Kobalova huda osebna stiska in “ad misericordiam”

Igralec in komik Boris Kobal se je po dolgem čakanju le pisno opravičil za svoje plagiiranje, v isti sapi pa nas v svojem prvem in »ekskluzivnem« nastopu na Planet TV prijazno povabil v Špas Teater, kjer bo te dni znova nastopal v svoji stari komediji v številnih mestih.

kobalsiol

Citirani prispevek Planeta TV in Siola: Kobalov ekskluzivni prvi nastop

V minulih mesecih smo bili deležni zanimive moralne »dihotomije« v dveh odmevnih primerih javnih razprav: ob Kobalovem še smrti zaposlenega na ministrstvu in prsta zaposlenih, usmerjenega v ministra za kulturo Dejana Prešička.

Presoje javnih reakcij so bile izrazito deljene: nekateri so zavzeli nekakšno »legalistično« držo in menili, da je o krivdi enega in drugega mogoče govoriti zgolj, kolikor je zakonsko dokazljiva in prepričljivo formulirana ter so se zato, ali mimo tega, zgražali nad medijskim linčem v enem ali drugem primeru, »brcanjem mrtvega konja« in sploh iskali načine, kako grajati nepotrebno »moraliziranje« ali zgražanje. Še več, nekateri so posredno upravičevali dejanje prvega in drugega, pisali pisma podpre, uporabljali argument »Le kdo ni krvav pod kožo?« in podobno.

Spet drugim se je zazdelo, da ne moremo ubežati moralnim presojam, ne nujno moraliziranju, celo tedaj ne, ko nekomu ni mogoče očitati kaznivega dejanja. Storimo kaj narobe res le tedaj, ko smo ravnali protizakonito?

Na lovu za sočutjem

A kaj reči na Kobalovo pismo, na katerega smo res dolgo čakali, po tistem, ko se je zavil v molk? V njem je poskušal pojasniti svojo nespametno dejanje plagiata, ki ga je poslal na natečaj za izvirno slovensko komedijo leta 2017, a je le prevod dela La prova generale (Generalka) italijanskega avtorja Alda Nicolaja:

Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu ‘boga teatra’ sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč.

Ni dvoma, da se igralec močno sklicuje na naše sočutje, da igra na argument iz usmiljenja, argumentum ad misericordiam. Takšen argument pa, gledano tehnično, ni nujno zmoten: kadar je, gre za zmoto nerelevance ali sklicevanje ne določene motive. Poskušam bom pokazati, da v Kobalovem primeru takšno postopanje res ni zmotno, a je še vedno intenzivno usmerjeno v apeliranje na čustva. Kako že je ta pojasnil Aristotel v svoji Retoriki (1378a 20-22)? »Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje s tem, da se spreminjajo, razlikujejo v svojih sodbah, spremljata pa jih bolečina in užitek, na primer jeza (ὀργὴ), sočutje (ἔλεος), strah (φόβος) in vsa druga tovrstna čustva, ter njihova nasprotja.«

Kaj je zmota sklicevanja na sočutje

Zmota sklicevanja na sočutje nastopi, kadar neupravičeno sprejmemo neko stališče, ker je uspel naš sogovornik vzbuditi usmiljenje in sočutje; včasih, ne tako redko, gre bolj za to, da je nekdo določeno pravilo že prekršil, sedaj pa naj bi mu to oprostili zaradi olajševalnih okoliščin.

Tehnika je uspešno uporabljana tudi pri različnih dobrodelnih organizacijah, seveda ne vseh, ko recimo pod pretvezo zbiranja denarja za pomoč prizadetim med apeliranjem in pomočjo ni ustrezne relevantne povezave; posebej uspešne so npr. slike lačnih otrok, ki naj bi vas spodbudile, da nakažete denar, v primerih, ko ga lačni nikoli ne bodo videli, v skrajnem primeru pa, če so nakazila redna, celo »posvojite otroka«.

Argumentacijska shema zmote bi bila:

(1) Oseba x trdi A.

(2) Oseba x zasluži sočutje zaradi okoliščin B.

(3) Trditev A je resnična.

Poglejmo si naslednji ilustrativni primer, povzet po Logic: A Philosophical Introduction (Kaminsky in Kaminsky, 1974):

(1) Henry Jones si zasluži položaj inženirja v našem podjetju.

(2) Saj mora, nenazadnje, nahraniti in obleči šest otrok.

V zgornjem opisu trditev predlagatelja v celoti sledi nerelevantnemu sklicevanju na osebne okoliščine predlaganega inženirja. Nekdo ne bo dober inženir v podjetju le zato, ker mora nahraniti svojo družino.

Ko “ad misericordiam” ni zmoten

A hkrati, kot vidimo, bi argument iz sočutja bil zmoten le, če bi nekdo A definiral na način, ki bi Kobalovo dejanje plagiatorstva navajal kot smiselno iz nekega sočutnega razloga in ga neposredno opravičeval. Kot vemo, tega sam ni storil, a ni jih malo, ki so njemu v obrambo storili prav to.

Na sodišču zagovorniki obtoženega pogosto apelirajo na sočutje porote, npr. kadar kot enega izmed razlogov za prekršek navajajo obtoženčeve slabe socialne razmere ali njegovo težko otroštvo. Kljub temu da to, ali je obtoženec kriv ali nedolžen, ni odvisno od tega, ali mu je porota naklonjena ali ne, gre običajno za uspešno obrambno strategijo. Če ne kaj drugega, lahko s sklicevanjem na sočutje vplivamo, da bo sodnik pri izrekanju kazni obtoženemu, ko je bil ta spoznan za krivega, prizanesljivejši.

A tovrstni argumenti niso zmotni takrat, ko so olajševalne okoliščine, ki jih navajamo kot razloge za nedolžnost ali milejšo kazen oziroma – na splošno – za sprejetje ali zavrnitev sklepa, resnično relevantne za predmet razprave. No, Kobal je ponudil opravičilo in res ni ravno prepričljivo trditi, da je vsakič, ko je sklicevanje na sočutje formulirano v obliki opravičila, v njem navzoče zmotno sklepanje.

Nečesa pa pri tem le ne gre razumeti. Igralec v svojem pismu trdi, da je vrnil honorar in sedaj tudi pridobil avtorske pravice za omenjeno igro. Ob tem pa potoži in išče sočutje za svojo ugotovitev, da ga danes gledališča – še pred odkritjem plagiata – ignorirajo in da mu je v življenju bilo težko, zaradi česar se je znašel v depresiji:

Težko je razumeti, kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča enostavno ignorirajo. Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje.

Ni povsem jasno, zakaj potem že v naslednjih dnevih vabi k ogledu svoje komedije v enem izmed njih. O njegovega kesanja najbrž ne bo veliko ostalo.

Sokratova zavrnitev

Zato se velja spomniti največjega, ki je s svoji obrambi ponosno zavrnil ravno argumentacijo ad misericordiam – namreč da bi pred porotniki spuščal solze ali pred njih pripeljal svoje otroke, da bi se jim močno zasmilil:

Bržkone se bo kdo med vami razjezil, če se bo spomnil nase, kako se je bojeval v kakšni pravdi, mnogo manjši od te, kako je s potokom solz moledoval sodnike in je svoje otroke – in tudi druge svojce in številne prijatelje – privedel na sodišče, da bi zbujal čim večje usmiljenje (ὅτι μάλιστα ἐλεηθείη). Jaz pa ne bom storil nič od tega, čeprav sem, kot se mi zdi, v skrajni nevarnosti. (Apologija, 34c)

No, Platonov Sokrat je, čeprav prepričan v svojo nedolžnost, raje izbral spoštovanje atenskih zakonov in volje porote.

Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti

V primeru nesrečne in tragične smrti nam pietetno ravnanje veleva spoštljivost do pokojnika, sočutje do njegovih bližnjih in ravnanje v skladu s spoštovanjem človeškega dostojanstva. Prepričani smo, da bi vse to najlažje dosegli z molkom in tem, da nikakor ne pogrevamo okoliščin, ki so pripeljale do dogodka.

Izjeme so, kot sem že nakazal v prejšnjem zapisu: če obstaja kar nekaj indicev, da je morda za smrt soodgovorna neka druga oseba, da je ta oseba na izjemno izpostavljenem javnem položaju in sume kaznivega dejanja preiskuje policija, se javni razpravi največkrat ne bo mogoče izogniti.

Za Židana so to laži

Zgodba o smrti na Ministrstvu za kulturo ter ministru Dejanu Prešičku, ki ga je zdaj vzela v bran njegova stranka in ob tem izrekla abstraktni manever o »napaki« prevoza zasebnih stvar s službenim avtomobilom, povsem pa je zanikala in za »laž« razglasila sleherno ravnanja ministra, ki bi dokazovalo, da ta izvaja mobing, maltretira in se žaljivo obnaša do podrejenih, kar bi lahko bil eden od povodov za pokojnikovo dejanje, je točno takšne sorte.

Pokojnega so pokopali pred dvema dnevoma, ob izrecnem navodilu svojcev, da si na pogrebu ne želijo prisotnosti ministra, v preteklih dneh pa se je zvrstilo zelo veliko prič, ki so hitele dokazovati, da je delo s Prešičkom nevzdržno, da je neukrotljiv v svoji jezi, omenjale njegove verbalne izpade – tako v prejšnji službi v Konservatoriju in tudi novi na ministrstvu.

Nobena od teh ni zatrdila, da je ministrovo obnašanje neposredno vodilo v smrt zaposlenega. V dani situaciji je veliko ljudi izreklo pričakovanje, da mora policija opraviti svoje delo in jo razglasilo za nekakšnega končnega arbitra. A na tej točki se začnejo težave: ta bo najbrž lahko ugotovila, ali je minister nedostojno pritiskal na zaposlene, jih žalil, zmerjal, šikaniral, ali morda takšno izkušnjo zavrgla. Potem bo morala najti zakonsko podlago, ali naj na podlagi ugotovitev sproži postopke proti njemu. Da pa bi ugotovila, ali so bili pritiski povod za njegovo smrt, najbrž ne bo mogla z nobeno zanesljivostjo dognati. Na kaj takega bi, hipotetično, lahko kazalo zgolj poslovilno pismo, v katerem bi pokojni s prstom pokazal na ministra, ali zanj zelo obremenilna pričanja tistih najbližjih.

Ne trpinčim brez razloga

Ko se je minister v včerajšnji Tarči moral soočati z novimi pričevanji o svojem nadutem in žaljivem ravnanju, soočen celo z nekdanjo ministrico za kulturo, za nameček iz iste stranke, je izrekel tudi  usoden lapsus »Ne trpinčim brez razloga«. Resnici na ljubi bodo filozofi znali povedati, da je stavek pomensko dvoumen in ne pomeni že nujno implicitnega priznanja, da minister takrat, ko trpinči, to počne z razlogom.

prešiček tarča

Minister Prešiček v Tarči: ne trpinči brez razloga

Ta izjava je bila podlaga za današnji javni apel sindikata na tem ministrstvu, da ministra zamenja. Dejanja, ki bi ga moral storiti že tisti, ki se je vedno skrival za sloganom »Dejan(ja)«, namreč predsednik ministrove stranke Dejan Židan, saj ne more biti nobenega dvoma, da bo ob tolikšnih pričah in sklicevanju na kulturo dialoga ob tako tragičnem dogodku politična oportunost učinkuje kot norčevanje iz pokojnika.

Najbolj nenavadna je bila reakcija dela javnosti, ki je v oddaji uvidela še en primer »peke vola na ražnju«, tudi novinarsko neprimernega udrihanja po ministru. V nadaljevanju bi rad polemiziral predvsem z njimi, saj jih dojemam kot nepietetne, nespoštljive in nečloveške. V prvo vrsto takih reakcij sodijo pisma podpornikov s strani posamičnih kulturnikov, ki izrekajo podporo Prešičku. V drugo cela vrsta posameznikov, ki težko skrivajo, da je njihova solidarnost do njega zaznamovana s strankarsko izkaznico.

