, je hitro postalo jasno, da gre za elementarno laganje. Odgovorno urednico je malce kasneje isti dan poklical kar sam Fištravec in ji dal naravnost vedeti, da je bila selekcija medijev izrazito premišljeno dejanje. Dejal ji je, citiram:

»Sklepali smo, da imate že tako več kot dovolj informacij o tem poslu«.

Svoj prvovrstni cinizem je nato nadgradil s pričakovanjem, da se pogovarjata »off the record«, nato je pogovor prekinil, ko mu je postalo jasno, da te vljudnosti v danem kontekstu ne more biti deležen.

Selektivno vabilo novinarjev je obsodilo tudi Društvo novinarjev Slovenije. Čeprav jim je bil podatek znan, so v njem pozabili omeniti, da novinarji Večera niso ostali edini brez vabila na občinsko tiskovko: to se je zgodilo še najmanj novinarju Dnevnika.

Županovi mojstri sprenevedanja

Po Večerovem komentarju in obsodbi DNS so na mariborski občini verjetno dolgo tehtali, kako se izvleči iz primeža obtožb, da ne razumejo osnovnih principov delovanja in vloge medijev. Njihova manipulativnost se je spomnila naslednjega manevra – pozicijo so nadgradili z dodano zgodbo, češ Večer je pred tem zlorabil njihovo zaupanje, vnaprejšnji dogovor o ekskluzivnem poročanju, ki ga bodo deležni. Mimogrede so ošvrknili še DNS, ki ga sicer vodi Večerova novinarka, ker da jih društvo ni povprašalo za mnenje. Takole je o reakciji županstva poročala STA (via Delo):

Na mariborski občini so po drugi strani pojasnili, da je časnik Večer pri zgodbi prodaje Aerodroma Maribor zlorabil zaupanje. “Kljub dogovoru, da bodo imeli na tej zgodbi ekskluzivo, ki pa ne more biti v škodo drugih medijev, so objavo naredili dan pred dejansko izvedbo transakcije oz. nakupom. To je bilo po naši oceni nekorektno in v nasprotju z interesom obveščanja javnosti, saj so s tem ostale medije potisnili v neugoden položaj in to situacijo smo včeraj s podajo informacij drugim medijem uravnotežili,” so povedali za STA.

Poudarili so, da bo Mestna občina Maribor skladno z zakonodajo vedno posredovala vse informacije medijem in Večer pri tem ni izjema. “Žalosti nas dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) pri nas sploh ni preverilo, kaj se je dejansko zgodilo,” so še dodali na občini.

Kot medijski uravnoteževalec

Reakcija Fištravčevega elitnega kluba stavi na predzgodovino njihovih selektivnih vabil novinarjem: sklicuje se na specialen dogovor z Večerom. Ne samo, da je s tem mariborski župan menjal svoj alibi (od nekredibilnega cinizma »Mislili smo, da o tem itak že vse veste« je prešel na argument iz kaznovanja »Niste se držali dogovora z nami, zato smo vas kaznovali«), tak scenarij že po sebi razgalja miselne horizonte, s katerimi dojemajo delovanje medijev: z novinarji se zdilaš, z njimi se dogovoriš za ekskluzive, s tem pa izigraš vse druge medije.

Še več, na koncu poskuša Fištravčev klub celo moralizirati z vidika postavljanja v kožo nekoga, ki skrbi za uravnoteženo poročanje vseh medijev: ker je Večer domnevno povzročil škodo drugim, se je župan kot medijski arbiter namenil s selektivnim podajanjem informacij za izbrane novinarje »uravnotežiti« nastalo škodo.

Česa tako perverznega se nikoli ni domislil niti Branko Grims, dvakrat na referendumu nagrajeni avtor političnega Zakona o RTV, sicer mojster argumentiranja v potrebi uravnoteževanja domačih medijev!

In kakor da ta manipulativna pojasnitev ne bi bila že po sebi samospodbijajoča: če se z mediji res dilaš za ekskluzivo, potem pač ne moreš stokati, da so preostali mediji neko informacijo prejeli ali objavili kasneje in so s tem oškodovani, saj to možnost dajanje ekskluzive pač že po definiciji vnaprej izloči.

