»Ali se podoba najbolj znanega ‘žvižgača’ v državi res spreminja v podobo kriminalca?« Sugestivni stavek smo na provladnem Siolu, zdaj pod taktirko Petra Jančiča, lahko prebrali kot prvi (!) v zapisu, ki se nanaša na objavljene dokumente Bojana Požarja. Ti naj bi dokazovali, da je žvižgač Ivan Gale prejel podkupnino.
Zdi se, da je v njem nehote že navzoča trenutno vroča agenda osebne kompromitacije, nekakšen slabo zatajeni wishful thinking – podobo nekoga, ki si zasluži ime žvižgača le še pod narekovaji, dejansko spremeniti v kriminalca. V tatiča skrajno naivne sorte, ki prijazno podpisuje potrdila o prejemu denarja, sproti o svoji korupciji zadovoljno obvešča šefa kar po službeni pošti, pri čemer celo dobro ve, da tudi njegovo komunikacijo zaposlenih v Zavodu sistematično shranjujejo in beležijo.
Kako je s pristnostjo zanj obremenilnih dokumentov, za katere Gale in njegov šef Anton Zakrajšek zatrjujeta, da so ponarejeni?
Obremenjujoči podpis
Žvižgača in nekdanjega uslužbenca Zavoda za blagovne rezerve, ki so ga vrgli na cesto, naj bi glede na objavljeni Požarjev dokument bremenil podpis pod prejemek podkupnine v višini 6000 evrov; izročil naj bi ga slovaški državljan. Objave takšnih dokumentov so novinarjeva poslastica; zapisal je še, da sta ime in priimek iz pričujočih dokumentov znana uredništvu.
Dodatno naj bi Galeta glede prejema denarja bremenil podpis. Če bi dokument bil pristen, bi ga najbolj verjetno lahko posredoval le izročevalec denarja ali nekdo iz njegovega kroga, to pa je nekdo v bližini podjetja SLA Marketing. Požar namiguje, da je do sestanka prišlo 13. aprila 2020 v Ljubljani, po podpisu naj bi Gale 15. aprila vzel omenjenih 6 tisoč evrov in po izpeljavi posla prišel še po dodatnih 4 tisoč.
K zapisu je dodano intrigantno elektronsko pismo, v katerem »brezmadežni« Gale, kot ga posmehljivo označi Požar, tedanjemu direktorju Zavoda za blagovne rezerve Zakrajšku sporoča, da bo podkupljen:
»Za danes zvečer sem se dogovoril. Bo vsaj nekaj od vse te zajebancije. Ostalo 40 % za vikend ali pa začetek drugega tedna. Minister pa benti zaradi pogodbe.«
Iz vsega povedanega je mogoče razbrati, da naj bi denar Gale prejel iz dogovorjenega posla za zaščitno opremo med Zavodom za blagovne rezerve in družbo SLA Marketing v višini 1,8 milijona evrov. Tega je Gale dejansko podpisal 15. aprila 2020. Po seriji javnih očitkov ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in Marjana Podobnika o omenjeni pogodbi, ki da je bila škodljiva za državo, je kasneje svojo odločitev večkrat pojasnjeval, 5. maja 2020 pa objavil zelo dolg zapis na Facebooku. V vladnih krogih so ga zaradi tega dolge tedne nenehno klicali na odgovornost – podatek, ki morda pojasni trenutno dogajanje.
Ob fotografiji dokumenta s podpisom pod prejemek domnevne podkupnine in omenjenem pismu Zakrajšku je Požar objavil še dva – za nekoga, ki razpolaga z originali, sicer presenetljivo slabo čitljiva izseka iz korespondence, ki naj bi dodatno dokazovala dogovore okoli prejema podkupnine.
Gale in Zakrajšek zatrdita, da gre za ponaredek
Gale je na Facebooku in kasneje v prispevku TV Slovenija avtorice Nini Mrzlikar (22. januar 2021) odločno dokazoval, da je dokument o prejemu podkupnine zanesljivo ponarejen. V dokaz svoj trditvi je priložil drugega, ki je po njegovem pravi izvor v ponarejenim uporabljenega podpisa – ta je sicer pristen, vendar prekopiran, na kar kaže njuna primerjava:
Če odmislimo bizarnost predpostavljene okoliščine, da se v Sloveniji podkupljenci podpisujejo pod prejemke in se kasneje svojim šefom po službeni pošti z denarjem še hvalisajo, Galeta razbremenjuje nazorna ilustracija, kako so njegov podpis prekopirali iz drugega dokumenta, ki je nastal tri mesece kasneje, julija 2020. Po tej razlagi so ponarejevalci, ki jih lahko hitro uganemo, iskali podpis in ga našli v internem dokumentu Zavoda za blagovne rezerve, kot je kasneje pojasnil:
»V ta namen nam je ponudnik poslal predloge za navedbo imena zaposlenih in prazne okvirčke, kamor se je moral vsak zaposleni lastnoročno podpisati. To pa je bilo v mesecu juliju 2020 in je nemogoče, da bi se identični podpis pojavil na dokumentu 15. aprila 2020.«
Na Faceboku je Gale v pojasnilu o ponarejanju še dodal, da je podpise na sedežu Zavoda nabirala poslovna sekretarka; vsi so bili lastnoročni, originalni dokument pa je po njegovem verjetno tudi še v mapi zadeve, ki je »po moji nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostala na Zavodu«.
Kaj poraja dvome v to, da je dokument pristen?
Galetov protidokaz je videti prepričljiv, dokončno ga lahko potrdi ali ovrže računalniška forenzika, toda ali ob tem dokazilu, zlorabi podpisa iz kasnejšega dokumenta, najdemo še kakšen drug sum na ponarejanje? V nadaljevanju tega zapisa bom na kratko analiziral izključno le enega od preostalih dokumentov: elektronsko pismo, ki ga je Gale domnevno poslal Zakrajšku. Slednji je po objavi prispevka na provladnem Planet TV in ki deluje v navezi s Siolom, povedal tole:
»Anton Zakrajšek, kategorično zavračam, prejem elektronskega sporočila od Ivana Galeta na dan 15.4.2020 ali na katerikoli drugi dan, z včeraj objavljeno vsebino. Gre za evidentni PONAREDEK. Prav tako niti malo ne verjamem, da bi Ivan Gale, kolikor ga jaz poznam, prejel kakršnokoli nagrado za podpis pogodbe.«
Kaj nas lahko pripelje do prepričanja, da je njegova trditev točna?
Prva sumljivost: naporni 15. april 2020
Galetovo elektronsko pismo s službenega naslova ima datum podpisa pogodbe, ki je 15. april 2020. Javnosti sta po njegovi izbiri znani dve drugi elektronski pismi, ki jih je spisal na ta dan – in ti sta morda celo edini, ki jih je javno objavil na socialnih omrežjih, kar je res srečna okoliščina. Naj jih opišem.
Konec aprila je objavil screenshot svojega elektronskega pisma predsedniku vlade Janezu Janšu. Po naključju je bilo poslano na isti dan – ob 15:51 popoldne. Gale je namreč po svojem razkritju v Tarči bil deležen številnih napadov, tudi policijskega varovanja, po nastopu v javnosti pa je njim želel dokazati, da je premierja obvestil o nepravilnosti na Zavodu za blagovne rezerve. Predsednik vlade je njegov prejem najprej demantiral, češ da mu ni znano, da bi Gale kdaj poskušal stopiti v stik z njim, kasneje so pa v kabinetu predsednika vlade pojasnili, da na dan prejme sto in več pisem, zaradi česar se kakšno spregleda.
12. junija 2020 je Gale objavil screenshot še enega svojega pisma po tistem, ko je, kar sam zapiše, »poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti v razpravi o interpelaciji bral elektronska sporočila v zvezi z ga. Andrejo Potočnik. Prebral je tudi del tistega, ki sem ga 15.04.2020 poslal ga. Potočnik.« Očitki so se znova nanašali na posel s SLA Marketing. Kot komentar k dogajanju je pripel elektronsko korespondenco, iz katere vidimo, da je Počivalškovi sodelavki pisal 15. aprila 2020 ob 22:17 zvečer.
Primerjamo lahko torej kar tri screenshote, ki so nastali na isti dan, če upoštevamo še sumljivi dopis Zakrajšku. Ta dan je bil zanj silno naporen: podpisal je pogodbo z omenjeno firmo, dopoldne se je Zakrajšku v pismu hvalil, da bo prejel podkupnino, popoldne je pisal Janši in ga obveščal o nepravilnostih, zvečer pa, po prejemu podkupnine na neznani lokaciji v Ljubljani, še Potočnikovi. Nenavadna časovna dinamika sama po sebi ne indicira ničesar, Galeta dodatno ne obremenjuje niti razbremenjuje.
Druga sumljivost: različni vmesniki
Omenjeni podatek postane intriganten, ko si vse tri emaile primerjalno ogledamo od blizu. Takoj opazimo, da vsebujeta dopisa Janši in Potočnikovi angleški vmesnik v programu za pošiljanje pošte. Toda obremenjujoče pismo, ki naj bi dokazovalo Galetovo hvalisanje o prejemu podkupnine, je v slovenščini.
