Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

Minuli teden je minil v pričakovanju političnih učinkov razkritja nove domnevne afere o zaposlitvi neznane N.H. na Sovi, Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji. K novi službi naj bi ji pomagal nihče drug kot predsednik vlade in morda tudi nekdanji direktor Sove dr. Damir Črnčec, danes tesen sodelavec prvega, njegov večni »alter ego« in državni sekretar, nekoč direktor Sove.

šarec agentka kanal a

Predsednik vlade med pojasnjevanjem, ali pozna agentko Sove

Še več, Bojan Požar, ki je razkritje sprožil, na svojem portalu namiguje, da je premier omenjeni novopečeni agentki priskočil na pomoč tudi ob drugih priložnostih, sicer še pred zasedbo sedanjega položaja, in da je z njo bil ali je intimno povezan.

»Afera« je sledila razkritju, da sta dve Požarjevi podjetji, Lanaka Media d.o.o. in Report d.o.o., za oglaševanje s Telekomom Slovenije lani podpisali pogodbi v višini 76.000 evrov in še eno z Darsom v vrednost za 111.694 evrov, o čemer je tik pred tem prvi pisal Vladimir Vodušek in s tem odprl več starih, a nikoli rešenih vprašanj: kdo že leta financira Požarjev portal in s kakšnim namenom, o statusu sklenjenih pogodb z državnimi podjetji in končno tudi, kako lahko v naši državi novinarji brez slehernega zadržka ceha opravljajo kar dve funkciji hkrati, kot politiki in novinarji (ali komentatorji) obenem.

Logika kontra-afer

Požar je zarotniškega delovanja proti sebi obtožil prav Črnčeca, v praksi torej tandem Damir-Marjan, in svoja prepričanja podkrepil s številnimi posegi Šarčevega spornega sekretarja v podjetje Telekom in njegove povezave z nekaterimi mediji (več dogajanju v tem podjetju npr. v Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL in Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih). Zato zadnja afera o »lepi agentki«, kot so jo poimenovali, najbrž ni prišla povsem naključno na spored domačih medijskih kinematografov v obliki politično-medijske kloake, v katero je Slovenija zdrsnila že leta nazaj in v kateri naši novinarji nadvse radi čofotajo z različno velikimi rokavčki in je nikakor nočejo zapustiti.

V prispevku me bo zanimalo, na kakšen način so po razkritju množični mediji prezentirali omenjeno afero v luči pravilne in ustrezne novinarske prakse. Recimo: bi omenjeno domnevno zaposlitev Šarčeve znanke morali obravnavati kot primer nepotističnega ravnanja in zlorabe položaja? Imamo sploh dokaze, da je do njega prišlo in bi se morali pisanja in poročanja o tem primeru vzdržati, če dokazov nimajo? Kaj storiti s posegom v zasebnost zaradi namigov o intimni povezavi med premierjem in omenjeno agentko?

Pokrivanje zgodbe

Pokrivanje medijske zgodbe ni odstopalo od izjemno pričakovane dosedanje izkušnje: po začetnem pisanju in nizu Požarjevih zapisov o povezavi med N.H in Šarcem je najprej sledila faza reciklaž afere v Janševih medijskih satelitih. Šele ko se je Šarec odzval na svojem profilu na Facebooku in je pred kamero zanikal, da bi posredoval pri zaposlitvi omenjene, ker »ni vršil nobenih pritiskov glede zaposlitve«, in po pojasnilu, da agentko sicer pozna, vendar je že dolgo ni srečal, pa so se opogumili tudi nekateri drugi mainstream mediji na že tradicionalni način previdnega povzemanja in reciklažnega razkritja začetne zgodbe.

Pri tem jih je najbrž vodil običajen dvom, v kakšni meri naj tabloidnemu novinarju par excellence, ki je prvi poročal, sploh zaupajo, nato pa so počasi oblikovali osnovno novinarsko dilemo: poseči v zasebnost predsednika vlade, če je zgodba resnična, ali raje ne? Blaž Petkovič in Asja Lednik sta v Večeru odprla temo prav takšno temo o vdoru v zasebnost javnih oseb, vendar bom poskušal pokazati, da je ta v zadevi agentke šele drugotnega pomena, hkrati pa je podatek o znanstvu med Šarčem in agentko konstitutiven, da bi se o možni zlorabi položaja sploh pogovarjali.

