Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti

V primeru nesrečne in tragične smrti nam pietetno ravnanje veleva spoštljivost do pokojnika, sočutje do njegovih bližnjih in ravnanje v skladu s spoštovanjem človeškega dostojanstva. Prepričani smo, da bi vse to najlažje dosegli z molkom in tem, da nikakor ne pogrevamo okoliščin, ki so pripeljale do dogodka.

Izjeme so, kot sem že nakazal v prejšnjem zapisu: če obstaja kar nekaj indicev, da je morda za smrt soodgovorna neka druga oseba, da je ta oseba na izjemno izpostavljenem javnem položaju in sume kaznivega dejanja preiskuje policija, se javni razpravi največkrat ne bo mogoče izogniti.

Za Židana so to laži

Zgodba o smrti na Ministrstvu za kulturo ter ministru Dejanu Prešičku, ki ga je zdaj vzela v bran njegova stranka in ob tem izrekla abstraktni manever o »napaki« prevoza zasebnih stvar s službenim avtomobilom, povsem pa je zanikala in za »laž« razglasila sleherno ravnanja ministra, ki bi dokazovalo, da ta izvaja mobing, maltretira in se žaljivo obnaša do podrejenih, kar bi lahko bil eden od povodov za pokojnikovo dejanje, je točno takšne sorte.

Pokojnega so pokopali pred dvema dnevoma, ob izrecnem navodilu svojcev, da si na pogrebu ne želijo prisotnosti ministra, v preteklih dneh pa se je zvrstilo zelo veliko prič, ki so hitele dokazovati, da je delo s Prešičkom nevzdržno, da je neukrotljiv v svoji jezi, omenjale njegove verbalne izpade – tako v prejšnji službi v Konservatoriju in tudi novi na ministrstvu.

Nobena od teh ni zatrdila, da je ministrovo obnašanje neposredno vodilo v smrt zaposlenega. V dani situaciji je veliko ljudi izreklo pričakovanje, da mora policija opraviti svoje delo in jo razglasilo za nekakšnega končnega arbitra. A na tej točki se začnejo težave: ta bo najbrž lahko ugotovila, ali je minister nedostojno pritiskal na zaposlene, jih žalil, zmerjal, šikaniral, ali morda takšno izkušnjo zavrgla. Potem bo morala najti zakonsko podlago, ali naj na podlagi ugotovitev sproži postopke proti njemu. Da pa bi ugotovila, ali so bili pritiski povod za njegovo smrt, najbrž ne bo mogla z nobeno zanesljivostjo dognati. Na kaj takega bi, hipotetično, lahko kazalo zgolj poslovilno pismo, v katerem bi pokojni s prstom pokazal na ministra, ali zanj zelo obremenilna pričanja tistih najbližjih.

Ne trpinčim brez razloga

Ko se je minister v včerajšnji Tarči moral soočati z novimi pričevanji o svojem nadutem in žaljivem ravnanju, soočen celo z nekdanjo ministrico za kulturo, za nameček iz iste stranke, je izrekel tudi  usoden lapsus »Ne trpinčim brez razloga«. Resnici na ljubi bodo filozofi znali povedati, da je stavek pomensko dvoumen in ne pomeni že nujno implicitnega priznanja, da minister takrat, ko trpinči, to počne z razlogom.

prešiček tarča

Minister Prešiček v Tarči: ne trpinči brez razloga

Ta izjava je bila podlaga za današnji javni apel sindikata na tem ministrstvu, da ministra zamenja. Dejanja, ki bi ga moral storiti že tisti, ki se je vedno skrival za sloganom »Dejan(ja)«, namreč predsednik ministrove stranke Dejan Židan, saj ne more biti nobenega dvoma, da bo ob tolikšnih pričah in sklicevanju na kulturo dialoga ob tako tragičnem dogodku politična oportunost učinkuje kot norčevanje iz pokojnika.

Najbolj nenavadna je bila reakcija dela javnosti, ki je v oddaji uvidela še en primer »peke vola na ražnju«, tudi novinarsko neprimernega udrihanja po ministru. V nadaljevanju bi rad polemiziral predvsem z njimi, saj jih dojemam kot nepietetne, nespoštljive in nečloveške. V prvo vrsto takih reakcij sodijo pisma podpornikov s strani posamičnih kulturnikov, ki izrekajo podporo Prešičku. V drugo cela vrsta posameznikov, ki težko skrivajo, da je njihova solidarnost do njega zaznamovana s strankarsko izkaznico.

Pozicija kulturnikov, ki podpirajo ministra

Stališče tistih kulturnikov, ki dva dni po smrti podpirajo ministra v javnih pismih, ali stališče Mitje Čandra, nesporno temelji na naslednjem prepričanju:

Smrt zaposlenega ni ovira, da bi ne smel ali celo moral nadaljevati z imenitnim delom.

Stališče imam za nepietetno iz naslednjega razloga: poziv, da mora minister nadaljevati s svojim delom, implicira decidirano prepričanje, da njegova soodgovornost za smrt pokojnika ne obstaja.

Nemogoče je namreč resno trditi, da je zaradi mobinga za smrt soodgovoren minister res primeren za opravljanje to funkcije. Kulturniki torej že vedo, da minister ni izvajal mobinga, ali da ga vsaj ni izvajal v takšni meri, da ne bi mogli trditi, kako zaposleni na ministrstvu in Konservatoriju zdaj verjetno izvajajo nekakšno maščevalno akcijo, s čimer zagovorniki te teze, nesporno, relativizirajo tudi potencialno soodgovornost ministra za smrt zaposlenega.

Če pri strankarskih ljudeh v teh dnevih, na vse kriplje aktiviranih v obrambo »svojega« ministra, to lahko pogojno razumemo, ne pa tudi sprejmemo, namreč zaradi politične lojalnosti, postavljene nad pieteto in spoštovanje, odziva kulturnikov ni mogoče razložiti drugače kot z mislijo, da jih ob takšni relativizaciji na podoben način vodijo čisto posebni, ne sicer nujno strankarsko-politični interesi.

Mimogrede, med politični argumenti zmaga najbolj ganljivi ad misericordiam, ki sem prebral na socialnih omrežjih, češ da se mrtvega konja pač ne brca.

prešiček sta

Današnja novica STA: sindikat in njegova reakcija na včerajšnjo Tarčo

Teza o lenuhih, ki se skrivajo za zgodbo o mobingu

Vse opisane presoje niso pripeljale javne razprave o tragičnem dogodku zgolj v domeno debate o mobingu, ki z njim nesporno vzročno korelira, saj je zaenkrat nedokazana domneva ravno v tem, da je bil eden od razlogov za smrt, ampak v neko popolno zastranitev, v čisto »menjavo teme« po načelih logične zmote red herring: da se moramo raje pogovarjati o lenuhih na ministrstvu, ki temo mobinga in pokojnika zgolj zlorabljajo za to, da bi učvrstili svojo pozicijo nedotakljivih.

Red herring, načrtovan ali spontan in nehoten, je vedno enak: razpravo preusmeriti proč od tega, kar se je res zgodilo in je predmet razprave, iz tega pa povleči napačen sklep. Če je tema razprave ali argument o A npr. »Za smrt pokojnika je morda soodgovoren minister«, zaradi česar bi moral odstopiti, česar ne želi, ljubitelji te zmote radi servirajo B, ki s to temo ni povezana. Ta B je zdaj prepoznavno takšen:

»Na ministrstvu so se naredile lenobe, sistem na njem je zbirokratiziran, pospraviti je treba kramo, zato je minister ob vseh teh napadih dejansko žrtev, saj je želel stvari urediti, a so ga sodelavci ustavili.«

Včasih je B dejansko še bolj splošen C, dobesedno zahteva le menjavo teme in je še bolj prepoznavno zgrajen kot red herring:

»Ne pogovarjajmo se o mobingu na ministrstvu, ampak raje o lenobah na njem, o zbirokratiziranem sistemu, o tem, da je treba tam pospraviti kramo.«

Štiri argumentacijske sheme o mobingu

V javni razpravi so se oblikovale štiri argumentacijske sheme prepričanj o mobingu v danem primeru. Prvo zagovarjajo vsi, ki jih prepričajo številni dokazi o nadutosti ministra in sumijo, da je ta soodgovoren za smrt pokojnika, zato bi moral ta odstopiti. V drugo sodijo politični podporniki ministra, ki to zanikajo. V tretjo njegovi kulturni podporniki, ki ga branijo na podoben način – celo več, želijo si ga na tem mestu še dalje. V četrto sodijo tisti, ki bi na opisani način zamenjali temo in se pogovarjali o čisto drugi.

Naj povem, da med shemami lahko nastopajo določene modifikacije in variante. Verjamem tudi, da je sklep v prvi, da bi moral minister odstopiti, lahko tudi drugačen – predstavljam si koga, ki bi vsaj hipotetično in zame sicer nepojmljivo verjel, da je minister sicer izvajal mobing nad pokojnim, da pa to ni dovolj velik razlog za slovo z njegovega položaja. Podobno bi v naslednjih shemah našli koga, ki sicer podpira ministra v tej zgodbi, a ne pričakuje njegovega odstopa.

Shema spraševalcev o mobingu in posledični smrti

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Torej tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem posredno pritrjujejo možnosti, da je pokojni posredno umrl tudi zaradi njega.
  4. Zato je odstop ministra upravičen.

Shema političnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro, zato vsi, ki zahtevajo odstop ministra, to počnejo iz partikularnih političnih ali osebnih razlogov.
  4. Zato vsi, ki zahtevajo odstop, tudi zaposleni, manipulirajo s tezo o mobingu in zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema nekaterih kulturnih podpornikov ministra

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda minister je delal dobro in razvijal pomembne projekte
  4. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, mehkejša varianta A

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, služijo drugim zaposlenim, da lažje prikrivajo svoje slabo delo, da so lenuhi in s tem manipulirajo s pojmom mobinga, ki dejansko ni pravi problem.
  4. Zato tisti zaposleni, ki manipulirajo z mobingom, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Shema podpornikov razprave o lenuhih na ministrstvu, ostrejša varianta B

  1. Nekateri zaposleni na ministrstvu in ministrovi prejšnji službi obtožujejo ministra, da je nad njimi izvajal mobing in se vedel nedostojno.
  2. Možna posledica mobinga je, da je umrl eden od zaposlenih.
  3. Toda tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, dejansko niso bili mobingirani, ampak s tem zgolj prikrivajo svoje slabo delo ali se ministru maščujejo.
  4. Zato tisti zaposleni, ki ga obtožujejo mobinga, s tem zlorabljajo smrt zaposlenega.
  5. Zato odstop ministra ni upravičen.

Prihaja “deus ex machina”

Zabavno je pri tem opazovati, da nobenega varuha ministra prav posebej ne zanima tisti del njegovih ravnanj, ki posega na področje integritete, nepotizma, zlorabe javnih sredstev. Še bolj je simptomalno, da je ob ministru spet molčala KPK – ampak tega smo od Borisa Štefaneca že navajeni.

Sam seveda verjamem, da bi moral minister odstopiti. Da se je pričakovanima skupinama političnih podpornikov ministra in kulturnim delavcem pridružila še skupina, ki konspirativno vidi v razpravi o mobingu manj pomembno temo in scenarij manipulacije, pa me je presenetilo. Kot tudi intelektualno nekorektno prepričanje, da je treba braniti ministra zgolj zato, ker je »naš«, ker bi to lahko ogrozilo vladajočo koalicijo. Napihovanje, da zdaj številni mediji zgolj sledijo scenariju podpihovanja linča ministra Prešička in s tem perfidni agendi dela zaposlenih, ker jim prikazovanje krivde ministra  koristi le za senzacionalistično poročanje, se mi zdi podobno nepošteno. Kajti pred kamere povabiti ljudi, ki so bile priče ravnanj, za katere lahko sumimo, da so prispevali k smrti zaposlenega, kot takšno ne more biti sporno novinarsko poročanje. Če je takih zgodb na desetine, pa ekscesnosti spet ni mogoče pripisati tistemu, ki nam o ekscesih poroča.

S tem, ko stranka Socialnih demokratov še naprej brani svojega ministra s smešnimi piarovskimi manevri, odločanje o njegovem odstopu pa modro prepušča predsedniku vlade, Marjanu Šarcu, smo, čisto mimogrede, dobili še eno od odličnih ilustracij, zakaj slednjemu javna podpora tako raste: znova bo v položaju, ko bo lahko, kot kakšen deus ex machina, razkadil to meglo slovenske hinavščine, ki gre preko trupel, in z odločno gesto storil tisto, kar od njega številni pričakujemo – razrešil ministra.

Več:

Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?

Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?

Tragični dogodek na ministrstvu za kulturo narekuje pietetno ravnanje, obravnava v medijih je iz tega razloga največkrat izrazito delikatne narave ter bil morala biti podvržena strogim novinarskim standardom pisanja, še zlasti iz razloga, ki ga narekuje odsotni javni interes za smrt pokojnika.

Primer, ki ga omenjamo, je poseben, ker zadeva vpletenost javne osebe, in to najvišjega ranga – samega ministra. Po tistem, ko so se oglasili sodelavci pokojnika in opozorili, da bi lahko bila smrt povezana tudi s poniževanjem in šikaniranjem ministra, je javna razprava o tem postala neizbežna – dejansko take izbire niti nimamo več.

Kako so mediji zagrabili zgodbo? Dokaj neenotno. Poglejmo eno izmed novinarskih mnenj:

»Kulturni minister gre nekaterim zelo v nos. Pod Peršakom je bilo 74 prijav mobinga, pa nobene medijske histerije. Koga ogroža @DejanPresicek , da ga družno napadajo sindikat Glosa, desni mediji, subvencionirani artisti in anemično, polenjeno uradništvo ministrstva za kulturo?«

Polenjeno uradništvo, organizirani napad? No, vse kaže, da se najdejo novinarji in mediji, ki vidijo tragičnem dogodku na ministrstvu predvsem ultimativno žrtev. In ta žrtev je minister.

Nerodno, da je ravno Večer poudaril zgornjo misel, v Janševih medijih konstantno obtoževan povezav s stranko SD. Istočasno smo v ljubljanskem dnevniku izpod peresa Klemna Košaka, pa tudi na RTV Slovenija, POP TV in drugod, poslušali neko čisto drugo zgodbo.

večer prešiček steinbuch

Izsek iz članka na spletni strani Večera: poudarek o poskusu zlorabe in tvit Dejana Steinbucha kot ilustracija povedanega

V omenjenih pričevanjih nastopa kar nekaj ministrovih sodelavcev iz sedanje in prejšnje službe, ki Prešička opisujejo kot nekoga, ki se »iz prijaznega medvedka prelevi v zverino«. Nihče od njih ne trdi, da je minister neposredno odgovor za smrt pokojnega, navajajo pa primere, ko so bili tega sami deležni – in nekateri so v tej vlogi videli tudi pokojnega.

Nisem opazil, da bi se ta dogodek doslej kaj posebej politiziral, kot pravi sindikat ministrstva. Sem pa opazil ministrovo nespodobno izjavo za javnost, ki bi ali bo terjala odgovor zaposlenih. Ker so menda krivi za omenjeno politizacijo. Preberimo jo natančno:

Samomor zaposlenega na Ministrstvu za kulturo, ki ga vodim, me je osebno globoko pretresel. Sam osebno in vsi sodelavci na ministrstvu globoko obžalujemo tragični dogodek, ki se je zgodil zaradi nam neznanih razlogov.

Zato se meni in vsem nam zdi zelo nedostojno do pokojnega in njegove družine, da očitno nekateri zaposleni na ministrstvu zlorabljajo družinsko tragedijo za nizkotne spletke zoper vodstvo ministrstva, samo zato, da bi preprečili dobro delovanje kulturnega resorja v prihodnje.

