Stevanović bo doktoriral iz politične nekaznovanosti

Predsednik državnega zbora po pojasnilu ljubljanske Filozofske fakultete ni v celoti plačal doktorskega študija, ki ga ni sicer končal. Po neuspešnih opominih so vložili predlog za izvršbo, po poročanju Dela pa naj bi pri izterjavi zamudili rok. Skratka: doktorata ni, vseh plačil tudi ne, zato je nastal dolg okoli 7000 evrov, vmes pa Zoran Stevanović posoja denar svojim poslancem in ostaja predsednik parlamenta.

Če kdo pričakuje njegovo novo pojasnilo in če je ugovor znova, da moramo počakati nanj, po moje zahteva preveč. Koliko pojasnil dokazano neverodostojnega politika s pravnomočnimi obsodbami še potrebujemo, da bi smeli sklepati na njegov nizek moralni profil? Prav nobenega več!

Pikapolonica z vedno več pikami

V tem je tudi ena poglavnih težav javnosti in domačih medijev: ob vsaki novi laži, manipulaciji in črni piki samooklicane pikapolonice se mazohistično ukvarjamo s tem, da odmislimo poprejšnje. Dejansko smo nasedli, ko jih preštevamo. Le kdo bi podjetniku, ki vas je že osemkrat naplahtal, poskušal zaupati znova? V praksi, v katero Stevanović menda najbolj verjame, pač nihče. Seštevek ne povečuje verodostojnosti ravnanj posameznika, pač pa jo skrajno hitro znižuje. Zato ni nobene potrebe, da pri politiku njegovega kova nenehno začenjamo znova, kakor da politični spomin ne sme seže dlje od zadnjega televizijskega prispevka.

Doslej smo verjeli v osnovne higienske standarde politične kulture, četudi smo večkrat obupavali: politiki so odstopali zaradi majhnih in včasih celo bagatelnih prekrškov, kot je neplačani sendvič v štacuni, prehitra vožnja ali alkoholiziranost. Zdaj radikalno stopamo v neko drugo obdobje, kar z neverjetno lahkoto dopuščamo: preštevamo pike na pikapolonici, ki je bolj videti kot koloradski hrošč, in se počasi navajamo, da mu bodo njemu enaki Janez Janša, Anže Logar in Jernej Vrtovec znova pogledali skozi prste.

Laži, prelomljene obljube, zavajanja o preteklosti, razkrite pravnomočne obsodbe, akademsko samopoveličevanje in neporavnani računi se nalagajo drug na drugega, toda njegova funkcija ostaja neomadeževana. Če kaj, se bliža meja našega potrpljenja, ne pa tudi Katoliške cerkve, naravnega zaveznika Janševe vlade, ki bi morala biti pomemben moralni razsodnik v družbi, a s svojo podporo lažnivim politikom dobesedno tlakuje pot pogubi.

Še pet minut dela

Poglejmo akademski del zgodbe laganja o izobrazbi. Na Stevanovićevem profilu je bila med podatki o izobrazbi pred meseci navedba »doktorat znanosti, Filozofska fakulteta Ljubljana«. V stranki so razlagali, da je s tem označil študij, ne doktoriranja. Nato je objavil potrdilo o opravljenih obveznostih, ki ni dokazovalo končanega doktorata, zraven pa se pohvalil, da je »cel doktorat rešil v enem letu«. Tistega, ki ga nima!

Dodal je še, da naj bi ga od končnega zagovora in pridobitve naziva ločilo pet minut dela, a si tega ni želel vzeti. Bilo je 5. februarja letos v Odmevih, ko se je kot gost v studiu moral braniti pred očitkom, da doktorata nima: »Jaz se nikoli in nikjer nisem predstavljal s formalno izobrazbo.«

V tistem trenutku je grafika v studiu za njegovim hrbtom ob sami izjavi gosta izpisala resnico šefa Resnice: na Facebookovem profilu se je predsednik parlamenta predstavljal z doktoratom znanosti! Ne pomnim, kdaj je bila kaka laž tako hitro demantirana – dobesedno v času, ko je bila izrečena. Kar je sicer bolj razumljivo, če pomislimo, s kakšno hudo frekvenco jih avtor izreka!

S tem je, vključno z izvršbo, Stevanović pokazal tudi na to, kako malo ceni akademsko znanje – približno tako kot kineziologijo, ko se je nedavno spravil pametovati vrhunskemu strokovnjaku.

Kompleksne laži

Predsednik parlamenta zmore kompleksne laži. Predstavljajmo si nekoga, ki se v javnosti hvali, kako imeniten suknjič si je sam ukrojil. Potem izvemo, da suknjič sploh ni bil dokončan, da ga je človek samo pomerjal in da krojaču ni poravnal vseh računov. Pomislimo torej, kako mnogotero je bilo njegovo manipuliranje: sprva je lagal glede pridobljene izobrazbe. Potem je, ker je bil razkrit, minimiziral dejstvo, da doktorata nima, češ da za to potrebuje pet minut, nakar je zaigral na karto kislega grozdja – saj bi, ampak raje ne bo.

Zdaj se je razkrilo še, da je prejemal opomine in na koncu še izvršbo, ker šolanja ni plačal. In kakor da to ni dovolj, se je vmes predstavljal še kot Robin Hood, ki plačuje terjatve za svojim poslancem Mijičem, ker je pač poln denarja! Čigavega, ni povedal.

Če kaj, nam takšno početje izriše lik nekoga, ki nima prav nobenih etičnih in moralnih vrednot in si je v življenju izračunal, da so mu v napoto. Tistih, o katerih govori etični kodeks poslancev, nad njegovimi kršitvami pa bdi kar on sam! Zato pri Stevanoviću že dolgo ne govorimo o enem spodrsljaju, ampak o ponavljajočem se vzorcu, razkritjem pa nato sledijo poskusi zanikanja, preusmerjanje pozornosti, teorije zarot in obtoževanje tistih, ki sprašujejo.

K temu dodajmo še poskus uničevanja medijskih hiš, denimo RTV hiše, ko vihti meč proti plačevanju prispevka.

Laž v izvoru

Kot sem že večkrat zapisal, je organizirana laž eden temeljev nastanka te oblasti. Moja poanta ni bila, da vladajoči politiki pač prekomerno lažejo, ampak da so kršili elementarne zaveze pred volitvami o tem, s kom bodo sodelovali, česa ne bodo storili in kakšno politično izbiro ponujajo volivcem. Da je, skratka, njihova laž volivcem skozi opustitev teh zavez omogočila nastanek oblasti. Laganje ni figuriralo le kot spremljava vladanja, ker smo ga našli v njegovem izvoru.

Ker so družno lagali, zavajali in prelamljali obljube, so postali nekakšni bratje v laži, kjer se vzajemno podpirajo in ob lažeh drugega gledajo nekritično proč. Oblast je pač slastna. Težko se spomnim, da bi imeli na vrhu države v njeni zgodovini tako nizko postavljena merila za profil politika. Dno ni doseženo samo takrat, ko nekdo ravna nedostojno, pač pa skozi legitimacijo, ko nam Janša, Logar in Vrtovec sporočajo, da je takšen moralni bankrot posameznikov popolnoma združljiv z vodenjem države.

Kaj pa opozicija? Ne bi bilo pošteno reči, da ni ukrepala. Svoboda, SD in Levica so predlagale njegovo razrešitev, toda 22. septembra je zanjo glasovalo 37 poslancev, proti pa 49. Stevanović je ostal na položaju in se nam skupaj s svojimi političnimi botri roga, ko javnost vsakodnevno odkriva nove dokaze o njegovih svinjarijah.

Če je fakulteta vložila predlog za izvršbo, bi nas moralo po analogiji zanimati tudi, kdo bo izvršil politično odgovornost. Za zdaj kaže, da nihče. In dokler bo tako, ostaja najbolj zanesljiv dosežek predsednika parlamenta prav tisti, za katerega ne potrebuje doktorata: dokazovanje, da mu nobeno novo razkritje o njegovih nemoralnih in kaznivih dejanjih zaradi podpore Janševe koalicije ne more priti do živega. Končno nekaj, iz česar je, in to brez poravnane šolnine, doktoriral.

Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.

Več:

Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo

Stevanović se je vsem na očeh debelo zlagal in snedel obljubo

Tretji blok kot nov politični manever: tri prevare Logarja, Vrtovca in Stevanovića

Je Donalda Trumpa ustoličilo njegovo laganje? O fenomenu zmagovite laži.