Nova manipulacija in demanti Večera

Fištravčevo prepoznavno zlorabljanje, običajno znamenje slabega piara in nizkih moralnih načel, ima še eno težavo: ne zmore pojasniti, zakaj na tiskovko niso vabili drugih novinarjev, recimo novinarjev Dnevnika. Kajti malo verjetno je, da so bili tudi z njimi dogovorjeni za ekskluzivo: ta bi izključevala tisto z Večerom. Ko manipuliraš, moraš imeti res dobro razvit čut za koherenco v pojasnitvah in argumentih. A včasih so luknje prevelike in jih ni mogoče napolniti.

V današnjem Večeru pa je pod naslovom »Odziv uredništva: Po izključitvi še manipulacije« odgovorna urednica vnovič pojasnila, kako je župan manipuliral. Zanikala je, da bi z njim imeli kakršen koli dogovor o ekskluzivi, da pa je bil njihov novinar deležen naslednje ponudbe o prvi intervjuju z novim lastnikom Aerodroma:

A dejstva so naslednja: nobenega dogovora ni bilo, še najmanj pa takšnega kot ga skuša prikazati občina. Prodajo Aerodroma spremljamo že mesece. Sredi novembra je naš novinar župana vprašal, kaj se s prodajo dogaja. Župan mu je dejal, da posel še ni zaključen, ko bo, pa bo Večer lahko prvi objavil intervju z novim lastnikom Aerodroma. In to je ta, kot ji rečejo na občini, ekskluziva.

Trgovanje z ekskluzivo

V nadaljevanju Šerugova pravilno opozarja na premestitev, s katero je župan varal: nikoli ni bilo dogovora o poročanju, kdaj in kako bo letališče prodano, niti o kupnini ali čemer koli, povezanem s poslom. Pred objavo prispevka sta župan in njegov svetovalec tudi bila izzvana, da prodajo komentirata: za objavo prispevka sta torej vedela še pred objavo domnevne ekskluzive. Trgovski pristop k medijem se ni izšel.

Še bolj se zaplete, ko poskušamo ponudbo o intervjuju z novim lastnikom in ne celoten zapis o prodaji letališča razumeti kot nekaj, kar ima tak status. Prvič, iz povedanega ne izhaja, da bi tak dogovor res bil sklenjen: župan je takšno »ponudbo« lahko novinarju le navrgel. Če je imel ob tem, pričakovanja, da bo Večer pisal po njegovem diktatu in na način, kot je njemu ljub, se je vsaj v tem primeru uštel. In znova pokazal, kako zgrešeno in politikantsko dojema delovanje medijev.

aerodrom-prodan-trije-milijoni-vecer

Članek, ki je očitno vznemiril župana in ga spodbudil k selekciji pri vabilih novinarjem

Še hujše posledica tega podatka je naslednja: na četrtkovi tiskovki je Fištravec ponavljal, da mestna občina s to prodajo nima nič, da gre za zasebni sektor, da njegov nadzornik ni v konfliktu interesa, čeprav je Bobek hkrati prvi nadzornik obenem direktor podjetja Rim projekt, ki je kot posrednik prodajalo Aerodrom – zakaj ga ni neposredno prodala Delavska hranilnica, je tudi intrigantno vprašanje.

Tudi če ne bi bilo bizarno po sebi, da se nek župan dogovarja za ekskluzive, je z vsebino tega dogovora spet stopil na mino: ne moreš hkrati trditi, da občina s prodajo letališča nima nič, se pretvarjati, da ne poznaš nobenih podatkov, obenem pa novinarjem ponujati bonbončkov v obliki »zrihtanega« intervjuja z novim lastnikom.

Fištravec kot Kangler

Najbolj trpka izmed vseh izkušenj, še zlasti vstajniška, pa je naslednja: novi župan že nekaj časa postaja na las podoben prejšnjemu, nič-več-vstajniški torej tistemu, ki so ga vstaje odnesle. Namesto kangleristov smo dobili novokangleriste, ki jih je na Kanglerju evidentno motilo predvsem to, da niso sami pri koritu.

Aprila 2012 sem pisal o tem, kako je Kangler odpovedal Večeru naročnino; žal ne vem, kako je s tem stanjem danes pod vladavino Fištravčevih novokangleristov. V 7D je takrat svoje dejanje tudi obširno pojasnil v nekem pismu bralcev:

Zaradi večkratnega neobjektivnega in enostranskega poročanja časnika Večer, sem se odločil, da prekinemo naročnino, o čemer sem tudi osebno obvestil odgovornega urednika. Vaše “šale” o tem, da z odpovedjo naročnine sistematično spodkopavam eno redkih še vedno kar uspešnih gospodarskih organizacij v Mariboru, pa ocenjujem kot zatiskanje oči. Zaradi upadanja strokovnosti in objektivnosti nekaterih novinarjev Večera bi se namreč moralo zamisliti vodstvo organizacije, saj številne odpovedi naročnine Večera, po mojih informacijah, niso samo posledica kriznih časov, temveč upada kakovosti.

V nekem drugem prispevku v maju 2012 sem naštel, katere novinarje Večera tedanji župan najbolj sanja in katere tipe manipulacij še zlasti uporablja:

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Danes Kangler na svojem tviter računu prešteva pozive na sodišče in jih zlaga v svojo novo konspiratološko tortico, namesto da bi vse »dokazal na sodišču«, kot je obljubil, Fištravec pa z naglimi koraki, vsaj v odnosu do medijev, stopica po njegovi poti.

P.S. In ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, the-best-manipulations-of-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostalo bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.

Več:

Kangler odpove naročnino

Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov

kangler-obvestila-sodisce-tvit

Franca Kanglerja tožba nad zasutostjo z vabili na sodišče

Manipulacija po mariborsko: o pravem in nepravih plebiscitih

Ali bomo preživeli manipulativnost mariborske občine, močno zarezano v njeno vodenje in že skorajda nepogrešljive sestavino oblasti mariborskega župana, doktorja sociologije? Kje se ta lahko ustavi, kako dolgo bo še ostala nekaznovana?

Drugače kot z manipulacijo res ni mogoče pojasniti naslednje samohvale po izvedbi spornega glasovanja med občankami in občani, ko je Andrej Fištravec pohitel razložiti, da je sebi v prid prejel 87 odstotno podporo:

Ti projekti so prejeli 87 odstotno podporo kar je skoraj primerljivo z rezultatom plebiscita iz leta 1990. Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju. Dodal je še, da upa, da se bodo občani drugič odzvali v še večjem številu na takšno povpraševanje njihovega mnenja in s tem utišali vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati in da je edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet.

glasovnice-maribor-si

Vest, objavljena na uradni občinski strani maribor.si

Še pred iztekom glasovanja in že kar na začetku kampanje sem jasno pokazal, na kakšen način župan premeteno manipulira s svojimi občankami in občani in s tem nesebično razgalja, zakaj mu gre pri oblasti: namreč po makiavelijevsko za oblast samo z vsemi dovoljeni propagandnimi veščinami. V navodilih, ki so integralni del glasovnic, je kar naravnost sugeriral, katerega od dveh predlogov morajo občani obkrožiti.

In kakor da mu ni dovolj, da je že z namenom glasovanja in še bolj z njegovo manipulativno vsebino brez sramu razgalil, kako daleč je pripravljen zakorakati pri zlorabah demokratičnih orodij, svojo karikaturnost je pripravljen še nadgraditi ob izteku glasovanja, ob kleni asistenci brezzobo lenih medijev. Ni mu dovolj manipulirati skozi dejanje, takšno gesto je razširil še v interpretacijo rezultatov, s tem pa pokazal na tisto drugo veliko področje nezaslišanega ravnanja politikov, ki jih običajno preganjamo predvsem zaradi njihovih koruptivnih ravnanj. Ko gre za vstajniške uzurpatorje, se teža zlorab na polju demokratičnih principov še poglobi.

Kaj je torej v nadaljevanju svoje manipulativnosti uspel narediti?

Plebiscit po mariborsko

Prvič, župan Fištravec je pozabil povedati, da je glasovalo le nekaj več kot 4 odstotka Mariborčank in Mariborčanov. Da bi to dejstvo prikril, tako domnevam, je velik uspeh predlogu A, torej tistih svojih 87 odstotkov, retorično zmanipuliral še v analogijo s plebiscitom iz leta 1990.

Dejstvo je, da so 4 odstotki velika nezaupnica njegovi spolitizirani gesti: kako zlorabiti mnenje ljudi, ki si ga poprej ustrezno zavedel za svoje ozke potrebe. Kajti tako nizka udeležba v pošiljanju glasovnic lahko pomeni, da ti ljudje ne zaupajo, da so morda spregledali tvojo nakano. Če od razposlanih 49.650 glasovnic, ki so dosegla gospodinjska in kjer jih je lahko izpolnil ne samo en član v njem, ampak tudi vsi ostali, na koncu prejmeš 2.339 glasovnic, od tega 2.264 veljavnih, nato pa vzameš 1.964 med njimi in se hvališ, da je to plebliscitarnih 87 odstotkov za vnaprej določen pravilen predlog A, res ne moreš imeti iskrenih namenov. Sploh ne, če si z nizom sugestij v spremnem besedilu h glasovnicam jasno povedal, da morajo ljudje izbrati predlog A.

sagaj-vecer-glasovnice

Sobotni članek v Večeru

Ne le, da je župan z epitetom »plebiscitaren« opremil neprimerljiv dogodek, kjer volja ljudstva nikakor ni zavezujoča (da bi bila, je še ena manipulativna ideja), ampak je tak pridevnik že po definiciji rezerviran za oboje: zavezujoč politični glas in množično podporo političnemu dejanju, npr. prehoda v samostojno državo.

Na plebiscitu leta 1990 je volilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, od tega se je 95 odstotkov odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Fištravčevo sklicevanje na plebiscit je skratka ultimativno zavajajoče na več nivojih: v primerjavi dogodkov, v obsegu in teži glasovanja, sploh pa v udeležbi. Nerazumljiv je molk opozicije, ki ne zna ali noče opozoriti, kolikšno nezaupnico je župan s svojo akcijo doživel.

Drugič, župan niti malo ne skriva svojih politikantskih ravnanj, že v prvem stavku odkrito pove, zakaj je pri tej zlorabi šlo: »Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju.« Seveda, pritiskati na mariborske svetnike, da počnejo točno tisto, kar si si sam zamislil s svojo ozko četico in posledično šel v propagandistično dejanje. Od »vstajniškega« župana, ki je že v prvega pol leta 2013 zapravil ves svoj kredit in osebno verodostojnost, so očitno ostale le še politične igrice, kjer se ideje neposredne demokracije na veliko zlorabljajo. Da svoje agende ne skriva, kaže na arogantno prepričanost vase.

Tretjič, Fištravec se skrije pod plahto prijaznega demokratičnega odpiranja vodstva občine proti državljanom, z glasovanjem želi utišati »vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati«. Lep primer poceni argumentacijskega strašila: seveda ne gre za to, da bi kdo menil, da se meščank in meščanov ničesar ne sprašuje, ampak za to, kako se to počne. In ja, za primer, ki ga navaja Fištravec, je on eden najslabših zgledov: od vseh ponujenih vstajniških idej, npr. vstajniškega sosveta, ki bi šli v podporo idejam neposredne participacije občank in občanov, ni po njegovi želji ostalo praktično nič.

Predlog za novo glasovanje: podpirate župana?

