Prostovoljna razorožitev borcev: kako se je Turnšek ujel v past

V zgodbi o sklepu predsedstva ZZB za vrednote NOB, ki je spominskim partizanskim četam prepovedalo nošenje muzejskega orožja na prireditvah, že dolgo ne gre le za orožje. Če je kdaj sploh šlo.

Protesti, ki se zdaj širijo v borčevski organizaciji proti njihovemu predsedniku Titu Turnšku, pravzaprav kar majhni upori, češ da ukazu ne bodo sledili, v medijski razpravi odrinjajo bistvo dogajanja, ki ni le v slaboumni presoji predsednika, temveč enkrat več tudi v njegovi popolni neprimernosti, da bi vodil to častitljivo organizacijo.

Ko se od smeha držijo za trebuh

Dikcija prepovedi ne pušča veliko dvoma: »Na komemoracijah, svečanostih in drugih slovesnostih, ki jih organizirajo zveza ali združenja borcev za vrednote NOB, je kakršnakoli uporaba orožja, muzejskega, replik oziroma kateregakoli orožja, prepovedana.« V čem je največja težava sklepa? V slepoti, ki jo izžareva Turnškova odločitev, v spregledu politične manipulacije, ko se je predsednik pustil sprovocirati in nasedel na medijsko propagando novinarskih postreščkov neke stranke. Ki so pohiteli z manipulativnim vsiljevanjem za lase privlečene primerjave med nošenjem orožja v Šiškovi vardi, trenutno kriminalizirane tudi s priprtjem vodje tega paravojaškega postroja, ter borčevskimi spominskimi slovesnostmi.

Turnšek je, evidentno intelektualno nedorasel, klonil pod medijsko orkestrirano tezo, da imajo »njegovi« spominski postroji status paravojaških enot. Očitek največje opozicijske stranke in Janševih medijev in portalov – teh je res vsak dan več – ga je očitno globoko prepričal. Najbrž se omenjeni postreščki od smeha še danes držijo za trebuh. Predstavljajmo si za en samcat trenutek, kako se ob kakšni od retoričnih bravur o tem, da je Milan Kučan nekoč predlagal likvidacije, kar naj bi domnevno izrekel 23. februarja 1994, odločil obsoditi besede svojega tovariša. No, dobili bi enak učinek. O tem, kako velja trik »Najprej diskreditacija, nato likvidacija!« za eno kolosalnih manipulacij, ki jo Janšev krožek ponavlja že celih 24 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Ta častitljiva obletnica nam demonstrira neverjetno trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja – saj je popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice.

Turnšek orožje Nova

Le eden od zapisov, pod katerim je klonil Turnšek: Nova24TV

Deklasirati svoje na raven Šiškovih

A nazaj k Turnškovi mentalni podobi. Kdor opazuje arbitrarne vojaške vaje Šiškovih fantastov, ki so se v svoji fantaziji ali realnosti odcepili od države in bi jo radi z orožjem obvarovali pred enako namišljenim sovražnikom, nato pa je nenadoma v lastnih vrstah v primeru komemorativnih in drugih svečanosti sposoben ugledati nekakšno tej sorodno paravojsko, je kognitivno res močno obubožal. S tem je dejansko deklasiral svoj tovarišice in tovariše na raven čudakov iz štajerskih goš.

Slepota in kratkovidnost, ki pri Turnšku nista prav nobeno presenečenje, sta na koncu pripeljali do zmagoslavja politično-medijskega alt-right postroja, razvidnega že v naslovih, kot je »Nevarni za ustavni red države: Tit Turnšek priznal, da so na paravojaških partizanskih proslavah sodelovali oboroženi pripadniki – kje je bila takrat policija?«

Policija, kje si?