Opozicija na preži

Opozicija se ni obirala in je v Sovo, ki jo vodi Rajko Kozmelj, nemudoma poslala komisijo Knovsa v sestavi Matej Tonin, Žan Mahnič, Zvonko Černač in Monika Gregorčič, kjer so opravili nenapovedani nadzor in preverjali postopke kadrovanja ob očitkih o nepravilnostih pri zaposlitvi. 2. oktobra je nato v Odmevih nastopil Tonin in Igorju E. Bergantu pojasnjeval, kaj so počeli med svojim nenapovedanim obiskom Sove.

Šarec, ki sicer po lastnem zatrjevanju v nekem intervjuju vsak svoj delovni dan začenja s prebiranjem poročil obveščevalcev, je potem ob vseh namigih značilno zamahnil z roko, jih označil za običajne diskreditacijske prijeme oziroma insinuacije vedno istih medijev. Tako da so ravnali že v primeru njegove posvojitve, je spomnil, pa da je »šiptar« in da doma pretepa ženo. Govorice je torej želel v paketu označiti za izmišljene in pri tem pozabil, da ni navedel enakovrstnih primerov: svojo posvojenost je nekoč že priznal. Takšen zdrs mu lahko spregledamo, če upoštevamo, da pri tem ni grajal resničnosti ali napačnosti trditev o sebi, temveč njihovo kompromitacijsko funkcijo.

Glede njene zaposlitve je povedal, da je službo »dobila zato, ker se je prijavila in je šlo vse po postopkih«, glede razmerja pa se je zatekel v sedanjik in zapisal, da »niti z njo nimam nobenega razmerja«. Se pravi: imamo kandidatko, ki se je prijavila in obenem bila izbrana mimo razpisa. Na drugi strani pa očitno Sova ni dovolj preverila svoje nove zaposlene in predvidela, da bo z njeno zaposlitvijo morda ogrozila predsednika vlade. No, morda se za to iz čisto določenega razloga ni zmenila.

Minimizacija škode

Novinar bi v takih in podobnih primerih moral postopati v skladu z načelom minimizacije škode – žal tega enostavnega gesla ne bomo našli v registrih tukajšnjega novinarstva, sploh pa ne v glavah predstavnikov ceha. Etična podlaga razkrivanja zasebnosti politikov temelji na aksiomu, da mora javni interes pri razkrivanju osebnih podatkov izrazito prevladati nad pravico politika po njegovi zasebnosti, kar zahteva veliko občutljivost postopanja.

Se je to v primeru Šarca in njegove »lepe agentke«, kot so jo opisali, zgodilo? Pobrskajmo po domači praksi. Nedavno so se mediji razpisali o romanci med predsednikom ultradesničarske stranke Domovinska liga in njihovo glasno članico, znano homofobinjo in nasprotnico splava. Pred leti so nekateri poročali o razmerju med tedanjim predsednikom republike in znano pravnico. Načelo medijske etike je tukaj zelo preprosto in nedoločeno obenem: če se javna osebnost, denimo politik, v svoji karieri sklicuje na vrednote in ideale, ki so v nasprotju s tem, kar dejansko sam prakticira, je pravica javnosti po obveščenosti močnejša od njegovega sklicevanja na zasebnost. Vendar ta nikoli ne more veljati absolutno, tudi ne pri ti. absolutno javnih osebnosti. Enega samcatega univerzalnega pravila ni, presojamo lahko le od imena do imena in upoštevamo vsakokratne okoliščine.

Dilema je zanimiva tudi z vidika etične teorije. V podobnih situacijah se novinarji pri razkritju radi zatekajo v utilitaristično argumentacijo, da bi upravičili poseg v zasebnost in kršitve pravic posameznika, medtem ko se kritiki bolj sklicujejo na deontološke pojme, kot so pravice in dolžnosti.

Nepapeško življenje

Za privlačen mejni primer je poskrbel sedanji predsednik republike, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami. Znan po tem, da se je že moral kdaj pa kdaj soočati z novinarskimi drezanji o svojem »nepapeškem« življenju, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (več npr. v Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja).

Po popolnem političnem polomu 2011 pa se je kot neuspešen premier s predčasno zaključenim mandatom naslednje leto odpravil na predsedniške volitve, domislil uspešno depolitizacijsko strategijo svoje kampanje in se s svojimi populističnimi gegi uspel prebiti na mesto prvega državnika in prvega med uporabniki instagrama. Zdaj že v času drugega mandata nima težav za enake potrebe uporabljati blagih oblik samopromocije, se prikazovati kot družinska figura ob svojem sinu Luki in partnerki na daljavo Tanji Pečar – namreč niti tega podatka, da ne živita skupaj, ne poskuša skrivati.

Borut Pahor, prekaljeni politični maček, je tudi v tej perspektivi domislil genialni trik in mu mojstrstva na tem področju res ne moremo odreči: po eni strani instrumentalno kapitalizira vse »dobrobiti« javne podobe družinskega človeka in očetovske figure, po drugi strani ni zavezan ničemur, kar takšno življenje od njega zasebno zahteva.

Šarec ni Tonin

Dilema, ali ostaja kakšna pravica javnosti po tem, da (s)pozna zasebno življenje Marjana Šarca glede na njegova politična in svetovnonazorska prepričanja, s pomočjo katerih je bil izvoljen na volitvah, zdaj pa od takih prepričanj odstopa, je torej prekratka in nam ne opiše trenutnega zapleta glede zaposlitve agentke Sove. Ta del lahko namreč povsem zanemarimo: Šarec ni Matej Tonin, ki izpostavlja svoje družinsko življenje, ni Ljudmila Novak in tudi ne Lojze Peterle, kjer bi bil podatek o ljubicah in ljubimcih neposredno predmet legitimnega javnega zanimanja, s tem pa tudi obveze novinarjev, da o tem pišejo – in takšen je bil po mojem prepričanju tudi v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Rodeta, o čemer več v nizu zapisov na tej strani, npr. v Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost.

Zakaj Šarec posebej ne izpostavlja svoje družine, žene in otrok, je povsem njegova zasebna stvar z možnimi različnimi motivi – in najbolj pričakovan je najbrž, da želi sfero svoje zasebnosti ločevati od političnega življenja. Pri čemer bi moralo, ne glede na njegove izjave o obiskovanju maš in redni hoji v cerkev, tudi ostati.

Črtomir in Bogomila

Toda nakazani primer je res drugačen, bolj zapleten in napako bi storili, če bi se zadržali zgolj znotraj začete razprave o javnem interesu okoli zasebnosti predsednika vlade. Dilema je celo zavajajoča, če se usmerimo le vanjo: javni interes je v zgodbi povezan izključno z njegovo možno zlorabo svojega položaja in tem, ali je predsednik res pomagal agentki do zaposlitve.

In zdaj nastopi naslednja težava: da bi sploh razumeli težo in okoliščine tega domnevnega nepotističnega in koruptivnega ravnanja, ta ni nujno odvisna od njegovega osebnega razmerja z agentko, vendar je podatek o njunem znanstvu za presojo o tem, ali je do zlorabe oblasti prišlo, dejansko ključen.  Ta podatek novinar preprosto mora vključiti v zgodbo. Obenem ni bilo dejanje nič manj sporno, če ji je pomagal do nove službe zgolj na podlagi znanstva. Kakšne narave je bil ta odnos, intimen ali ne, morda podoben tistemu med Črtomirjem in Bogomilo, kot je svoje razmerje z Bredo, mamo nesojenega sina Petra, na podlagi Krsta pri Savici opisal kardinal Rode, je manj pomembno. Kot vemo, je bil slednji prepoznan za nedolžnega očetovstva s štampiljko nemškega sodnomedicinskega inštituta.

Lažna dilema

Resen novinar bi torej moral v danem primeru preseči prekratko razpravo o pravici javnosti o tem, da pozna Šarčevo zasebno življenje, ker je ta dilema v danem kontekstu drugotnega pomena in s tem lažna. Tudi vsi neupravičeni in upravičeni namigi v to smer deplasirano pomikajo žarišče drugam. Kar ostaja kot edina problematična dimenzija primera, je preprosto le »rihtanje službe« svoji znanki, takšno razmerje pa Šarec priznava na podoben način, kot kardinal priznava znanstvo z Bredo  – in do tega posega je lahko prišlo ali ne. Čeprav tvegam posmeh, moram zapisati, da je to vprašanje v tej aferi edino verodostojno in vredno novinarskega truda, v tem smislu pa je treba dati prav samemu Požarju v trenutku, ko večinsko mnenje novinarjev gravitira k ignoranci in sprenevedanju. Skratka: takšna zaposlitev, sploh v kontekstu vseh sumljivih dejanj v njegovem kabinetu, v katere je vpleten njegov sekretar, je vredna novinarskega podjetja, ker obstaja javni interes po takšnem razkritju.

