::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Lubi Slovenci, ki se ne znajo spraviti. A res?

Dr. Spomenka Hribar se je že dvakrat v zadnjem času odzvala na spominsko obeležje na Karlovici pri Velikih Laščah, glede na dogodek sicer s kar velikim časovnim zamikom. Sprva se je z dolgim razmislekom oglasila v Dnevniku, nato še v zadnji Mladini.

Spomenka Hribar spomenik Mladina

O nesmiselnosti tega obeležja in ideološki manipulativnosti sem že trikrat spregovoril v kontekstu predsednikovega imidža spravitelja; omenil sem tudi, da so mediji nepričakovano dogodek zelo minimizirali ali celo spregledali, čeprav ga je s svojo spravitveno držo počastil predsednik republike Borut Pahor. Kakor da bi ga ne znali ali želeli misliti.

Ena izmed osrednjih poant zapisov Spomenke Hribar je, da je spomenik na Karlovici lep zgled tega, za čimer bi si morali Slovenci prizadevati in za čimer si prizadeva sama znotraj projekta sprave. Iz zapisov običajno izzvanja grenkoba, avtorica večkrat variira svojo trpko misel, velja pa obenem posebej poudariti, da predsednika republike niti ne omeni, čeprav po vsem sodeč simpatizira z njegovimi dejanji:

Slovenci smo narod razsutih spominov, raztresenih grobov in hladnega sovraštva do samih sebe v podobi drugega. Zato nastajajo spori tudi ob postavljanju spomenikov.

Se pravi: v narodu obstaja sovraštvo, ker brat ne more odpustiti bratu. Zato nobena stran ni pripravljena zares postaviti skupnega spomenika. Zelo na kratko bi rad opozoril na konceptualno napako, ki jo v svoji sicer plemeniti gesti zagreši. Zastavimo si naslednje vprašanje: kakšne zadržki imamo do spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Slovenije, ki bo stal na Kongresnem trgu v Ljubljani? Ne izključujem tega, da bi marsikdo lahko postregel s pomisleki, toda sam in verjetno številni drugi, občutljivi na vojno problematiko žrtev, takšen spomenik podpirajo. Brez substancialnih zadržkov.

Morda torej ni čisto res, da bi Slovenci v hladnem in slepem medsebojnem sovraštvu nasprotovali vsem vrstam spomenikov. Četudi se morda poraja vrsta vprašanj ob izenačevanju različnih vrst totalitarizmov in njihovem ekvivalentnem vrednotenju, pa spominsko obeležje na Karlovici ni »spomenik žrtvam totalitarnih režimov« simpliciter. Ni spomenik haplos, na splošno, če uporabil Aristotelovo tehnično terminologijo. Ni brez posebnih določitev. In če ni, nekdo, ki nima težav s spomenikom na Kongresnem trgu ali kateremu koli spomeniku žrtvam vseh totalitarnih režimov, ne more ali celo ne sme nujno podpirati takšnega spomenika. V čem je razlika?

Spominsko obeležje brez posebnih določitev bo, po vsem sodeč, ravno omenjeni nastajajoči spomenik vsem žrtvam naših vojn v Ljubljani. Konceptualna razlika ali celo zmeda na delu je več kot očitna: vsak spomenik, na katerem so skupaj navedli imena padlih partizanov in domobrancev, še ni spomenik žrtvam totalitarnih režimov. Takšen pravzaprav ne bo noben spomenik, ki bi navajal zgolj padle v enem izmed totalitarnih režimov. A to je le manj pomembna omejitev.Seveda bi slovenska desnica najbrž bila zadovoljna, če bi na spomeniku pisalo nekaj drugega: da je to spomenik žrtev enega totalitarnega režima. Znova je naš odgovor lahko odklonilen, in to še bolj intenzivno: ne moremo reči, da so na spomeniku, kjer so imena padlih partizanov in domobrancev, žrtve totalitarnega režima, saj s tem zamenjujemo register in posledično diskurz razprave: namesto pietetnega poklona mrtvim smo razpravo dogajanju med NOB zamenjali za politično in ideološko razsojanje o revolucionarnem nasilju in politični vrednosti totalitarizmov. To je pomembnejša razlika.

Povedano drugače: spomenik na Karlovici nima ničesar opraviti s presojanjem o totalitarnih režimih. Pravzaprav nima in ne sme imeti ničesar z dejanjem pietete in sprave: v hipu, ko na isti spomenik napišemo imena žrtev padlih partizanov in domobrancev, med vojno ali po njej, smo jih simbolno izenačili ne samo v smrti, kot si želi Hribarjevega, temveč tudi po njihovi zgodovinski vlogi in dejanjih. Na tej točki se avtorica močno zaveda navedene zadrege, a potencira rešitev v »ločenosti« seznamov na obeležju:

Torej so tudi tu imena žrtev za svobodo ločena od žrtev (po)vojnih pobojev kolaborantov, izdajalcev, pa tudi nedolžnih ljudi – krivda je vedno individualna, zato vemo le, kdo je bil na kateri strani.

