Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe

Živemu človeku se res vse pripeti: ko sem v soboto zagledal poudarke zadnjega nastopa predsednika republike, me je prešinil nekakšen déjà vu. Zazdeli so se močno znani. Kaj kmalu sem na svoji strani ugotovil, da sem jih, med kakimi 70 in več zapisi, komentiral že pred dvema letoma. No, vsaj nekatere.

Navidezna časovno-logična uganka, kako napisati komentar ali analizo nekega govora dve leti pred njegovim nastankom, je po nekaj raziskovanja navrgla enostavno razlago: Pahor nima sramu, kopiral je samega sebe. Nihče ob tem ni pisnil ali morda niti opazil.

STA Pahor čas je da odpustimo

Pahor letos v Topolšici in zgodba STA

Dobro, plagiati v govorih politikov najbrž res niso nič novega. Spomnimo na nedavnega: Melanijo Trump kot zvezdo ženskih in moških src, prvo damo ZDA, ki je v lanski kampanji nesramno povzemala besede Michelle Obama. In ne samo ostala živa, postala je njena naslednica.

Če smo se pred leti zgražali, ker je predsednik vlade plagiiral Tonyja Blaira – sam je sicer to dejanje vztrajno zanikal – je minula sobota pred nas postavila novo preizkušnjo razprave o spoštovanju avtorskih pravic. Naš predsednik je namreč uspel preplonkati samega sebe. So what? Ker bo marsikdo menil, da res ni nič narobe, če kradeš samemu sebi, bom v nadaljevanju poskušal vztrajati, da so moralne posledice njegovega početja resnejše, kot bi kdo utegnil lahkotno verjeti.

Podobnost obeh govorov je namreč popolna. Ampak naj pojasnim od začetka: letos, natančneje 6. maja, je Pahor bil slavnostni govornik v Topolšici, na slovesnosti ob dnevu zmage in konca druge svetovne vojne. Kraj je namreč eno od petih evropskih prizorišč, kjer so zavezniki leta 1945 dosegli podpis brezpogojne kapitulacije nemških oboroženih sil.

V nastopu je uporabil nek svoj drug govor, star natančno dve leti, prebran ob sprejemu predstavnikov Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in praznovanju 70. obletnice konca II. svetovne vojne. Bilo je 8. maja 2015.

Primerjava obeh govorov

Letošnjega lahko povzamem le po nekaterih medijskih poročilih, dve leti star pa je, z video posnetkom vred, k sreči v celoti objavljen tudi na spletni strani Urada predsednika. Dobre razloge imam verjeti, da sta oba praktično identična. V svežem je moral zgolj spremeniti nekaj naslovitev in okoliščin, ki zadevajo sprejem predstavnikov ZZB NOB. Stavki, ki se po dosedanjih medijskih zapisih evidentno pojavijo v obeh, so naslednji:

Vaš srčni pogum, domoljubje in žrtvovanje ne bodo nikoli pozabljeni. Mi, srečneži, ki danes uživamo mir, smo vaši veliki dolžniki in ponosni dediči.

Slovenci smo bili na začetku te dramatične morije obsojeni na uničenje. Temu smo se uprli. Partizansko gibanje je bilo izraz domoljubnega upora proti okupatorju. Postalo je sestavni del svetovnega zavezništva proti nacizmu in fašizmu in ga porazilo. V tem smislu je bila narodno osvobodilna borba konstitutivnega pomena za našo nacionalno svobodo. Brez upora proti okupatorju in zavarovanja naše nacionalne svobode v času druge svetovne vojne, Slovenci pol stoletja kasneje ne bi mogli uresničiti sanj o lastni državi.

Na slovenskem je bilo obdobje vojne tudi prisvajanja oblasti, ki jo je po vojni vse do demokratične pomladi imela v rokah ena sama partija. Slovenci se tako v času druge svetovne vojne nismo soočali samo z hudo žrtvijo, ki nam jo je zadal okupator, temveč tudi z revolucionarnim in protirevolucionarnim nasiljem med seboj, znotraj narodovega telesa.

Zato je predsednik prve demokratično izvoljene skupščine dr. France Bučar leta 1990 v svojem nastopnem govoru ustrezno dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je hromila in lomila skoraj pol stoletja.«

Ustanovitev lastne države pred skoraj četrt stoletja je v tem smislu predstavljala spravno dejanje par exscellence. Čeprav ima vsak od nas glede narodne pomiritve in glede sprave svoje občutke se mi zdi prav, da si nenazadnje zavoljo naših otrok in vnukov prizadevamo za sožitje in spravo.

Čas je, da zaradi tragičnega narodnega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu ali prav zaradi tega eden z drugim in celo eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?

Domnevam, da je bil vnovič uporabljen še kakšen stavek več. A že navedeno zadošča za potrditev osnovne teze o predsednikovem kopiranju samega sebe.

Čas, ki je. Za odpuščanje

Edini stavek, ki ga je letos dodal, morda povsem spontano, je naslednji:

»A čas je tudi, da kaj odpustimo.«

Dodatek se je smiselno in vsebinsko povsem zlil s koncem misli, retorično zabeljeno izrečenem pred dvema letoma: »Čas je. Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo. Čas je, da zaradi tragičnega narodovega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu eden z drugim in eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne? Čas je.«

Kot vidimo, je predsednik spravno frazo »Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo« pričakovano zaokrožil v apel k odpuščanju, tudi izrecno omenjenemu. Misel je nato STA izbrala za naslovno in z njo so jo ponovili drugi. V praksi to pomeni, da je k zgornjemu citatu o »času, ki je«, dodal v soboto medijsko citirani spodnji pasus in ga delno z njim zamenjal:

Če hočemo ostati, če hočemo preživeti nedvomno burno 21. stoletje in se kot narod in nacija ohraniti tudi za prihodnje rodove, izkoristimo ta čas miru, da si sami v sebi, kolikor nam to dovoljuje lastna vest in srce, ter tudi med seboj, kolikor nam to spodbuja solidarnost, razumevanje in medsebojno spoštovanje, kakšno stvar odpustimo. Nič ni potrebno pozabiti. Nasprotno – vsega se je treba dobro spomniti. A čas je tudi, da kaj odpustimo.

Dodani stavek vsebuje v danem kontekstu dokaj nepričakovan zaimek: »kaj«. Ki izraža nedoločeno, poljubno stvar ali pojav – po SSKJ. Tega pomena avtor najbrž ni imel v mislih. Bolj se zdi, da je želel z njim izraziti količino ali mero: se pravi, da apelira k temu, da vsaj nekaj malega odpustimo. Se pravi, če je razlaga točna, da poziva k majhnemu koraku v odpuščanju.

Komični učinki slovenskega novinarstva

Kakšen od podpornikov ravnanja predsednika ali njega samega bo bržkone vztrajal, da ni kaj prida narobe s tem, če ta v časovnih zadregah uporablja iste govore ob različnih priložnostih. Pa še to, bo morda pribil, ob podobnih.

Nisem prepričan, da je to res običajna državniška praksa. Je ne poznam. Najbrž je moralna dilema samoprepisovanja manjša od klasičnega plagiatorstva, a poglejmo si, kakšna je videti, ko upoštevamo »deležnike« – javnost in medije.

Prvič, najbrž se lahko naslovljenci, borci in borke NOB iz njegovega prvega govora, počutijo izigrane. Verjeli so, da ekskluzivno nagovarja njih. Norčevanje iz državljanov je, da morajo poslušati iste govore svojega predsednika večkrat. Ponovitev predpostavlja, da si jih niso zapomnili in predsednik računa, da morda niti ne bodo opazili. In zdi se, da se ne moti.

Da smo zaplankani kreteni, pa nam, nolens-volens, sugerirajo tudi množični mediji s svojim papagajstvom. Sicer se ne bi moglo zgoditi, da nam maja 2015 in maja 2017 servirajo dobesedno iste stavke že v naslovih svojih prispevkov. Dokaz temu je, da sta naslova MMC RTV Slovenija in 24ur.com letos popolnoma identična, do zadnjega ločila, naslovu Slovenskih novic leta 2015. Poglejmo si vse tri skupaj:

Pahor brat bratu MMC

Naslov MMC RTV SLO, 6. maj 2017: brat bratu ne odpušča

Pahor brat bratu 24ur

24ur.com na 6.maj 2017 z istim naslovom kot MMC RTV SLO

Pahor brat bratu SN

Slovenske novice, 6. maj 2015: identičnost vseh treh naslovov je očitna

Medijska reciklaža in odgovornost

Omenjena zadrega nam pove dvoje: da ima nekdo spomin zlate ribice in obenem, da za nameček ocenjuje ali celo dela na tem, da ga imamo tudi uporabniki medijev.

Včasih pravimo, da ti skrbijo za naše poneumljanje. Pred nami je lep zgled, da se tudi kolektivna amnezija kot kakšen virus širi med državljani. Če doživljate kakšen déjà vu, ste verjetno čudak, ki se ne želi podrediti percepciji večine. Argumenta, da mediji zgolj »reprodukcijsko« prenašajo tisto, kar je nekdo povedal in zato niso ničesar krivi, pač ne morem sprejeti. Do tega trenutka namreč niti en novinar ni posredno ali neposredno opozoril na dejanje predsednikovega recikliranja samega sebe. Glede na dosedanje izkušnje in delovanje Pahorjevega medijskega servisa, kot temu pravi HINA, nimam niti razloga verjeti, da bi se kaj takega lahko zgodilo.

Zlata ribica, razočarane gospodinje in predsedniška legenda

Da gre bolj za pozabljivost? Bi nas res moralo presenetiti, da lahko v državi, kjer imajo novinarji spomin zlate ribice, morda princeske iz predsednikove pisarne, kjer razočarane gospodinje z vročim navdušenjem opazujejo vsak njegov korak, mladi japiji najdevajo manjkajočo samopodobo, uporabniki družbenih omrežij pa ga nenehno razglašajo za »carja« in »legendo«, predsednikove norčije s ponovitvami govorov obveljajo za nikakršno težavo?

Naključje je hotelo, da je Pahor te dni s slovensko javnostjo flirtal z novo selfie fotografijo, na kateri je objavil samega sebe in svoj odsev:

Pahor odsev

Narcististično ogledalo: original je samo eden

Človek bi rekel, da takšen zdrav narcisistični odnos, ki ga sicer pogosto izžareva, velja uporabiti kot model razlage, ko gre za navajanje samega sebe: če se splača citirati kakšnega avtorja, potem se je treba držati edinega in vedno najboljšega originala. Nič čudnega, da sta celo Tony Blair in J.F. Kennedy odpadla kot zreli hruški.

Brat bratu, tretjič

Da bi Pahorjevo ponavljanje lastnih besedil bilo še zanimivejše, istih stavkov, ki jih prebiramo, ni izrekel le 6. maja 2015 ob nagovoru borcev in bork in nato minulo soboto, ampak tudi 5. julija 2015, ko je v Karlovici v občini Velike Lašče sodeloval pri slovesnem odkritju skupne spominske plošče padlim borcem NOB, domobrancem in žrtvam povojnega nasilja. Po navedbi časnika Delo je takrat dejal:

Po njegovem prepričanju smo Slovenci vse grozote vojne znali odpustiti italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega ni storil nikoli.

Žal večjih pasusov ali celote tamkajšnjega nastopa ne poznam. Svoje spravne ideje torej Pahor hkrati prodaja ob priložnosti nagovarjanja borcev in bork NOB, slovesnosti ob dnevu zmage in konca druge svetovne vojne ali odkrivanju skupnega obeležja domobrancem in partizanom. Res nepietetno in nespoštljivo. V primeru spomenika v Karlovici je predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek izrekel ogorčenje ob takem nesprejemljivem dejanju. Danes, po vseh treh ponovitvah istega stavka, že kar dobro vemo, za čim si predsednik vsakič prizadeva.

Pahorjevo opisano ideologijo sprave in njeno zmanipuliranost v luči oportune všečnosti levici in desnici sem večkrat kritiziral. Svoj vrhunec je doživljala ravno dve leti nazaj. Spomnil bi na svoje zapise Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji, Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev, Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih, Lubi Slovenci, ki se ne znajo spraviti. A res? in Duhovna renesansa Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico.

Ponoviti kritiko

In če lahko predsednik ponavlja samega sebe, bom tudi sam na tem mestu znova objavil svojo vsebinsko kritiko, napisano pred dvema letoma. Eno izmed njih. Takole.

V Velikih Laščah, konkretneje na Karlovici, se je predsednik republike Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti ob odkritju obeležja, spominske plošče z imeni padlih iz okolice kraja tako na partizanski kot na domobranski strani.

Motiva ni skrival, v svojem nagovoru je dogodek izpostavil kot primer »dobre prakse«, pohvalil tamkajšnjega župana (iz vrst SDS) in znova ponovil svojo mantro, da pri nas »brat bratu« ne zna odpuščati. Strpnost in zaupanje pa so temelj za narodov razvoj.

Presenetljivo o dogodku, razen Dela in STA, nihče ni poročal. Zakaj se medijem ni zdel pomemben, čeprav zabeljen s predsednikovo navzočnostjo, lahko bolj ugibamo.

Pahor obeležje Karlovica Delo

Koliko je torej moralno in sicer dopustna gesta, ki jo je Pahor na veliko pozdravljal kot plemenito, skrita za »pietetno dejanje« odprtja spominske plošče, na katero so uvrstili kar tri kategorije pokojnikov, padle borce NOB, domobrance in žrtve povojnega nasilja? Je takšno dejanje res hvalevredno plemenito in dobro, nas dela bolj humane in človeške, kot je povedal? Ali pa se morda nekdo od borcev proti okupatorju, simbolno čaščenih skupaj s kolaboranti, ob takšnem predsedniku obrača v grobu?

Pomiriti brate

Takoj lahko opazimo, da je dogodek bil kot pisan na kožo ideji, ki jo je v javnih nastopih zadnjega leta večkrat ponovil: Slovenci da znamo grozote vojne odpustiti drugim, italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega nikoli ne bo storil. On, vrli Pahor, pa bo storil vse, da brate med sabo pomiri.

Predsednikova misija v celoti stoji in pade s tezo, ki jo pri nas manipulativno zagovarja desnica: NOB je bil čas bratomorne vojne, katere žrtev je bila »neprava« domobranska stran. Res zelo pogojno bi zato lahko dejali, da bi takšno obeležje imelo določen smisel, če bi na slovenskih tleh potekala zgolj in izključno državljanska vojna med dvema stranema, ki bi bila nesmiselna morija – in kar ta običajno tudi je. Pa ni potekala.

Zato se Pahor mora vnovič pretvarjati, da ne pozna zgodovinskih dejstev – ali to počne iz notranjega prepričanja ali zgolj iz politične računice dobrikanja levim in desnim, ne vemo. Kajti tako kot se borci NOB niso borili proti domobrancem, temveč proti okupatorju, se tudi domobranci niso proti partizanom iz kakega drugega razloga kot tega, ker so pomagali okupatorju, ki jim je priskrbel orožje, zaradi kolaboracije in prepričanja, da je treba okupatorja sprejeti. Kot je nedavno tega povedal Anton Drobnič: sodelovanje z okupatorjem je naša dolžnost. Kar se je zgodilo s tem, ko so se vsa imena znašla na isti spominski plošči, temelji na dveh nesramnih premisah: manipulaciji zgodovine, relativizaciji dogajanj med vojno ter redukciji boja proti okupatorju na bratomorno morijo. In obe se je odločil z vso silo promovirati naš predsednik.

Ko se fantje skregajo

Še bolj absurdno popačitev zgodovinskih dejstev sta si v svoji razlagi privoščila velikolaški župan Anton Zakrajšek (SDS) in neimenovani domačin. Njuna redukcija »bratomorne morije« gre celo tako daleč, da iz takratnega dogajanja ustvari nič manj kot nekakšen prepir fantov v gostilni. In če so se prijatelji trapasto kregali po tistem, ko so skupaj molili in poslušali isti zvon, si res zaslužijo simbolično združitev:

Nas je predvsem vodilo spoštovanje do umrlih, ki si ga zaslužijo vsi naši krajani. Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je klical isti zvon, skupaj so zapeli v isti gostilni,« je med drugim zapisano na vabilu, ki ga je podpisal župan Zakrajšek in s katerim je na prireditev vabil prebivalce 20 vasi. Domačin, ki ne želi biti imenovan, se je ob prebiranju vabila vprašal, kdaj so se fantje v gostilni tako skregali, da so se eni borili proti okupatorji, drugi pa so z njimi sodelovali.

Se pravi: kakšna vojna neki, kakšen okupator, bila je pač ena zasebna nesrečna kregarija v gostilni, ki je predhodila vsemu, njihovemu ideološkem razkolu. Ultimativna bifejska redukcija, onstran in brez zgodovine, ne le njenih dejstev.

Pozicija sprave velikokrat črpa iz anticipiranega prisilnega strinjanja z njo: če z njo ne soglašate pod vsemi pogoji, in pod zgoraj navedenimi očitno ne morete, vam nemudoma lahko očitajo, da ste proti njej. In ker ste proti, ste barabin. Takšna njena narava je najbrž tista, ki jo dela za politično uspešno (tudi v primeru Pahorja), hkrati pa uspava konformistične medije, očitno nezmožne postaviti se na pozicijo argumentov in resnice. Skupen rezultat je, da lahko z majhnimi manipulacijami (ali večjimi, odvisno od percepcije) prilezete zelo daleč, ob tihi asistenci nedejavne, neprotestirajoče večine. Kajti kdo bi ne želel biti plemenit, če tako pravi Pahor, kdo ne human in poln vere v drugega, kot je vtise strnila STA:

Pahor je današnji dogodek označil za “nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške”, so sporočili iz urada predsednika republike. “Napredek se ne meri vedno v materialni blaginji, ampak tudi v nekem duhovnem stanju, in če je to duhovno stanje stanje neke strpnosti, zaupanja, vere v drug drugega, stanje brez zamer in stanje brez predsodkov, ni trdnejšega temelja za narodovo obnovo in razvoj,” je poudaril.

Slovesnost je zato po njegovih besedah pomembna za vso državo in za njeno prihodnost. Izrazil je željo, da otroci nikoli “ne bi doživeli podobnega zločina, kot je zločin vojne”.

Kot so zapisali na strani Urada predsednika republike, je Pahor ploščo dojel kot intimen dogodek, njegovo uho je, kako simpatično, zaznalo tudi navzočnost dojenčka, ki je še dodatno osmislil njegovo misijo: »Danes smo priča intimnemu dogodku, a čutim, da je pomemben za vso našo državo. Tu je veliko mladih ljudi, v ozadju se sliši glas dojenčka. Želim si, predvsem zaradi naših otrok, da nikoli v njihovi prihodnosti ne bi doživeli kakšnega podobnega zločina, kot je zločin vojne.«

Lepe želje, ni kaj. Ni presenečenje, da so se v tej intimi in pristni borbi za večjo človeškost mediji raje odločili za suspenz. Tudi protesta predsednika velikolaškega društva za ohranjanje izročil NOB Srečka Knafelca in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki ju omenja Delo. Drugih doslej ni bilo. Skoraj ob istem času so tam nad Horjulom otroci paradirali v domobranskih oblačilih. Ne, ne, za domače medije očitno ni bilo poskusa revizije zgodovine, še manj Pahorjeve vnovične vloge pri tem.

In tako nam, z lažmi in pod krinko plemenitosti, mediji in predsednik tlakujejo tla v naš skupni pekel.

Boštjan Turk Šentjošt domobranci nagovor

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015  Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec  Foto: Borut Zivulovic/BOBO

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

BRAT BRATU, PAHOR PAHORJU, kurje-repati sonet

Odsev odseva mu iz ogledala,
na povštru iz svetlobe stoji glava,
da zdi se, kot da na oblaku plava …
On kopija je kopije, in ne originala!

Glej stavek znanega nam filozofa,
da le se od najboljših prepisuje!
Uboga ga preCednik, no, še huje:
od sebe plonka kurja katastrofa.

In več kot to: ni nova »umetnina«,
pred leti jo je zrla domovina,
ko ni še toliko zapuščal hiške,

(očitno delal je slikovne viške).
Še bolj kot »poduhovljeno« lepoto,
da lepijo se nanj zagrete miške,

unovčil je politično slepoto,
a Kura gre na pot – zaklane piške.

Pahorjeva duhovna renesansa, ki veje iz Hude jame

Kaj točno se plete po glavi predsedniku republike Borutu Pahorju, ko ugotavlja, da bomo Slovenci morda doživeli duhovno renesanso? Če kaj, si je za svojo osebno projekcijo razvoja duhovne zgodovine naroda izbral zelo nerodno, že skoraj neokusno izhodišče:

»Mislim, da je prav ta proces sprave, torej proces, ko poskušamo ponotranjiti vse kontroverze tistega časa in jih, ne sprejeti v celoti, ampak poskušati razumeti, da bo to tista duhovna renesansa, ki bo na veliko odprla vrata enemu novemu poglavju slovenske zgodovine.«

Pahorjeve vzhičene ocene, izrečene v intervjuju za oddajo Svet na Kanalu A, lahko ocenjujemo znova z dveh vidikov: njemu naklonjeni bodo v prizadevanjih, da mora »sedanja generacija doseči spravo«, videli spodbudno in nadvse strpno dejanje. Skeptiki bodo manj prizanesljivi, v tej gesti bodo razbirali njegovo nenehno potrebo po všečnosti na vse politične in ideološke strani, končno po priljubljenosti in novem mandatu.

pahor-intervju-kanal-a

Video pogovor predsednika republike iz oddaje Svet na Kanalu A

Novinarka Kristina Hacin se je neumorno in prepoznavno trudila zastavljati ne preveč prijazna vprašanja o žici, ideoloških temah, patriotizmu – kot da bi kar dobro slutila, da se bo njen sogovornik ves čas jeguljasto izmikal.

Ko predsednik razglablja, da je sedanji generaciji dana priložnost, da opravi spravo med Slovenci in na mlajšo generacijo ne prenaša več ran iz preteklosti, ima nesporno večjo ambicijo: postati v očeh ljudstva spravitelj, ki bo slovensko družbo popeljal do točke sožitja, strpnosti, odpuščanja in nekega novega začetka. Bomo do te ambicije dobronamerni ali pa bomo v podobi spravitelja morda bodo videli nekoga, ki tega ne misli povsem avtentično, pristno?

Dvojna hermenevtika

Pahor je dovolj zvito spreten, da zelo dobro ve, kako se je treba gibati po robu, ne da bi mu spodrsnilo na katero od obeh strani. Na podoben način, po moje, venomer ustvarja in anticipira dvojnost interpretacij: ne samo, da bi lahko tudi za njegovo tezo o duhovni renesansi hitro dejali, da je zgolj neroden proizvod njegove velike želje po spravi oz. spraviteljstvu in obenem nasprotno še, na bolj skeptični strani, da sadi rožice in na veliko naklada ter uporablja neprimerne bombastične besede, temveč je njegovo pretiravanje, hiperbola tipa »Pokopljimo mrtve in dosegli bomo duhovno renesanso«, pri njem že nekaj, kar premišljeno predpostavi obe vrsti reakcij. Pahor se, skratka, zaveda te dvojne hermenevtike, stavi nanjo, želji ostati v polju neujemljivega. In to mu nenehno tudi uspeva – z omenjeno hojo po robu.

O naravi politične zlorabe

Ne pozabimo: teza o duhovni renesansi Slovencev je bila izrečena ob slovesnostih v spominskem parku mariborskega pokopališča Dobrava in pokopu žrtev povojnih pobojev iz Hude jame. Zraven so ob našem bili še predsednik DZ Milan Brglez in predsednica Hrvaške, Kolinda Grabar-Kitarović.

Brglez je ob tem opozoril, da država izpolnjuje svojo civilizacijsko dolžnosti, nato pa postregel z tezo o politični zlorabi: »Iz pietete delati politične točke, pa je zame nedopustno in nesprejemljivo«.

Tezo o političnih manipulacijah je najbolj pregnantno ubesedila Spomenka Hribar v nedavnem intervjuju za Mladino. Verjetno nihče v Sloveniji nima ne znanja ne moralne avtoritete tega povedati bolje:

Manipuliranje s preteklostjo s strani radikalne desnice je ideološki politični zločin, ki se je zgodil nad vsemi nami in je spet vzbudil sovraštvo in delitve na ideološki podlagi. Tako smo se oddaljili od možne sprave. Levica je spravo najprej odklanjala (no, mnogi jo še danes), a je nanjo končno pristala kot na nekaj pozitivnega, desnica pa si jo je prisvojila, namreč: razume jo kot spravo pod njenimi pogoji: uklonite se, pokesajte se – sama pa ni pripravljena na enako dejanje: priznanje, da je krvava kolaboracija neizmerno posurovela medvojno dogajanje, saj je pomagala pri uničevanju slovenskega življa. Odnos protikomunistične desnice (tudi dela klera) je dvoumen, da ne rečem hinavski: v besedah pristajajo na spravo, hkrati pa podžigajo sovraštvo.

Populistična vrsta zlorabe

Bi smeli dejati, da je Pahor naredil nekaj podobnega, da s svojimi tezami o duhovni renesansi populistično in v širšem smislu politično zganja neko vrste zlorabe?

Predstavljajmo si, da bi nemški predsednik Joachim Gauck na podlagi sprave s preteklostjom, die Vergangenheitsbewältigung, še zlasti zaradi grozljivih posledic holokavsta, uspel govoriti o pričakovani duhovni renesansi Nemcev kot neposredni posledici. Proces sprave, kakršne koli že, s preteklostjo ali politično nasprotnimi stranmi, preprosto ne more imeti za ambicijo česa podobnega. Ko je Sofokles namenil Antigoni pokopati Polinejka, najbrž ni imel v mislih nobene take njene ideje. Nasprotno, med etične predpostavke katerekoli sprave najbrž ne more šteti nič več od tega, kot je pietetni pokop mrtvih in spoštovanje, ki je s tem povezano – vse ostalo je politični utilitarizem, ki zanika samo naravo pietetnosti.

In tu je še en dodatek, ki se mu Pahor izmika, a nanj opozarja Spomenka Hribar: Antigona ni zanikala izdajstva Polinejka, te njegove krivde, zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov.

Bilo bi dobro, če bi si predsednik, sicer permanentno nagnjen k vzhičenim pretiravanjem, za svoje populistične gege o duhovni renesansi slovenstva izbral primernejšo inspiracijo in trenutek.

pahor-dobrava-govor-huda-jama-antigona-stran-kabineta

Izsek iz spletne strani Kabineta predsednika republike: zapis o spominski slovesnosti v Mariboru

Lubi Slovenci, ki se ne znajo spraviti. A res?

Dr. Spomenka Hribar se je že dvakrat v zadnjem času odzvala na spominsko obeležje na Karlovici pri Velikih Laščah, glede na dogodek sicer s kar velikim časovnim zamikom. Sprva se je z dolgim razmislekom oglasila v Dnevniku, nato še v zadnji Mladini.

Spomenka Hribar spomenik Mladina

O nesmiselnosti tega obeležja in ideološki manipulativnosti sem že trikrat spregovoril v kontekstu predsednikovega imidža spravitelja; omenil sem tudi, da so mediji nepričakovano dogodek zelo minimizirali ali celo spregledali, čeprav ga je s svojo spravitveno držo počastil predsednik republike Borut Pahor. Kakor da bi ga ne znali ali želeli misliti.

Ena izmed osrednjih poant zapisov Spomenke Hribar je, da je spomenik na Karlovici lep zgled tega, za čimer bi si morali Slovenci prizadevati in za čimer si prizadeva sama znotraj projekta sprave. Iz zapisov običajno izzvanja grenkoba, avtorica večkrat variira svojo trpko misel, velja pa obenem posebej poudariti, da predsednika republike niti ne omeni, čeprav po vsem sodeč simpatizira z njegovimi dejanji:

Slovenci smo narod razsutih spominov, raztresenih grobov in hladnega sovraštva do samih sebe v podobi drugega. Zato nastajajo spori tudi ob postavljanju spomenikov.

Se pravi: v narodu obstaja sovraštvo, ker brat ne more odpustiti bratu. Zato nobena stran ni pripravljena zares postaviti skupnega spomenika. Zelo na kratko bi rad opozoril na konceptualno napako, ki jo v svoji sicer plemeniti gesti zagreši. Zastavimo si naslednje vprašanje: kakšne zadržki imamo do spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Slovenije, ki bo stal na Kongresnem trgu v Ljubljani? Ne izključujem tega, da bi marsikdo lahko postregel s pomisleki, toda sam in verjetno številni drugi, občutljivi na vojno problematiko žrtev, takšen spomenik podpirajo. Brez substancialnih zadržkov.

Morda torej ni čisto res, da bi Slovenci v hladnem in slepem medsebojnem sovraštvu nasprotovali vsem vrstam spomenikov. Četudi se morda poraja vrsta vprašanj ob izenačevanju različnih vrst totalitarizmov in njihovem ekvivalentnem vrednotenju, pa spominsko obeležje na Karlovici ni »spomenik žrtvam totalitarnih režimov« simpliciter. Ni spomenik haplos, na splošno, če uporabil Aristotelovo tehnično terminologijo. Ni brez posebnih določitev. In če ni, nekdo, ki nima težav s spomenikom na Kongresnem trgu ali kateremu koli spomeniku žrtvam vseh totalitarnih režimov, ne more ali celo ne sme nujno podpirati takšnega spomenika. V čem je razlika?

Spominsko obeležje brez posebnih določitev bo, po vsem sodeč, ravno omenjeni nastajajoči spomenik vsem žrtvam naših vojn v Ljubljani. Konceptualna razlika ali celo zmeda na delu je več kot očitna: vsak spomenik, na katerem so skupaj navedli imena padlih partizanov in domobrancev, še ni spomenik žrtvam totalitarnih režimov. Takšen pravzaprav ne bo noben spomenik, ki bi navajal zgolj padle v enem izmed totalitarnih režimov. A to je le manj pomembna omejitev.Seveda bi slovenska desnica najbrž bila zadovoljna, če bi na spomeniku pisalo nekaj drugega: da je to spomenik žrtev enega totalitarnega režima. Znova je naš odgovor lahko odklonilen, in to še bolj intenzivno: ne moremo reči, da so na spomeniku, kjer so imena padlih partizanov in domobrancev, žrtve totalitarnega režima, saj s tem zamenjujemo register in posledično diskurz razprave: namesto pietetnega poklona mrtvim smo razpravo dogajanju med NOB zamenjali za politično in ideološko razsojanje o revolucionarnem nasilju in politični vrednosti totalitarizmov. To je pomembnejša razlika.

Povedano drugače: spomenik na Karlovici nima ničesar opraviti s presojanjem o totalitarnih režimih. Pravzaprav nima in ne sme imeti ničesar z dejanjem pietete in sprave: v hipu, ko na isti spomenik napišemo imena žrtev padlih partizanov in domobrancev, med vojno ali po njej, smo jih simbolno izenačili ne samo v smrti, kot si želi Hribarjevega, temveč tudi po njihovi zgodovinski vlogi in dejanjih. Na tej točki se avtorica močno zaveda navedene zadrege, a potencira rešitev v »ločenosti« seznamov na obeležju:

Torej so tudi tu imena žrtev za svobodo ločena od žrtev (po)vojnih pobojev kolaborantov, izdajalcev, pa tudi nedolžnih ljudi – krivda je vedno individualna, zato vemo le, kdo je bil na kateri strani.

Argument, da je skupno poimensko obeležje zgolj izenačitev v smrti, ni prepričljiv. Kot tudi ne, da so vsi bili Slovenci in ljudje, kot ponavlja Hribarjeva: »Vsi so bili Slovenci. In predvsem ljudje, človeška bitja!« Pravzaprav je sleherno prizadevanj za skupni spravni spomenik, ki ni haplos, simpliciter, verjetno obsojeno na neuspeh: ko na spomenik dodamo imena, ni več takšno. Tudi če so zapisana ločeno.

Ker je NOB v prvi vrsti bil boj proti okupatorju, simbolično identifikacijo med tistimi, ki so se proti okupatorju borili in tistimi, ki so z njim sodelovali, bistveno raje podpira stran, ki ima več razlogov za rehabilitacijo padlih svojcev, ki so se znašli na nečastni strani. Pravzaprav je ta postala del agende slovenske politične desnice, tako kot je z nedeljskim obiskom na Rovtah predsednik republike Pahor znova postal njen prizadevni promotor. Če bo v prihodnjih dneh Janez Janša pozdravil napore Hribarjeve, to niti ne bi presenetilo.

Obtožbe ali obsodbe o zavračanju sprave so zato prehude. Zahteva po njej velikokrat spregleda, da zanjo potrebujemo etično izhodišče določitve, kaj je pravično in kaj ne, soglasje o tem, da je kolaboracija sprevrženo in kaznivo dejanje. Kot ponavlja akademik dr. Jože Pirjevec, bi bila sprava možna le ob priznanju zgrešene kolaborantske vloge tistih, ki bi si radi posthumno pridobili pravico v enakosti stopljenih vojnih žrtev. In najbrž velja tudi obratno za drugo stran. Vendar se bojim, da ni dovolj: celo takšno priznanje ne bi zadostno utemeljijo simbolične izenačitve v podobi skupnega spomenika. Karlovica zato ni primer dobre prakse, temveč prakse, ki konstitutivno ne more biti uspešna, ker je cena zanjo prehuda: nasilna relativizacija zgodovinskih vlog in brisanje odgovornosti, ki je strogo vzeto samo po sebi nepietetno.

Kajti pieteta najbrž ni dejanje spoštovanja iz prepričanja o svetosti življenja, pri katerem smo vsi abstraktno izenačeni zgolj zato, ker je lastnost biti mrtev vsem ljudem skupna in nas dela človeške, ampak je dejanje, v katerem se pokojnika spominjamo v konkretnosti njegovih dejanj. V nasprotnem zagovarjamo pieteto zaradi pietete, neko prazno in votlo gesto zaradi nje same. Da ima vsakdo pravico do dostojnega pokopa in pokojni do spomina, ne more biti sporno.

Pahor Rovte Demokracija

Ko se Borut Pahor in Spomenka Hribar zavzemata za skupna obeležja, naivno ali načrtno zamolčita aktualne politične konstelacije, znotraj katerih si vse strani ne prizadevajo za dostojen pokop vseh strani iz visokih intelektualnih načel. Zdi se, da se Hribarjeva tega bistveno bolj zaveda, a na koncu popusti, medtem ko predsednik republike že prislovično vselej postopa z mislijo na to, kako biti všečen tudi desnim volivcem, zato mu konteksti rehabilitacije domobranstva ne predstavljajo nobene težave.

Oba pa imata že eno težavo.V Velikih Laščah so spomenik postavili proti volji svojcev in celo na način, da so združili dva poprej že obstoječa fizična spomenika. Tega dejstva, da se zahteva po spravi in pieteti odvija na račun zanikanja prejšnjih stanj in zahteve sorodnikov padlih,  niti vgravirane Trubarjeve besede »Lubi Slovenci!« ne morejo skompenzirati.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/06/koliko-je-vredna-predsednikova-plemenitost-ob-bratomorni-moriji/

https://vezjak.com/2015/07/17/pahorjeva-zlagana-podoba-spravitelja-slovencev/

https://vezjak.com/2015/07/09/predsednik-pahor-se-v-spravni-zablodi-norcuje-iz-zivih-in-mrtvih/

Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev

Če je morda kdo še poskušal dobrohotno verjeti v podobo Boruta Pahorja kot prijaznega spravitelja Slovencev, prinašalca nacionalne sprave »med brate« in obenem njenega bizarnega izvoznika v Srebrenico, če ga doslej niso prepričali dvomi v zlaganost skrbno negovane drže, mu bo spodnji citat iz sveže Mladine moral dati vendarle misliti, da se v svoji dobronamerni percepciji moti.