Zaposlitev agentke mimo razpisa, ki je potekal istočasno in kar je priznal sam direktor Sove, gotovo pušča sledi marsikaterega dvoma in odpira vrata ugibanju o zunanji pomoči. Toda brez žvižgaške izpovedi in dokumentiranja bo tovrstno dejanje zlorabe položaja, če je do njega sploh prišlo, silno težko dokazati. Kar je spet okoliščina, ki jo zlahka v zameno zlorabljajo politični in tabloidni mediji.

Pozicija resnega in odgovornega novinarstva bi tudi v tej situaciji morala biti v poročanju o stvareh, ki jih je do konca mogoče raziskati, v operiranju z dokazi in ne zgolj namigi. Dilema je spet zelo realna v svoji izmuzljivosti: naj novinar povsem opusti zgodbo o možni zlorabi položaja, če nima popolnih dokazov, saj bo s svojimi namigi povzročal škodo, ali naj po principih indukcije vendarle javnost obvešča, če le precejšnja verjetnost o tem? Ter seveda: kdaj in kako naj to stori?

V novinarski recepciji se je zato začetno stanje dvoma »Kako poročati o tem?« dejansko prevesilo v »Ali sploh poročati?«. Toda če smo odkriti, si domači mediji najbrž z ničemer od obojega niso niti poskušali beliti glave. Da »raziskovalno delo«, vendar strogo v narekovajih, v državi opravljajo tabloidni novinarji, ki jim ne gre zaupati in s tem intonirajo politično dogajanje v državi zaradi pasivnosti prvih, je v bistvu vsa resnica groteskne medijske situacije v državi.

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fake

Požarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1

Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala 🙂

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

 

 

Bandelli poslanec stavka fake

Še Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

Mariborski župan zagovarja neonacistične simbole

Podatek je znan, na nedavnem nogometnem derbiju med Mariborom in Olimpijo v Stožicah je Nogometna zveza Slovenija (NZS) sprejela disciplinski ukrep in mariborski klub kaznovala s 15.000 evri kazni.

Razloga sta dva, prižiganje in uporaba bakel, na tribunah so tudi prepoznali: »nedvoumen izraz nestrpnosti do migrantov oziroma aktualne migrantske krize, s čimer so navijači nedopustno izkoristili nogometno tekmo za izkazovanje svojih ksenofobnih stališč«. Kratko utemeljitev po Planetu Siol povzemam v celoti, spodaj iz istega vira objavljam tudi fotografijo:

Člani organizirane navijaške skupine ekipe Maribor so na tekmi med številnimi navijaškimi pripomočki uporabili tudi posebno zastavo z vrisanim keltskim križem, ki ga Evropska nogometna zveza (Uefa) v sodelovanju z organizacijo FARE (Football Against Racism in Europe) opredeljuje kot enega izmed glavnih neonacističnih in rasističnih simbolov.

Izražanje in spodbujanje rasne nestrpnosti je med vsemi pojavnimi oblikami izražanja nestrpnosti najbolj skrajno in obsojanja vredno, o čemer pričajo tudi Resolucija Fife o boju proti rasizmu in diskriminaciji, zaveza NZS o vzpostavitvi ničelne tolerance do nesprejemljivih dejanj spodbujanja ali razpihovanja rasnega sovraštva, kakor tudi obsežna, že dlje časa trajajoča, medijska kampanja Uefe in Fife proti izražanju rasne nestrpnosti.

Upoštevajoč navedeno so člani organizirane navijaške skupine ekipe Maribor z uporabo zastave z vrisanim keltskim križem kot navijaškega pripomočka nedvoumno izražali in spodbujali rasno nestrpnost.

Z ukrepom bi bila zadeva, smo zaman upali, končana.

