»Janša žaluje za soborcem: Počivaj v miru, Vinko.« Z navedenimi besedami so nekateri mediji, nikakor ne zgolj strankarske provenience, povzeli tviter poklon predsednika SDS, posvečen osamosvojitelju Vinku Bezniku, poveljniku specialne enote policije. Ta je nedavno končal svojo življenjsko pot. Ni ostalo le pri enem odzivu, kasneje se je Janez Janša udeležil njegovega pogreba in v posebnem tvitu kritično ošvrknil pokojniku posvečeno minutažo na RTV Slovenija, kjer s svojo eskadriljo podanikov sicer uspešno ureja vrsto oddaj. A se mu dozdeva, da še vedno premalo učinkovito.
Poskusimo misliti izrečen poklon pokojnemu onkraj razlage o suhi šablonski pietetnosti v smislu »O pokojniku vse najlepše«, kajti zunaj nje so jo postavili kar mediji pod Janševim patronatom. Ti so se čutili dolžni pojasniti, čemu je do Beznika nenadoma naklonjen. Tovrstna kontekstualizacija njegove smrti je bila tako rekoč nujno sporočilo javnosti, saj so ga zadnji dve desetletji v SDS gledali bolj postrani. Zakaj? Ker se je menda »dal vplesti v kolesje paradržave«, kot je zapisal novinar Demokracije in s tem meril na skrite Kučanove kroge. Kasneje se je v letih 2012 in 2013 Beznik priključil še Vseslovenski ljudski vstaji, ki je nastala kot ulični upor zoper tedanjo vlado Janeza Janše. Ker res ni bil njegov simpatizer, so v glasilu Trstenjakove začutili dolžnost dodati pohvalo, ker je njihov patron ob smrti »nastopil zelo spravljivo«, pa bi namesto tega imel menda dobre razloge za prezir.
Spravljivi Janša
Teza o spravljivem Janši je sicer psihološko zelo sumljiva in manj verjetna, a je vredna dodatne osvetlitve, saj dobro služi kot propagandni antinarativ, s katerim se mehča podobo mračnega človeka: v tej funkciji je tako rekoč nujna. Novinar Gašper Blažič je nato v istem besedilu takole nadaljeval zgodbo o značajski plemenitosti žalujočega šefa SDS:
»Kar je, zanimivo, v nasprotju z mitom o maščevalnem predsedniku SDS in nekdanjem trikratnem premierju, ki se Beznika še vedno spominja predvsem po njegovi vlogi pri osamosvojitvenih prizadevanjih. Po drugi strani pa dogodek iz leta 2003 samo dodatno osvetljuje moralno zavržno dejanje voditeljev paradržave in tistih, ki so želeli rehabilitirati nekdanji režim ter njegov vzporedni mehanizem. Med njimi ima glavno vlogo Milan Kučan, danes podpornik ‘moralne’ Nataše Pirc Musar.«
Kaj točno je Beznik hudega storil, da bi Janša imel upravičene razloge za osebno sovraštvo do osebe, ki jo vsi opisujejo kot v temelju pošteno in takšno, da nikakor ni znala lagati? In kaj ga po drugi strani motivira, da je ob smrti nastopil spravljivo in nemaščevalno, Beznika pa zdaj poskuša prikazati kot naivno žrtev demoničnega Kučanovega klana, ki se mu ni znal ali hotel upreti?
Intervju za Mladino
V famoznem intervjuju za Mladino leta 2003 je pokojni razkril, da je bilo v času afere Depala vas, zaradi katere bi se Janša moral posloviti z mesta ministra za obrambo, vse pripravljeno za inscenacijo vojaškega puča pod budnim očesom Antona Krkoviča – ta se je, skupaj s še enim velikim zaupnikom Janše, Damirjem Črnčecem, danes osupljivo znašel nekje drugje. V zelo osebni stratosferi premierja Roberta Goloba s pomembnim vplivom nanj.
V pogovoru je Beznik marsikoga presenetil z obtožbami na račun specialne brigade Moris leta 1994 in takratni pomembni vlogi Barbare Brezigar, kajti v tajnih pripravah naj bi sodelovali »Miklavčič, Brezigarjeva, Krkovič, Njavro, Mikuš, tisti, ki je zdaj direktor Fructala«. Drago Kos je afero Depala vas pred leti opisal kot načrtno Janševo akcijo, kjer so izpeljali aretacijo Milana Smolnikarja z izključnim ciljem odvračanja pozornosti od trgovine z orožjem, dodatno pa tudi onemogočiti notranjemu ministrstvu, da bi preiskalo kazniva dejanja, povezana s to trgovino.
Ker je Janši pretilo, da ga bo predsednik vlade Janez Drnovšek odstavil zaradi prekoračitve pooblastil, kar se je tudi zgodilo, je poskušal inscenirati proteste sebi v podporo. Morisovci so bili v bojni pripravljenosti, Beznikovi policisti pa so se zato prestavili na tajno lokacijo:
»Takrat smo prvič po vojni vzeli ven oklepnik, na katerega smo namestili protitankovske rakete. To je pomenilo stanje najvišje ‘bojne’ pripravljenosti.«
Niso bili agrumi
Računali so torej, da bi lahko Moris napadel center specialne policije in izvedel državni udar. Kasneje je Beznik namigoval tudi na Janševo trgovino z orožjem v oddaji Pogledi Slovenije, prvak SDS pa ga je kasneje hitro razglasil za neverodostojnega in izrazil upanje, da »svojega vzornika, pojočega majorja, ne bo posnemal tudi tako, da se bo sam ugrabil«.
Janša torej ni varčeval v pikrih besedah na Beznikov račun. Na enem v miriadi njegovih portalov z ekskluzivnimi dostopi do dobro varovanih strankarskih gradiv so ga poskušali kasneje diskreditirati s podatkom, da je leta 1992 »poveljnika TO Gorenjske Bojana Šuligoja prosil, če bi lahko na območju letalske enote Brnik hranil kontejnerje, ki bi jih varovali njegovi policijski specialci. Bog ve, kaj je bilo v teh kontejnerjih, da je Beznik hotel nad nakladanjem in razkladanjem imeti popolno kontrolo, a za agrume iz daljnih dežel zagotovo ni šlo.«
Normalizacija videza in prisvajanje mrtvih
Vrnimo se k izhodiščni zagati, kako interpretirati Janšev poklon. Seveda najpoprej služi nekakšni normalizaciji videza sicer demonizirane osebe: biti pieteten in hvaležen je preprosto človeško in s tem simpatično, zato ga propagandni mediji s tem rišejo kot humanega.
Naslednji motiv je še pomembnejši, razumemo ga lahko kot nekakšno bitko za prisvajanje pokojnikov. Ti hitro postanejo hvaležno blago in varna investicija: ko so mrtvi, ne morejo več pričati o videnem, razlagati resnice, protestirati, oporekati ali si puliti las nad lastno zlorabo. Mrtvi so za prirejanje zgodovine najbolj uporabni, sploh osamosvojitvene in tiste, o kateri želiš imeti svoj muzej in v njem posebno odlikovano mesto, takšno brez črnih pack in z največjim piedestalom. Koristni so tudi za širše prirejanje ali reinterpretiranje zgodovinopisja – ob pogoju seveda, da imaš svojo mrežo piscev, ki pišejo tebi ustrezne zgodbe, napačne pa brišejo ali vsaj relativizirajo.
Spomnimo se, kako je Janša dobesedno fabriciral zgodbo o svojem očetu. Spomnimo se, kako je fabriciral svoj odnos do Jožeta Pučnika. Ima to kaj s pieteto? Zato se zdaj Bezniku in izbranim oprošča, ne zavoljo spoštovanja pokojnikov. Fenomen navidezne nemaščevalnosti je s tem pojasnjen in zgledov je na desetine, med živimi in mrtvimi. Zato se oprošča Jelku Kacinu za njegove izjemno ostre besede na Janšev račun v dolgi vrsti let, kajti nekatere se da, kakopak ob ustrezni kompenzaciji, prepričati v lojalnost še v času življenja. Zato se oprošča Mateju Lahovniku, ki je Janšo označil za izganjalca hudiča in vrhovnega inkvizitorja. Kaj oprošča, se tudi nagrajuje. Se pa nekaterim res ne odpušča, npr. Ivu Hvalici, ki so ga ob nedavni smrti zbojkotirali v celotni stranki.
Za soborci se zato včasih ne žaluje zaradi spravljivosti, ampak le iz preračunanosti. Ker so skrivnosti odnesli v grob, preostanek dogajanja pa je mogoče hitro zmanipulirati, da bo videti drugače, kot je bilo v resnici.
Več:
Lahovnik o predsedniku vlade kot inkvizicijskem izganjalcu hudiča
You must be logged in to post a comment.