Ob slovesnosti odprtja spominske plošče na Karlovici pri Velikih Laščah, kjer je predsednik petega julija letos na veliko hvalil plemenitost ideje tamkajšnjega župana, da padle v NOB, talce in internirance pripiše na skupno obeležje z domobranci, je namreč Pahor dobro vedel naslednje:

Srečko Knafelc, predsednik društva Zarja spominov, člana Zveze borcev za vrednote NOB, pojasnjuje, da so predsednika republike vnaprej opozorili, da gre za prisilno spravno dejanje, ki je v nasprotju s temeljnim vodilom sprave. In da ne gre za povezovalno dejanje, ker je bilo storjeno v nasprotju z željami zveze borcev ter brez vednosti svojcev žrtev, katerih imena so zapisana na spominskem znamenju padlim v NOB. Knafelc pojasnjuje, da jim je doslej od 47 padlih, zapisanih na plošči, uspelo stopiti v stik s svojci približno polovice in nobeden ni podal soglasja, da se spominska plošča postavi na način in na mestu, ki si ga je zamislil velikolaški župan Anton Zakrajšek in ga je potrdil tamkajšnji občinski svet. Prej svojcev žrtev o tem ni nihče nič vprašal.

Iz Knafelčevega pojasnila torej sledi dvoje:

(1) Pahor je bil pred proslavo iz prve roke seznanjen s protesti ZZB NOB, a jih ni upošteval. Še več, iz njegovega govora izhaja, da jih je gladko prezrl kot nepomembne in da ni upošteval mnenja ene od dveh strani, da gre za prisilno in lažno spravno ravnanje. Raje je, povsem zavedajoč se svoje enostranskosti, podprl drugo, ravnal afirmativno do geste navzlic nasprotovanjem.

(2) Pahor je bil pred proslavo seznanjen, da skupnemu spominskemu obeležju nasprotujejo svojci padlih v NOB oziroma da to ni v skladu z njihovo željo. Čez njihovo stališče je, dobro obveščen, da ravna v nasprotju z njo, enostavno pljunil. Očitno zato, da bi sodeloval v izgradnji nasilnega spravnega dejanja, ki ga je kasneje promoviral v svojem govoru v Srebrenici. In da bi z njim, očitno, povzdignil sebe kot nekakšnega spravitelja naroda in pobudnika duhovne renesanse Slovencev.

Mladina Pahor sprava Velike Lašče

V bistvu smo se znašli pred popolnim perverznim protislovjem: v tem, ko je pohvalil gesto tamkajšnjega župana kot »pietetno dejanje«, je bila cena zanj polno zanikanje zahteve omenjenih sorodnikov in upoštevanja njihove pietete. Obstajajo pietetna dejanja, katerih integralni del je zanikanje pietete?

Svoj projekt sprave si predstavlja tako, da pritrjuje eni strani in ignorira drugo.

Za to, da je lahko skupno spominsko obeležje označil za »nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške«, je moral mnenje ZZB NOB in svojcev pokojnih implicitno interpretirati kot neplemenito in nehumano, celo nečloveško.

Zakaj že dvanajsti dan do te mere manipulativno ravnanje predsednika velike večine slovenskih novinarjev ne pritegne, da bi o njem vsaj poročali, je pač še ena zrcalna podoba naših medijev. No, Pahor bo vesel in hvaležen.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/06/koliko-je-vredna-predsednikova-plemenitost-ob-bratomorni-moriji/

https://vezjak.com/2015/07/09/predsednik-pahor-se-v-spravni-zablodi-norcuje-iz-zivih-in-mrtvih/

https://vezjak.com/2015/07/14/duhovna-renesansa-slovencev-in-izvoz-sprave-v-srebrenico/

Duhovna renesansa Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico

Tiskovna agencija federacije BiH Fena je poročala tudi o Pahorjevem govoru v spominskem centru Potočari, kjer je položil venec in se poklonil spominu na 8.372 žrtev genocida v Srebrenici. Ja, v njem se je v vedno znova izumetničeni maniri predsednik naše države trudil v jeziku, ki ga ne obvlada, govoriti o stvareh, ki domnevno jih.

Avaz Pahor Srebrenica

Predsednikov govor, kjer se predstavlja kot prinašalec sprave, kot spravitelj in pravzaprav, kot bomo videli, tako rekoč njen izvoznik, sem v celoti povzel spodaj, v agencijski novici pa simptomatično privre na plano »prevedek«, ki so ga uporabili in dejansko ne ustreza izrečenemu:

He announced that Slovenia will do everything in its power »not to waste time on the path towards this future«.

No, v resnici je Pahor ves čas izvajal egologijo; kar je agencija pripisala Sloveniji, je predvsem njegova prvoosebna obljuba, razprava v prvi osebi o velikih dejanjih, ki jih bo storil. V naslednjem stavku se tako sliši že skoraj komično, recimo:

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Prislov »pa« še dodatno lahko, ne nujno, implicira pomen nekakšnega do ut des, tako rekoč že skoraj pogojene izmenjave dejanj in dobrin: če boste vi prevzeli nase moj predlog sprave in odpuščanja, sem bom jaz v zameno potrudil in dajem obljubo, da prispevam k vaši prihodnosti.

Iz česa sestoji pokroviteljska poza, ki daje slutiti polno pomanjkanje občutka za pietetno situacijo in trenutek? Iz predpostavke, da mu bo z veliko slovenskimi izkušnjami, kjer se je brat boril proti bratu (kot že pred tem povedano, to frazo naravnost obožuje), po uspešni domači spravni terapiji, ki jo je spet predpostavil, uspelo prepričati v nujnost odpuščanja in sprave tudi ljudi v Bosni in Hercegovini. Predsednik se je tako rekoč predstavil s svojimi referencami in ponudil recept, v zameno pa še svojo pomoč v Evropi, če ga bodo poslušali.

Toda kakšne so te spravne reference? O zadnji iz Velikih Lašč sem že pisal: po Pahorju se kaže v tem, da je treba na ista spominska obeležja enakovredno pripisati imena tistih, ki so bili na strani okupatorja in tistih, ki so se proti njemu borili. Situacija, ki ni preveč primerljiva s Srebrenico: bi si upal slovenski predsednik isto pobudo predstaviti tudi v njej?

Tudi presoja, da je v Sloveniji »vse več razumevanja za odpuščanje in spravo«, kar je po njegovem, kot ponosno ugotavlja, neopisljivo lep občutek, ne velja za splošno prepričanje. Le kdaj smo kaj takšnega dosegli? Še več, kakor da bi si domišljal in se važil, da je s svojimi spravnimi dejanji doma stoodstotno uspešen, da je v njej že prišlo do zasuka, ko je dejal:

»Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek. Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.«

Pahor je torej svojcem pobitih v Srebrenici v času, ko so proti srbskemu premierju poleteli kamni, ponujal zgodbo o novem čudovitem duhovnem stanju pri Slovencih, ki smo ga učinkovito dosegli. Kdaj se je to zgodilo, ni znano. Lahko bi rekli, da jim je razlagal o nečem, česar ni, želeli ali ne, in to v trenutku, ki najbrž še zdaleč ni bil najbolj primeren za sugestije o nečem, kar zveni tako ošabno odlepljeno, od tamkajšnje realnosti še bolj kot domače: duhovni renesansi naroda. Seveda, modno je zavzemati se za odpuščanje, zveni vzvišeno in humano, tako rekoč državniško. Nihče nima nič proti spravi, a velikokrat je težava enostavno v njenem plasmaju, morda celo zlorabi. Pretežno se je množica v Potočare prišla preprosto pokloniti spominu svojih najbližjih. Spet drugi so objokovali dejstvo, da trupel in ostankov preminulih nikoli niso našli. Duhovne renesanse res niso pričakovali.

Če odmislimo nesorazmernosti zgodovinskih okoliščin v primerjavah med Slovenijo in BiH, netočnost opisov dejanskih stanj in egomanično neokusnost, ki jo je predsednik investiral v svoje avtopromocijske obljube, je njegov nastop navzlic deklariranosti videti kot nekaj, kar preprosto ne izzveni avtentično sočutno in s tem tudi ne dovolj pietetno. Kar res manjka pri končni oceni je pričevanje kakšnega izmed naslovljencev. Težko si predstavljam, da ne bi vsaj približno delil teh občutkov.
Pahor Srebrenica n1

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na komemoraciji ob 20. obletnici genocida v Spominskem centru Potočari 

Srebrenica, 11. julij 2015

Velja govorjena beseda!

Prišel sem kot prijatelj. In sprejeli ste me kot prijatelja. Zelo sem vam hvaležen za to. Zato bom govoril iskreno in iz srca. Rad bi vas pozval k odpuščanju in spravi.

Popolnoma razumem, če je ta moj poziv vzbudil različna čustva. Ta naloga je neskončno težka. Odpuščanje in sprava zahtevata veliko poguma in zaupanja. Toda to je po moje edina pot v boljšo in varno prihodnost.

Vem. Pričakovati od nekoga, ki je bil deležen zločinov, da odpusti, je zelo težko. Toda brez odpuščanja ni sprave. Brez sprave ni povezovanja in sodelovanja. Brez sodelovanja ni graditve enotnosti. Brez potrebne enotnosti pa ni velikopoteznih odločitev. Prav to pa sedaj potrebuje Bosna in Hercegovina in vsi njeni ljudje. Ni lahko. Težko je. Toda to je edina pot, vredna sanj in upanj vseh vaših otrok.

Nekaj vem o tem. Naj vam na kratko povem slovensko zgodbo. Veste, v času 2. svetovne vojne se Slovenci nismo borili samo proti okupatorju, temveč tudi brat proti bratu. To tragedijo se je skušalo pozabiti z molkom. Ni šlo.

Vse od demokratičnih sprememb in ustanovitve neodvisne Slovenije pa se o tem veliko govori in prepira. Vsakdo poskuša povedati svojo resnico. Znova eden proti drugemu. Toda v zadnjem času opažam, da je vse več razumevanja za odpuščanje in spravo. Končno eden z drugim, eden za drugega. To je tako neopisljivo lep občutek.

Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek.

Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.

In zdaj sem jaz prišel sem v Srebrenico, na ta kraj groznega zločina, genocida in vas prosim, da odpustite po vsega 20. letih. Ne govorim o pozabi. Ne govorim o zastarelosti zločinov in pravičnem kaznovanju zločincev. Govorim o odpuščanju. Vem, da je težko. Neskončno težko. Da gre za pogumno intimno odločitev in kolektivno hotenje brez primere.

Toda premislite. Brez tega ni prihodnosti. Vsako odlašanje z odpuščanjem in spravo je odlašanje s prihodnostjo. Ali lahko mi kot starši svojih otrok vzamemo nase to pravico, da zaradi strahu in predsodkov odlašamo s prihodnostjo in naše lastne otroke obsodimo na preteklost? Ne smemo.

Odpuščanje in sprava sta temelj združene Evrope in bosta tudi prej ali slej temelj moderne Bosne in Hercegovine. Toda to ni edini pogoj za boljšo, bolj pravično, bolj enakovredno, strpno, napredno in uspešno Bosno in Hercegovino. Drugi pogoj je jasna evropska perspektiva. Tudi odlašanje s to evropsko perspektivo pomeni ohranjanje žalostne preteklosti.

Če sta odpuščanje in sprava skoraj v celoti stvar vaše intime in kolektivnega hotenja, pa je evropska perspektiva Bosne in Hercegovine tudi moja obveza in obveza vseh drugih evropskih voditeljev. Bruselj še vedno proces širitve na Zahodni Balkan vidi kot tehnični proces.

Ni tehničen proces. Je izrazito političen proces. Treba je videti in vedeti, da je zdaj trenutek za pospešitev vključitve Bosne in Hercegovine in Zahodnega Balkana v Evropsko Unijo. Birokratov ne smemo obsojati, če tega ne vidijo. Politiki pa smo dolžni to razumeti in ukrepati. Zdaj.

Nočem zavijati mojih sporočil v diplomatski celofan. Samo, če se bomo medsebojno spoštovali, če bomo iskali med nami tisto, kar nam je skupnega, če bomo imeli jasne skupne cilje glede prihodnosti, samo na ta način lahko gledamo v prihodnost z upanjem in vero, da je bil tragičen zločin pred 20. leti zadnji.

Iskreno sožitje med ljudmi in med narodi v Bosni in Hercegovini in njena jasna evropska perspektiva sta edini garanciji, da se Srebrenica ne bo ponovila. Brez odpuščanja in sprave ter brez evropske perspektive pa tvegamo, da se bo taka tragedija ponovila. Naj to povem še v angleščini.

Harmonious coexistence of people and nations in Bosnia and Herzegovina and its clear European perspective are the only guarantees that Srebrenica can never be repeated. Without forgiveness and reconciliation, and without a European perspective we risk that similar tragedies might happen again.

V vsakem drugem primeru pa jemljemo nase odgovornost, da se ponovi. Kdo ima to moralno pravico, da naših otrok ne razbremenimo strahu pred tem? Nihče.

Prišel sem kot prijatelj in želim oditi kot prijatelj. Želim se tudi vrniti kot prijatelj. V imenu države in ljudi, ki jo predstavljam sprejemam tu pred preživelimi pričami zločinov v Srebrenici in vseh drugih zločinov odgovornost, da bom storil vse za mirno in varno prihodnost tega dela Evrope.

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Danes vidim tu žalost in trpljenje. Toda v solznih očeh vidim tudi upanje in hrepenenje. Vidim probleme, toda vidim tudi neskončne priložnosti vaše lepe države. Čutim hladnost nezaupanja, toda tudi neizmerno toplino želje po sodelovanju in zaupanju.

Vidim mirno Bosno in Hercegovino. Vidim varno Bosno in Hercegovino za vse njene ljudi. Vidim moč in energijo povezovanja in enotnosti. Vidim evropsko Bosno in Hercegovino. Gledam vas tu in vidim tako Bosno in Hercegovino.

Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji

V Velikih Laščah, konkretneje na Karlovici, se je predsednik republike Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti ob odkritju obeležja, spominske plošče z imeni padlih iz okolice kraja tako na partizanski kot na domobranski strani.

Motiva ni skrival, v svojem nagovoru je dogodek izpostavil kot primer »dobre prakse«, pohvalil tamkajšnjega župana (iz vrst SDS) in znova ponovil svojo mantro, da pri nas »brat bratu« ne zna odpuščati. Strpnost in zaupanje pa so temelj za narodov razvoj.

