Ime česa je Melita Forstnerič Hajnšek?

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek postaja grešni kozel časopisa Večer. Ujeta v prisluhe z eks-županom Francom Kanglerjem se je spremenila v objekt vsesplošnega zgražanja in novinarskega distanciranja. A postala je tudi nočna mora za marsikaterega medijskega delavca. Z emblemi bi morali ravnati previdno. Kaj se lahko naučimo iz te morebitne žrtve na oltarju ob obvezni molitvi o novinarski higieni, nepristranosti in politični čistosti časopisa, s katerim želijo rehabilitirati svoje ime? V imenu objektivnosti bi se morali resno vprašati, za kakšno ceno? Čemu so že namenjeni rituali žrtvovanja?

Avgijev hlev in njegovi prebivalci

Cena selektivnega čiščenja Avgijevega hleva spon med politiko in novinarji je lahko visoka: spregledovanje in pometanje pod preprogo prave resnice. Kot da bi se odgovorna urednica Katja Šeruga zavedala lastne geste žrtve – torej tega, da je ona žrtev, ne novinarka -, ko je v svojem komentarju napovedala taisto »očiščenje«. Napisala je, če citiram po MMC:

A če gre soditi po zapisanem komentarju odgovorne urednice: “Nekje se mora začeti. Očiščenje od slabega v lastnih vrstah. Če se mora na Večeru, pa naj se,” bodo očitno ukrepali.

Poudarka sta torej dva: Šerugova previdno sugerira sankcije proti novinarki Hajnškovi. A tak korak očiščenja razume kot »začetek« – kar pomeni, da se zaveda, da je Avgijev hlev novinarstva poln umazanije. In še nekaj: kot da priznava, da problematičen ni zgolj Večer. Dikcija »Če se mora (začeti) na Večeru, pa naj se«, lahko pomeni le, da vidi problem širše od svoje medijske hiše in sebe kot nekoga, ki bo čistilno akcijo začel tudi za vse druge. Ki se bo za to žrtvoval. Kar lahko pomeni le: za novinarski ceh v celoti.

Bunkerji in politični škorenj

Nevarna ljubezenska razmerja med politiko in novinarji spremljam že zelo dolgo. Z njimi tudi obveščam novinarje in javnost; v zameno sem v glavnem deležen odkritega prezira, s čimer mi dajejo prav. Ko se danes večerovci odločajo obsojati ali celo sankcionirati takšna razmerja, zavestno zamolčujejo svojo voljnost sodelovati z vladajočimi politiki ali skritimi lastniki. Kronski dokaz njihovega kolektivnega sodelovanja z njo so recimo ti. bunkerji ali kolektivno dokazovanje večerovcev, da bunkerji cenzuriranih besedil ne obstajajo. Oziroma da pri njih ni nobenih političnih pritiskov. Spomniti se je treba le na tale bizaren faksimile, na katerega se je podpisala ne le Melita Forstnerič Hajnšek, ampak kopica drugih Večerovih urednikov, ko je Večeru politični škorenj očital Blaž Zgaga, takrat njihov novinar:

Že fotografije objavljenih bunkerjev sredi pisarn, ob katere so se dnevno dobesedno spotikali, jih povsem demantirajo in postavljajo na laž. Na Večeru, in ne le tam, praktično ni novih lastniških ali uredniških sprememb, ki se ne bi ujemale s spremembami v strukturi vladajoče politike. Mimogrede, večerovcem se ni nikoli, ampak res prav nikoli zdelo vredno vprašati, kaj si o tem mislim, čeprav sem avtor dveh knjig o sponah med politiko in mediji: »Somrak medijske avtonomije« in »In media res«. Naključij verjetno ni: kako bi le, če sem pisal tudi o njih.

Vendar glede političnega in lastniškega škornja ni dilem. Nenazadnje ga javno, ne le zasebno, priznavajo sami novinarji.  Dilema je le, kdaj, kako in zakaj so ga pripravljeni lizati. Vprašanje je tudi, kako resno mislijo s svojimi občasnimi apeli k novinarski avtonomiji in etičnosti.

EPK kot politični projekt

Verjetno sem v zadnjih letih bolj kot kdorkoli drug opozarjal na sporne zapise novinarke, zdaj pripravljene na sežig na grmadi. O njih so bili večerovci obveščeni iz prve roke. Zgodilo se ni nič – težava torej ni le v tem, da je omenjena novinarka pri Kanglerju obrekovala svoje kolege, kakor sledi iz prisluhov, tudi ne le v tem, da mu je pomagala pisati demantije drugih novinarjev. Ko danes večerovci in skupaj s stanovskimi kolegi izražajo ogorčenost nad odkritji iz prisluhov, se niti z besedico ne lotevajo najpomembnejšega: kako se je politična pristranost novinarke manifestirala v njenih zapisih in kako je jemala kredibilnost časopisu kot takemu. V svojih komentarjih zadnjih let sem lahko ugotavljal, da se je Hajnškova projekta EPK, ki ga je dominantno pokrivala, lotevala predvsem v smislu afirmacije njenega političnega pomena – razumela ga je ne le kot kulturni dogodek, ampak tudi kot politični in s tem predvsem kot trofejni projekt Franca Kanglerja, na katerem se ne sme poroditi noben madež dvoma. Pri svojem delu je bila povsem neovirana. Ker sem v zadnjih treh letih zagrešil več kot 200 zapisov o EPK, si jih lahko vsakdo ogleda na straneh društva Zofijini ali na mojem blogu. Znova velja poudariti, da so bili Večerovi in drugi novinarji permanentno seznanjeni z vsemi komentarji, zato izgovor, da političnih ambicij pisanja svoje kolegice niso opazili, povsem in totalno odpade. Vsa opozorila so imeli na mizi in tudi vse indice o sodelovanju njenega moža z občinsko politiko. Nasprotno je res: njihova 120 procentna permanentna cenzura lahko pomeni le, da so Meliti Forstnerič Hajnšek venomer dajali prav in jo podpirali, njene kritike pa ignorirali; ko govorim o cenzuri, se ne sklicujem na svoje subjektivne občutke, temveč sicer redka priznanja novinarjev samih. S tem so ponotranjili novinarkino načelo, da bo na ugovore na EPK veljala ničelna stopnja tolerance. No, in danes bi jo kolegi žrtvovali na oltarju…

Kdo se spreneveda?

V društvu Zofijini ljubimci smo že konec leta 2010 protestirali proti tem zapisom in podelili nagrado za »novinarsko piarovko leta«. V utemeljitev smo takrat navedli:

Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je z nizom člankov o Evropki prestolnici kulture pokazala, da ji je novinarska profesionalna objektivnost povsem tuja in da jo je rade volje pripravljena zamenjati za osladno navijaško držo do mariborskega župana, projekta EPK in vseh kulturnih vodij v njem ali okoli njega. Še hujše, že tako povsem odsotne kritike je pripravljena razglasiti za krivce, če bo šlo kaj narobe.

Kot je lani novinarka 2012 prejela še občinsko nagrado za svoje novinarske dosežke, sem po vsem sodeč bil edini, ki je to javno problematiziral. Ponovila se je ista zgodba: milo rečeno tiha solidarnost ceha, čeprav nagrada Janka Glazerja po mojem prepričanju in utemeljevanju sploh ne bi smeli biti podeljena za novinarsko delo! 14. marca 2012 sem med drugim ob tem ugotavljal:

Znano je tudi, da je župan novinarko sam večkrat javno razglasil za prijateljico. Sprašujem se, ali je ob vsebinski analizi zapisov novinarke, ki nesporno kažejo tendence k varovanju dobrega imena župana in projektov mesta v celoti, res odveč pomisliti, da je njej namenjena občinska nagrada tu povsem naključen pripetljaj in je ne smemo mešati s prijateljskimi in poslovnimi vezmi, ki vežejo župana in njenega moža?

Povedano preprosteje: večerovci in vsi drugi novinarji so vedeli dovolj. In gotovo so vedeli stvari, ki jih ne vemo navadni bralci. Prostora za ogorčenost ni oziroma ni pristno. Prisluhi so lahko kvečjemu potrdili tisto, kar so že dodobra poznali. Ime česa je torej Melita Forstnerič Hajnšek? Vsekakor nečesa, kar bistveno presega njo samo. Je ime za sprenevedanje, za bežanje proč od lastne sence. V mojem primeru: ime za cenzuro. In zdaj čakamo. Kako se bo, če se bo, kot pravi odgovorna urednica, pač moralo začeti na Večeru.