Hkrati ostro zanikam navedbe, da bi pokojnega kadarkoli izkoriščal, poniževal, žalil ali zmerjal, kar je bilo zapisano v članku na Pozareport.si. Ob tem pa izražam tudi globoko in iskreno sožalje družini pokojnega.

prešiček odziv samomor

Uradni odziv ministra na navedbe

V trenutku, ko je javno obtožen mobinga in šikaniranja, se je minister odločil, da istočasno ob izrekanju sožalja obtoži –  koga? Nikogar drugega kot »nekatere zaposlene«. Zakaj? Ker naj bi na ministrstvu zlorabljali družinsko tragedijo iz čisto sebičnih razlogov, za spletkarjenje proti njemu. Mar s tem ne pritrjuje obtožbam na svoj račun?

prešiček zverina

Izjava ministrove sodelavke: medvedek in zverina

Minister se torej čuti žrtev. Od sodelavcev pričakuje, da molčijo – kajti sicer rovarijo proti njemu in ministrstvu. Ker si ne želijo »dobrega delovanje kulturnega resorja v prihodnje«. Kdor ob smrti med sodelavci dvomi, ta je proti ministru in proti kulturi.

In če sprašujemo o odgovornosti. Danes sem, nekaj dni po dogodku, na strani Socialnih demokratov in njihovih socialnih profilih zaman iskal kakšno izjavo. Vse kaže, da ministra podpirajo. In to vemo zanesljivo, ker je včeraj zvečer minister Prešiček tudi povedal – še dalje ima podporo predsednika Dejana Židana. Tudi v trenutku, ko policija preverja razloge za sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja. 

No, prvi dve objavi na spletni strani stranke nosita naslov »Dvig kulture dialoga« in »Milan Brglez: V SD se zavzemamo za ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, še posebej nad ženskami in otroki!« Prvi naslov se navezuje na konferenco stranke, ki sem jo komentiral tudi v zapisu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega z naslovnim poudarkom, ki za nazaj še dodatno učinkuje tragično.

Če Prešičkova stranka ščiti svojega ministra in ga ne bo pozvala k odstopu, kar se mi zdi nekulturno in nedostojno, bi se morali vprašati tudi o naslednjem. Predpostavimo, da je minister za kulturo dejansko bližnji žlahtnik poslanca Matjaža Hana in je to res edini pravi razlog, da je postal minister. Predpostavimo, da je soodgovoren za smrt tragično preminulega zaposlenega na ministrstvu.

Ali potem ne drži, da so množični mediji, ki so vse od imenovanja ministra podatek o nepotizmu vztrajno zamolčevali, vsaj posredno in vsaj delno soodgovorni za tak nesrečen in skrajno žalosten dogodek?

Živi pokopani: fake news, Oliver Dragojević in novinarska fikcija

Hrvaška komercialna medijska hiša RTL je poročala, da je umrl Oliver Dragojević – novica, ki se je, hvala bogu, hitro izkazala za lažno. Na njihovem splitskem regionalnem portalu so o njegovi levje junaški borbi do konca zapisali:

Napustio nas je Oliver Dragojević! Nakon kratke i teške bolesti, lavovske borbe da je pobijedi i nastojanja da još jednom razveseli Splićane svojom pjesmom, napustio nas je “morski vuk”, simbol grada Splita.

Kako smo neslužbeno doznali od izvora iz splitske bolnice, Oliver je umro prije sat vremena na odjelu onkologije u KBC-u Split.

Dragojević smrt Splitske

Ena od novic o Dragojevićevi smrti

Novice o lastni smrti, ki so pretirane

Kasneje se je še isti dan izkazalo, da je vest sfabricirana in lažna, predvsem so na to morali opozoriti sorodniki  – in kot takšna je bila tudi zbrisana. Nič ni pomagalo, številni hrvaški in drugi portali so jo prenesli naprej.

Industrija lažnih novic dosega svoj razmah in ni ravno svež fenomen, tudi takrat ne, ko neposredno pokopava žive. Izmišljene vesti o smrti slavnih so postale že cel žanr, na ta način so začeli mediji pokopavati številne celebrities, v zadnjem času recimo še posebej vneto Rowana Atkinsona alias Mr. Beana. Novinarskih rac s smrtjo, ti. death hoax, je v zgodovini medijev veliko, njihova žrtev so bili predsednik Franklin Roosevelt, pa komik Charlie Chaplin, pevca Frank Sinatra in Paul McCartney, tudi Michael Jackson.

Legendarna izjava ameriškega pisatelja in humorista Marka Twaina, s pravim imenom Samuel Clemens, priča o podobnem: izročilo pravi, da menda celo demantiju lastne osmrtnice v časopisu. Njegova razvpita reakcija, češ da so »novice o njegovi smrti močno pretirane«, je bila kasneje omiljena in postavljena v kontekst – novinarsko poizvedovanje je zamenjalo smrt njegovega bratranca v Londonu z njegovo, zaradi česar je Twain bil prisiljen pojasniti: »Poročilo o moji smrti je bilo pretiravanje«. Se pravi: sam postopek novinarske race o smrti je bil kasneje deležen dodatne popačitve.

Mark Twain report of my death letter May 31, 1897-8x6

Twainov rokopis in pojasnilo o lastni smrti

Dve nasprotni nasladi, dva ista užitka

Od tu naprej velja opozoriti na dvoje: ne samo, da je novinarsko početje še bolj zavržno in neokusno takrat, ko je dotični priklenjen na posteljo in se bori za življenje, v primeru hrvaškega pevca so, sicer pričakovano, sledili številni vroči demantiji o fake news. Moja poanta: če je osnovna motivacija ustvarjalcev lažnih novic za vsako ceno zbuditi pozornost, dvigniti klikanost, branost, gledanost ali poslušanost, temu istemu principu zapadejo temu nasprotni disclaimerji. Se pravi: ista novinarska ekonomija, ki ustvarja in širi informacije, da se je zgodilo nekaj, kar je izmišljeno ali neposredno laž, je v enakem ali celo večjem obsegu na delu pri demantiranju in »svarilih«, ki so temu sledili:

Oliver nije umro, internetom se šire laži i dezinformacije

Kruži lažna vijest, Oliver nije umro!

Lažna vest o smrti Olivera Dragojevića obišla region

Oliver Dragojević je živ: Regionom se proširila lažna vest da je čuveni hrvatski pevač preminuo

Ovo je stvarno sramotno: splitski portal objavio lažnu vijest da je umro Oliver

Demantovano da je umro Oliver Dragojević

Se pravi: obe ekonomiji služita istemu profitnemu cilju in sta obenem tudi izraz enotne psihološke ekonomije: tako kot smo potrti, žalostni in šokirani, ker smo prebrali, da je umrl pevec, smo prav tako žalostni, ogorčeni in šokirani, za nameček pa še medijem hvaležni, ker so nas obvestili, da gre za novinarsko raco. V obeh primerih reagiramo čustveno in z našimi afekti manipulirajo.

Najbolj zabaven je bil morda naslov RTL – tiste hiše, čigar portal je dejansko prvi poročal o njegovi smrti. Nič jih ni bilo posebej sram objaviti takšnega naslovnega poudarka: »Oliver nije umro, informacije koje kolaju društvenim mrežama i manjim portalima su netočne«.

Dragojević index

Hrvaški Index in njegov demanti

STA, Picasso in poresničnost

»Vse, kar si lahko zamisliš, je resnično«, naj bi nekoč pomodroval Pablo Picasso. Pri Slovenski tiskovni agenciji (STA) so si njegovo misel izbrali za moto »STA Misli« – to je brezplačen portal STA s kulturnimi vsebinami, vestmi iz kulture doma in po svetu.

Ironija je hotela, da je bila ista agencija sploh edini slovenski medij, ki je letos poročal o Unescovem Svetovnem dnevu filozofije pri nas, pa tudi osrednji prireditvi, ki je potekala v Kazinski dvorani SNG Maribor. Tema razprave petih gostov pred 250 ljudmi je bila »fake news«, fenomen poresničnosti, razmerje resnice in laži, tako rekoč novinarska tema par excellence. A kaj bi s tem, koga še to zanima, sploh med mariborskimi mediji?

No, STA res velja pohvaliti za poročanje, glede na to, da je bila edina, toda kombinacija poročila o dogodku in njihovega mota je proizvedla pomenljivo komičen učinek, razviden iz postavitve novice na njihovi strani:

STA poresničnost

Vest STA, Picasso in razprava o poresničnosti

Tema o poresničnosti, post-truth, ki bi v novinarskem smislu morala problematizirati vdor laži v medijski diskurz, je za svoje gonilo in svoj moto sebi postavila domislico, ki apelira k substancializaciji resničnosti vsega, kar je zamisljivo, končno npr. tudi smrti Oliverja Dragojevića: »Vse, kar si lahko zamisliš, je resnično«.

Seveda lahko razumemo, zakaj je do tega prišlo: Picasso je prejkone imel v mislih pozicijo umetniškega ustvarjanja, ki za svoje izhodišče jemlje »svobodo umetniškega izraza«, ta pa je neskončna in celo, tako nekateri, temelji na fikciji. Toda ko isto misel postavimo v register boja proti lažnim novicam, postane smisel sentence povsem nezaželen, odvečen in celo nevaren. Nenadoma nas Picasso kliče k fake news, jih zapoveduje ali vsaj sugerira.

Globe za novinarje

In kaj storiti, da bi lažne novice v medijih uspešneje ustavljali? Facebook uvaja posebni gumb, ki na časovnicah uporabnikom omogoči prepoznavo »fake news« in njihovo prijavo – uredniki razmišljajo o algoritmu, ki bo na podlagi zunanjih izvorov novic te selekcioniral ali omogoči lažjo identifikacijo.

Če bi novinarji in časopisne hiše morali plačati globo za vsako laž, ki jo razširijo, bi malo bolje preverjali informacije. Dokler je to mogoče le preko sodnih postopkov in zahtevano le s strani tistih, ki so ob tem prizadeti, veliko upanja na izboljšanje stanja ne moremo imeti. Da bodo medijski uporabniki znali ali želeli kaznovati nosilce lažnih novic, se zaenkrat ni pokazalo za učinkovito orodje.

 

Pandurjeva smrt skozi tabloidno razkritje

Vest o smrti Tomaža Pandurja ima zgolj šest kratkih stavkov. In čeprav so večinoma mediji danes, ko nas je iz Makedonije dosegla tragična novica, že poročali tudi o vzroku smrti, so se pri Slovenskih novicah odločili za senzacionalistični pristop nec plus ultra: sebe so odločili promovirati kot skoraj ekskluzivnega razkritelja, ki ve, kaj se je zgodilo.

SN smrt Tomaž Pandur

V zgornjem zajemu zaslona je celotna vest. Pritegnitveni agendi iskanja pozornosti sledi nadnaslov (»Šokantna vest«), nato osrednji naslov  (»Razkrivamo, kaj je bilo usodno za Tomaža Pandurja«), potem pa šest kratkih stavkov, od katerih nam drugi po vrsti na kratko pove, da je bil za Pandurja usoden srčni infarkt:

Slovensko in širšo javnost je pretresla vest, da je med gledališko vajo za predstavo Kralj Lear v narodnem gledališču v Skopju umrl cenjeni gledališki režiser Tomaž Pandur. Kot poroča tportal.hr, je bil zanj usoden srčni infarkt.

Kompozicija in vsebina vesti razkrijeta, da novinarjem nikakor ni šlo za to, da bi želeli na tematski in ekskluziven način poročati o vzroku smrti – na kar tabloidno namigujejo v naslovu, nakar namesto pričakovane ekskluzive dobimo omembo hrvaškega portala kot vira informacije. Vzrok je nato navržen čisto mimogrede, naslov pa je teaser na prvo žogo, ki naj pritegne šokirano bralstvo.

Vsaj ob tragičnih novicah bi smeli pričakovati, da novinarjem za trenutek zastane pero in se pietetno vprašajo o svojem poslanstvu, zahtevanih profesionalnih standardih. Kaj, če bi za to mejo enkrat le postavili vsaj smrt kot ultimativni dogodek, kjer nam preprosto mora iti za človeka, za človečnost in etični odnos. Sicer bodo preveč spominjali na trgovce s smrtjo, postavljene v čakalno vrsto v pričakovanju novih in novih krst.