Zakaj bi Gale v istem dnevu spreminjal nastavitve jezika pri pošiljanju? Je morda oseba, ki je »zaplenila« elektronsko pošto, izpis naredila iz drugega bralca elektronske pošte (ti. »email client«), torej v drugem programu? Tega ne vemo, ampak različna uporaba vmesnikov je sumljiva okoliščina. Gale je o tem in vseh drugih svojih pismih povedal, da je pristnost vedno mogoče preveriti:
»Kot razumem, naj bi bilo to sporočilo poslano z mojega takratnega službenega elektronskega naslova na Zakrajškov elektronski naslov. Popolna izmišljotina. Imam backup bazo vse svojih elektronskih sporočil iz tistega časa. Takrat nisem poslal nobenega elektronskega sporočila. Gre očitno za osnovnošolski ponaredek. Je pa to dejstvo zelo lahko preverljivo.«
Ob tem je še pojasnil, da ima zavod ima svoj informacijsko varnostni sistem na zelo visokem nivoju, da so ves promet in posegi vanj trajno zabeleženi in jih ni mogoče izbrisati. In še: »Po informacijah od mojih sodelavcev naj bi NPU naslednji dan po mojem prvem nastopu v Tarči tudi prišel na Zavod in tudi uradno zasegel mojo službeno pošto, pa tudi od Zavoda in številnih sodelavcev. Je po mojem mnenju vse z lahkoto preverljivo. Tudi za to preverbo dajem pooblastilo komurkoli, da to v mojem imenu preveri.«
Njegova elektronska pošta naj bi torej že bila na NPU. Ker Gale napoveduje sodni pregon zoper Požarja, bo ob preverbah sodišča verjetno hitro postalo jasno, zakaj in kako so se 15. aprila nenavadno spreminjale nastavitve vmesnika elektronske pošte – če so se res.
Tretja sumljivost: manjkajoče dvopičje
Poglejmo si pobližje slovenski vmesnik Galetovega sumljivega dopisa Zakrajšku. Opazili bomo zanimivo neskladje, ki bi res terjalo neverjetno šlamparijo programerja: v glavi so navedene besede »Od«, »Poslano«, »Za«, »Zadeva«, vendar pri slednjem manjka dvopičje. Težko si je predstavljati, da bi kakšen prevajalnik zmogel takšno odstopanje in res bi si želeli dokaza, da gre zgolj za nenavadno napako v programiranju – v bistvu kar določitev izjeme, da pri tej besedi dvopičja ne sme biti.
Četrta sumljivost: tabularna poravnava
Če v glavi sumljivega pisma pogledamo besede »Ivan«, »sreda«, »Anton« in »FW«, razvrščene na desni, bomo videli, da so spet zelo nenavadno poravnane navpično. Malo verjetno, da takšno poravnavo zahteva kakšen program, če pa jo, besede uredi tudi na levi. Primerjajmo to z angleškim vmesnikom, kjer ni nobene poravnave.
Peta sumljivost: nenavaden razmik
Če v glavi sumljivega pisma pogledamo razmik me »Od«, »Poslano«, »Za«, »Zadeva« na levi strani in »Ivan«, »sreda«, »Anton« in »FW« na drugi, bomo videli nenavaden razmik med besedami, ki ga v angleškem vmesniku ne bomo našli. Kombinacija razmika in obstoj poravnave pa je še dodatno nenavadna in bi dala slutiti, da česa takšnega noben program elektronske pošte ne dela.
Poskušal sem našteti le nekaj nenavadnih okoliščin na fotografiji (ali screenshotu) enega izmed elektronskih pisem, pri čemer sem opustil raziskovanje uporabe fontov. Gale v svoji elektronski pošti uporablja Calibri, kar je običajen »default« font za večino odjemalcev elektronske pošte, vendar bi morda tudi na tem področju našli odstopanja med pismom, ki ga Gale in Zakrajšek razglašata za ponaredek, in njegovimi pristnimi pismi.
Kako sta poročala SIOL in Planet TV
Na začetku tega zapisal sem že omenil nenavadno angažirano pristranost prvega stavka članka na Siolu, ki ga podpisuje P.J., verjetno prav Peter Jančič. Enako zanimiv je tudi televizijski prispevek Planet TV, ki ga vključuje Jančičev zapis in je po novinarskih standardih nenavaden.
»A ta dokument s Požareporta vse skupaj poruši« je stavek, s katerim novinar Planet TV komentira trenutek, ko pokaže Požarjev dokument s podpisom o prejemu podkupnine. Kot vidimo, se je novinar Vitomir Petrović odločil dokument s potrdilom o prejemu denarja za trenutek obravnavati kot verodostojen izkaz. Kasneje je v nadaljevanju sicer objavil Galetov demanti. A to še ni vse. Omenjeni novinar je kasneje pokazal še njegov podpis in ga primerjal s podpisom pod prejem podkupnine, pri tem pa so na televiziji pokazalo naslednjo grafiko:
Novinarjev komentar se je glasil takole: »Podpis prejemnika pa je enak kot na pogodbi z SLA Marketing.« Vidimo lahko, da je to storil po tistem, ko je Gale že objavil svojo razlago ponarejanja podpisov. Razen tega v novi Petrovićevi primerjavi podpisa sploh nista identična, tako da niti ne drži, kar je povedal, da sta enaka. Tudi trditve, da gre za domnevni prejem podkupnine, ni postavil pod vprašaj, ampak jo je označil za »pogodbo s SLA Marketing«. Na koncu je sicer prispevek upošteval vse Galetove in Zakrajškove dvome, zato mu ne moremo očitati, da ni predstavil obeh plati, vendar jih je prezentiral na način, ko je v delih prispevka, ki bremenijo Galeta, dokaze predstavil kot resnične.
Medijski umori v modi
Ponarejanje in fabriciranje v slovenski politiki ni nič novega, prej je utečena praksa. Naj spomnim, da je pred točno desetletjem odmevala afera okoli tedanjega predsednika republike: v uredništvu Dela so ugotovili, da je dokument, ki ga je SDS objavila in s katerim je poskušala dokazati, da je dr. Danilo Türk lagal o tem, koliko je vedel o bombnem atentatu v Velikovcu leta 1979, drugačen od tistega, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije.
V zadnjem času spremljamo obsežno dinamiko dogajanja, ko so se strankarski mediji z umorom značaja lotili predsednika Računskega sodišča Tomaža Vesela, in to pred objavo poročila o vladnih nabavah zaščitne medicinske opreme. Tokrat se zdi, da je prišel na vrsto Gale, ki je v svojo obrambo te dni povedal: »G. Požar, imate pa to smolo, da sem na zavodu ves čas zaposlitve skeniral praktično vse dokumente, ki sem jih kadarkoli podpisal.«
Primer novih dokumentov, ki ga bremenijo, odpira vrsto novinarskih dilem okoli poročanja. Najprej na strani postopanja tistih, ki tovrstne dokumente objavljajo, potem na strani drugih, ki jih prezentirajo v zgodbi. Kakšno držo naj zavzamejo, morda značilne ekvidistance, poročanja o eni in drugi »plati kovanca«, obtoženih korupcije in tistih, ki obtožbe širijo? Naj pišejo le o zgodbah, ki so jih predhodno preverili in se zdijo verodostojne, saj sicer vpletenim povzročajo neizmerno škodo in lahko morebitni ponaredki obveljajo za način kompromitacij in medijskega ubijanja, če jih nekritično povzemajo? Bi morali postopati preiskovalno in sami dokazovati morebitno pristnost ali nepristnost dokumentov s pomočjo stroke?
Zavod kliče Galeta k prevzemu odgovornosti
V navedenem prispevku TV Slovenija so se obrnili tudi na Zavod za blagovne rezerve, ki ga zdaj pod novo oblastjo vodi Toni Rumpf – tista oseba, ki je Galeta odpustila. Reakcija njegovega bivšega delodajalca, ki v resnici hrani vso elektronsko pošto in je ključ za razkritje, ali imamo opravka s pristnimi ali ponarejenimi izdelki, je bila več kot pomenljiva:
»Vsak nosilec javnih funkcij in pooblastil mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja in odločitve, saj se bo le tako povrnilo zaupanje v pravno državo.«
Povedano drugače: z obrabljeno retorično puhlico so se pri Rumpfu odločili, da s prstom pokažejo na Galetovo odgovornost. Na sodišču bodo torej v primeru odprtega postopka morali dokazati, da so navedeni dokumenti pristni, ker imajo pri sebi vso obremenilno elektronsko komunikacijo. Če se to ne bo pokazalo, bo že sama retorična manira njihovega odgovora manifestirala, čigavo igro so igrali.
Več:
Kako razvrednotiti poročilo Računskega sodišča? Z značajskim umorom
You must be logged in to post a comment.