Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?

Tragični dogodek na ministrstvu za kulturo narekuje pietetno ravnanje, obravnava v medijih je iz tega razloga največkrat izrazito delikatne narave ter bil morala biti podvržena strogim novinarskim standardom pisanja, še zlasti iz razloga, ki ga narekuje odsotni javni interes za smrt pokojnika.

Primer, ki ga omenjamo, je poseben, ker zadeva vpletenost javne osebe, in to najvišjega ranga – samega ministra. Po tistem, ko so se oglasili sodelavci pokojnika in opozorili, da bi lahko bila smrt povezana tudi s poniževanjem in šikaniranjem ministra, je javna razprava o tem postala neizbežna – dejansko take izbire niti nimamo več.

Kako so mediji zagrabili zgodbo? Dokaj neenotno. Poglejmo eno izmed novinarskih mnenj:

»Kulturni minister gre nekaterim zelo v nos. Pod Peršakom je bilo 74 prijav mobinga, pa nobene medijske histerije. Koga ogroža @DejanPresicek , da ga družno napadajo sindikat Glosa, desni mediji, subvencionirani artisti in anemično, polenjeno uradništvo ministrstva za kulturo?«

Polenjeno uradništvo, organizirani napad? No, vse kaže, da se najdejo novinarji in mediji, ki vidijo tragičnem dogodku na ministrstvu predvsem ultimativno žrtev. In ta žrtev je minister.

Nerodno, da je ravno Večer poudaril zgornjo misel, v Janševih medijih konstantno obtoževan povezav s stranko SD. Istočasno smo v ljubljanskem dnevniku izpod peresa Klemna Košaka, pa tudi na RTV Slovenija, POP TV in drugod, poslušali neko čisto drugo zgodbo.

V omenjenih pričevanjih nastopa kar nekaj ministrovih sodelavcev iz sedanje in prejšnje službe, ki Prešička opisujejo kot nekoga, ki se »iz prijaznega medvedka prelevi v zverino«. Nihče od njih ne trdi, da je minister neposredno odgovor za smrt pokojnega, navajajo pa primere, ko so bili tega sami deležni – in nekateri so v tej vlogi videli tudi pokojnega.

Nisem opazil, da bi se ta dogodek doslej kaj posebej politiziral, kot pravi sindikat ministrstva. Sem pa opazil ministrovo nespodobno izjavo za javnost, ki bi ali bo terjala odgovor zaposlenih. Ker so menda krivi za omenjeno politizacijo. Preberimo jo natančno:

Samomor zaposlenega na Ministrstvu za kulturo, ki ga vodim, me je osebno globoko pretresel. Sam osebno in vsi sodelavci na ministrstvu globoko obžalujemo tragični dogodek, ki se je zgodil zaradi nam neznanih razlogov.

Zato se meni in vsem nam zdi zelo nedostojno do pokojnega in njegove družine, da očitno nekateri zaposleni na ministrstvu zlorabljajo družinsko tragedijo za nizkotne spletke zoper vodstvo ministrstva, samo zato, da bi preprečili dobro delovanje kulturnega resorja v prihodnje.

Hkrati ostro zanikam navedbe, da bi pokojnega kadarkoli izkoriščal, poniževal, žalil ali zmerjal, kar je bilo zapisano v članku na Pozareport.si. Ob tem pa izražam tudi globoko in iskreno sožalje družini pokojnega.

V trenutku, ko je javno obtožen mobinga in šikaniranja, se je minister odločil, da istočasno ob izrekanju sožalja obtoži –  koga? Nikogar drugega kot »nekatere zaposlene«. Zakaj? Ker naj bi na ministrstvu zlorabljali družinsko tragedijo iz čisto sebičnih razlogov, za spletkarjenje proti njemu. Mar s tem ne pritrjuje obtožbam na svoj račun?

Minister se torej čuti žrtev. Od sodelavcev pričakuje, da molčijo – kajti sicer rovarijo proti njemu in ministrstvu. Ker si ne želijo »dobrega delovanje kulturnega resorja v prihodnje«. Kdor ob smrti med sodelavci dvomi, ta je proti ministru in proti kulturi.

In če sprašujemo o odgovornosti. Danes sem, nekaj dni po dogodku, na strani Socialnih demokratov in njihovih socialnih profilih zaman iskal kakšno izjavo. Vse kaže, da ministra podpirajo. In to vemo zanesljivo, ker je včeraj zvečer minister Prešiček tudi povedal – še dalje ima podporo predsednika Dejana Židana. Tudi v trenutku, ko policija preverja razloge za sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja. 

No, prvi dve objavi na spletni strani stranke nosita naslov »Dvig kulture dialoga« in »Milan Brglez: V SD se zavzemamo za ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, še posebej nad ženskami in otroki!« Prvi naslov se navezuje na konferenco stranke, ki sem jo komentiral tudi v zapisu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega z naslovnim poudarkom, ki za nazaj še dodatno učinkuje tragično.

Če Prešičkova stranka ščiti svojega ministra in ga ne bo pozvala k odstopu, kar se mi zdi nekulturno in nedostojno, bi se morali vprašati tudi o naslednjem. Predpostavimo, da je minister za kulturo dejansko bližnji žlahtnik poslanca Matjaža Hana in je to res edini pravi razlog, da je postal minister. Predpostavimo, da je soodgovoren za smrt tragično preminulega zaposlenega na ministrstvu.

Ali potem ne drži, da so množični mediji, ki so vse od imenovanja ministra podatek o nepotizmu vztrajno zamolčevali, vsaj posredno in vsaj delno soodgovorni za tak nesrečen in skrajno žalosten dogodek?