Keltski križ viole

Toda izpričani podpornik Viol, mariborski kakor vstajniški župan in sicer doktor sociologije Andrej Fištravec je drugačnega mnenja. Ko je te dni gostoval v oddaji Bojana Požarja, je kazen ocenil za neumnost, nato pa zapovrh označil delegate, ki so tako odločili, za neizobražene in nevedne:

AF: »Eh, tisto je bila tak’ neumnost…To nismo mi plačevali, to je klub plačal.«

BP: »Kako vi kot župan gledate?«

AF: »Eh, to so pač neki neizobraženi in nekulturni delegati Mednarodne nogometne zveze, ko ne vejo, kaj je keltski križ.«

BP: »Ker sem prebral, da je to bilo domoljubje?«

AF: »Detajlov ne poznam, ampak križ ni simbol, ki ga v Evropi preganjamo. Vsaj ne še.«

Fištravec Pozar TV križ

Da je Fištravec začel brenkati na populistične vijolične strune in v skladu z volilnimi in piarovskimi taktikami pozabljati na svojo akademsko preteklost in zavezanost znanstveni resnici, sem že opozoril. Zgornji zdrs – češ ne vedo, kaj je keltski križ – lahko razumemo točno v nakazani smeri: kakor da so popolnoma odvečna prizadevanja mednarodnih nogometnih organizacij v boju proti nestrpnosti in rasizmu, kakor da je moč zanikati realen obstoj neonacističnih simbolov, ki jih ugotavljajo vsi raziskovalci neonacističnih gibanj in ki je bil zaznan tudi na domačih tribunah. Kakor da on ve, kaj je križ, drugi ne. Pričakovali bi, da ga novinarji in javnost povprašajo.

Priročnik o nacističnih simbolih v izdaji omenjene organizacije »FARE« je dostopen na tej strani. Svojo utemeljitev po pregonu keltskega križa pa je UEFA utemeljila med drugim celo z navezavo na simbol tretje SS tankovske divizije »Totenkopf«:

However, even if this has been the case, it cannot be ignored, that this symbol has been diverted from any other meaning by neo Nazi to make it their power symbol. It has so with gained a generally recognized discriminatory character. The Celtic cross has a religious origin and may have different meanings in the eyes of those using it. However, the Nazis hijacked and used the Celtic cross to such an extent, that it is now linked to their philosophy, which is based on the fact that some races are inherently superior to others. Along with many other symbols, the Celtic cross, which appears on the litigious banner was used by the 3rd SS Panzer Division (armed wing of the  Germany Nazi Party during the Nazi era in Germany). Since then, this sign is widely and worldwide understood and recognized as symbol of the Nazi power and its discriminatory and racist ideas. The Celtic cross is one of the most popular symbols for neo-Nazis and white supremacists. It has become and is now mostly perceived a discriminatory symbol. As a consequence, UEFA cannot allow it at its matches event. Any other decision in this regard would legitimate the presence during UEFA matches of a symbol which is a worldwide known as a symbol for supremacy of the white race.

Iz stališča NZS prepoznavno izhaja, da so bile kar štiri posamične denarne kazni izrečene na podlagi 26a. člena (Kazni za spodbujanje sovraštva, nasilja, nestrpnosti ali žalitve dostojanstva na nogometnih tekmah), razen tega so disciplinski organi NZS NK Maribor izrekli tudi kazen igranja na dveh domačih tekmah brez prisotnosti gledalcev na navijaški tribuni (tribuna jug), ki pa se pogojno odloži, če navijači ne bodo storili podobnega ali težjega prekrška do konca sezone 2015/16.

O povratku keltskega križa, tej mimikriji svastike, je med številnimi drugimi pisal Richard Joseph Golsan v svoji knjigi Fascism’s Return (1998).

O simbolih sovraštva je letos v Ljubljani na festivalu strpnosti govoril tudi velik specialist za njihovo raziskovanje, v New Yorku živeči Mirko Ilić. V svojih predavanjih o simbolih sovraštva zelo veliko prostora namenja prav pojasnitvi povezave keltskega križa z neonacističnimi dogajanji po Evropi in še zlasti na tleh bivše Jugoslavije. Za tiste, ki se vsaj malce spoznajo nanje, so takšna znanja locus communis.

Hina keltski križ

Za izrečene besede v intervjuju ni opravičila. Županova interpretacija je omalovažujoča navzlic nevarnim razmeram, ki že leta vladajo v Mariboru in jih, kot sem že pokazal, z legitimacijo in iz podpore kvaziargumentu iz navijaške folklore včasih podpira celo novinarska komuna lokalnega časopisa Večer, tudi če gre za skandiranje »Ubi, ubi žabara«.

Fištravčev verbalni incident je še hujši, ker ni izkazal le polne nevednosti oziroma se je poskušal za nameček cinično posmehovati odločitvi (»Križ ni simbol, ki ga v Evropi preganjamo«), ampak tudi zato, ker je za neizobražene in nekulturne označil delegate Mednarodne nogometne zveze, čeprav teh sploh ni bilo na stadionu. Kar pomeni, da je bil pripravljen žaliti tudi tuje predstavnike. Žal nismo bili deležni pojasnila, ali se mu zdi kazen huda neumnost neizobraženih in nekulturnih posameznikov tudi zato, ker se nanaša na nestrpnost do migrantov in ksenofobijo.

Po seriji izrazito sumljivih dogajanj na mariborski občini v času njegovega prvega in drugega mandata, zgoščeno pokritih v natančnih novinarskih prispevkih Dnevnika in Večera, se zdi, da se v ospredje prebija tudi potreba po splošni presoji njegove zavezanosti resnici in dejstvom, torej o razmerju politične preračunljivosti in znanstvene presodnosti, ki ji je bil zavezan pred vstopom v politiko. Kar pomeni: upoštevanje spoznanj raziskovalcev o funkciji keltskega križa v gibanjih neonacistov, rasistov, skinheadov, KKK in drugo sodi k temu. Spoštovanje pravil mednarodnih organizacij, sploh ko gre za boj proti rasizmu, pa spada k elementarni človeški dostojnosti. Ugibati bi smeli, da bi Fištravec, če ne bi postal župan, do naštetega imel diametralno nasproten odnos.

Ker pa mu tolikšne nevednosti zelo verjetno ni mogoče pripisati, se s podporo neonacističnim simbolom, celo s pomočjo najbolj priljubljenega sodobnega nacističnega izgovora »Keltski križ je samo keltski križ« prepoznavno kaže vzorec, po katerem se je spoštljivost do resnice nagnila v prid politični računici dopadljivosti množicam. Nevarno, zelo nevarno.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/16/en-klub-en-klobuk/

https://vezjak.com/2014/03/30/ubi-zabara-in-novinarske-vaje-v-ubijanju/

Pečečnik vs. Požar: ko nekdo postane požarreportovski

Eden najbolj pričakovanih medijskih projektov letos, če odštejemo Janšev neomedijski imperij, je padel v vodo. Četudi so se težave ob nakupu blagovnih znamk propadle družbe Delo Revije kar kopičile in je novi domnevni lastnik Bojan Požar obljubljal začetek izhajanja revij sprva za september in nato za 20. oktober, čeravno je našel soinvestitorja v Jocu Pečečniku, s katerim sta postala po 50-odstotna lastnika bodočega izdajatelja z imenom Princip Media, se je lasvegaški trgovec z igralnimi avtomati na koncu umaknil. In ker nova družba Princip Media, ki je želela od KBM Leasinga odkupiti 44 blagovnih znamk Dela Revij, ni izpolnila obveznosti iz pogodbe, je od pogodbe odstopila tudi mariborska banka.

Pečečnik Požar MMC

Kar je fasciniralo nekaj mesecev, niso bile samo zelo tajno vodene operacije in spraševanja, od kod enemu od družbenikov sploh denar, na koncu je njun spopad rezultiral v precej grobem medsebojnem obračunu. V katerem je Pečečnik izpostavil neverodostojno »rumeno« naravo Požarjevega hvalisavega početja, njegov način vodenja označil za preveč optimističen in samovšečen, zameril mu je pokroviteljsko držo in nekatere insinuacije o tem, da želi zaposliti svoje najbližje. Najbolj značilen pa je opis, da se je Požar začel obnašati preveč »požarreportovsko«:

Po prvih konkretnih poslovnih dogovorih sem dojel, da ima Požar specifično samotarsko držo pri vodenju podjetja, ki niti slučajno ni v skladu z našimi poslovnimi procesi in načinom vodenja. Preveč optimistična in samovšečna drža je  tisto, kar v poslu ne maram, saj sem že prevečkrat videl zgodbe, ki se končajo tragično. Že celo svojo poslovno pot sodelavce učim, da ko bomo v naših firmah postali pametni oziroma pametnejši od naših strank, takrat se naš konec bliža nezadržno.

Verjetno je bil Požar pod velikimi pritiski, kar je botrovalo, da se je do mene pričel vesti drugače, lahko bi rekel požarreportovsko. Označil me je, da sem za medijsko sceno poslovno preveč neizkušen, da bi razumel, saj tam ekonomika ne velja, da je 1+1=2, ampak je vsaj 5.

Izjava, da sem jaz želel vplivati, da zaposli novinarko, potem ko mi je sestrična poslala CV od meni neznane novinarke, ki sem ga enostavno preposlal Požarju, ker sem vedel, da išče kader, in pa izjava Dnevniku glede mojega sina je bila kaplja čez rob glede našega sodelovanja. Požar je imel srečo, da mi ni bilo vseeno za 40 ljudi, ki jim je obljubil službo in bi v primeru mojega umika ostali na cesti, zato sem se odločil, da bom ob zastavi  Požarjeve hipoteke, njegovega finančnega vložka in celotnega Požarjevega deleža v mojo korist družbi Princip Media d.o.o. omogočil, da prične z delovanjem. V družbi ne bom sodeloval niti jaz niti moja ekipa. Če mi po 12 mesecih Požar ne bo vrnil vloženih sredstev, bom družbo prevzel v celoti.

Požarju in ekipi želim veliko uspeha z željo, da bo posloval uspešno in se držal dogovora ter mi v 12 mesecih vrnil moj vložek.

Pečečnikova karakterizacija »požarreportovskega« pristopa je seveda v prvi vrsti zadrega tudi zanj: kdor sklepa kupčije z nekom, ki ga prepoznava kot takšnega, si mora kar sam pripisati morebitne posledice. In ne zgolj to, verjetno tudi računati z vednostjo, kako bodo vsebinsko motivirane publikacije, ki jih bo skupaj z njim izdajal.

Če je »požarreporterski« stil za Pečečnika verjetno sinonim za nekatere tabloidne prvine (manipulativnost, rumenost, adhominalnost, nespoštovanje zasebnosti, zanikanje moralnih prvin novinarstva, natolcevanje), Pečečnikov alibični argument spominja na naivnost žabona iz zgodbe o škorpijo. Ko je žabon ob robu potoka srečal škorpijona, ga je ta vprašal ali bi ga ponesel na drugo stran. »Kaj pa, če me boš pičil?« je vprašal žabon. »Nikakor, če bi te pičil, bi utonil,« je rekel škorpijon. Žabon je o tem razmislil in ugotovil, da ima škorpijon prav. Zato si je škorpijona naložil na hrbet in ga peljal čez potok. A na pol poti je škorpijon svoje bodalo zapičil žabonu v hrbet. Ko sta se oba utapljala, je žabon zavzdihnil: »Zakaj?« Škorpijon je odgovoril: »Ker je to pač v moji naravi.«

Požar mu glede svoje »požarreportovskosti« kasneje ni ostal dolžan, predstavil je svojo verzijo zgodbe z nekaj vložki o naročenih novinarskih morilcih:

Ko je Pečečnik spoznal, da takšnih in podobnih stvari pri meni pač ne more doseči, se je povsem spremenil. Poslovni načrt, ki ga je do takrat hvalil, je čez noč postal zanič, jaz pa “preveč samovšečen in samotarski” za vodenje. Do takrat me je hvalil, tudi javno.

Ker nisem hotel popustiti, se je – po številnih elektronskih sporočilih, kjer mi je med drugim odkrito grozil, češ, citiram, naj se z njim “ne zajebavam po medijih, ker ima novinarje, ki jih suportira (beri: plačuje)”, se je odločil, da bo projektu škodoval celo javno. To je storil s tistim znanim pismom medijem, prejšnjo sredo.

Morala zgodbe: ko ste sredi deroče reke, bo zmagala narava.

Pečečnik Požar siol

Markeš o Požarjevem profilu življenja od zdrah, laži in prevar

Po tistem, ko je Bojan Požar postal novi lastnik blagovnih znamk nekdanjega podjetja Delo revije, ker je  njegovo podjetje Lanaka Media od NKBM kupilo 44 blagovnih znamk, med drugim tudi Lady, Jano, Stop in Obraze, je Delov kolumnist Janez Markeš v rednem tedenskem video komentarju tak nakup označil za nagnusno dejanje grozljivih dimenzij:

Tisto, kar je nagnusno v vsej zadevi, pa je Požarjeva zgodba. Se pravi prevzeti 44 blagovnih znamk. Od kod človeku denar? In od kod nekomu ideja, da človek takega profila, ki je zdaj živel od zdrah, laži in prevar, od tega da je ljudem jemal ime, da je osiral ljudi, da  je v bistvu popolnoma osvinjal novinarski ceh, foh, se  pravi nobena etika ni veljala, jemal politična naročila in tako naprej, prišlo je do zelo spornih oblik financiranja in povezovanja z vlado in pa političnimi opcijami. To so take grozljive dimenzije: ko sem prvič to prebral včeraj, skoraj nisem mogel verjeti.