Argument, da je skupno poimensko obeležje zgolj izenačitev v smrti, ni prepričljiv. Kot tudi ne, da so vsi bili Slovenci in ljudje, kot ponavlja Hribarjeva: »Vsi so bili Slovenci. In predvsem ljudje, človeška bitja!« Pravzaprav je sleherno prizadevanj za skupni spravni spomenik, ki ni haplos, simpliciter, verjetno obsojeno na neuspeh: ko na spomenik dodamo imena, ni več takšno. Tudi če so zapisana ločeno.

Ker je NOB v prvi vrsti bil boj proti okupatorju, simbolično identifikacijo med tistimi, ki so se proti okupatorju borili in tistimi, ki so z njim sodelovali, bistveno raje podpira stran, ki ima več razlogov za rehabilitacijo padlih svojcev, ki so se znašli na nečastni strani. Pravzaprav je ta postala del agende slovenske politične desnice, tako kot je z nedeljskim obiskom na Rovtah predsednik republike Pahor znova postal njen prizadevni promotor. Če bo v prihodnjih dneh Janez Janša pozdravil napore Hribarjeve, to niti ne bi presenetilo.

Obtožbe ali obsodbe o zavračanju sprave so zato prehude. Zahteva po njej velikokrat spregleda, da zanjo potrebujemo etično izhodišče določitve, kaj je pravično in kaj ne, soglasje o tem, da je kolaboracija sprevrženo in kaznivo dejanje. Kot ponavlja akademik dr. Jože Pirjevec, bi bila sprava možna le ob priznanju zgrešene kolaborantske vloge tistih, ki bi si radi posthumno pridobili pravico v enakosti stopljenih vojnih žrtev. In najbrž velja tudi obratno za drugo stran. Vendar se bojim, da ni dovolj: celo takšno priznanje ne bi zadostno utemeljijo simbolične izenačitve v podobi skupnega spomenika. Karlovica zato ni primer dobre prakse, temveč prakse, ki konstitutivno ne more biti uspešna, ker je cena zanjo prehuda: nasilna relativizacija zgodovinskih vlog in brisanje odgovornosti, ki je strogo vzeto samo po sebi nepietetno.

Kajti pieteta najbrž ni dejanje spoštovanja iz prepričanja o svetosti življenja, pri katerem smo vsi abstraktno izenačeni zgolj zato, ker je lastnost biti mrtev vsem ljudem skupna in nas dela človeške, ampak je dejanje, v katerem se pokojnika spominjamo v konkretnosti njegovih dejanj. V nasprotnem zagovarjamo pieteto zaradi pietete, neko prazno in votlo gesto zaradi nje same. Da ima vsakdo pravico do dostojnega pokopa in pokojni do spomina, ne more biti sporno.

Pahor Rovte Demokracija

Ko se Borut Pahor in Spomenka Hribar zavzemata za skupna obeležja, naivno ali načrtno zamolčita aktualne politične konstelacije, znotraj katerih si vse strani ne prizadevajo za dostojen pokop vseh strani iz visokih intelektualnih načel. Zdi se, da se Hribarjeva tega bistveno bolj zaveda, a na koncu popusti, medtem ko predsednik republike že prislovično vselej postopa z mislijo na to, kako biti všečen tudi desnim volivcem, zato mu konteksti rehabilitacije domobranstva ne predstavljajo nobene težave.

Oba pa imata že eno težavo.V Velikih Laščah so spomenik postavili proti volji svojcev in celo na način, da so združili dva poprej že obstoječa fizična spomenika. Tega dejstva, da se zahteva po spravi in pieteti odvija na račun zanikanja prejšnjih stanj in zahteve sorodnikov padlih,  niti vgravirane Trubarjeve besede »Lubi Slovenci!« ne morejo skompenzirati.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/06/koliko-je-vredna-predsednikova-plemenitost-ob-bratomorni-moriji/

https://vezjak.com/2015/07/17/pahorjeva-zlagana-podoba-spravitelja-slovencev/

https://vezjak.com/2015/07/09/predsednik-pahor-se-v-spravni-zablodi-norcuje-iz-zivih-in-mrtvih/

Information

This entry was posted on 25/08/2015 by in argumentacija, mediji, politika and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: