V zapisu Jezikovno prekletstvo inšpektorja Vrenka sem se čudil, zakaj protagonisti v »mariborskih« kriminalkah in njihovi ekranizaciji ne uporabljajo štajerskega pogovornega jezika, kar je sicer hitro postala splošna tema razprave.
Moja teza je bila preprosta: štajerski dialekti, tudi mariborski pogovorni jezik, so (tudi) v govornih oddajah postali nevarno socialno zaznamovani, ker so jih mediji skozi stereotipizacije v različnih vlogah znotraj igranih humorističnih likov v desetletjih naredil za takšne: predolgo so bili pripisovani komičnim likom, slaboumnežem in vaškim posebnežem, da bi zdaj lahko kar preprosto sodili v televizijski program žanra, kot je »krimič«. Odločitev, da se mu v nadaljevanki z inšpektorjem Vrenkom izognejo, čeprav je dogajanje postavljeno v Maribor, sem zato razumel kot izraz opisane zadrege in napako, že kar za varianto jezikovne diskriminacije, kajti pristop, ki jezikovno prevlada v nanizanki, je dejansko ljubljanocentričen.
Kasneje je mojemu ugibanju o pravih razlogih za odpoved mariborskemu pogovornemu jeziku pritrdil sam avtor romanov Avgust Demšar, ki je v intervjuju za Delo (15. januar 2021) moral pojasnjevati, zakaj se Mariborčani preveč pritožujejo nad omenjenim dejstvom:
»Omenjeno se je pojavilo takoj po predvajanju prve epizode. Razmislek o problemu (ne)uporabe štajerščine v seriji je na svoji spletni strani podal tudi kolega, Boris Vezjak. V prispevku z naslovom Jezikovno prekletstvo inšpektorja Vrenka se je vprašal, ali ne bi nemara štajerščina uničila žanr. Na kratko povzeto Vezjak ugotavlja podobno kot vi v vprašanju, da je namreč štajerski govor mnogokrat stereotipno uporabljan za označevanja komičnih, zabavnih in mentalno omejenih likov, ne samo v filmu, televiziji, zabavljaštvu, ampak tudi v političnem diskurzu. Po njegovem je štajerščina preveč komercializirana v zabavljaške in marketinške namene, namenjena preprostim likom, zato v bolj zapleteno whodunit zgradbo kriminalke nekako ne sodi. Podobnega mnenja smo bili tudi ustvarjalci serije, zato smo se zedinili, da bi se v seriji uporabljala navadna pogovorna slovenščina brez izrazitih narečij, razen kadar bi to narekoval ta ali oni lik.«
V svojem kratkem komentarju sem potemtakem dobro uganil, kaj ustvarjalce oddaje žuli in kar sem na kratko pred tem zapisal v svojem pojasnilu: »Štajerski akcent bi kajpak povsem uničil »resnost« krimiča, seveda predvsem zaradi žanrskega značaja, ki mu pripada.« Težava ni kar po sebi v tem, da v ekranizaciji mariborski liki sredi Maribora ne govorijo mariborsko, ampak v razlogih, ki so do te odločitve pripeljali. Tovrstna jezikovna (avto)diskriminacija, kjer se moramo vsi pretvarjati, da je ljubljanščina ali morda nekakšen »slovenski pogovornih jezik« v programih RTV Slovenija boljša ali celo edina prava izbira, k temu pa večkrat pomagamo kar sami, sem nato sarkastično, v mislih sem imel svoje prejšnje kritične zapise o mariborskem fatalizmu v recepciji nekaterih lokalnih avtorjev, označil za prekletstvo, ko sem skomignil z rameni in dodal: »Ja, Maribor je tudi jezikovno preklet.«
Toda spoznanja, da je s spontano prepovedjo uporabe mariborščine sredi mariborske mizanscene kaj narobe, tudi takrat, ko je posledica nekakšne samocenzure, ne delijo vsi. Melita Forstnerič Hajnšek se je v Večeru obregnila ob gledalce »z naše strani trojanskih tunelov«, ki se »lokalpatriotistično oziroma vokalpatriotistično usajajo« ali čutijo ogoljufane zaradi neprimerne »zvočne kulise«. Kar je prva zanimiva točka njene obravnave: težava stereotipne obravnave govorice v medijih ni resna do te mere, da bi se morali z njo ubadati, vsaj v tem primeru ne. Problem je kajpak v tistih, ki jo pogrešajo, ti so po vsem sodeč zaplankani vokalpatrioti.
Naslednji koraki novinarke Večera so morda še bolj kritični. Najprej so jo zbodli filozofi, ko je zapisala:
»Simptomatično je, da se z (ne)rabo štajerščine pri Vrenku danes ukvarjajo predvsem filozofi, ne lingvisti.«
Žalostno po sebi, da nekatere večerovce motijo filozofi, najbrž čisto določeni, kar lahko le obžalujemo, ampak sam bi rekel, da povedano v splošnem ne bo držalo – z ekraniziranim Vrenkom so se te dni ukvarjali tudi jezikoslovci in drugi profili. Številni so pogrešali tudi lektorja. Veseli me, da je kratek zapis na mojem blogu nepričakovano deležen pozornosti, čeprav je resno podcenjujoče sejati dvome v filozofijo kot disciplino, znotraj katere se filozofi jezika že stoletje legitimno ukvarjajo tudi z njegovimi družbenimi dimenzijami.
Za nekatera novinarkina stališča ni jasno, komu so pripisana. Trditev »Pomislek, da bi bili krvavi delikti kaj manj prepričljivi, če bi jih razreševali v štajerščini, je nesmiseln« sam zlahka sprejmem in je dejansko sestavni del moje začetne ugotovitve. In tudi »insinuacije o nekakšnem prekletstvu štajerskega dialekta« so v tem kontekstu neuspešna manipulacija moje poante, kot sem že pojasnil zgoraj – tovrstno obravnavo ravno zavračam in celo svarim pred jezikovno diskriminacijo. Stigmatizacija skozi jezik je gotovo znak stigmatizacije identitete ljudi, ki jezik uporabljajo, in podobno jemljem opuščanje njegove uporabe za znamenje istega.
In potem počasi pridemo do naslednje težave. Svoj stavek »Naprtiti nerabo štajerščine njeni neprimernosti za resn(obn)e krimi serije pa je resnično absurd« lahko avtorica usmeri predvsem v ustvarjalce televizijske nadaljevanke, ki so ga posvojili, sam se z njeno ugotovitvijo spet popolnoma strinjam. A kaj, ko potem sledi šokantni obrat, kajti očitkov novinarka sploh ni naslovila na odločevalce, ampak je odpoved štajerščini opisala kot skrajno legitimno, prav nič vredno čudenja in še manj zavračanja:
»Zato je tudi njegova (ne)raba v neki nadaljevanki stvar legitimne osebne odločitve ustvarjalcev in umetniška izbira, ne politična.«
Umetnost, ki po zagotovilih ustvarjalcev sploh ni bila faktor, je zdaj zmagala med razlogi za odpoved, k čemur je, kakor da to ni dovolj, še pribila: »Ne moti me, da Vrenko ne govori štajersko. Serija zaradi tega ni ne boljša ne slabša.«
Vprašanje nevarnosti jezikovne diskriminacije je s tem v hipu izhlapelo v nič, ustvarjalci so se pač legitimno odpovedali štajerskemu jeziku zaradi bojazni pred stereotipno govorico, ki bi izpadla moteča. In kako potem sploh razumeti njeno predhodno ogorčenje? V hipu smo se znašli pred uganko, zakaj jo hkrati moti in ne moti ista stvar: ne verjame, da bi štajerščina bila neprimerna za krimi serijo in hkrati je ne moti, ker ni uporabljena iz prav takega razloga. Ne moti je, da Vrenko ne govori štajersko in obenem jo moti razlog, zaradi katerega ne govori. Indiferenca in obsodba res ne gresta skupaj. S kom je potem sploh polemizirala?
Več:
Ime česa je Melita Forstnerič Hajnšek?