Pozicija kulturnikov, ki podpirajo ministra

Stališče tistih kulturnikov, ki dva dni po smrti podpirajo ministra v javnih pismih, ali stališče Mitje Čandra, nesporno temelji na naslednjem prepričanju:

Smrt zaposlenega ni ovira, da bi ne smel ali celo moral nadaljevati z imenitnim delom.

Stališče imam za nepietetno iz naslednjega razloga: poziv, da mora minister nadaljevati s svojim delom, implicira decidirano prepričanje, da njegova soodgovornost za smrt pokojnika ne obstaja.

Nemogoče je namreč resno trditi, da je zaradi mobinga za smrt soodgovoren minister res primeren za opravljanje to funkcije. Kulturniki torej že vedo, da minister ni izvajal mobinga, ali da ga vsaj ni izvajal v takšni meri, da ne bi mogli trditi, kako zaposleni na ministrstvu in Konservatoriju zdaj verjetno izvajajo nekakšno maščevalno akcijo, s čimer zagovorniki te teze, nesporno, relativizirajo tudi potencialno soodgovornost ministra za smrt zaposlenega.

Če pri strankarskih ljudeh v teh dnevih, na vse kriplje aktiviranih v obrambo »svojega« ministra, to lahko pogojno razumemo, ne pa tudi sprejmemo, namreč zaradi politične lojalnosti, postavljene nad pieteto in spoštovanje, odziva kulturnikov ni mogoče razložiti drugače kot z mislijo, da jih ob takšni relativizaciji na podoben način vodijo čisto posebni, ne sicer nujno strankarsko-politični interesi.

Mimogrede, med politični argumenti zmaga najbolj ganljivi ad misericordiam, ki sem prebral na socialnih omrežjih, češ da se mrtvega konja pač ne brca.

prešiček sta

Današnja novica STA: sindikat in njegova reakcija na včerajšnjo Tarčo

Teza o lenuhih, ki se skrivajo za zgodbo o mobingu

Vse opisane presoje niso pripeljale javne razprave o tragičnem dogodku zgolj v domeno debate o mobingu, ki z njim nesporno vzročno korelira, saj je zaenkrat nedokazana domneva ravno v tem, da je bil eden od razlogov za smrt, ampak v neko popolno zastranitev, v čisto »menjavo teme« po načelih logične zmote red herring: da se moramo raje pogovarjati o lenuhih na ministrstvu, ki temo mobinga in pokojnika zgolj zlorabljajo za to, da bi učvrstili svojo pozicijo nedotakljivih.

Red herring, načrtovan ali spontan in nehoten, je vedno enak: razpravo preusmeriti proč od tega, kar se je res zgodilo in je predmet razprave, iz tega pa povleči napačen sklep. Če je tema razprave ali argument o A npr. »Za smrt pokojnika je morda soodgovoren minister«, zaradi česar bi moral odstopiti, česar ne želi, ljubitelji te zmote radi servirajo B, ki s to temo ni povezana. Ta B je zdaj prepoznavno takšen:

»Na ministrstvu so se naredile lenobe, sistem na njem je zbirokratiziran, pospraviti je treba kramo, zato je minister ob vseh teh napadih dejansko žrtev, saj je želel stvari urediti, a so ga sodelavci ustavili.«

Včasih je B dejansko še bolj splošen C, dobesedno zahteva le menjavo teme in je še bolj prepoznavno zgrajen kot red herring:

»Ne pogovarjajmo se o mobingu na ministrstvu, ampak raje o lenobah na njem, o zbirokratiziranem sistemu, o tem, da je treba tam pospraviti kramo.«

Štiri argumentacijske sheme o mobingu

V javni razpravi so se oblikovale štiri argumentacijske sheme prepričanj o mobingu v danem primeru. Prvo zagovarjajo vsi, ki jih prepričajo številni dokazi o nadutosti ministra in sumijo, da je ta soodgovoren za smrt pokojnika, zato bi moral ta odstopiti. V drugo sodijo politični podporniki ministra, ki to zanikajo. V tretjo njegovi kulturni podporniki, ki ga branijo na podoben način – celo več, želijo si ga na tem mestu še dalje. V četrto sodijo tisti, ki bi na opisani način zamenjali temo in se pogovarjali o čisto drugi.

Naj povem, da med shemami lahko nastopajo določene modifikacije in variante. Verjamem tudi, da je sklep v prvi, da bi moral minister odstopiti, lahko tudi drugačen – predstavljam si koga, ki bi vsaj hipotetično in zame sicer nepojmljivo verjel, da je minister sicer izvajal mobing nad pokojnim, da pa to ni dovolj velik razlog za slovo z njegovega položaja. Podobno bi v naslednjih shemah našli koga, ki sicer podpira ministra v tej zgodbi, a ne pričakuje njegovega odstopa.

Shema spraševalcev o mobingu in posledični smrti

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Torej tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem posredno pritrjujejo možnosti, da je pokojni posredno umrl tudi zaradi njega.
  4. Zato je odstop ministra upravičen.

Shema političnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro, zato vsi, ki zahtevajo odstop ministra, to počnejo iz partikularnih političnih ali osebnih razlogov.
  4. Zato vsi, ki zahtevajo odstop, tudi zaposleni, manipulirajo s tezo o mobingu in zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema nekaterih kulturnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro in razvijal pomembne projekte
  4. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, mehkejša varianta A

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, služijo drugim zaposlenim, da lažje prikrivajo svoje slabo delo, da so lenuhi in s tem manipulirajo s pojmom mobinga, ki dejansko ni pravi problem.
  4. Zato tisti zaposleni, ki manipulirajo z mobingom, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, ostrejša varianta B

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, dejansko niso bili mobingirani, ampak s tem zgolj prikrivajo svoje slabo delo ali se ministru maščujejo.
  4. Zato tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Prihaja “deus ex machina”

Zabavno je pri tem opazovati, da nobenega varuha ministra prav posebej ne zanima tisti del njegovih ravnanj, ki posega na področje integritete, nepotizma, zlorabe javnih sredstev. Še bolj je simptomalno, da je ob ministru spet molčala KPK – ampak tega smo od Borisa Štefaneca že navajeni.

Sam seveda verjamem, da bi moral minister odstopiti. Da se je pričakovanima skupinama političnih podpornikov ministra in kulturnim delavcem pridružila še skupina, ki konspirativno vidi v razpravi o mobingu manj pomembno temo in scenarij manipulacije, pa me je presenetilo. Kot tudi intelektualno nekorektno prepričanje, da je treba braniti ministra zgolj zato, ker je »naš«, ker bi to lahko ogrozilo vladajočo koalicijo. Napihovanje, da zdaj številni mediji zgolj sledijo scenariju podpihovanja linča ministra Prešička in s tem perfidni agendi dela zaposlenih, ker jim prikazovanje krivde ministra  koristi le za senzacionalistično poročanje, se mi zdi podobno nepošteno. Kajti pred kamere povabiti ljudi, ki so bile priče ravnanj, za katere lahko sumimo, da so prispevali k smrti zaposlenega, kot takšno ne more biti sporno novinarsko poročanje. Če je takih zgodb na desetine, pa ekscesnosti spet ni mogoče pripisati tistemu, ki nam o ekscesih poroča.

S tem, ko stranka Socialnih demokratov še naprej brani svojega ministra s smešnimi piarovskimi manevri, odločanje o njegovem odstopu pa modro prepušča predsedniku vlade, Marjanu Šarcu, smo, čisto mimogrede, dobili še eno od odličnih ilustracij, zakaj slednjemu javna podpora tako raste: znova bo v položaju, ko bo lahko, kot kakšen deus ex machina, razkadil to meglo slovenske hinavščine, ki gre preko trupel, in z odločno gesto storil tisto, kar od njega številni pričakujemo – razrešil ministra.

Več:

Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?

Murgle kradejo otroke: s čustvi proti očitkom o nedokazanem premoženju

Članek Slovenskih novic je lep primerek (ne)hotene manipulacije. Novinar ali novinarka K.K. (verjetno Ksenija Koren) je danes objavil(a) besedilo, katerega osnovna poanta je ustvariti vtis, da je Janez Janša te dni odgovoril na očitke o nedokazanem izvoru svojega premoženja.

SN Janša premoženje

Slovenske novice: ad misericordiam ali o kraji otrok

Damage control

Še več, članek navaja »celotno Janševo pismo« kot nekakšno ekskluzivo in izrecno zapiše, da »je prvak opozicije na javnost naslovil pismo«:

VELENJE – Potem ko je bil v petek po prazničnem dnevu OF v uradnem listu objavljen oklic okrožnega sodišča v Ljubljani s popisom premoženja predsednika SDS Janeza Janše, ki ga preiskujejo specializirani državni tožilci, je prvak opozicije na javnost naslovil pismo, v katerem pojasnjuje izvor svojega premoženja. Oglasila se je tudi njegova soproga Urška Bačovnik Janša. Na twitterju se sprašuje, kdaj bodo volitve in kaj sledi pred naslednjimi. Leta 2014 je moral namreč njen mož v zapor tik pred predčasnimi volitvami, ustavno sodišče pa je sodbo kasneje razveljavilo.

Sicer pa je Janša v pismu, ki ga v celoti objavljamo v nadaljevanju, med drugim pojasnil, da je v 35 letih kariere, večji del katere je bil poslanec, pet let pa tudi predsednik vlade, zaslužil približno 1,1 milijona evrov. Največ je zaslužil kot vodja razvoja v računalniškem podjetju, ko je mesečno dobival približno štiri tisočake. Kot predsednik vlade je mesečno služil 3500 evrov.

Sicer pa priznava, da je v življenju najel šest kreditov, dva še vedno odplačuje.

Celotno Janševo pismo lahko preberete v nadaljevanju.

Nič od navedenega ne drži. Prvič, na veliko citirano pismo je predsednik SDS objavil decembra 2011, ob prvih očitkih protikorupcijske komisije. Lepo, da ga novinarji Slovenskih novic objavljajo danes, toda ni res, da bi ga avtor sam po-objavil v danem kontekstu. Dejansko se te dni posebej na objavo v Uradnem listu sploh ni odzval, so se pa njegovi medijski sateliti.

Zapisano ima očitno neko drugo nalogo – prikazati stanje stvari, kakor da bi Janša na zapisano repliciral. Obnoviti njegovo plat zgodbe, ki ni ravno sveža.

Mladina o tujih računih

Še več, Borut Mekina je prav v zadnji številki Mladine opozoril na številne luknje v Janševem premoženjskem alibiju. V članku z naslovom Asketova polna denarnica spomni na dejstvo, da je tožilstvo začetno vsoto 210.000 evrov premoženja nedokazanega izvora dvignilo na številko 400.000 evrov. In ne le to, navaja nekatere relativno sveže podatke o Janševih bančnih računih v tujini, kar bo verjetno prineslo nov demanti njihovega domnevnega imetnika:

Kaj pomeni ta razlika med 210 in 400 tisoč evrov, javnosti v tem trenutku ni znano. So nam pa na tožilstvu potrdili, da so v »fazi proučevanja« tudi informacije o nekaterih bančnih računih, ki naj bi jih imel Janša v tujini. Domnevno naj bi šlo za računa v graški banki Sparkasse in v švicarski banki Swisse International. Avgusta 2012 je sicer avstrijsko tožilstvo že preverjalo promet na računu graške izpostave banke Sparkasse, ki naj bi domnevno pripadal Janezu Janši. Po takrat pridobljenih podatkih naj bi bilo leta 2011 na ta račun skupaj nakazanih 610.474 evrov iz Münchna, 228.730 evrov pa naj bi bilo na ta račun nakazanih iz Ljubljane. Na drugi strani naj bi – to je izhajalo iz istih podatkov – skupaj 1,502.731 evrov z računa dvignil Janez Janša osebno, še 100 tisoč evrov pa 6. septembra 2011 »Crnkovic«, piše v dokumentih, s katerimi razpolagamo, del teh podatkov pa je Janša sam objavil v svoji knjigi zbranih sodnih postopkov zoper sebe. Janša je tedaj objavil tudi sklep avstrijskega tožilstva, ki je postopek zaradi pranja denarja proti njemu ustavilo. Banka Sparkasse je namreč avstrijskemu tožilstvu sporočila, da v ovadbi navedena številka bančnega računa pri njih ne obstaja. Ali je prišlo v nadaljevanju do kakšnih novih potez s strani avstrijskega ali slovenskega tožilstva, ni znano.

Ad misericordiam

Če se je (verjetni) novinarki Slovenskih novic zazdelo, da je treba namesto Janše odgovoriti na očitke tožilstva, je tudi v nadaljevanju namesto njegovih pojasnil postregla s tvitom njegove žene. V slogu Janševe Nove24TV, kjer so objavili udarni članek z naslovom »Premoženje Janeza Janše popolnoma razkrito in pojasnjeno. Zdaj se bo rdeči falangi dokončno zmešalo! Naslednja faza – kraja otrok?«

Nova24 zmešalo falanga premoženje

Članek na Janševem portalu Nova24TV: prihaja kraja otrok

Manira obrambe je torej predvidljiva: gre za zaroto rdečih škratov iz Murgel, namesto prvaka SDS pa v središče, na osrednje mesto, stopi Urška Bačovnik Janša s kratkim tvitom »Kdaj že bodo te volitve? Nam bodo pred naslednjimi ukradli še otroke?« in povezavo na novico STA, ki govori o objavi v Uradnem listu in grožnji odvzema premoženja.

Sklicevanje na čustva je brž prepoznavno in stavi na solidarizacijo iz usmiljenja (ad misericordiam), kajti zdaj menda prihajajo ukrast še naše otroke. Kdo, ni posebej pojasnjeno, ampak v imaginariju sovražnikov ni treba dolgo ugibati, kajti ti so do potankosti že dolgo identificirani.

Zanimiva je razvita želja Janševe soproge, ki kliče po verjetno predčasnih volitvah ali pa si želi čim hitrejše regularne. Stavek »Kdaj že bodo te volitve?« lahko beremo le na ta način, da očitno verjame, kako te rešujejo težave v sodstvu, tožilstvu in pravosodju nasploh.

Kar bi pomenilo: če so volitve in na njih zmagaš, se ne more zgoditi, da v Uradnem listu istega dne objavijo oklic Okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo predmet tožbe tvoje premoženje in da ti grozi odvzem hiše, stanovanja in avta. Volitve rešujejo tvojo zadrego, ko ne znaš pojasniti izvora svojega premoženja in te preganja specializirano državno tožilstvo. Vse to so potencialni blagodejni učinki volilne zmage, ki si jo nekdo obeta – kaj pa drugega.

In končno je z njimi rešena še ena težava, kajti Murgle bodo vsak hip ukradle naše/tvoje otroke. No, tak čustveno nabiti argument pa bi res moral emocionalno prepričati še zadnje dvomljivce.

Urška Janša tvit ukradli otroke

Urškin tvit, v katerem izraža strah pred ugrabitvijo otrok

Milostni župan v lovu za lisicami

To, da nas politiki pitajo z neprebavljivimi argumenti in izgovori, ni nekaj novega. Da mediji ne znajo presoditi in oceniti, s čim nas hranijo, zato nam kar neposredno servirajo neprebavljive porcije, tudi ne. Naši mediji so približno enako samozadostni kot naši politiki – prvi in drugi so res romantičen par. Javnosti ob tej ljubezni preostane le, da ima dober želodec.

V zadnji romantični (medijski) zgodbi je župan mesta Ljubljana in nesojeni predsednik vlade Zoran Janković vzel pravico v svoje šerifovske roke. Kot kakšen Robin Hood je rešil nedolžno žensko z otrokoma iz objema zlobne lisice v okolici Stožic, medtem ko so v ne tako veliki daljavi odmevali srce parajoči nežni glasovi postavnih fantov skupine Il Divo:

Janković se je tako odločil, ker je na poti iz dvorane srečal žensko z otrokoma. Ker je bilo enemu od otrok slabo, so predčasno zapustili koncert. Na avtu so imeli nameščene lisice, priklicati pa niso mogli nobenega taksija. Župan je žensko z otrokom odpeljal na Bavarski dvor, ji plačal odklep lisic in kazen, nato pa jo peljal nazaj do avta. V izogib temu, da bi še preostalih 42 družin, ki so jim namestili lisice, sprehajalo po Štajerski cesti, je ukazal podjetju Javna parkirišča in tržnice, naj odstranijo vse nameščene lisice. “Menim, da je bil glede na izkušnjo s to gospo, ukrep pravilen. Preprečil sem kaos,” je prepričan župan. Na vprašanje, kdo je ta ženska, je odgovoril: “Ne vem, prvič sem jo videl.”