Najbolj koncizno se debakel predsednikovega sklepa kaže v pričakovani reakciji šefa SDS, takšni, pri kateri ta resnično zna vedno zadeti v sredino tarče in »kaznovati« svojo žrtev. V njej je predsednik borcev označen za Tita:

Ukaz poglavarja Tita, s katerim: 1. priznava, da ZZB ustanavlja uniformirane paravojaške formacije; 2. pove, da imajo “spominske čete ZZB” poleg trofejnega še vsakovrstno “drugo orožje”; 3. prepoveduje uporabo orožja na javnih prireditvah. Hm, kje je bila @policija_si doslej?

JJ Turnšek orožje tvit

Ko se počutiš zmagovito, ker je druga stran kapitulirala: Janšev tvit

Čeprav ga zgodba s Šiškom nikoli ni tangirala in paravojaškega postroja nikoli ni obsodil, z razkritjem vpletenosti članov njegovega stranke in podmladka pa je za kaj takega imel še manj tehtnih razlogov, je Turnška povsem pritisnil ob steno: tako rekoč ni mogoče spregledati užitka, ki se mu je porodilo ob opazovanju nesmiselnega dejanja. Zadovoljstvo, ker mu je pri propagandistični operaciji trapasto nasedel, se kaže v finalni ugotovitvi o Turnškovem priznanju, da ZZB NOB vodi uniformirane paravojaške formacije – in resnično je videti, da pritrjuje razumevanju, po katerem je ZZB NOB s svojim komemoracijskim nošenjem orožja vsa leta ravnala nezakonito.

Rovte kot napačen argument

Janša ga je torej ujel v past – s sprejetim sklepom je Turnšek storil nekaj, česar ne bi rabil: priklonil se je tezi o nezakonitem nošenju orožja tam, kjer takšne prepovedi ni. Kot so te dni pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve, po Zakonu o orožju ni problematično uporabljati orožja, ki je onesposobljeno in ima potrdilo MNZ, podobno pa velja še za imitacije orožja, a le pod pogojem, če gre za prireditev, na kateri je takšna raba smiselna. Spominske in komemorativne slovesnosti v čast NOB pa nedvomno so takšnega značaja. No, iz istega razloga so nasedli tudi nekateri drugi mediji, ki so priskrbeli še popolnoma nesmiseln argument, češ da se orožje nosi tudi na domobranskih postrojih v Rovtah – da pa tega Janševi niso obsodili. Če trdimo kaj takšnega, smo se nehote že priklonili smiselnosti argumenta proti nošnji orožja na proslavah NOB.

Treba se je pogovoriti o pravih orožarnah

Toda edino orožje, o katerem bi se v tej zgodbi res morali pogovarjati, je tisto iz orožarn medijsko-politične propagande. In dejstvu, da uspeva razorožiti postroje borčevskih organizacij. Turnškova reakcija je zato velik, za izkušene izvajalce te propagande že prav neverjeten uspeh, nad katerim so upravičeno odkrito navdušeni. ZZB NOB pa je ob tako škodljivem predsedniku vredna vsega pomilovanja.

Jezikovne likvidacije in primer JJ

Praznujemo neverjetnih dvajset let neutrudnega ponavljanja neke jezikovne in miselne manipulacije, vsebovane v enem stavku. Vsem na ogled. Praznujemo torej žalostno obletnico nemoči javne argumentacije, ki je klonila pred vztrajno manipulativno težnjo.

Da bi izpeljava bila še bolj bizarna, se je avtor po vseh teh letih njenega ponavljanja odločil, da lastno obračanje misli in besed mumificira ter ponosno postavi na prvo stran svoje nove knjige z naslovom »Najprej diskreditacija — nato likvidacija! : primer JJ«. S tudi sicer nenavadno likovno opremo:

Naslovnica Janša knjiga likvidacija

Janša nas torej že maratonskih 20 let vztrajno prepričuje, da je Kučan pred izbrano široko publiko odkrito spregovoril o svojih krvoločnih pogledih na politične sovražnike. V njih naj bi neposredno priznal, da je velik ljubitelj likvidacij, tudi fizičnih. Oglejmo si interpretacijo Boruta Mekine:

Prav neverjetno je, kako je Janezu Janši uspelo Kučanove besede obrniti z neutrudnim ponavljanjem neresnice. Milan Kučan je 23. februarja 1994, v času Depale vasi, ko je Janševo ministrstvo za obrambo postajalo vse drznejše, opozoril, da je v slovenski politiki dobilo domovinsko pravico načelo »’kdor ni z nami, je proti nam’, še bolj določno, ‘kdor ni z mano, je proti nam’. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.«
Jasno, da je Kučan s temi besedami mislil Janšo. Natančneje, opisoval je način, na katerega naj bi Janša obračunal z njim samim: Kučan je napovedal, da ga bo Janša sprva skušal diskvalificirati, potem pa likvidirati, če je treba, celo fizično. Danes vemo, da je slovenski politični vrh nekaj dni pred tem razpravljal celo o možnosti državnega udara. Dejanja, ki so nazadnje pripeljala do afere Depala vas, so bila usmerjena prav v poskus diskvalifikacije Milana Kučana. Toda ironično, Janša je kasneje tudi to izjavo potvoril, češ da je Kučan v govoru jasno povedal, kakšno metodo ima sam.

Vprašanje pripisa 

Poglejmo si naslednjo Janševo izjavo, podano na Kongresnem trgu 8. februarja 2013 v času vstaj:

Širjenje sovražnega govora, grožnje pred domovi svetnikov in ustavnih sodnikov, obešanje lutk z imeni znanih oseb, pozivanje k nasilju, pobojem in obujanjem totalitarnih praks se ponovno vrača v deželo.

Predstavljamo si zdaj nekoga, ki bi menil, da je Janša s tem napovedal širjenje sovražnega govora, grožnje in obešanj lutk, totalitarne prakse. Privzemimo celo, da bi s čim takim Janšo obsodil Milan Kučan in kasneje celo te besede dal na naslovnico svojih memoarjev, češ: Janša je pozival k pobojem.

Postopek sprevrnitve bi bil povsem identičen: nekomu drugemu pripišemo zagovarjanje prepričanj, ki jih ta obsoja. Ali: deskriptivno branje zamenjuje normativno.

Normativna zmota

Sam bi rekel, da povedano lahko razumemo tudi kot obliko zmote, nekolikanj podobno »normativni zmoti«, ne pa tudi nujno z njo identično. Če pri normativni zmoti sklepamo v smeri »je« v »mora biti«, v skladu s humovsko zmoto, je taista normativnost tista, ki jo Janša podtakne Kučanu – diskvalifikacije in likvidacije razume kot normo, ki ji ta sledi. Kaj točno je slednji sploh izrekel, da je sledil takšen eksegetski obrat? Na strani bivšega predsednika  republike najdemo prepis njegovega govora, ki se neznatno in nepomembno razlikuje od tega, kar mu pripiše Janša:

Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo ali, če sem bolj natančen,dobiva načelo “kdor ni z nami, je proti nam”, še bolj določno “kdor ni z mano, je proti nam”. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč, je moteč, ali so to bivši, ali so to liberali, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki to presoja. Seveda je to stvar subjektivne presoje. Usodno je seveda to presojanje, če tisti, ki to presoja, ima dovolj moči, da svojo sodbo spremeni v obsodbo in to obsodbo tudi izvrši.

Naj opozorim, da Kučan nikdar ni bil obtožen, da je besede iz svojega govora spreminjal – razlikujejo se torej zgolj interpretacije. Spomenka Hribar je leta 2010 na tak način opisala manipulacijo, ki jo je zgradil Janša:

Ta nekoliko daljši citat sem morala navesti zato, da je jasno razvidno, da je Kučan problematiziral, torej kritiziral metodologijo političnega boja na podlagi paradigme »Kdor ni z nami (z mano), je proti nam«, katere zadnja konsekvenca je: najprej diskvalifikacija, potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Prav omemba »klerikalcev«, ki da so posebni obliki takšne metodologije političnega boja »odveč«, jasno kaže, da je analiziral samo takšno sporno metodo politike. (S tem je implicitno problematiziral tudi ravnanje komunistične partije, ki je in ko je delovala po enaki paradigmi!)

Janša pa že osemnajsto leto (!) od časa do časa navaja Kučanove besede, iztrgane iz konteksta, prav v nasprotnem smislu, kakor so bile mišljene in jasno izrečene. Še več, trdil je celo, da je Kučan kar napovedal, kako da bo(do) ravnal(i) v prihodnje! Tu ne gre le za polresnico, celo ne zgolj za manipulacijo, temveč za čisto, namerno, najbolj bizarno laž! – Zanimivo pa je, kako se je ravno Janša prepoznal v tej Kučanovi kritiki!

David Hume in njegova giljotina

Strogo vzeto tu ne gre za dekontekstualizacijo, kar omenja Hribarjeva. Na prvo žogo bi dejali, da Janša enostavno verjame, da Kučanove besede ne štejejo za opis stanja, temveč za opis njegovih lastnih namer in prepričanj. Kučan se ne zgraža nad likvidacijami, Kučan bi likvidiral, reinterpretira Janša. Izhajal bom iz predpostavke, da premislek mora poganjati neka oblika zmote v sklepanju, če pustim psihološke kontekste občutka ogroženosti in paranoje ob strani.

Vzemimo takšen primer Humove zmote:

(1)   Miha pomaga ogroženim žabam in jih prenaša čez cesto, da jih ne bi povozil avto.

(2)   Pomoč ogroženim žabam je odločilna za njihovo preživetje.

(3)   (Drugim ljudem in tudi živalim moramo vselej pomagati.)

(4)   Torej je nujno, da pomagamo ogroženim žabam in jih prenašamo čez cesto.

Prehod od »pomagati žabam« k »moramo pomagati žabam« je prepoznaven. Janševa maratonsko ponavljana interpretacija Kučana se poslužuje podobne forme, deskriptivno raven grobo sprevrača v normativno, ki pa jo verjetno pripiše le govorcu in njegovi intenci, ne univerzalno:

(1)   Za premagovanje sovražnika so (nekaterim) dovoljena vsa sredstva.

(2)    Sredstvo je (zanje) najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.

(Druge smemo ali moramo diskvalificirati in tudi  fizično ali kako drugače likvidirati.)

(3)   Torej (po Kučanu) moramo premagovati sovražnika z diskvalifikacijo in likvidacijo, tudi fizično.

Janša potemtakem iz nekega razloga (najbrž političnega motiva ali iz osebnega občutka zaskrbljenosti za lastno preživetje) grobo ponavlja napačno razumevanje, čeprav je kontekst besed več kot enoznačen in ne more biti dvoma, da Kučan povedano obsoja, ne zagovarja. Prehod od deskriptivnega v normativno branje, od »je« k »mora«, ki je ključen za pripis zlih intenc komunistu Kučanu, vsaj malce spominja na problem Humove giljotine, s katerim je angleški filozof kritiziral tiste etike, ki so po svoje moralne (normativne) trditve utemeljevali na deskriptivnih (tj. dejstvih o tem svetu) – o tem piše Hume v tretji knjigi svoje Razprave o človeški naravi, ki je v slovenščini še ne moremo prebirati.

Janšev manever je, skratka, ena najbolj nazornih, vztrajnih in zdaj celo knjižno opevanih manipulacij v zgodovini Slovenije. Kot argumentacijski kiks dokazuje prav tisto, kar dobesedno očita Kučan, ne da bi davnega leta 1994 vedel, kaj bo sledilo: obstaja demokracija in obstajajo argumenti in protiargumenti, na drugi strani pa območje somraka demokracije in argumentov.

Kjer slednji ne štejejo nič, kjer je logika izbrisana z zemljevida občevanja. Ostane le še propaganda, slepilo in ponavljanje laži ad nauseam – celo na naslovnici knjige.