Poslankin nepotizem, skrit za evfemizem odpiranja vrat politikom

Tokrat so vsaj nekateri mediji pohiteli in ob ravnanju evropske poslanke Tanje Fajon, ki je zaposlila hčerko vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana, takoj spomnili na njeno karajoče stališče ob podobnem primeru leta 2015, ko je Žan Janša, najstarejši sin Janeza Janše, postal pomočnik evropske poslanke iz vrste Slovenskih demokratov, Patricije Šulin, njegova partnerica Maja Mikanec pa pomočnica evroposlanke Romane Tomc.

Takrat je Fajonova bila kritična, dejala je:

Parlament je v preteklosti izgubil precej na ugledu, ko je šlo za zaposlitve, zato se mi zdi, da je tu predvsem vprašanje etike, integritete poslanca, kako se odloča, ker ta denar, ki ga nameniš nekemu asistentu, dejansko je denar davkoplačevalcev. In če zaposliš nekoga, ki je član tvoje družine, se mi zdi, da bi bilo povsem neprimerno, ali pa nekoga, ki je prišel v kabinet po prijateljskih vezeh, ki nimajo nič skupnega s stroko.

Se je poslanka Socialnih demokratov ujela v zanko lastnega protislovja, je mogoče sploh videti kakšno posebno razliko med primerom nepotizma v vrstah SDS in zdaj v vrstah SD? In kako verodostojna je njena sedanja razlaga, da »morajo tudi otrokom politikov biti odprta vrata«, s čimer apelira na pravičnost in enako obravnavo vseh? Sam bom poskušal pokazati, da je njeno opravičevanje silno nerodno in docela neprepričljivo.

Od družbene odgovornosti podjetij do družbene odgovornosti politikov

Začnimo s tem, kar vemo: Špela Han je po opravljenem pripravništvu v Bruslju letos junija diplomirala na FDV, končala je dodiplomski študij prve stopnje (štiri leta) na temo »Obravnava spolnega nadlegovanja nad ženskami na delovnem mestu kot element družbene odgovornosti podjetij«. Kar se je potemtakem zgodilo pred enim mesecem – in že jo čaka služba.

Fajonova trdi, da za hčerko njen oče ni prav nič lobiral. Če bi to bilo res in ni prišlo do poskusa vplivanja, bi njen osebni kredo »Tudi otrokom politikov morajo biti odprta vrata« bil smiseln. Bolj kompleksno in po svoje atraktivno je (načelno) vprašanje, ali bi moral biti za integritetno ravnanje izpolnjen še en pogoj, da namreč poslanka ne bi smela poznati sorodstvenega razmerja med Špelo in Matjažem? Ali je, tudi če oče ni lobiral, poznavanje sorodstvenega razmerja že nekaj, zaradi česar bi se morala takšni zaposlitvi odpovedati? Toda najbrž v našem primeru poizvedba ni relevantna, ker skoraj ni možnosti, da bi se to zgodilo: Fajonova je zanesljivo vedela, kdo je oče njene asistentke.

fajon han delo

Naslovni poudarek v Delu, ki daje prednost mnenju poslanke

Toda povrnimo se k poslankinemu kredu, ki zveni kot evfemistično upravičevanje. Da bi pri svoji odločitvi, koga zaposliti, vtis o političnem nepotizmu uspešno skompenzirala z argumentom o enaki obravnavi vseh otrok, tudi politikov, bi moralo biti izpolnjenih kar nekaj pogojev. Ob navedenem, da res ni bilo političnega lobiranja očeta ali nekoga v njegovi bližini, bi morala Fajonova ob odločitvi, kdo bo njena desna roka, najbrž navesti izjemno prepričljive argumente o kvalitetah svoje nove asistentke, da bi ji verjeli. Čeprav se zdaj sklicuje na njeno izobrazbo, je ta, kot vidimo, stara točno en mesec. Ker je to že tretji mandat poslanke, bi tudi smeli sklepati, da so poslankina pričakovanja ob vseh izkušnjah postala še višja, saj je bila najbrž v stiku z veliko rutiniranimi osebami, ki so takšno delo, tudi zanjo, že opravljale.

Visoki standardi

Nepotistična zaposlitev Janševega sinu, ki sploh ni imel univerzitetne izobrazbe, je leta 2015 naletela ne le na kritiko Fajonove, temveč tudi njene pomočnice. Takrat je Maja Kezunovič Krašek, »ki govori šest tujih jezikov«, povedala, »da si težko predstavlja, da bi brez izobrazbe lahko opravljala svoje delo«. Nato je v kamero navedla, kaj vse mora početi: »Priprava pisnih izjav, minutnih govorov pa denimo vprašanj z Evropsko komisijo, ter izjave za javnost, pripravo odgovorov za novinarje, komunikacijo z državljani in podobno. Vse to seveda usklajeno s poslanko.«

Standardi so torej visoki – in z visokimi standardi pomočnika poslancev se je dokazovalo, kako velik je greh stranke SDS, kjer je njen predsednik poskrbel za svojega sina in njegovo partnerko. Ali Špela Han dosega take visoke standarde?

Fajonova se je v včerajšnjem prispevku Anžeta Božiča v dnevniku POP TV trudila najti specifično razliko, da bi si rešila kožo: primer njene nove pomočnice naj bi bil drugačen od primera Žana Janše, je namignila s kratko frazo »mogoče izobrazbeni kriteriji«, pred tem pa povedala, da si je »Špela sama našla pot do pripravništva v Bruslju in do moje pisarne«, brez pomoči očeta. Toda kako verjetno poslanka ni upoštevala njenega porekla in je od njega abstrahirala, saj vendar ves čas trdi, da morajo tudi otroci politikov dobiti enake priložnosti, kar poznavanje porekla predpostavlja?

Fajon Han pop tv

Iz prispevka na POP TV (10.7.2019): ne klientelizmu, razen ko enako obravnavamo otroke politikov

Minister, Hanov sorodnik

Ko pomislimo na vsa pretekla kadrovska ravnanja asistentkinega očeta, se prepričevanje poslanke o njegovi zadržanosti v tem primeru hitro začnejo premikati proti nuli. Naj spomnim le na zadnje in dovolj odmevno, zavito v tragični dogodek.

Ko je preteklo leto postal minister za kulturo Dejan Prešiček, so mediji pridno zamolčevali njegovo poreklo: da je namreč bratranec njegove Hanove žene Ljudmile. Po tragični smrti zaposlenega na ministrstvu, ki so ga zaposleni povezali z mobingom ministra, zaradi česar je kasneje tudi odstopil, je Han pred meseci javno priznal takšno sorodstveno povezavo, seveda pa zanikal, da bi izbira bila rezultat njegovega kadrovanja. O tem, kako so mediji kreirali zgodbo o ministru s saksofonom, kako se je razdelila kulturna srenja in ga deloma vehementno branila in tudi o tem, kako je Prešička na koncu pred kamerami ščitil kar Han, sem pisal v prispevkih Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?, Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti in Tri fusnote k odhodu ministra za kulturo. Takrat sem med drugim hipotetiziral:

Predpostavimo, da je minister za kulturo dejansko bližnji žlahtnik poslanca Matjaža Hana in je to res edini pravi razlog, da je postal minister. Predpostavimo, da je soodgovoren za smrt tragično preminulega zaposlenega na ministrstvu.

Ali potem ne drži, da so množični mediji, ki so vse od imenovanja ministra podatek o nepotizmu vztrajno zamolčevali, vsaj posredno in vsaj delno soodgovorni za tak nesrečen in skrajno žalosten dogodek?

Nič vtikanja

Res je, da Fajonova s svojo zaposlitvijo še zdaleč ni dosegla visokih kronističnih in nepotističnih standardov, ki jih je v teh krajih uvedel Miha Brejc, ko je kot evropski poslanec za pomočnico vpoklical kar svojo hčerko, za nameček še ženo takratnega ministra Gregorja Viranta. No, takrat so Viranta in Brejca novinarji pustili precej pri miru, o čemer več v zapisu Virant, ljubljenec medijev.

In tudi tokrat se nekateri, npr. RTV Slovenija in Večer, niso posebej trudili s Fajonovo: še celo Janševi medijski sateliti ne, ker jih zgodba posredno obremenjuje. Nekako v stilu komentarja Irene Joveve, novopečene evroposlanke, ki je za svojega bivšega delodajalca v dnevniku POP TV včeraj povedala, da »pa se resnično ne bi rada vtikala« v to, kar počne njena kolegica.

To je ta nova politika po šarčevsko: nič obsojanja, nepotizem raje pustimo pri miru.

Fajon Han SN

Slovenske novice in zanje značilno odkrivanje lepotic: nepotizem ni pomemben

Kobalova huda osebna stiska in “ad misericordiam”

Igralec in komik Boris Kobal se je po dolgem čakanju le pisno opravičil za svoje plagiiranje, v isti sapi pa nas v svojem prvem in »ekskluzivnem« nastopu na Planet TV prijazno povabil v Špas Teater, kjer bo te dni znova nastopal v svoji stari komediji v številnih mestih.

kobalsiol

Citirani prispevek Planeta TV in Siola: Kobalov ekskluzivni prvi nastop

V minulih mesecih smo bili deležni zanimive moralne »dihotomije« v dveh odmevnih primerih javnih razprav: ob Kobalovem še smrti zaposlenega na ministrstvu in prsta zaposlenih, usmerjenega v ministra za kulturo Dejana Prešička.

Presoje javnih reakcij so bile izrazito deljene: nekateri so zavzeli nekakšno »legalistično« držo in menili, da je o krivdi enega in drugega mogoče govoriti zgolj, kolikor je zakonsko dokazljiva in prepričljivo formulirana ter so se zato, ali mimo tega, zgražali nad medijskim linčem v enem ali drugem primeru, »brcanjem mrtvega konja« in sploh iskali načine, kako grajati nepotrebno »moraliziranje« ali zgražanje. Še več, nekateri so posredno upravičevali dejanje prvega in drugega, pisali pisma podpre, uporabljali argument »Le kdo ni krvav pod kožo?« in podobno.

Spet drugim se je zazdelo, da ne moremo ubežati moralnim presojam, ne nujno moraliziranju, celo tedaj ne, ko nekomu ni mogoče očitati kaznivega dejanja. Storimo kaj narobe res le tedaj, ko smo ravnali protizakonito?

Na lovu za sočutjem

A kaj reči na Kobalovo pismo, na katerega smo res dolgo čakali, po tistem, ko se je zavil v molk? V njem je poskušal pojasniti svojo nespametno dejanje plagiata, ki ga je poslal na natečaj za izvirno slovensko komedijo leta 2017, a je le prevod dela La prova generale (Generalka) italijanskega avtorja Alda Nicolaja:

Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel. Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu ‘boga teatra’ sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč.

Ni dvoma, da se igralec močno sklicuje na naše sočutje, da igra na argument iz usmiljenja, argumentum ad misericordiam. Takšen argument pa, gledano tehnično, ni nujno zmoten: kadar je, gre za zmoto nerelevance ali sklicevanje ne določene motive. Poskušam bom pokazati, da v Kobalovem primeru takšno postopanje res ni zmotno, a je še vedno intenzivno usmerjeno v apeliranje na čustva. Kako že je ta pojasnil Aristotel v svoji Retoriki (1378a 20-22)? »Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje s tem, da se spreminjajo, razlikujejo v svojih sodbah, spremljata pa jih bolečina in užitek, na primer jeza (ὀργὴ), sočutje (ἔλεος), strah (φόβος) in vsa druga tovrstna čustva, ter njihova nasprotja.«

Kaj je zmota sklicevanja na sočutje

Zmota sklicevanja na sočutje nastopi, kadar neupravičeno sprejmemo neko stališče, ker je uspel naš sogovornik vzbuditi usmiljenje in sočutje; včasih, ne tako redko, gre bolj za to, da je nekdo določeno pravilo že prekršil, sedaj pa naj bi mu to oprostili zaradi olajševalnih okoliščin.

Tehnika je uspešno uporabljana tudi pri različnih dobrodelnih organizacijah, seveda ne vseh, ko recimo pod pretvezo zbiranja denarja za pomoč prizadetim med apeliranjem in pomočjo ni ustrezne relevantne povezave; posebej uspešne so npr. slike lačnih otrok, ki naj bi vas spodbudile, da nakažete denar, v primerih, ko ga lačni nikoli ne bodo videli, v skrajnem primeru pa, če so nakazila redna, celo »posvojite otroka«.

Argumentacijska shema zmote bi bila:

(1) Oseba x trdi A.

(2) Oseba x zasluži sočutje zaradi okoliščin B.

(3) Trditev A je resnična.

Poglejmo si naslednji ilustrativni primer, povzet po Logic: A Philosophical Introduction (Kaminsky in Kaminsky, 1974):

(1) Henry Jones si zasluži položaj inženirja v našem podjetju.

(2) Saj mora, nenazadnje, nahraniti in obleči šest otrok.

V zgornjem opisu trditev predlagatelja v celoti sledi nerelevantnemu sklicevanju na osebne okoliščine predlaganega inženirja. Nekdo ne bo dober inženir v podjetju le zato, ker mora nahraniti svojo družino.

Ko “ad misericordiam” ni zmoten

A hkrati, kot vidimo, bi argument iz sočutja bil zmoten le, če bi nekdo A definiral na način, ki bi Kobalovo dejanje plagiatorstva navajal kot smiselno iz nekega sočutnega razloga in ga neposredno opravičeval. Kot vemo, tega sam ni storil, a ni jih malo, ki so njemu v obrambo storili prav to.

Na sodišču zagovorniki obtoženega pogosto apelirajo na sočutje porote, npr. kadar kot enega izmed razlogov za prekršek navajajo obtoženčeve slabe socialne razmere ali njegovo težko otroštvo. Kljub temu da to, ali je obtoženec kriv ali nedolžen, ni odvisno od tega, ali mu je porota naklonjena ali ne, gre običajno za uspešno obrambno strategijo. Če ne kaj drugega, lahko s sklicevanjem na sočutje vplivamo, da bo sodnik pri izrekanju kazni obtoženemu, ko je bil ta spoznan za krivega, prizanesljivejši.

A tovrstni argumenti niso zmotni takrat, ko so olajševalne okoliščine, ki jih navajamo kot razloge za nedolžnost ali milejšo kazen oziroma – na splošno – za sprejetje ali zavrnitev sklepa, resnično relevantne za predmet razprave. No, Kobal je ponudil opravičilo in res ni ravno prepričljivo trditi, da je vsakič, ko je sklicevanje na sočutje formulirano v obliki opravičila, v njem navzoče zmotno sklepanje.

Nečesa pa pri tem le ne gre razumeti. Igralec v svojem pismu trdi, da je vrnil honorar in sedaj tudi pridobil avtorske pravice za omenjeno igro. Ob tem pa potoži in išče sočutje za svojo ugotovitev, da ga danes gledališča – še pred odkritjem plagiata – ignorirajo in da mu je v življenju bilo težko, zaradi česar se je znašel v depresiji:

Težko je razumeti, kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča enostavno ignorirajo. Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje.

Ni povsem jasno, zakaj potem že v naslednjih dnevih vabi k ogledu svoje komedije v enem izmed njih. O njegovega kesanja najbrž ne bo veliko ostalo.

Sokratova zavrnitev

Zato se velja spomniti največjega, ki je s svoji obrambi ponosno zavrnil ravno argumentacijo ad misericordiam – namreč da bi pred porotniki spuščal solze ali pred njih pripeljal svoje otroke, da bi se jim močno zasmilil:

Bržkone se bo kdo med vami razjezil, če se bo spomnil nase, kako se je bojeval v kakšni pravdi, mnogo manjši od te, kako je s potokom solz moledoval sodnike in je svoje otroke – in tudi druge svojce in številne prijatelje – privedel na sodišče, da bi zbujal čim večje usmiljenje (ὅτι μάλιστα ἐλεηθείη). Jaz pa ne bom storil nič od tega, čeprav sem, kot se mi zdi, v skrajni nevarnosti. (Apologija, 34c)

No, Platonov Sokrat je, čeprav prepričan v svojo nedolžnost, raje izbral spoštovanje atenskih zakonov in volje porote.

Delovi nasveti s Petričem: kako urediti ministrstvo

Nenavadno, a očitno nenaključno pri časopisu Delu vedno najdejo način, kako k besedi povabiti Stojana Petriča, predsednika uprave družbe, ki je njegova lastnica.

O tem sem nazadnje pisal v Še en intervju s Petričem, tokrat v Pjongčangu: »Kako vam je všeč?« in Stojan Petrič zgolj išče nove, sveže obraze, on ne odpušča, današnji primer pa, še bolj bizarno, posega na področje aktualne odstavitve ministra za kulturo.

Ženja Leiler in Anja Intihar, prva pred štirimi leti direktorica direktorata za medije na istem ministrstvu, podpisujeta članek z udarnim naslovom »Kako urediti ministrstvo za kulturo?« in s podnaslovom »Iskanje ministra. Kaj svetujejo uspešni menedžerji, ko je razpad sistema in kriza vodenja. Kako postaviti institucijo na noge«.

petrič ministrstvo naslovna delo

Današnja Delova naslovnica: urejanje ministrstva za kulturo s pomočjo menedžerjev

V članku na četrti strani, ki nosi naslov Bi morali ministrstva voditi enako kot uspešne gospodarske družbe?, nato nastopijo Marjan Batagelj, predsednik uprave družbe Postojnska jama, Danica Purg, dekanja in direktorica EDC – Poslovne šole Bled, in Stojan Petrič, predsednik uprave FMR.

No, prispevek slednjega in odgovor na naslovno dilemo »Kako bi v težavam pristopili podjetniki?« (tipkarske napake niso moje) sicer ne prinaša nobenega presežka – ni naroda brez kulture in ne kulture brez naroda, po novorevijaško pravi Petrič, navija za ustrezno »pozornost pri financiranju« in potem celo za podjetnika nepričakovano priznava, da se kultura pač »ne more tržno postavljati v določen prostor«.

Menda je pomembna analiza stanja in ker kultura ni tržna dejavnost, kar tudi izrecno poudari, se je vsaj v njegovem primeru začetno raziskovalno vprašanje članka, če bi ministrstvo lahko uredili po meri podjetja in bi ga bilo mogoče voditi enako kot uspešno gospodarstvo družbo, v veliki meri sfižilo.

Žal prispevek ne ponudi nobenega vsebinskega prebliska, ponuja pa Petriča. Nepresenetljivo se zaključi s floskulo, da se brez odločenosti in prizadevanj najti odgovore iz dogajanja preteklega tedna nismo naučili ničesar.

petrič kultura ministrstvo

Menedžerski nasveti lastnika Dela v Delu

Tri fusnote k odhodu ministra za kulturo

Dejan Prašiček je odšel. Šele minulo nedeljo se je z zamudo odločil ponuditi odstop, le slab dan pred že dolgo nazaj napovedano tiskovno konferenco predsednika vlade Marjana Šarca, ki ga je tudi sprejel, a je pred tem cel teden ob pomoči svoje stranke vztrajal na položaju. Kar se mene tiče, in moja izbira bo stvar simptomalnega branja in razumevanja dogodkov, si bom zapomnil naslednje.

Prvič, da je politična kultura in higiena v Sloveniji na psu. O tragični smrti na ministrstvu in odzivanju ministra sem pisal v Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih? in Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti. Najbrž se v državi še ni zgodilo, da bi smrt zaposlenega posredno bremenila tudi nekega ministra, a ta ne bi bil zmožen minimalnega pietetnega koraka, s čimer bi prispeval k razjasnitvi okoliščin – in to v situaciji, ko primer, na ravni suma storitve kaznivega dejanja, že preiskuje policija. Čisto možno bi bilo, da je Prešiček krivična žrtev številnih obtožb, toda dajmo že enkrat razumeti, kakšne so uzance politične kulture v razvitih demokracijah: odstopiš, podpreš vse vrste preiskav in če se pokaže, da si nedolžen, se vrneš kot dvojni zmagovalec. Da se je za nameček temu izmikal kulturni minister, zgolj poslabša vtis, ki ga ne more popraviti niti dejstvo zapoznelega ponujenega odstopa – ne pa tudi odstopa.

Drugič, da se je odziv na dogajanje radikalno polariziral, in to onstran ideoloških ali političnih kontekstov. Pred tem dogodkom si nihče ni znal predstavljati, da bo ne samo stranka SD, ampak še zlasti kulturniška srenja, vsaj v nekem delu, s takšno intenzivnostjo stopila v bran ministru z dvema zelo pičlima argumentoma: minister dela dobro in prinaša prepotreben veter, na drugi strani pa imamo še lene in nesposobne birokrate okoli njega, zato ga je treba obraniti pred medijskim linčem, kot so dejali. Ko se nekdo na številne obtožbe glede njegovega šikaniranja odziva z množično podporo, ko namesto nekrologa piše javna pisma in peticije, bi nas lahko skrbelo tudi širše; poskušam si predstavljati, koliko izvajalcev mobinga po državi je zdaj opogumljenih, ker se bo lahko poslej morda nadejalo malce več podpore svojih bližnjih, kadar »včasih povzdignejo besedo« – kajti mobingirajo seveda ne. Pozor, efekt bo dosežen tudi v primeru, da so vse obtožbe na račun Prešička orkestrirana teorija zarote in manipulacija taistih domnevno zbirokratiziranih uradniških lenob na ministrstvu.

Tretjič, da je v zadnjih dnevih kot izbrani komentator na televizijah in drugod nastopal Matjaž Han, naštel sem vsaj tri take nastope, se mi zdi huronsko slaba šala. Tudi v včerajšnjih Odmevih pri Rosviti Pesek, ko je poslanec SD hitel braniti svojega žlahtnika. No, saj ravno skozi to se poraja neverjetni cinizem povabil: po tistem, ko nam vse od tega nenavadnega kadrovanja na mesto ministra množični mediji niso privoščili podatka, ki so ga poznali, da je namreč Han družinsko povezan s Prešičkom, kar je potrdil tudi sam, in da se je »strinjal« s takšno izbiro za ministra, kot nam je zdaj sramežljivo zaupal, se je znašel v pričakovani funkciji njegovega advokata. Po izbiri urednikov, novinarjev in voditeljev. Vse v stilu: če sem ga zlobiral, ekspresno včlanil v stranko in naredil za ministra, se spodobi, da ga branim tudi zdaj, ko se je znašel v kaši.

han matjaž prešiček mmc

Han pri Rosviti Pesek: včerajšnji Odmevi

No, Han v moji poanti ni nič kriv, on zgolj izkorišča priložnosti, ki se ponujajo. Dvojna doza cinizma je v postopanju novinarjev: tako kot poprej nepotizma niti omenjali niso, sme zdaj naš akter ekskluzivno pleniti medijski prostor, da bo nepotizem obranil.

Po mojih napovedih je premier Šarec včeraj skoraj genialno, z moraličnim dvignjenim prstom, izpeljal svojo vlogo razsodnika, nastopil kot deus ex machina, sprejel odstop ministra in poskrbel za novo katarzo na zatohli, skvarjenosti in nemorale navajeni strankarski sceni. Učna lekcija tega, kako si hkrati avtoritativno pokoriti javnost in koalicijske člane.

Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti

V primeru nesrečne in tragične smrti nam pietetno ravnanje veleva spoštljivost do pokojnika, sočutje do njegovih bližnjih in ravnanje v skladu s spoštovanjem človeškega dostojanstva. Prepričani smo, da bi vse to najlažje dosegli z molkom in tem, da nikakor ne pogrevamo okoliščin, ki so pripeljale do dogodka.

Izjeme so, kot sem že nakazal v prejšnjem zapisu: če obstaja kar nekaj indicev, da je morda za smrt soodgovorna neka druga oseba, da je ta oseba na izjemno izpostavljenem javnem položaju in sume kaznivega dejanja preiskuje policija, se javni razpravi največkrat ne bo mogoče izogniti.

Za Židana so to laži

Zgodba o smrti na Ministrstvu za kulturo ter ministru Dejanu Prešičku, ki ga je zdaj vzela v bran njegova stranka in ob tem izrekla abstraktni manever o »napaki« prevoza zasebnih stvar s službenim avtomobilom, povsem pa je zanikala in za »laž« razglasila sleherno ravnanja ministra, ki bi dokazovalo, da ta izvaja mobing, maltretira in se žaljivo obnaša do podrejenih, kar bi lahko bil eden od povodov za pokojnikovo dejanje, je točno takšne sorte.

Pokojnega so pokopali pred dvema dnevoma, ob izrecnem navodilu svojcev, da si na pogrebu ne želijo prisotnosti ministra, v preteklih dneh pa se je zvrstilo zelo veliko prič, ki so hitele dokazovati, da je delo s Prešičkom nevzdržno, da je neukrotljiv v svoji jezi, omenjale njegove verbalne izpade – tako v prejšnji službi v Konservatoriju in tudi novi na ministrstvu.

Nobena od teh ni zatrdila, da je ministrovo obnašanje neposredno vodilo v smrt zaposlenega. V dani situaciji je veliko ljudi izreklo pričakovanje, da mora policija opraviti svoje delo in jo razglasilo za nekakšnega končnega arbitra. A na tej točki se začnejo težave: ta bo najbrž lahko ugotovila, ali je minister nedostojno pritiskal na zaposlene, jih žalil, zmerjal, šikaniral, ali morda takšno izkušnjo zavrgla. Potem bo morala najti zakonsko podlago, ali naj na podlagi ugotovitev sproži postopke proti njemu. Da pa bi ugotovila, ali so bili pritiski povod za njegovo smrt, najbrž ne bo mogla z nobeno zanesljivostjo dognati. Na kaj takega bi, hipotetično, lahko kazalo zgolj poslovilno pismo, v katerem bi pokojni s prstom pokazal na ministra, ali zanj zelo obremenilna pričanja tistih najbližjih.

