Mineva že drugi teden neskončnih ugibanj o prometni nesreči predsednice republike, okoli katere se vrtijo številna ugibanja, očitki, namigi in obtožbe. Kaj smemo vedeti o dogodku, kdo je kriv za nesrečo? Je kriv šofer ali ni? Kakšen režim vožnje in varnostno razdaljo bi moral upoštevati? Kdo so bili sopotniki? Kdo so njene prijateljice? Zakaj so tuje državljanke? Kateri podatek o dogodku je v javnem interesu in kateri ne? Smemo vedeti vse le zato, ker se je predsednica vozila v vozilu, ki ga plačujemo davkoplačevalci? Smo zaradi tega dejstva upravičeni poznati vsa imena in zgodovino prijateljevanj udeleženih v prometni nesreči?
Nataša Pirc Musar je trenutno malodane kriva vsega, ne le malomarnosti zaradi neuporabe varnostnega pasu, kar skesano priznava sama. Nekateri so šli daleč in poskušali iz »grožnje« njenemu življenju narediti varnostno grožnjo državi, ki ji predseduje, zato je postala kriva tudi druženja s »tujimi državljani«. Samo državljanstvo je postalo indic varnostnega problema! Ob novici o nameri dr. Petra Jambreka je zapisala: »Vest o tem, da naj bi me doletela celo ustavna obtožba, pa je zares prekoračila vse meje dobrega okusa. Po mnenju nekaterih se s tujimi državljani sploh ne bi smela družiti.«
Cunami dezinformacij
Notranji minister Franci Matoz celo razlaga, da varovanje predsednice sploh ni stvar Policije, tako da zapletom ni videti konca. Policijskega poročila torej ne bo? Okoli nesreče se dogaja »cunami dezinformacij«, ki ga sama psihično več ne zmore, je predsednica še zaupala v javnem zapisu. Sam bom dokazoval, da se je ob tej konstruirani »aferi« odvijalo precej več od tega, ob njej pa je sama nesreča, z vsemi poškodbami vred, postala drugotnega pomena. Vpleteni v nesrečo so postali povsem dehumanizirani in nepomembni kot ljudje.
Moja trditev bo, da so v domačem prostoru nekatere afere bistveno epistemološko motivirane in da imajo zato skozi medijsko uokvirjanje podobno strukturo. Če sem natančen: njihova epistemološka struktura, torej način, kako se proizvajajo vednost, dvom in sum, narekuje tudi njihovo psihopolitično dinamiko. Če primerjamo tri med njimi, afero Baričevič (2010), afero Fotopub (2022) in nedavno omenjeno nesrečo, imajo nekaj elementov podobnosti, četudi so bili dogodki in njihove okoliščine različni. Kar jih druži, kot bomo videli, je šokantna in tragična vsebina, ki ji sledi politična nadgradnja skozi specifično medijsko obravnavo. Če je že sama predsednica uporabila ta izraz, bom tudi sam temu rekel »medijski cunami«. Nekateri uporabljajo izraz linč.
Pri tem niti slučajno ne gre le za dezinformacije, ampak za nekaj drugega: psihopolitiko diskreditiranja s pomočjo konspiracizma in paranoje ob predpostavki, da nam namerno prikrivajo dogajanje. V vseh treh primerih imata epistemološka in medijska logika jasen politični smoter, obenem pa tudi političnega akterja, ki mu najbolj koristita: Janeza Janšo.
Če bi se pokazalo, da v vseh primerih koristijo njemu, medijske logike pa sežejo širše od njegovih političnih medijskih satelitov, smo pred precej dramatično ugotovitvijo, da množični mediji, začenši z javnimi servisi, spontano delajo zanj. Pomislimo zgolj na to, kako je TV Slovenija slavno razkrila »namero«, da bo Jambrek spisal ustavno obtožbo, kar je omenjeni kasneje zanikal!
Kakšen žanr pa je to, da nam novinarji poročajo o morebitnih namerah posameznikov? Se bodo novice javnega servisa že kmalu glasile takole: »Jambrek razmišlja, če bi se usedel za računalnik in spisal ustavno obtožbo, odločitev pa bo sprejel po jutranji kavi«?
Tri afere
Začnimo s prvim primerom, afero Baričevič, o kateri deloma pišem v knjigi Paranoja, manipulacija in racionalnost. Začetni grozljiv dogodek, ko so psi skoraj pojedli lastnika, je razmeroma hitro zasenčilo vprašanje domnevnega prikrivanja in zaščite privilegiranih ljudi, ki so menda vpleteni. Pri Baričeviču se je zgodba od smrti zaradi napada psov premaknila k vprašanjem, kako so bili psi vrnjeni lastniku, kdo je pri tem posredoval in ali so povezave z vplivnimi ljudmi vplivale na ravnanje institucij. Še več, dodana je bila še paranoja iskanja drugih posiljevalcev, ki so menda sodelovali pri sodomistični orgiji v Baričevičevi garaži, in zelo prikladno je sum padel na partnerja notranje ministrice – odvetnika Miro Senico.
Afera je uspešno načela verodostojnost ministrice Katarine Kresal in kar je zares učinkovalo, je bila medijska elaboracija afere skozi namige, sejanje dvomov in paranojo. Občutek institucionalne netransparentnosti je omogočil eksplozijo govoric, tudi skrajno senzacionalističnih in zares nikoli dokazanih. Tisti, ki so jih napihovali, in dejansko so bili predvsem desni mediji in novinarji, so to zelo dobro vedeli.
Pri Fotopubu se je zgodilo nekaj podobnega: anonimna pričevanja o domnevnem spolnem nasilju, drogah in fizičnem nasilju so zelo hitro prerasla v širše vprašanje, kdo je za dogajanje vedel, kdo je osumljenega Dušana Smodeja ščitil in zakaj institucije niso ukrepale hitreje. Poznejši razvoj je sicer pokazal, da jedro zgodbe nikakor ni bilo zgolj medijska konstrukcija: tožilstvo je proti njemu vložilo obtožnico zaradi dveh kaznivih dejanj spolnega nasilja, telesne poškodbe in omogočanja uživanja prepovedanih drog.
Toda vmes je, podobno kot pri aferi Baričevič, s pomočjo novinarskih namigov in uokvirjanj stekla asociativna veriga, kjer se je Smodeja začelo prikladno povezovati s ključnimi politiki stranke Levica, in to z obema, ki sta kasneje postala ministra: Lukom Mescem in Asto Vrečko. Ta izmišljena povezava je skozi namige postala osrednje diskreditacijsko sredstvo, ki se je skozi neskončne ponovitve normaliziralo in s tem naredilo za »verjetno«, še danes pa jih s pridom izkoriščajo številni politični akterji, ob Janševi SDS in desnici najbolj značilno Zoran Stevanović.
Pri sedanji prometni nesreči predsednice zasledimo zelo podoben mehanizem: sama nesreča in poškodba predsednice sta postali manj pomembni od vprašanj, zakaj javnost sprva ni dobila vseh informacij, kdo je bil v vozilu oziroma koloni, kako je ravnala policija in ali se predsednico obravnava drugače kot običajnega državljana. Informiranje, ki je bilo vsaj deloma prepočasno in nepopolno, je nato odprlo prostor za interpretacijo, da nekdo nekaj skriva, kategorične trditve o prikrivanju, lažeh in zaščiti pa so začele postajati vedno močnejše. Takšne trditve so pretežno prihajale iz izrazito politično profiliranih medijev, z enako močjo pa so prodrle tudi v največje medije, vključno z javnimi.
Skupni elementi
V vseh treh aferah bomo našli nekaj skupnih elementov: po začetnem incidentu sledi ugotovitev o pomanjkljivih in zapoznelih informacijah, iz katere se začne porajati sum, da nekdo nekaj prikriva. Nato sledi še sum privilegirane obravnave, temu se doda iskanje političnih povezav in asociiranje z namenom škodovanja, nato dodajanje govoric, povezanih z zasebnim življenjem vpletenih. Sledi »alternativna« rekonstrukcija dogajanja in na neki točki postane afera o prikrivanju pomembnejša od prvotnega dogodka. Pomembno je vedeti, da mreže asociiranj nastajajo s pomočjo medijskih naracij in velikokrat z namenom političnega učinkovanja.
Obstaja pa še ena opazna skupna točka, ki je, da se pri vseh treh oblikuje epistemološki konflikt med uradno in neuradno verzijo dogajanja. Kaj želim povedati? Javni odgovori institucij in vpletenih nam ponudijo eno vrsto dokazov in informacij, nasproti njej pa javnost in mediji začnejo konstruirati drugo različico dogajanja, ki temelji na očitku, da so uradne informacije nepopolne in da je resnična zgodba drugačna. Ko se vzpostavi takšno nasprotje, se skoraj vsak popravek ali nova informacija interpretira kot nadaljnji dokaz prikrivanja.
