Dejan Prašiček je odšel. Šele minulo nedeljo se je z zamudo odločil ponuditi odstop, le slab dan pred že dolgo nazaj napovedano tiskovno konferenco predsednika vlade Marjana Šarca, ki ga je tudi sprejel, a je pred tem cel teden ob pomoči svoje stranke vztrajal na položaju. Kar se mene tiče, in moja izbira bo stvar simptomalnega branja in razumevanja dogodkov, si bom zapomnil naslednje.
Prvič, da je politična kultura in higiena v Sloveniji na psu. O tragični smrti na ministrstvu in odzivanju ministra sem pisal v Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih? in Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti. Najbrž se v državi še ni zgodilo, da bi smrt zaposlenega posredno bremenila tudi nekega ministra, a ta ne bi bil zmožen minimalnega pietetnega koraka, s čimer bi prispeval k razjasnitvi okoliščin – in to v situaciji, ko primer, na ravni suma storitve kaznivega dejanja, že preiskuje policija. Čisto možno bi bilo, da je Prešiček krivična žrtev številnih obtožb, toda dajmo že enkrat razumeti, kakšne so uzance politične kulture v razvitih demokracijah: odstopiš, podpreš vse vrste preiskav in če se pokaže, da si nedolžen, se vrneš kot dvojni zmagovalec. Da se je za nameček temu izmikal kulturni minister, zgolj poslabša vtis, ki ga ne more popraviti niti dejstvo zapoznelega ponujenega odstopa – ne pa tudi odstopa.
Drugič, da se je odziv na dogajanje radikalno polariziral, in to onstran ideoloških ali političnih kontekstov. Pred tem dogodkom si nihče ni znal predstavljati, da bo ne samo stranka SD, ampak še zlasti kulturniška srenja, vsaj v nekem delu, s takšno intenzivnostjo stopila v bran ministru z dvema zelo pičlima argumentoma: minister dela dobro in prinaša prepotreben veter, na drugi strani pa imamo še lene in nesposobne birokrate okoli njega, zato ga je treba obraniti pred medijskim linčem, kot so dejali. Ko se nekdo na številne obtožbe glede njegovega šikaniranja odziva z množično podporo, ko namesto nekrologa piše javna pisma in peticije, bi nas lahko skrbelo tudi širše; poskušam si predstavljati, koliko izvajalcev mobinga po državi je zdaj opogumljenih, ker se bo lahko poslej morda nadejalo malce več podpore svojih bližnjih, kadar »včasih povzdignejo besedo« – kajti mobingirajo seveda ne. Pozor, efekt bo dosežen tudi v primeru, da so vse obtožbe na račun Prešička orkestrirana teorija zarote in manipulacija taistih domnevno zbirokratiziranih uradniških lenob na ministrstvu.
Tretjič, da je v zadnjih dnevih kot izbrani komentator na televizijah in drugod nastopal Matjaž Han, naštel sem vsaj tri take nastope, se mi zdi huronsko slaba šala. Tudi v včerajšnjih Odmevih pri Rosviti Pesek, ko je poslanec SD hitel braniti svojega žlahtnika. No, saj ravno skozi to se poraja neverjetni cinizem povabil: po tistem, ko nam vse od tega nenavadnega kadrovanja na mesto ministra množični mediji niso privoščili podatka, ki so ga poznali, da je namreč Han družinsko povezan s Prešičkom, kar je potrdil tudi sam, in da se je »strinjal« s takšno izbiro za ministra, kot nam je zdaj sramežljivo zaupal, se je znašel v pričakovani funkciji njegovega advokata. Po izbiri urednikov, novinarjev in voditeljev. Vse v stilu: če sem ga zlobiral, ekspresno včlanil v stranko in naredil za ministra, se spodobi, da ga branim tudi zdaj, ko se je znašel v kaši.
No, Han v moji poanti ni nič kriv, on zgolj izkorišča priložnosti, ki se ponujajo. Dvojna doza cinizma je v postopanju novinarjev: tako kot poprej nepotizma niti omenjali niso, sme zdaj naš akter ekskluzivno pleniti medijski prostor, da bo nepotizem obranil.
Po mojih napovedih je premier Šarec včeraj skoraj genialno, z moraličnim dvignjenim prstom, izpeljal svojo vlogo razsodnika, nastopil kot deus ex machina, sprejel odstop ministra in poskrbel za novo katarzo na zatohli, skvarjenosti in nemorale navajeni strankarski sceni. Učna lekcija tega, kako si hkrati avtoritativno pokoriti javnost in koalicijske člane.
You must be logged in to post a comment.