Ne trpinčim brez razloga

Ko se je minister v včerajšnji Tarči moral soočati z novimi pričevanji o svojem nadutem in žaljivem ravnanju, soočen celo z nekdanjo ministrico za kulturo, za nameček iz iste stranke, je izrekel tudi  usoden lapsus »Ne trpinčim brez razloga«. Resnici na ljubi bodo filozofi znali povedati, da je stavek pomensko dvoumen in ne pomeni že nujno implicitnega priznanja, da minister takrat, ko trpinči, to počne z razlogom.

prešiček tarča

Minister Prešiček v Tarči: ne trpinči brez razloga

Ta izjava je bila podlaga za današnji javni apel sindikata na tem ministrstvu, da ministra zamenja. Dejanja, ki bi ga moral storiti že tisti, ki se je vedno skrival za sloganom »Dejan(ja)«, namreč predsednik ministrove stranke Dejan Židan, saj ne more biti nobenega dvoma, da bo ob tolikšnih pričah in sklicevanju na kulturo dialoga ob tako tragičnem dogodku politična oportunost učinkuje kot norčevanje iz pokojnika.

Najbolj nenavadna je bila reakcija dela javnosti, ki je v oddaji uvidela še en primer »peke vola na ražnju«, tudi novinarsko neprimernega udrihanja po ministru. V nadaljevanju bi rad polemiziral predvsem z njimi, saj jih dojemam kot nepietetne, nespoštljive in nečloveške. V prvo vrsto takih reakcij sodijo pisma podpornikov s strani posamičnih kulturnikov, ki izrekajo podporo Prešičku. V drugo cela vrsta posameznikov, ki težko skrivajo, da je njihova solidarnost do njega zaznamovana s strankarsko izkaznico.

Pozicija kulturnikov, ki podpirajo ministra

Stališče tistih kulturnikov, ki dva dni po smrti podpirajo ministra v javnih pismih, ali stališče Mitje Čandra, nesporno temelji na naslednjem prepričanju:

Smrt zaposlenega ni ovira, da bi ne smel ali celo moral nadaljevati z imenitnim delom.

Stališče imam za nepietetno iz naslednjega razloga: poziv, da mora minister nadaljevati s svojim delom, implicira decidirano prepričanje, da njegova soodgovornost za smrt pokojnika ne obstaja.

Nemogoče je namreč resno trditi, da je zaradi mobinga za smrt soodgovoren minister res primeren za opravljanje to funkcije. Kulturniki torej že vedo, da minister ni izvajal mobinga, ali da ga vsaj ni izvajal v takšni meri, da ne bi mogli trditi, kako zaposleni na ministrstvu in Konservatoriju zdaj verjetno izvajajo nekakšno maščevalno akcijo, s čimer zagovorniki te teze, nesporno, relativizirajo tudi potencialno soodgovornost ministra za smrt zaposlenega.

Če pri strankarskih ljudeh v teh dnevih, na vse kriplje aktiviranih v obrambo »svojega« ministra, to lahko pogojno razumemo, ne pa tudi sprejmemo, namreč zaradi politične lojalnosti, postavljene nad pieteto in spoštovanje, odziva kulturnikov ni mogoče razložiti drugače kot z mislijo, da jih ob takšni relativizaciji na podoben način vodijo čisto posebni, ne sicer nujno strankarsko-politični interesi.

Mimogrede, med politični argumenti zmaga najbolj ganljivi ad misericordiam, ki sem prebral na socialnih omrežjih, češ da se mrtvega konja pač ne brca.

prešiček sta

Današnja novica STA: sindikat in njegova reakcija na včerajšnjo Tarčo

Teza o lenuhih, ki se skrivajo za zgodbo o mobingu

Vse opisane presoje niso pripeljale javne razprave o tragičnem dogodku zgolj v domeno debate o mobingu, ki z njim nesporno vzročno korelira, saj je zaenkrat nedokazana domneva ravno v tem, da je bil eden od razlogov za smrt, ampak v neko popolno zastranitev, v čisto »menjavo teme« po načelih logične zmote red herring: da se moramo raje pogovarjati o lenuhih na ministrstvu, ki temo mobinga in pokojnika zgolj zlorabljajo za to, da bi učvrstili svojo pozicijo nedotakljivih.

Red herring, načrtovan ali spontan in nehoten, je vedno enak: razpravo preusmeriti proč od tega, kar se je res zgodilo in je predmet razprave, iz tega pa povleči napačen sklep. Če je tema razprave ali argument o A npr. »Za smrt pokojnika je morda soodgovoren minister«, zaradi česar bi moral odstopiti, česar ne želi, ljubitelji te zmote radi servirajo B, ki s to temo ni povezana. Ta B je zdaj prepoznavno takšen:

»Na ministrstvu so se naredile lenobe, sistem na njem je zbirokratiziran, pospraviti je treba kramo, zato je minister ob vseh teh napadih dejansko žrtev, saj je želel stvari urediti, a so ga sodelavci ustavili.«