Še več, Janković je nato ugotovil, da je njegovo dejanje ne samo skrajno zakonito, saj menda sme voditi redarsko službo in to po njegovem piše celo v Odloku o redarski službi, ampak tudi nadvse moralno: »Preprečil sem kaos. Kaj če bi se zgodila nesreča, ker bi se po Štajerski cesti sprehajalo 43 družin?«; »Kaj bi pa potem vi govorili in pisali, če bi slučajno prišlo do neke nesreče, zato ker bi se po Štajerski cesti sprehajalo 43 družin?«

Pustimo ob strani, da se je uspel v dveh dnevih trikrat zaplesti v svoj alibi z zanikanjem in potrjevanjem, kaj je naročil redarski službi in česa ne.  Na prvi pogled se sklicuje na tragične posledice, če ne bi storil dejanja X. Toda bistveno za samo operacijo je vpotegnitev čustev. Njegovo milostno ravnanje bi lahko strnili v takšno misel:

Poglejte, če ne bi ukrepal in zahteval odlisičenje, bi se lahko zgodila nesreča. Nastradalo bi lahko 43 družin, ki so jim redarji zaradi napačnega parkiranja zalisičili avte in bi se izgubljeno sprehajali po cesti. Zato je bilo moje dejanje pravilno.

Klasična definicija argumenta iz usmiljenja (argumentum ad misericordiam) je zelo ohlapna:

An appeal to pity (also called argumentum ad misericordiam) is a fallacy in which someone tries to win support for an argument or idea by exploiting his or her opponent’s feelings of pity or guilt. It is a specific kind of appeal to emotion.

Vendar se v njej sogovorec običajno ne sklicuje na eno od čustev, v tem primeru milost, glede svojega ravnanja, temveč ravnanja drugih. Klasični sodniški primer bi bil npr.: »Obtoženi je preživel težko mladost, zgodaj je izgubil oba starša, zbolel je za sladkorno boleznijo, trikrat je imel vnetje pljučnice in tudi kasnejše razmere mu niso bile naklonjene, saj je živel v sproščeni Sloveniji. Zato zanj prosim milo kazen.« Jankovićevo slicevanje na usmiljenje pa gradi na kombinaciji milosti do družin, pa še to v potencialni situaciji prometne nesreče, ki se ni pripetila, oziroma družine z obolelimi otroki, ki ji je nesebično in velikodušno pomagal, in posledično legitimaciji svojega ravnanja kot ustreznega. Po svoje prosi usmiljenje tudi zase in pri tem nadvse močno trka na čustva javnosti in medijev.

Razlogi, s katerimi podpre svoj sklep, preprosto niso veljavni, razen tega so napihnjeni in ne podpirajo ponujenega sklepa: ogrožanje lastne varnosti v prometu bi lahko veljalo za razlog kjerkoli in kadarkoli, da terjamo odlisičenje (morda celo od župana, če je v bližini in milostno razpoložen), Janković je zanesljivo pretiraval v deskripciji »43 družin« (da gre za družine v vseh primerih, ni mogel vedeti), kot tudi v opisu prometnih nevarnosti in tezi, da je preprečil kaos. Njegovo ravnanje je tudi sumljivo nekonsistentno: čemu bi kar sam odšel plačat odlisičenje za en avto, za preostale pa potem terjal odlisičenje na ukaz?

Tudi če bi se kdaj izkazalo, da imajo Ljubljančani res perfektno milostnega »gradonačelnika«, bo nad njimi še vedno obvisel Damoklejev meč: je imeti milostnega župana bolje kot takega, ki krši zakone? In še: mar ni prva kvalifikacija odlična dispozicija, za katero bi si vsi želeli, da odlikuje šefa mestnega redarstva? Odličen kandidat se kar ponuja!