Če je župan mesta Maribor res tako prepričan, da bo presekal s poprejšnjo samozadostnostjo občinskih oligarhij, ki so po njegovem menile, da je »edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet«, naj se bolj jasno zavzame za vstajniško idejo o predčasnem odpoklicu župana, hkrati pa čim hitreje izvede glasovanje med svojimi občani, ali ga na čelu mesta še sploh podpirajo. Videli smo, da to po njegovem stane le pičlih 3500 evrov: če bodo na glasovnice uspeli brez trikov in manipulacij napisati predlog A (»Podpiram župana Fištravca, da nadaljuje z mandatom«) in predlog B (»Ne podpiram župana Fištravca, zato naj ne nadaljuje z mandatom«), bo s tem izkazal privrženost svojim načelom.

Z uresničitvijo tega predloga bi župan lahko poskrbel za kakšno božično-novoletno darilo: če bi malce pohitel. Ker resnično se lahko globoko strinjamo z njegovo zgoraj artikulirano kritiko, da svojih volivcev ni odveč povprašati za mnenje med mandatom in še manj potrpeti, da bi bila njihova naloga na vrsti šele vsaka štiri leta. Čakamo.

In kako so se odrezali mediji?

Gledano v celoti so domači mediji pozabili komentirati Fištravčevo manipulacijo. Novinar Večera Mitja Sagaj je še v petek pozabil omeniti, kakšen odstotek glasovnic je bil dejansko oddan, vendar je v zapisu naslednjega dne to napako popravil. A vrednotnega podatka o manipulaciji nam niti regionalni medij ni privoščil.

Podobno se je zgodilo na medijskem nacionalnem servisu STA: svojim bralcem in vsem drugim domačim (in tujim) medijem, ki jih povzemajo, so podatek o katastrofalni udeležbi in razmerju med prejetimi in natisnjenimi glasovnicami zamolčali. Udarni naslov, s katerim so postregli, namreč »Mariborčani podprli projekte, ki jih predlaga župan« je zanesljivo prinesel nasmešek na usta župana in njegove četice, ki ga obvladuje. Dosegli so svoj cilj: manipulacija je uspela. Pri drugih nacionalnih medijih prav tako ni bilo zaslediti tega ali sploh kakega podatka.

fistravec-sta-glasovanje

Izsek iz novice STA

Enkrat več se je pokazalo, kako novinarski neprofesionalizem generira politično manipuliranje: se pravi čista medijska nekritičnost, ne le odsotnost laježa psov čuvajev, ampak že kar anemična servilnost reproduciranja piarovskih sporočil politikov. Ob takih medijih se politikom res ni bati.

Več:

Za en glažek mariborske demokracije

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

 

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Karkoli si že mislimo o Večeru, če odmislimo nekaj izletov v čisto rumenilo, svoje novinarsko poslanstvu v odnosu do lokalne politike opravlja zelo dobro, na trenutke odlično. Zadnji dokaz je obsežen članek v Sobotni prilogi pod naslovom Kako se pleni v Mariboru, ki mu sledi pogovor z županom Andrejem Fištravcem.

Oboje podpisuje Aljoša Peršak. Nekaj, kar bi si za zgled lahko postavili v Primorskih novicah, ko pišejo o Borisu Popoviču, in seveda v Delu in Dnevniku, kjer je Zoran Janković, kar smo lahko spet videli ob zadnjih ovadbah glede izsiljevanja spolnih uslug, obravnavan izrazito medlo.

vecer-kako-se-pleni-hobotnica

Izsek iz naslovnega Večerovega članka in grafike s hobotnico “odpadnikov”

Članek govori o vstajniški četici, ki je, kot sam temu pravim, žal nerazumljen, mentalno ugrabila župana in ga naredila za prostovoljno sodelujočo marioneto v svojih rokah. Za potrebe tega, kar prvi odstavljeni direktor mestne uprave Damjan Lah opiše kot »nadzor javnega denarja, usmerjanje tokov javnega denarja pa tudi eksistenčna nuja in privilegiji, ki naj bi sodili k oblasti«, drugi, Bojan Babič, pa govori o »neke vrste bitki za materialno preživetje« županove ekipe.

Vabljiva občinska korita

Peršakova novinarska ideja je bila, da poišče bivše odstavljene ali odstopljene sodelavce okoli Fištravca in v panoramskem pregledu poizve glede izhodiščne teze, glede katere se vsi sogovorci strinjajo in jo je vstavil že v naslov: s kakšnimi vzvodi poskušajo župan in njegovi pleniti in obravnavati tok javnega denarja. V drugem delu je o istem povprašal tudi kompromitirano stran in nastal je intervju z bizarnimi odgovori.

Naslednja ugotovitev, ki jo poskuša Peršak sistematično razložiti, je tale: zakaj se neskončno podaljšuje vrsta tistih, ki so skušali sodelovati z županovim štabom, a so potem morali oditi, medtem ko Fištravčeva ekskluzivna ekipa ves čas ostaja enako čvrsta, numerično ena in ista. Razlago je postavil še en odstavljeni direktor mestne uprave, Darko Fras, ko je skušal pojasniti začasne konflikte in jih pričakovano odkril v bitki za korito: »Trenja so posledica prerivanja pri obvladovanju in plenjenju občinskega premoženja.«

kako-se-pleni-persak-vecer

Izsek iz naslovnega Večerovega članka

Če bi bili zelo zahtevni, bi sicer prispevku lahko namenili kakšen očitek, denimo na priloženi grafiki nesmiselno mešanje kategorij tistih, ki so Fištravca zapustili. Primer: ožjih sodelavcev s tistimi, ki z njim nikoli niso sodelovali, a so ga zgolj podpirali v času vstajniških volitev. Ali tistih, ki so z njim sodelovali na občini zaradi naivnosti, kot temu nekateri pravijo, z drugimi, ki so prišli tja iz računice ali na povabilo županove ekipe po tistem, ko je dogajanje, vključno s sumi o plenjenju, postalo javna skrivnost. In seveda vseh, ki so se Fištravčevi ekipi priključili na volitvah jeseni 2014, ko so preprosto že morali biti oboroženi z vsemi ključnimi medijsko prezentiranimi informacijami, predvsem po zaslugi Večera in Dnevnika.

 

Misliti s tujo glavo in raje molčati

Peršakov intervju z županom, ki spremlja temo, je v resnici nekaj boljšega, kar sem prebral v zadnjem času, kar se novinarskega pristopa tiče: zgled nepopustljivosti v vrtanju v sogovorca, nevtraliziranja njegovih retoričnih mašil in odmikov, opozoril na protislovja, v katera se zateka, odločnosti in vztrajnosti pri zahtevanju odgovorov. Pred nas je z vso močjo stopila podoba nervoznega vstajniškega župana, ki je povsem izgubil vse kompase delovanja in mišljenja, zato se lahko pred očitki brani le še z nerodnimi cinizmi, aroganco in lekcijami, ki jih oholo pridiga medijem, ter z nenehnim ponavljanjem vsak dan manj uspešne puhlice, da deluje v dobro občank in občanov.

Ni presenečenje, da je novinarja uspel na koncu intervjuja diskreditirati z osebnim napadom, predstaviti kot nekoga, ki ni gospodar svojih misli, njegov izdelek pa si menda ne zasluži imena »intervju«. Ko vam uspe kaj takšnega, kot politika tako močno pritisnete ob zid, ste verjetno na konju:

“Gospod novinar, jaz bi bil zelo vesel, če bi mislili s svojo glavo. Se opravičujem. To ni noben intervju, povezan z razvojem mesta. Govorili ste z ljudmi, ki želijo moj odstop. Govorili ste z ljudmi, ki ne iščejo kompromisov, ki niso za dialog, ki Mariboru ne želijo dobro.”

Če se je njegov predhodnik Franc Kangler nenehno skliceval na policijske in sodne zarote, če je v vsem videl politično zaroto proti sebi, kar je sicer že slovenska politična folklora, se Fištravec umika na nek drug nivo obrambe: zanj so ovadbe proti njemu nekaj, o čemer javno sploh ne bi smeli govoriti.

Težava je skratka v tistem, ki nekaj ve ali pove, ne v vsebini ovadbe. Uredniki in novinarji Večera so tak poudarek izbrali že za naslov intervjuja, ki se glasi »O teh stvareh sploh ne bi smeli govoriti«. O županu le najlepše.

kako-se-pleni-vecer-persak-intervju-zupan-fistravec

Izsek iz intervjuja z mariborskim županom

O čem torej moramo molčati? Kot rečeno, o delu organov pregona. Ko župana novinar sprašuje o postopkih proti njemu, je njegov poskus obrambe ne le standardni refleks tipa »Ne komentiram«, ampak kompleksnejši. On sam mu pravi sistemski: »Moramo se sistemsko pogovarjati. Če govorite o organih pregona, jaz ne vem, da obstaja kak proces v zvezi s tem.«

Sumi storitev kaznivega dejanja in celo kazenske ovadbe so nenadoma nekaj, o čemer Fištravec ne bi dopuščal javne razprave. In to ni del zgolj klasičnega odgovora, češ da ovadbe ne pozna, ob tem si domišlja še, da je varuh demokratičnega reda:

Počakajte, vi tega ne smete poznati. Ovadba, ki jo da policija na tožilstvo, je delovni dokument, kjer policija skupaj s tožilstvom ugotavlja, ali obstajajo elementi sumov storitve kaznivega dejanja. Stvar postane javna šele po preiskovalnem sodniku. To, da stvari preiskovalne stroke postajajo del javnega diskurza, je pod nivojem demokratičnega delovanja.

»Ne smeti poznati«, ta čudežna in že jezikovno bizarna formulacija, ponujeni recept, razkriva popolno anahronost v dojemanju funkcije medijev in ošabno izmikanje, obenem pa tudi ilustrira županovo definicijo javnega demokratičnega delovanja: po njegovem bi morali v politični kulturi, kot jo sam predvideva, novinarji in javnost predvsem biti tiho. Takrat, ko jim kaj ni pogodu, so mediji odveč: to so mokre sanje vsakega kariernega politika. Ko je treba brati hvalo na svoj račun, pa so izjemno zaželeni.

Mokre sanje kariernih politikov

Seveda se Fištravec globoko moti, ko pravi, da »dokler se preiskovalni sodnik ne odloči za proceduro, tako dolgo za zadevo ne smemo vedeti. To je del kulture, o kateri sva prej govorila in ta je v Sloveniji trenutno zelo nizka.« Kot rečeno, kvečjemu je opisal mokrosanjsko kulturo politikov: ti bi se venomer izmikali komentiranju česar koli, kar jih lahko spravi v nelagodje.

Toda dejstvo je, da na policiji in tožilstvu osumljencev niti v zadevah ovadb pač uradno ne obveščajo. Župan Maribora lahko zato, tako kot vsi drugi, pri tem elegantno blefira: za kateri koli sum in katero koli ovadbo lahko vedno reče, da jih ne more komentirati, ker jih ne pozna in se s tem izogne vsem neprijetnostim. Kar dejansko tudi počne. A s tem ni bil čisto zadovoljen.

Kajti Fištravčev korak dlje (ali nazaj, digresija torej) v obrambi je vendarle v nečem drugem – v educiranju novinarjev, da ravnajo nedemokratično in prispevaju k nižanju standardov politične kulture, ker govorijo o procedurah, o katerih se ne sme nič vedeti. Arogantni cinizem oblastnika je pri tem dvojen: v polnem nerazumevanju novinarskega poklica in vloge medijev, kjer se očitek izteče v notoričen poziv »Kill the messenger«, v poskus utišanja prinašalca slabe novice. Če bi že res informacije odtekale proč od organov pregona, to ne more okriviti medijev ali novinarjev; citirani poziv k molčanju je lahko le smešno patetičen.

Dodatni cinizem brez primere se skriva v hkratnem županovem samoopisu. V isti sapi, ko izžareva vse najslabše, kar bi pripisali običajnemu tipu skorumpiranega politika in že s svojim diskurzom pritrjuje sumom novinarja, je absurdno pripravljen samega sebe prodajati kot antipod politiku, nič manj kot intelektualca. Skozi akcentuacijo svojega menda posebnega mesta:

Kdo sem jaz? Nisem karierni politik, sem angažirani intelektualec, ki je v prelomnem trenutku za mesto in Slovenijo jasno in javno govoril, kar je mislil. Ljudje so mi dali tako veliko podporo, da sem postal kandidat za župana, na volitvah sem dobil podporo in postal župan.

Že nekajkrat sem na tej strani opozoril na popolnoma nasprotno dejstvo: da se je statusu intelektualca že dolgo nazaj odpovedal. Da ga kot takšnega nihče, tudi najbolj dobronameren ne, ne more več prepoznati. Da ga tudi dejansko ne.

Z običajnimi floskulami, da je on v resnici varuh interesov mesta Maribor, vsi drugi pa ga pri tem ovirajo, je itak postal žalitev za sleherno inteligenco. Nekdo, ki ubira tako mizerne načine zaščite lastne pozicije, ki mu ni težko diskreditirati novinarjev in medijev, nekdo, ki vidi sovražnike in hobotnice povsod drugje, le v lastni stavbi ne, nekdo, ki so ga zapustili čisto vsi, a ne zmore uvideti svoje vloge pri tem in je še dalje prostovoljno interpeliran v vlogo izvrševalca nalog drugih, pač ne more biti intelektualec. Sploh pa ne takrat, ko dobiva kot politik polno plačo že drugi mandat. Fištravec ni samo to, kar zanika, torej karierni politik, ampak je s svojim ravnanjem in dojemanjem sprva naredil škodo liku intelektualca, zdaj pa jo dela še liku politika.

P.S. Tu je še nekaj mojih prejšnjih zapisov o županovih političnih manirah, objavljenih na tej strani; govorim o tistih, ki dopolnjujejo zgornje teze. Zdolgočaseni bralec jih lahko preskoči. Oktobra 2013 sem  v zapisu z naslovom »Hobotnice in harpune« pisal o podobnosti Kanglerjeve in Fištravčeve hobotniške dejavnosti – in tem, da taista županova ekipa ob njem nima kaj iskati. V članku pod naslovom »Maribor je njihov« sem podvomil v kredibilnost nove Fištravčeve liste v mestnem svetu – ki je potem hitro začela razpadati.

V članku z naslovom »Fištravčev družinski klub je naša stvar« pišem o podobnosti med ti. kangleristi in borci proti prejšnjemu županu, o amor fati in Mariboru kot plenu. V prispevku »Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom« decembra 2014 analiziram možnosti revolta proti vstajnikom – po tistem, ko so ti poskrbeli za zlorabo svojih vstajniških načel, s podobnim nadaljujem v zapisu »Neznosna usoda vstajniškega duha«.

Po prvem protestu proti županu Fištravcu sem pribeležil »Mariborski protest, gluhota in biopolitika teles«. O lepih sanjah ob občinskem koritu pišem v tekstu »Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah«, v prispevku »En klub, en klobuk« o županovih populizmih in koketiranju z Violami po tistem, ko je ugotovil, da občanke in občani njegovega plenjenja ne prenašajo več dobro, v »Mariborski prazni kozarci in komunikacijski relativizmi« analiziram njegovo najemanje piarovcev in načine, kako si izboljšati javno podobo, v analizi intervjuja s Fištravcem z naslovom »V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega« opozarjam na njegovo maniro obračuna s kritiki. V »Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo« odkrivam, zakaj danes vstaje niso več možne, v »Halo? Županovi prsti, ki kažejo na odgovornost medijev« na županovo percepcijo in razumevanje medijev, v članku »Naša občina je polna nadomestljivih kadrov« pa na nenavadne kriterije pri izbiri ožjih sodelavcev.

Ob naštetih bo bralec našel še moje beležke o Fištravčevem nenavadnem ogrevanju za čaščenje neonacističnih simbolov, grotesknih manirah biznisiranja, njegovi odpovedi funkciji intelektualca, argumentaciji ob kadrovskih rošadah in še marsičem.