Presenetljivo o dogodku, razen Dela in STA, nihče ni poročal. Zakaj se medijem ni zdel pomemben, čeprav zabeljen s predsednikovo navzočnostjo, lahko bolj ugibamo.

Pahor obeležje Karlovica Delo

Koliko je torej moralno in sicer dopustna gesta, ki jo je Pahor na veliko pozdravljal kot plemenito, skrita za »pietetno dejanje« odprtja spominske plošče, na katero so uvrstili kar tri kategorije pokojnikov, padle borce NOB, domobrance in žrtve povojnega nasilja? Je takšno dejanje res hvalevredno plemenito in dobro, nas dela bolj humane in človeške, kot je povedal? Ali pa se morda nekdo od borcev proti okupatorju, simbolno čaščenih skupaj s kolaboranti, ob takšnem predsedniku obrača v grobu?

Pomiriti brate

Takoj lahko opazimo, da je dogodek bil kot pisan na kožo ideji, ki jo je v javnih nastopih zadnjega leta večkrat ponovil: Slovenci da znamo grozote vojne odpustiti drugim, italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega nikoli ne bo storil. On, vrli Pahor, pa bo storil vse, da brate med sabo pomiri.

Predsednikova misija v celoti stoji in pade s tezo, ki jo pri nas manipulativno zagovarja desnica: NOB je bil čas bratomorne vojne, katere žrtev je bila »neprava« domobranska stran. Res zelo pogojno bi zato lahko dejali, da bi takšno obeležje imeli določen smisel, če bi na slovenskih tleh potekala zgolj in izključno državljanska vojna med dvema stranema, ki bi bila nesmiselna morija – in kar ta običajno tudi je. Pa ni potekala.

Zato se Pahor mora vnovič pretvarjati, da ne pozna zgodovinskih dejstev – ali to počne iz notranjega prepričanja ali zgolj iz politične računice dobrikanja levim in desnim, ne vemo. Kajti tako kot se borci NOB niso borili proti domobrancem, temveč proti okupatorju, se tudi domobranci niso proti partizanom iz kakega drugega razloga kot tega, ker so pomagali okupatorju, ki jim je priskrbel orožje, zaradi kolaboracije in prepričanja, da je treba okupatorja sprejeti. Kot je nedavno tega povedal Anton Drobnič: sodelovanje z okupatorjem je naša dolžnost. Kar se je zgodilo s tem, ko so se vsa imena znašla na isti spominski plošči, temelji na dveh nesramnih premisah: manipulaciji zgodovine, relativizaciji dogajanj med vojno ter redukciji boja proti okupatorju na bratomorno morijo. In obe se je odločil z vso silo promovirati naš predsednik.

Ko se fantje skregajo

Še bolj absurdno popačitev zgodovinskih dejstev sta si v svoji razlagi privoščila velikolaški župan Anton Zakrajšek (SDS) in neimenovani domačin. Njuna redukcija »bratomorne morije« gre celo tako daleč, da iz takratnega dogajanja ustvari nič manj kot nekakšen prepir fantov v gostilni. In če so se prijatelji trapasto kregali po tistem, ko so skupaj molili in poslušali isti zvon, si res zaslužijo simbolično združitev:

Nas je predvsem vodilo spoštovanje do umrlih, ki si ga zaslužijo vsi naši krajani. Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je klical isti zvon, skupaj so zapeli v isti gostilni,« je med drugim zapisano na vabilu, ki ga je podpisal župan Zakrajšek in s katerim je na prireditev vabil prebivalce 20 vasi. Domačin, ki ne želi biti imenovan, se je ob prebiranju vabila vprašal, kdaj so se fantje v gostilni tako skregali, da so se eni borili proti okupatorji, drugi pa so z njimi sodelovali.

Se pravi: kakšna vojna neki, kakšen okupator, bila je pač ena zasebna nesrečna kregarija v gostilni, ki je predhodila vsemu, njihovemu ideološkem razkolu. Ultimativna bifejska redukcija, onstran in brez zgodovine, ne le njenih dejstev.

Pozicija sprave velikokrat črpa iz anticipiranega prisilnega strinjanja z njo: če z njo ne soglašate pod vsemi pogoji, in pod zgoraj navedenimi očitno ne morete, vam nemudoma lahko očitajo, da ste proti njej. In ker ste proti, ste barabin. Takšna njena narava je najbrž tista, ki jo dela za politično uspešno (tudi v primeru Pahorja), hkrati pa uspava konformistične medije, očitno nezmožne postaviti se na pozicijo argumentov in resnice. Skupen rezultat je, da lahko z majhnimi manipulacijami (ali večjimi, odvisno od percepcije) prilezete zelo daleč, ob tihi asistenci nedejavne, neprotestirajoče večine. Kajti kdo bi ne želel biti plemenit, če tako pravi Pahor, kdo ne human in poln vere v drugega, kot je vtise strnila STA:

Pahor je današnji dogodek označil za “nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške”, so sporočili iz urada predsednika republike. “Napredek se ne meri vedno v materialni blaginji, ampak tudi v nekem duhovnem stanju, in če je to duhovno stanje stanje neke strpnosti, zaupanja, vere v drug drugega, stanje brez zamer in stanje brez predsodkov, ni trdnejšega temelja za narodovo obnovo in razvoj,” je poudaril.

Slovesnost je zato po njegovih besedah pomembna za vso državo in za njeno prihodnost. Izrazil je željo, da otroci nikoli “ne bi doživeli podobnega zločina, kot je zločin vojne”.

Kot so zapisali na strani Urada predsednika republike, je Pahor ploščo dojel kot intimen dogodek, njegovo uho je, kako simpatično, zaznalo tudi navzočnost dojenčka, ki je še dodatno osmislil njegovo misijo: »Danes smo priča intimnemu dogodku, a čutim, da je pomemben za vso našo državo. Tu je veliko mladih ljudi, v ozadju se sliši glas dojenčka. Želim si, predvsem zaradi naših otrok, da nikoli v njihovi prihodnosti ne bi doživeli kakšnega podobnega zločina, kot je zločin vojne.«

Lepe želje, ni kaj. Ni presenečenje, da so se v tej intimi in pristni borbi za večjo človeškost mediji raje odločili za suspenz. Tudi protesta predsednika velikolaškega društva za ohranjanje izročil NOB Srečka Knafelca in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki ju omenja Delo. Drugih doslej ni bilo. Skoraj ob istem času so tam nad Horjulom otroci paradirali v domobranskih oblačilih. Ne, ne, za domače medije očitno ni bilo poskusa revizije zgodovine, še manj Pahorjeve vnovične vloge pri tem.

In tako nam, z lažmi in pod krinko plemenitosti, mediji in predsednik tlakujejo tla v naš skupni pekel.

Boštjan Turk Šentjošt domobranci nagovor

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015  Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec  Foto: Borut Zivulovic/BOBO

Slovenija, Sentjost nad Horjulom, 05.07.2015, 05. Julij 2015
Moski obleceni v domobrankse uniforme po masi paradirajo po vasi v nak povelicevanja domobranstva.Ob kapeli so ze veckrat drugo nedeljo v juliju pripravili maso za zrtve komunizma, dogodek, domobranec, NOB, Kolaboracija. izdajalec
Foto: Borut Zivulovic/BOBO