Predsednica republike je dogajanje opisala kot gonjo zoper sebe:
»Veste, kako se počutim v teh dneh? Kot človek, ki ne sme imeti prijateljev, ki jih prej varnostno ne preverijo. Ali smo res prišli tako daleč, da bo vsak moj prijatelj tvegal, da bo zaradi mene padel v neko blatno mlako, iz katere zlepa ne bo splaval, ker ga bodo mediji in komentatorji z vso močjo potiskali navzdol? Ali to pomeni, da bi morali vsi varovani funkcionarji javno objaviti seznam vseh svojih prijateljev, ki utegnejo zaiti na območje varovanja, tudi k njim domov, ker to lahko predstavlja grožnjo nacionalni varnosti? Prosim ustavite to gonjo, preverjajte informacije, vedno sem bila odprta do vseh. Vedno.«
Epistemologija sumničenja
Če kaj, je vse tri afere spremljala epistemologija sumničenja in dvomov, zato jih bom razumel kot psihopolitično motivirane. Želim povedati, da so javnost, mediji in politični akterji začeli proizvajati posebno vednost o dogajanju, pri kateri ni šlo več zgolj za odkrivanje, kaj se je zgodilo. Kot rečeno se je vzpostavilo prepričanje, da se za uradno različico skriva neka druga, prava resnica, ki nam jo namerno prikrivajo. V primeru Baričevič in Fotopub se je naracija od vprašanja »Kaj se je zgodilo?« obrnila v spraševanje »Zakaj nam ne povedo, kaj se je v resnici zgodilo?«
Pri Baričeviču napad psov ni bil več edina zgodba. Zasenčile so jo druge: kdo je bil vpleten v njihovo vrnitev poprej, kdo je koga ščitil, kdo je še bil v garaži, kakšna je politična sprega okoli preminule osebe in seveda asociacija, da nam vlada razvratna »dildomanska mafija« – šlo je za čas Pahorjeve vlade. Pri Fotopubu domnevna kazniva dejanja niso bila več predstavljena zgolj kot dejanja posameznika, ampak kot del širšega okolja oziroma mreže političnih in kulturniških povezav ter domnevnega molka ljudi, ki naj bi za dogajanje vedeli. Pri Nataši Pirc Musar prometna nesreča ni več samo to; predmet zanimanja so postale njene prijateljice, njihovo državljanstvo, domnevno prikrivanje informacij o nesreči in čas njihovega objavljanja.
Upravljanje z vednostjo
V vseh treh primerih predmet afere sčasoma postane samo informiranje oziroma vednost o dogodku. K temu se doda sum, da nekdo s to vednostjo zelo strateško upravlja. Povedano še drugače: pojavi se sum, da nam nekdo nekaj prikriva, v tem primeru predsednica. Konspiracizem in psihopolitika paranoje se hranita z nastalo informacijsko praznino, ki bi morala biti razumljiva, kajti institucije pogosto molčijo preprosto zato, ker še nimajo preverjenih informacij, ker potekajo postopki in še niso končani, zaradi varstva osebnih podatkov ali včasih res tudi zaradi slabe komunikacije.
Če k temu dodamo še senzacionalizem medijev, se odsotnost vednosti začne vedno bolj dojemati kot prisotnost skrivnosti in zato prihaja do značilnega napačnega sklepa: če nam ne povedo vsega, potem obstaja razlog, zaradi katerega nam tega ne želijo povedati.
Epistemološka dinamika začne poganjati samo sebe: ker ni dokazov ali ker jih ni pravočasno, se poraja prepričanje skozi sklepanje, da so jih skrili. Ker ni prič ali ker molčijo, nam dopovedujejo, da nanje nekdo pritiska in se bojijo. Seveda morajo temu verjeti. Ker policija kakšno dogajanje zanika, nam sugerirajo, da to počne zato, ker ščiti vpletene. Ko mediji o čem ne poročajo, nam pravijo, da je to zato, ker sodelujejo. Ko nato le spregovorijo, nam pravijo, da je to zato, ker so v to prisiljeni.
Konspiracizem in paranoja začneta proizvajati potrditve lastne teorije in tudi afera postala samoreferenčna: mediji niso več poročali samo o nesreči, ampak o vprašanjih, ki jih je proizvedlo njihovo lastno prejšnje poročanje.
Družbena asimetrija
Psihopolitika takšnih dogodkov rada izkorišča občutek deprivilegiranosti državljanov. Če se aferi doda še prepričanje, da se privilegiranim »njim« dopušča nekaj, pri čemer bi institucije z »nami«, navadnimi državljani, ravnale drugače, dobi takšna naracija izjemen politični afektivni potencial. Pomislimo na Janšev zimzeleni slogan o prvorazrednih in drugorazrednih državljanih. V ozadju neke afere nato ni več radovednost. Ob vseh sumih in dvomih se nato porodi še občutek neenakosti pred institucijami in v družbenem položaju, kjer smo mi sami krivično obravnavani.
Zato vsaka afera hitro postane zgodba o dveh Slovenijah: eni za »nas«, navadne ljudi, in drugi za politično, gospodarsko, kulturno ali družbeno elito. Zelo banalna procesna nepravilnost ali preprosto odsotnost informacije hitro postane eksplozivna, ker se k spraševanju, kdo koga ščiti, tako značilnemu za epistemologijo sumničenja, doda še »dokaz« političnega privilegija posameznikov.
Nenadoma posameznik ni več posameznik, pred nami pa v zgodbi začne rasti domnevna mreža prijateljev, institucij in menda skritih povezav. Toda tudi nasprotna drža ni brez nevarnosti: če epistemologijo sumničenja preprosto nadomestimo z epistemologijo zaupanja, lahko hitro storimo zrcalno napako. Zakaj? Ker institucije res kdaj prikrivajo. Ker politiki res lažejo in ker policija večkrat res ravna privilegirano, če o medijih, ki nam marsikaj zamolčijo, niti ne govorimo. Posledično je nujno loviti ravnotežje med obojim in preverjati dokaze v podporo eni ali drugi možnosti.
Komu verjeti
Že skoraj komično je spremljati, kako nam RTV Slovenija zdaj sugerira, da je prišlo do napak pri kriznem komuniciranju, kot pa se pred našimi očmi odvija toliko več od tega! Kaj bi lahko izpeljali iz povedanega? Kot poskušam pokazati, posamične odmevne dogodke bistveno oblikujeta njihovo medijsko pokritje in politično upravljanje. Pri tem nikakor ne gre več zgolj za ugotavljanje dejstev. Pred nami se odvija boj za določitev epistemološkega okvira, znotraj katerega bodo dejstva interpretirana, pri njegovem oblikovanju pa imajo vidno vlogo politični interesi. Osrednje vprašanje ni več le »Kaj se je zgodilo?«, pač pa »Komu verjeti glede tega, kaj se je zgodilo?«
Vpleteni so vnaprej osumljeni, da lažejo, manipulirajo ali vsaj nekaj prikrivajo, pri čemer je tudi samo sumničenje velikokrat politično motivirano. Ko zaupanje v institucije pade dovolj nizko, lahko njihovo zanikanje učinkuje celo kot potrditev suma. Čustveno močnejši in bolj travmatičen je dogodek v obliki tragedije, zlorabe ali nesreče, večja bo verjetnost, da bomo spremljali epistemologijo, ki potrjuje samo sebe: neskončne dvome, paranojo, dokazovanje, da je molk priznanje, da je pojasnilo izgovor in da je odsotnost dokazov rezultat prikrivanja.
Seveda vsakega suma ne smemo odpraviti kot teorijo zarote, ker vsaj dvom še ni neupravičen. Zato mora naš sistem vednosti plavati v odprtem prostoru, kjer je dovolj nezaupljiv, da dogajanje preverja, ampak hkrati tudi dovolj racionalen, da za obtožbe zahteva dokaze in jim tudi zaupa, če so ti prepričljivi.
Predsednica pravi, da tega cunamija ne zna ustaviti. No, če kaj, nam naštete afere dokazujejo neverjetno trdoživost in moč psihopolitike, ki deluje v navezi z mediji. S tem imamo, kot že desetletje ugotavljam, tudi ključ za razumevanje tega, od kod politiki črpajo moč in kako zmagujejo na volitvah.
Več:
Geneza medijskih novic po slovensko: afera Baričević
Luka Mesec kot posiljevalec: kako deluje psihopolitika demonizacije