Kobalova huda osebna stiska in “ad misericordiam”

Igralec in komik Boris Kobal se je po dolgem čakanju le pisno opravičil za svoje plagiiranje, v isti sapi pa nas v svojem prvem in »ekskluzivnem« nastopu na Planet TV prijazno povabil v Špas Teater, kjer bo te dni znova nastopal v svoji stari komediji v številnih mestih.

V minulih mesecih smo bili deležni zanimive moralne »dihotomije« v dveh odmevnih primerih javnih razprav: ob Kobalovem še smrti zaposlenega na ministrstvu in prsta zaposlenih, usmerjenega v ministra za kulturo Dejana Prešička.

Presoje javnih reakcij so bile izrazito deljene: nekateri so zavzeli nekakšno »legalistično« držo in menili, da je o krivdi enega in drugega mogoče govoriti zgolj, kolikor je zakonsko dokazljiva in prepričljivo formulirana ter so se zato, ali mimo tega, zgražali nad medijskim linčem v enem ali drugem primeru, »brcanjem mrtvega konja« in sploh iskali načine, kako grajati nepotrebno »moraliziranje« ali zgražanje. Še več, nekateri so posredno upravičevali dejanje prvega in drugega, pisali pisma podpre, uporabljali argument »Le kdo ni krvav pod kožo?« in podobno.

Spet drugim se je zazdelo, da ne moremo ubežati moralnim presojam, ne nujno moraliziranju, celo tedaj ne, ko nekomu ni mogoče očitati kaznivega dejanja. Storimo kaj narobe res le tedaj, ko smo ravnali protizakonito?

Na lovu za sočutjem

A kaj reči na Kobalovo pismo, na katerega smo res dolgo čakali, po tistem, ko se je zavil v molk? V njem je poskušal pojasniti svojo nespametno dejanje plagiata, ki ga je poslal na natečaj za izvirno slovensko komedijo leta 2017, a je le prevod dela La prova generale (Generalka) italijanskega avtorja Alda Nicolaja:

Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu ‘boga teatra’ sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč.

Ni dvoma, da se igralec močno sklicuje na naše sočutje, da igra na argument iz usmiljenja, argumentum ad misericordiam. Takšen argument pa, gledano tehnično, ni nujno zmoten: kadar je, gre za zmoto nerelevance ali sklicevanje ne določene motive. Poskušam bom pokazati, da v Kobalovem primeru takšno postopanje res ni zmotno, a je še vedno intenzivno usmerjeno v apeliranje na čustva. Kako že je ta pojasnil Aristotel v svoji Retoriki (1378a 20-22)? »Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje s tem, da se spreminjajo, razlikujejo v svojih sodbah, spremljata pa jih bolečina in užitek, na primer jeza (ὀργὴ), sočutje (ἔλεος), strah (φόβος) in vsa druga tovrstna čustva, ter njihova nasprotja.«

Kaj je zmota sklicevanja na sočutje

Zmota sklicevanja na sočutje nastopi, kadar neupravičeno sprejmemo neko stališče, ker je uspel naš sogovornik vzbuditi usmiljenje in sočutje; včasih, ne tako redko, gre bolj za to, da je nekdo določeno pravilo že prekršil, sedaj pa naj bi mu to oprostili zaradi olajševalnih okoliščin.

Tehnika je uspešno uporabljana tudi pri različnih dobrodelnih organizacijah, seveda ne vseh, ko recimo pod pretvezo zbiranja denarja za pomoč prizadetim med apeliranjem in pomočjo ni ustrezne relevantne povezave; posebej uspešne so npr. slike lačnih otrok, ki naj bi vas spodbudile, da nakažete denar, v primerih, ko ga lačni nikoli ne bodo videli, v skrajnem primeru pa, če so nakazila redna, celo »posvojite otroka«.

Argumentacijska shema zmote bi bila:

(1) Oseba x trdi A.

(2) Oseba x zasluži sočutje zaradi okoliščin B.

(3) Trditev A je resnična.

Poglejmo si naslednji ilustrativni primer, povzet po Logic: A Philosophical Introduction (Kaminsky in Kaminsky, 1974):

(1) Henry Jones si zasluži položaj inženirja v našem podjetju.

(2) Saj mora, nenazadnje, nahraniti in obleči šest otrok.

V zgornjem opisu trditev predlagatelja v celoti sledi nerelevantnemu sklicevanju na osebne okoliščine predlaganega inženirja. Nekdo ne bo dober inženir v podjetju le zato, ker mora nahraniti svojo družino.

Ko “ad misericordiam” ni zmoten

A hkrati, kot vidimo, bi argument iz sočutja bil zmoten le, če bi nekdo A definiral na način, ki bi Kobalovo dejanje plagiatorstva navajal kot smiselno iz nekega sočutnega razloga in ga neposredno opravičeval. Kot vemo, tega sam ni storil, a ni jih malo, ki so njemu v obrambo storili prav to.

Na sodišču zagovorniki obtoženega pogosto apelirajo na sočutje porote, npr. kadar kot enega izmed razlogov za prekršek navajajo obtoženčeve slabe socialne razmere ali njegovo težko otroštvo. Kljub temu da to, ali je obtoženec kriv ali nedolžen, ni odvisno od tega, ali mu je porota naklonjena ali ne, gre običajno za uspešno obrambno strategijo. Če ne kaj drugega, lahko s sklicevanjem na sočutje vplivamo, da bo sodnik pri izrekanju kazni obtoženemu, ko je bil ta spoznan za krivega, prizanesljivejši.

A tovrstni argumenti niso zmotni takrat, ko so olajševalne okoliščine, ki jih navajamo kot razloge za nedolžnost ali milejšo kazen oziroma – na splošno – za sprejetje ali zavrnitev sklepa, resnično relevantne za predmet razprave. No, Kobal je ponudil opravičilo in res ni ravno prepričljivo trditi, da je vsakič, ko je sklicevanje na sočutje formulirano v obliki opravičila, v njem navzoče zmotno sklepanje.

Nečesa pa pri tem le ne gre razumeti. Igralec v svojem pismu trdi, da je vrnil honorar in sedaj tudi pridobil avtorske pravice za omenjeno igro. Ob tem pa potoži in išče sočutje za svojo ugotovitev, da ga danes gledališča – še pred odkritjem plagiata – ignorirajo in da mu je v življenju bilo težko, zaradi česar se je znašel v depresiji:

Težko je razumeti, kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča enostavno ignorirajo. Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje.

Ni povsem jasno, zakaj potem že v naslednjih dnevih vabi k ogledu svoje komedije v enem izmed njih. O njegovega kesanja najbrž ne bo veliko ostalo.

Sokratova zavrnitev

Zato se velja spomniti največjega, ki je s svoji obrambi ponosno zavrnil ravno argumentacijo ad misericordiam – namreč da bi pred porotniki spuščal solze ali pred njih pripeljal svoje otroke, da bi se jim močno zasmilil:

Bržkone se bo kdo med vami razjezil, če se bo spomnil nase, kako se je bojeval v kakšni pravdi, mnogo manjši od te, kako je s potokom solz moledoval sodnike in je svoje otroke – in tudi druge svojce in številne prijatelje – privedel na sodišče, da bi zbujal čim večje usmiljenje (ὅτι μάλιστα ἐλεηθείη). Jaz pa ne bom storil nič od tega, čeprav sem, kot se mi zdi, v skrajni nevarnosti. (Apologija, 34c)

No, Platonov Sokrat je, čeprav prepričan v svojo nedolžnost, raje izbral spoštovanje atenskih zakonov in volje porote.