Včasih je B dejansko še bolj splošen C, dobesedno zahteva le menjavo teme in je še bolj prepoznavno zgrajen kot red herring:

»Ne pogovarjajmo se o mobingu na ministrstvu, ampak raje o lenobah na njem, o zbirokratiziranem sistemu, o tem, da je treba tam pospraviti kramo.«

Štiri argumentacijske sheme o mobingu

V javni razpravi so se oblikovale štiri argumentacijske sheme prepričanj o mobingu v danem primeru. Prvo zagovarjajo vsi, ki jih prepričajo številni dokazi o nadutosti ministra in sumijo, da je ta soodgovoren za smrt pokojnika, zato bi moral ta odstopiti. V drugo sodijo politični podporniki ministra, ki to zanikajo. V tretjo njegovi kulturni podporniki, ki ga branijo na podoben način – celo več, želijo si ga na tem mestu še dalje. V četrto sodijo tisti, ki bi na opisani način zamenjali temo in se pogovarjali o čisto drugi.

Naj povem, da med shemami lahko nastopajo določene modifikacije in variante. Verjamem tudi, da je sklep v prvi, da bi moral minister odstopiti, lahko tudi drugačen – predstavljam si koga, ki bi vsaj hipotetično in zame sicer nepojmljivo verjel, da je minister sicer izvajal mobing nad pokojnim, da pa to ni dovolj velik razlog za slovo z njegovega položaja. Podobno bi v naslednjih shemah našli koga, ki sicer podpira ministra v tej zgodbi, a ne pričakuje njegovega odstopa.

Shema spraševalcev o mobingu in posledični smrti

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Torej tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem posredno pritrjujejo možnosti, da je pokojni posredno umrl tudi zaradi njega.
  4. Zato je odstop ministra upravičen.

Shema političnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro, zato vsi, ki zahtevajo odstop ministra, to počnejo iz partikularnih političnih ali osebnih razlogov.
  4. Zato vsi, ki zahtevajo odstop, tudi zaposleni, manipulirajo s tezo o mobingu in zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema nekaterih kulturnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro in razvijal pomembne projekte
  4. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, mehkejša varianta A

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, služijo drugim zaposlenim, da lažje prikrivajo svoje slabo delo, da so lenuhi in s tem manipulirajo s pojmom mobinga, ki dejansko ni pravi problem.
  4. Zato tisti zaposleni, ki manipulirajo z mobingom, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, ostrejša varianta B

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, dejansko niso bili mobingirani, ampak s tem zgolj prikrivajo svoje slabo delo ali se ministru maščujejo.
  4. Zato tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Prihaja “deus ex machina”

Zabavno je pri tem opazovati, da nobenega varuha ministra prav posebej ne zanima tisti del njegovih ravnanj, ki posega na področje integritete, nepotizma, zlorabe javnih sredstev. Še bolj je simptomalno, da je ob ministru spet molčala KPK – ampak tega smo od Borisa Štefaneca že navajeni.

Sam seveda verjamem, da bi moral minister odstopiti. Da se je pričakovanima skupinama političnih podpornikov ministra in kulturnim delavcem pridružila še skupina, ki konspirativno vidi v razpravi o mobingu manj pomembno temo in scenarij manipulacije, pa me je presenetilo. Kot tudi intelektualno nekorektno prepričanje, da je treba braniti ministra zgolj zato, ker je »naš«, ker bi to lahko ogrozilo vladajočo koalicijo. Napihovanje, da zdaj številni mediji zgolj sledijo scenariju podpihovanja linča ministra Prešička in s tem perfidni agendi dela zaposlenih, ker jim prikazovanje krivde ministra  koristi le za senzacionalistično poročanje, se mi zdi podobno nepošteno. Kajti pred kamere povabiti ljudi, ki so bile priče ravnanj, za katere lahko sumimo, da so prispevali k smrti zaposlenega, kot takšno ne more biti sporno novinarsko poročanje. Če je takih zgodb na desetine, pa ekscesnosti spet ni mogoče pripisati tistemu, ki nam o ekscesih poroča.

S tem, ko stranka Socialnih demokratov še naprej brani svojega ministra s smešnimi piarovskimi manevri, odločanje o njegovem odstopu pa modro prepušča predsedniku vlade, Marjanu Šarcu, smo, čisto mimogrede, dobili še eno od odličnih ilustracij, zakaj slednjemu javna podpora tako raste: znova bo v položaju, ko bo lahko, kot kakšen deus ex machina, razkadil to meglo slovenske hinavščine, ki gre preko trupel, in z odločno gesto storil tisto, kar od njega številni pričakujemo – razrešil ministra.

Več:

Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?

Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?

Tragični dogodek na ministrstvu za kulturo narekuje pietetno ravnanje, obravnava v medijih je iz tega razloga največkrat izrazito delikatne narave ter bil morala biti podvržena strogim novinarskim standardom pisanja, še zlasti iz razloga, ki ga narekuje odsotni javni interes za smrt pokojnika.

Primer, ki ga omenjamo, je poseben, ker zadeva vpletenost javne osebe, in to najvišjega ranga – samega ministra. Po tistem, ko so se oglasili sodelavci pokojnika in opozorili, da bi lahko bila smrt povezana tudi s poniževanjem in šikaniranjem ministra, je javna razprava o tem postala neizbežna – dejansko take izbire niti nimamo več.

Kako so mediji zagrabili zgodbo? Dokaj neenotno. Poglejmo eno izmed novinarskih mnenj:

»Kulturni minister gre nekaterim zelo v nos. Pod Peršakom je bilo 74 prijav mobinga, pa nobene medijske histerije. Koga ogroža @DejanPresicek , da ga družno napadajo sindikat Glosa, desni mediji, subvencionirani artisti in anemično, polenjeno uradništvo ministrstva za kulturo?«

Polenjeno uradništvo, organizirani napad? No, vse kaže, da se najdejo novinarji in mediji, ki vidijo tragičnem dogodku na ministrstvu predvsem ultimativno žrtev. In ta žrtev je minister.

Nerodno, da je ravno Večer poudaril zgornjo misel, v Janševih medijih konstantno obtoževan povezav s stranko SD. Istočasno smo v ljubljanskem dnevniku izpod peresa Klemna Košaka, pa tudi na RTV Slovenija, POP TV in drugod, poslušali neko čisto drugo zgodbo.

večer prešiček steinbuch

Izsek iz članka na spletni strani Večera: poudarek o poskusu zlorabe in tvit Dejana Steinbucha kot ilustracija povedanega

V omenjenih pričevanjih nastopa kar nekaj ministrovih sodelavcev iz sedanje in prejšnje službe, ki Prešička opisujejo kot nekoga, ki se »iz prijaznega medvedka prelevi v zverino«. Nihče od njih ne trdi, da je minister neposredno odgovor za smrt pokojnega, navajajo pa primere, ko so bili tega sami deležni – in nekateri so v tej vlogi videli tudi pokojnega.

Nisem opazil, da bi se ta dogodek doslej kaj posebej politiziral, kot pravi sindikat ministrstva. Sem pa opazil ministrovo nespodobno izjavo za javnost, ki bi ali bo terjala odgovor zaposlenih. Ker so menda krivi za omenjeno politizacijo. Preberimo jo natančno:

Samomor zaposlenega na Ministrstvu za kulturo, ki ga vodim, me je osebno globoko pretresel. Sam osebno in vsi sodelavci na ministrstvu globoko obžalujemo tragični dogodek, ki se je zgodil zaradi nam neznanih razlogov.

Zato se meni in vsem nam zdi zelo nedostojno do pokojnega in njegove družine, da očitno nekateri zaposleni na ministrstvu zlorabljajo družinsko tragedijo za nizkotne spletke zoper vodstvo ministrstva, samo zato, da bi preprečili dobro delovanje kulturnega resorja v prihodnje.

Hkrati ostro zanikam navedbe, da bi pokojnega kadarkoli izkoriščal, poniževal, žalil ali zmerjal, kar je bilo zapisano v članku na Pozareport.si. Ob tem pa izražam tudi globoko in iskreno sožalje družini pokojnega.

prešiček odziv samomor

Uradni odziv ministra na navedbe

V trenutku, ko je javno obtožen mobinga in šikaniranja, se je minister odločil, da istočasno ob izrekanju sožalja obtoži –  koga? Nikogar drugega kot »nekatere zaposlene«. Zakaj? Ker naj bi na ministrstvu zlorabljali družinsko tragedijo iz čisto sebičnih razlogov, za spletkarjenje proti njemu. Mar s tem ne pritrjuje obtožbam na svoj račun?

prešiček zverina

Izjava ministrove sodelavke: medvedek in zverina

Minister se torej čuti žrtev. Od sodelavcev pričakuje, da molčijo – kajti sicer rovarijo proti njemu in ministrstvu. Ker si ne želijo »dobrega delovanje kulturnega resorja v prihodnje«. Kdor ob smrti med sodelavci dvomi, ta je proti ministru in proti kulturi.

In če sprašujemo o odgovornosti. Danes sem, nekaj dni po dogodku, na strani Socialnih demokratov in njihovih socialnih profilih zaman iskal kakšno izjavo. Vse kaže, da ministra podpirajo. In to vemo zanesljivo, ker je včeraj zvečer minister Prešiček tudi povedal – še dalje ima podporo predsednika Dejana Židana. Tudi v trenutku, ko policija preverja razloge za sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja. 

No, prvi dve objavi na spletni strani stranke nosita naslov »Dvig kulture dialoga« in »Milan Brglez: V SD se zavzemamo za ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, še posebej nad ženskami in otroki!« Prvi naslov se navezuje na konferenco stranke, ki sem jo komentiral tudi v zapisu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega z naslovnim poudarkom, ki za nazaj še dodatno učinkuje tragično.

Če Prešičkova stranka ščiti svojega ministra in ga ne bo pozvala k odstopu, kar se mi zdi nekulturno in nedostojno, bi se morali vprašati tudi o naslednjem. Predpostavimo, da je minister za kulturo dejansko bližnji žlahtnik poslanca Matjaža Hana in je to res edini pravi razlog, da je postal minister. Predpostavimo, da je soodgovoren za smrt tragično preminulega zaposlenega na ministrstvu.

Ali potem ne drži, da so množični mediji, ki so vse od imenovanja ministra podatek o nepotizmu vztrajno zamolčevali, vsaj posredno in vsaj delno soodgovorni za tak nesrečen in skrajno žalosten dogodek?