Novinarji, sploh cehovska društva, si nakupa ne upajo kaj prida komentirati. Seveda ne, lahko so že jutri politi z gnojnico, kar načeloma ni prijetno. Zato z zanimanjem pričakujemo stališče DNS.

Žerdin Markeš o medijskem dogajanju

Požar Delo revije Delo zapis

Ministričina intima, pa še ta medijska rumena raca

Kakor vse kaže, sta Bojan Požar in Milojka Balevski v dveh ločenih zapisih ne samo posegla v pravico do zasebnosti notranje ministrice s tem, ko sta ekskluzivno razkrivala njeno intimo, temveč se je zdaj izkazalo, da njuna insinuacija glede nosečnosti ministrice sploh ni točna.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Novinarski standardi pa takšni! In ne le to: anonimna novinarka Milojka Balevski, skrivnostna kolumnistka propadlega portala Pod Lupo, Požareporta in Večera, je v svoji bizarni moralki ministrici svetovala nič manj kot instrumentalizacijo seksa za potrebe politične moči – a se je izkazalo, da tu nekdo ves čas zgolj instrumentalizira medije (skozi brezplačnike, Media Polis in under-cover delovanje na različne načine):

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.«

Demanti ministrice Vesne Györkös Žnidar za Planet Siol je bil žal  izrečen mimogrede – kot da se o tem ni želela pogovarjati. Ob intervjuju z njo so zapisali zgolj:

Nisem noseča, to si je nekdo izmislil, verjetno bi se me radi rešili, o medijski raci pravi notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar.

Ker je bila prva reakcija njenega ministrstva na poizvedbo ta, da ne bodo razkrivali informacij, ki niso javnega značaja, pravnoformalno točna in precizna, pa dejansko ni bila medijsko najbolj posrečena – v smislu, da je dopuščala dodatne spekulacije tistim, ki na njih radi jahajo. Poslej nič več.

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL 2

Medijski mudžahedini in preiskovalno novinarstvo

Boris Vezjak: Preiskovalne novinarje bomo imeli v Sloveniji, ko ne bo sprivatiziranih medijev.

Filozof Boris Vezjak na Valu 202 o državnem lastništvu medijev kot pogoju za profesionalnost. 9. oktober 2014.

Citat na strani Portala Plus naredi korak več in mi pripiše zavzemanje za ekskluzivo državnega lastništva medijev. A izpeljati se da še bolje. Je moja malenkost medijski mudžahedin, ki se mu je popolnoma utrgalo? Na podlagi zgornjega navedka natanko to misli in širi avtor spletnega portala Pozareport:

Bojan Pozar PortalPlus sprivatiziranost spolitiziranost

Težava je kajpak v tem, da ima Bojan Požar veliko razlogov za napad na moje medijske kritike in analize,  a je s svojo osebno diskreditacijsko maniro znova brcnil mimo. Zgornjih besed namreč nikoli nisem izrekel. Citat iz pogovora z mano in Anuško Delić ter Tonetom Hočevarjem na Valu 202 je povsem izmišljen. Dejal sem:

»Preiskovalne novinarje bomo v Sloveniji imeli takrat, ko bomo imeli manj spolitizirane medije.«

Da so to bile moje besede, je hitro preverljivo dejstvo v celoti dostopnem posnetku oddaje.

Osebna diskreditacija kot tipična manira dela slovenskega novinarstva ni nobena novica. Ironija nastopi, če sem je deležen kot nekdo, ki je o tem res veliko pisal v pedagoške namene. Dodatna metanivojska ironija je naslednja: če bi pri nas imeli preiskovalno novinarstvo, potem bi za njen minimum štelo suhoparno preverjanje dejstev – kdor se loti vehementnih žalitev, bi lahko dejstva poprej preveril v zvočnem zapisu. In ker jih ni, sledi kompulzivna diskreditacijska ihta po načelu Audacter calumniare, semper aliquid haeret.

Reakcija na mojo izjavo torej ironično pritrjuje točno njej sami: več preiskovanja bo, ko bo manj spolitiziranosti. Sapienti sat.

P. S. Urednik PortalaPlus je obljubil, da bo citat popravil. Lepo.

PortalPlus izjava sprivatizirani meidji

Janša tvit Požar mudžahedin