Primerjava, čeprav na prvi pogled nenavadna, je bila na mestu: afera Dušan Smodej, njeno jedro so gnusne spolne zlorabe mladih deklet in punc, ki čakajo na sodni epilog, nam je pred oči pričarala garažno srhljivko iz leta 2010, v kateri so Sašo Baričeviča raztrgali psi. Osmišljena ni v sicer zelo ohlapni vsebinski sorodnosti obeh dogodkov, kajti obakrat je tema seksualno deviantno obnašanje, temveč drug razlog, sama zloraba zlorabe: razkrila nam je, kako deluje domača psihopolitika manipuliranja s kolektivnimi čustvi. Shema njenega delovanja vedno steče s pomočjo strankarskih in tem bližnjih tabloidnih ali rumenih medijev, povezanih s stranko SDS in njeno kvazimedijsko orbito, čeprav njene intenzivne učinke vedno znova radi podcenjujemo.
Analogija med aferama Smodej in Baričevič, v katero se je na koncu izrecno zatekel sam Janez Janša, bi bila vredna tehtnega premisleka o tem, kako že desetletja deluje te vrste propaganda, a tega običajno ne želimo razumeti in še manj analizirati: strankarska mašinerija izkoristi nek dramatičen in tragičen dogodek, psihološko nabit s čustvi široke javnosti, razpiha žerjavico in v poljubno zgodbo osebno vplete svoje politične nasprotnike ne zgolj zato, da bi z njimi neposredno obračunala, ampak predvsem širšo javnost na emocionalni ravni prepričala v demonične lastnosti posameznikov, ki si jih je izbrala za tarčo. Vmes pa napada posameznike, policijo, češ da premišljeno ne preiskuje zlorab, in seveda izbrane medije, ker da molčijo.
Spolne zlorabe psov in ljudi
Tokrat je Janša kar sam spomnil na svoj star zapis »Boga ni. Vse je dovoljeno«, s katerim je že zlorabil zadevo Baričevič, da bi opisal »garažo slavnih« in vanjo sprojiciral menda razgaljeno tranzicijsko elito – čeprav je v njej bila samo ena oseba, ki je nato tragično umrla. V aferi Smodej je po njegovem spet prišla do izraza ista izrojenost lažne elite prvorazrednih.
Tovrsten širok »kulturni boj«, v katerega nas želi zapeljati, predpostavlja vrsto dihotomij po načelu drugačenja (othering), da bi se množice napsihiralo s sovraštvom: mi smo na strani Boga in reda, nas prepričuje šef SDS, vi na levici ste anomalija na strani nereda in brezboštva. Mi smo normalni, vi ste deviantni. Mi smo naravni, vi spolno izrojeni. Vi se imate za elito, mi smo na strani navadnih ljudi. Vi bi bili prvorazredni, mi smo večno drugorazredni.
Pri zadevi Baričevič je menda prišlo do spolne zlorabe psov v garaži na Oražnovi v Ljubljani, čeprav ta uradno nepričakovano ni bila dokazana, in ti so nato nesrečno pokončali lastnika. V psihopolitično fabrikacijo v z grozo nabitega dogajanja, zaradi katerega se je sprožila dolgotrajna kolektivna psihoza, ustvarjena s pomočjo propagandnih medijev, pa se je skozi stalne namige dodala še fantazija, kdo naj bi še posiljeval pse.
Pojavljati so se začele neverjetne zgodbe o krvavih madežih v hiši, na hitro speljanih vozilih bežečih ljudi in poglavitna tarča namigov je hitro postala notranja ministrica Katarina Kresal s svojim partnerjem, ker je pač tako ustrezalo strankarskemu stroju in novinarskim pomagačem okoli njega. Konstruiranje fiktivne psihodrame, kakor da sam dogodek ne bi bil že dovolj morbiden, je zato terjalo izmišljeno pripoved, v katero so vpletli poprejšnje osebne povezave in znanstva s pokojnikom. Na koncu so dodali nekaj bistvenega, končni moralni poduk z osrednjo tezo: tranzicijska levica je pokvarjena, skorumpirana, značajsko in spolno deviantna, po potrebi uporablja dildo in seksa z živalmi.
Klet namesto garaže
Če je leta 2010 ne posebej verodostojna direktorica Vurs Vida Čadonič Špelič razpihovala domišljijo s stavkom »Ne izključujem možnosti, da je bulmastife zlorabilo več oseb«, so tokrat za tarčo izbrali predvsem stranko Levica. Kot je zapisal Luka Mesec, so se Bojan Požar, Domovina in razni SDS portali spravili nanj, na ministrico Asto Vrečko in poslanca Miho Kordiša. Tokratna operacija ni bila zapletena: politikov Levice si sicer niso upali neposredno označiti za spolne iztirjence in vpletene v afero, so pa s pomočjo asociiranja poskusili s psihopolitično retoriko nagovoriti čustva množic z dodajanjem izmišljenih povezav, pri čemer je garažo na Oražnovi zamenjala druga lokacija: klet Fotopuba. Pedagoško instruktivno je prvak Levice propagandni mehanizem opisal skrajno koncizno in zadel bistvo na najboljši možen način:
»Za svoja natolcevanja ne rabijo dokazov. Danes so npr. objavili dva videa mojega obiska javne otvoritve razstave v Fotopubu pred dobrim letom. Na prvem videu grem po stopnicah v razstavni prostor, na drugem pa pred poslopjem klepetam z gosti. A glej ga zlomka, to je zanje dovolj za naslednje sklepanje: “obiskal je razstavo v Fotopubu, torej je zagotovo obiskal tudi klet, ergo: ta človek drogira in posiljuje!”. V angleščini, v ZDA in Britaniji so takih spinov še bolj vajeni kot pri nas, obstaja izraz za to: guilty by association. Dovolj je najmanjša možna povezava (enkrat si bil na istem kraju kot ta in ta človek), torej si z njim moril, posiljeval in nate bomo prilepili vse, s čimer še lahko razburimo ljudsko fantazijo.«
Zanikanje ni uspešno
V tokratno gonjo se, za razliko afere Baričevič, ni vključeval takrat še globoko projanšistični Reporter, ki je pomagal razpihovati Požarjevo žerjavico. Za psihopolitiko demonizacije je vedno zelo pomemben element ponavljanja izmišljenih scenarijev ad nauseam na valu govoric: fabulacija z namigi se kar ne neha, odvija se dolge tedne in čaka na to, da se bo med ljudmi prijela. Zanikanja in distanciranja običajno ne delujejo in so odvisna od začetnega impulza šoka – večji je in bolj se zdi verjetna sicer popolnoma izmišljena povezava, ki jo nato dopolnjujejo z novimi odtenki, manj so učinkovita.
Mesec se je sicer zatekel v napoved sodnega pregona novinarjev, a če smo odkriti, je zelo malo verjetno, da bi bil v njem uspešen. V podobnih situacijah je zato človek, tudi politik, čisto mimogrede lahko deležen popolnega linča, nič kriv in nič dolžan, »dognanja« strankarskih medijev pa so tokrat skoraj v celoti povzeli tudi v Dnevniku RTV Slovenija, kar v trenutku njegove politične podreditve ni bilo posebej nepričakovano, in v programih POP TV.
Osnovno propagandno sporočilo vseh podobnih političnih spinov kompromitira tako imenovano »tranzicijsko levico«, kot ji stigmatizirajoče pravijo, le da so tokrat nabor političnih sovražnikov razširili še na nevladnike in protestnike, npr. na krog okoli Nike Kovač in Jašo Jenulla. Ideja tovrstnih napadov je adhominalna in asociativna (guilt by association), utemeljena v politični in osebni demonizaciji, kar poskuša doseči s predstavljanjem svojih začetnih tarč kot spolno izprijenih in deviantnih, nevarnih našim otrokom, mladim in starim puncam, končno v zadevi Baričevič tudi »našim« živalim.
Predvsem je hkrati tudi nekakšna grožnja kulturi ali kar družbi pod krinko enako deviantnih umetniških in kulturnih praks. Ni bilo prvič, da so se tokrat lotili kulturniške sfere in še zlasti poskušali ideologijo spolne perverznosti podtikati tudi slikarjem, tokrat Arjanu Preglu, deloma pa je k temu pripomogel samomor umetnika Romana Uranjeka, ki je po vsem sodeč Smodeju bil zelo blizu in ki ga te dni obremenjujejo nekatera pričevanja žensk, s katerimi je sobival.
Luka Mesec posiljuje
Prej navedeno sklepanje »Ergo: ta človek drogira in posiljuje!«, ilustrativno ga navaja prvak Levice v ponazoritev absurdnosti obtožb o sebi, nam lahko služi kot manjši zgled, zakaj logično rezoniranje v primeru moči govoric popolnoma odpove. Racionalno dokazovanje ni uspešno, tabloidna naracija v režimi politično-medijskih krožkov samoumevno doseže svoje cilje in je praviloma močnejša od razuma. Da s Smodejem nikoli ni imel nič, da se nikoli ni udeleževal zabav pri njem in zanje ni niti vedel, da ni bil priča spolnemu nasilju so preprosto odgovori, ki bodo dosegli in prepričali manj publike kot prazna natolcevanja in šokantni namigi o nasprotnem.
Tudi če bi se danes pojavile insinuacije, da je bil Mesec že v tisti garaži na Oražnovi leta 2010, čeprav star šele 23 let, bi temu na koncu verjelo nemajhno število ljudi. Napačna je percepcija, da je v temelju tovrstne propagandne operacije nekakšno obrekovanje in osebna žalitev, ker je ambicija bolj peklenska: medijska diskreditacija posameznikovega značaja po domišljenem načrtu, ki upošteva opisana načela vplivanja na množice, je zgolj en njen del, končni cilj pa je bistveno obsežnejši in namenjen sugestiji, da moramo obračunati s perverznimi levičarskimi elitami, ki uživajo na naš račun.
Več: