::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Biti playboy. Biti Stephen Hawking

Postfaktičnost ima številne obraze. Nekateri prihajajo z veliko mero dodane ironije, ne samo pretiranosti. Spet drugi prihajajo celo v podobi obeh, pretiranosti z ironičnimi učinki. Ali celo z veliko dozo politične nekorektnosti – takšen je zadnji primer, kot je novinar Večera znanega astrofizika Stephena Hawkinga, raziskovalca teorij črnih lukenj in nastanka vesolja, označil za playboya v podnaslovu članka:

»Fizik, teoretik, playboy in svetovna akademska avtoriteta Stephen Hawking je v novi knjigi napovedal zaton človeštva«

vecer-hawking-playboy

Večerov članek, ki razkriva plejbojsko naravo Stephena Hawkinga

Si lahko predstavljamo večji kontrast? V članku sicer avtor nikjer ne aludira na noben zasebni kontekst, iz katerega bi izhajalo, da ima Hawking določen odnos do žensk ali da je celo playboy, še najmanj po slovarski definiciji SSKJ, ki pojasni naslednje:

playboy in plejboj -a – [pléjbój in pléjbôj] m (ẹ-ọ; ẹ-o), zlasti v zahodnih deželah bogat, navadno mlajši moški, ki uživaško živi: eleganten playboy; živel je kot playboy

Bi se torej morali kar hitro zadovoljiti z razlago, da gre za naključni tipkarski zdrs, lapsus calami? Kaj drugega nam niti v naši  največji dobrohotnosti vsaj v prvem koraku ne preostane, čeprav je verjetno po nekaj premisleka resnica lahko le drugačna: da bi nekdo čisto resno med označevalce »fizik«, »teoretik« in »svetovna akademska avtoriteta« pritaknil izraz, ki je tja zašel in zgrešil po pomoti, ker je morda gramatikalno podoben nekemu drugemu (kateremu že?), se zdi skoraj neverjetno.

Postfaktičnost, ki meri na politično nekorektno izrazje – če smo natančnejši, na norčevanje, na žaljenje človeške občutljivosti  – prinaša nova merila, pri katerih se zdi, da smo se navadili na tisti »anything goes«. Da je Hawking playboy? Je možno, zakaj pa ne!

Ker je v eri poresničnosti vse možno, vse enakovredno resnično. Saj je nenazadnje menjal kar dve ženi in se dvakrat ločil! O ženskah je govoril, da so največja skrivnost tega univerzuma! Mar ni nekaj podobnega šepetal že italijanski pustolovec Giacomo Casanova v svojih slovitih načelih, kako zapeljati ženske?

No, vidite. Do prepričanja, da je sloviti znanstvenik, ki dolga leta ohromljen trpi za amiotrofično lateralno sklerozo in govori le še s pomočjo sintetizatorja govora, ves čas tudi velik osvajalec žensk in uživač, je le še majhen, neznaten korak. In postfaktični novinar sme to prepoznati ter zapisati, če tako čuti.

Postfaktičnost prinaša pozabo resnice – no, pozaba resnice prinaša postfaktičnost. Znašli smo se v veliki črni medijski luknji, kjer postaja resnično vse, kar je dovoljeno, in dovoljeno vse, kar je resnično. S raztegnitvijo polja slednjega so možnosti postale neskončne, celo tedaj, ko se bliža konec. Na sledi Hawkingu tudi logično velja naslednje: če nas čaka zaton človeštva, nas nujno tudi zaton medijev…

Information

This entry was posted on 29/01/2017 by in mariborske,mediji,nepreslišano,časopisi and tagged , , .
%d bloggers like this: