Kaj se zgodi, ko politik, ki je gromozanski del svoje politične identitete gradil na nasprotovanju migracijam, nenadoma ugotovi, da migrante nujno potrebuje? Se je odrekel svoji ideologiji, morda priznal, da je pretiraval ali svojim privržencem pojasnil, da je bila njegova dosedanja retorika zgrešena? Janez Janša ni storil nič od tega, pač pa je iznašel novo možnost: migrante še naprej zavrača kot polnopravne člane družbe, obenem pa jim odpira vrata kot delovni sili.
Prav takšno napetost razkrivata zakonodajna predloga njegove vlade, o katerih sta poročala Dnevnik in RTV Slovenija. Prvi, novela zakona o tujcih, zaostruje pogoje za prebivanje, združevanje družin in vključevanje tujcev v slovensko družbo. Drugi, novela zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, sprošča omejitve njihovega zaposlovanja prek agencij in odpira možnosti za prihod dodatne delovne sile iz oddaljenih držav, tudi azijskih.
Toda bodimo natančni. Janševa antimigrantska politika, katere zastavo vihtijo tudi Logarjevi Demokrati, Vrtovčeva Nova Slovenija in Stevanovićeva Resni.ca, ni neizbežno zašla v protislovje. Nasprotovanje priseljevanju in podpiranje zaposlovanja tujcev nista nujno logično nezdružljiva elementa. Ravno to se trenutno dogaja, ko vlada zagovarja selektivno priseljevanje glede na potrebe gospodarstva. Pač pa je pomembno, kakšen status je tujcem pripravljena priznati in odgovor je zdaj na dlani: migrant mora ostati tujec kot član družbe, sprejet pa je kot delovna sila. Njegova ekonomska prisotnost je zaželena, družbena in družinska pa postajata predmet dodatnih omejitev.
Kaj bodo porekli identitarci?
Janševa intenzivna antimigrantska retorika je v preteklosti temeljila na predstavljanju migracij kot varnostnega, kulturnega in civilizacijskega problema. V takšnem diskurzu tujec ni preprosto človek, ki se je preselil v drugo državo, pač pa ultimativna nevarnost za domačo kulturo, nacionalno identiteto, socialno državo in predvsem varnostni problem. Minevala so leta in prvak SDS je tudi zaradi take retorike zmagoval na volitvah.
Kaj bodo torej na novo politiko porekli Janševi identitarni privrženci in skrajna desničarska gibanja, s katerimi goji medsebojne simpatije? Kaj bo reklo njegovo volilno telo? Mar niso migranti tisti, pred katerimi je treba zavarovati slovensko družbo? Ne ogrožajo več naše kulture, jezika in načina življenja? Če sledimo skrajnim različicam antimigrantskega diskurza, naj bi bili celo potencialno nevarni in kulturno nezdružljivi z evropskim okoljem. Kako je torej mogoče, da jih ista politična oblast zdaj želi pripeljati še več?
Se je nenadoma izkazalo, da Nepalci, Indijci in drugi delavci iz oddaljenih držav niso več nevarni in da je kulturna nezdružljivost izginila? Da slovenska identiteta ni več ogrožena, če tujec namesto družinskega življenja v Sloveniji opravlja izmeno v tovarni ali skladišču?
Nova dihotomija je takoj prepoznavna: če nastopa kot človek s pravicami, ni dobrodošel, če pa je zgolj delovna sila, je nepričakovano zaželen. Nacionalistični diskurz se je uklonil ekonomskemu pragmatizmu, ali natančneje: z njim je sklenil priročno zavezništvo. Zato vprašanje za ljubitelje svastike in Janševo vlado ni več, ali podpirajo priseljevanje, saj očitno ga.
Delavca potrebujemo, njegove družine ne
Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je opozoril na povezavo med obema zakonskima predlogoma. Po njegovi interpretaciji prvi nagovarja antimigrantsko volilno telo, v drugem pa so v ospredju potrebe gospodarstva in zaposlitvenih agencij. Tujec naj bi bil najprej ponižan na objekt, ki ponuja delovno silo, nato pa prepuščen tržnemu posredovanju.
Predlagana ureditev v tem pogledu govori zase. Človek, ki pride v Slovenijo delat, bi moral na možnost združitve z družino praviloma čakati tri leta namesto dosedanjega enega. Hkrati se zvišuje zahtevana raven znanja slovenščine in ukinja brezplačna udeležba na jezikovnih tečajih. Protislovij ne manjka: od tujca pričakujemo, da se bo vključil v slovensko družbo, hkrati pa mu otežujemo dostop do enega temeljnih orodij vključevanja.
Ni dvoma, da takšno ravnanje temelji na izraziti dehumanizaciji in je daleč od integracije. Od tujca, in tudi ta izraz je sumljiv, se zahteva, da govori slovensko, vendar mora za to sam poskrbeti. Poznati bi moral slovensko kulturo, a smo poskrbeli, da mu otežujemo možnosti, da bi se vanjo vključil. Združitev z družino se mu dodatno odmika in zapovrh ves čas ostaja sumljiv in predmet politične paranoje.
Podobno razmerje med ekonomsko koristnostjo in družbeno pripadnostjo se pokaže pri lokalni volilni pravici, ki jo je koalicija odvzela tujcem iz tretjih držav. Človek lahko v občini prebiva, dela, plačuje davke in prispevke ter sodeluje pri njenem razvoju, toda nič ne bo pomagalo, ker nima več možnosti soodločati na lokalnih volitvah. Njegovo delo pripada skupnosti, toda politični glas mu je odzvet.
Zveden je na svojo uporabnost, ne človeško bistvo, s tem pa ostaja zlorabljen. Kantovsko rečeno je obravnavan zgolj kot sredstvo in ne tudi kot cilj, pa še to za doseganje ciljev nekega delodajalca oziroma lastnika. Njegova avtonomija ostaja omejena in njegov položaj močno odvisen od delodajalca.
Sužnjelastništvo brez lastništva?
Predlagana novela tujcu v prvih šestih mesecih omeji možnost zamenjave prvega delodajalca, razen v primerih, ko obstajajo razlogi za izredno odpoved. Zaposlitvenim agencijam omogoča širše neposredno zaposlovanje tujcev in, glej ga zlomka, delodajalcem, ki kršijo pravila, mehča določene posledice kršitev.
Vlada spremembe predstavlja kot povečevanje prožnosti trga dela, vendar se moramo vprašati, komu je ta prožnost namenjena. Delodajalec bo lahko lažje pridobival delavce, agencija jih bo lažje posredovala, tuji delavec pa bo v prvih šestih mesecih težje zamenjal prvega delodajalca.
Lukić opozarja, da bi lahko število agencij za zagotavljanje dela s približno sto naraslo celo na šeststo. Pričakuje tudi nastajanje njihovih izpostav v azijskih državah, od koder bi novačile delavce. Število dovoljenj za delavce iz teh držav bi se povečalo za štiri do petkrat. Govorimo o presoji nekoga, ki se dnevno ukvarja z izkoriščanjem tujih delavcev, in ne o uradnih projekcijah učinkov zakona!
Predstavljajmo si človeka iz Nepala, ki si za prihod v Slovenijo izposodi več tisoč evrov, po nekaterih podatkih pa delavci za prihod plačajo od 8000 do 10.000 evrov. K nam pride močno zadolžen in poln upanja, njegov bivanjski položaj je odvisen od delodajalca, saj nikogar ne pozna, ta pa lahko mimogrede krši dogovor, mu ne izplača plače ali mu grozi z izgubo zaposlitve.
Pojavlja se primerjava s sužnjelastništvom, ne čisto v dobesednem pomenu, ker nihče ne postane lastnina druge osebe. Vendar se delovno razmerje približuje sistemu odvisnosti, saj se je človekova svoboda podredila ekonomskemu interesu drugega. Razen tega delavcu omejujemo možnost odhoda.
Pravna možnost, da delavec odpove pogodbo ali uveljavlja svoje pravice, še ne pomeni, da ima za to tudi dejanske šanse. Če je zadolžen, ne pozna jezika in se boji izgube dovoljenja za prebivanje, je njegova formalna svoboda lahko precej večja od njegove dejanske svobode, ki jo uživa. Nepalec, dajem le za zgled, je s tem postal predmet poslovne transakcije, njegove pravice pa so lahko vse težje uveljavljive. Postal je tako rekoč poblagovljen.
Poveden je tudi način priprave sprememb. Sindikati opozarjajo, da predloga pred javno objavo nista bila obravnavana s socialnimi partnerji in da manjkajo analize učinkov na trg dela in ceno dela. Pravila, ki lahko pomembno spremenijo razmerja med agencijami, podjetji in delavci, bi terjala toliko temeljitejšo razpravo, ker zadevajo ljudi, ki že zaradi svojega položaja težje vplivajo na lastne delovne razmere.
Zakaj Janša potrebuje migrante?
Slovensko gospodarstvo se sooča s pomanjkanjem delavcev v številnih dejavnostih. Zdi se, da je Janševa vlada čisto po tihem spoznala, da država lahko omejuje priseljevanje, vendar s tem ne ustvarja novih domačih delavcev. Zato bo zanimivo spremljati, kako bo to vplivalo na dosedanjo antimigrantsko retoriko, saj je doslej veljalo preprosto načelo, da so migranti nezaželeni in da jih moramo izseliti.
Tokrat bo agenda ksenofobije in antiislamizma morala postati bolj kalibrirana, vse zavoljo polnjenja socialnih blagajn. Jasno je, kaj bodo počeli delodajalci. Če ne bodo mogli pridobiti delavcev, jih ne bodo nujno iskali z boljšim plačilom in delovnimi razmerami, pač pa bodo lahko iskali vedno bolj revne in zadolžene, ki imajo manj možnosti za zavrnitev ponujenih pogojev.
Poceni delovna sila za delodajalca še ni nujno poceni za družbo. Če bomo kadrovske težave reševali predvsem s prihodom ljudi, ki zaradi svojega položaja težko zavrnejo ponujene pogoje, bomo morda kratkoročno pomagali podjetjem, ne bomo pa nujno izboljšali kakovosti delovnih mest. Nekdo bi moral pojasniti, ali rešujemo pomanjkanje delavcev ali predvsem pomanjkanje ljudi, pripravljenih sprejeti obstoječe plačilo in delovne razmere.
Socialna slika priseljencev v Sloveniji bi lahko zaradi zakonskih rešitev kmalu postaja slabša in ranljivejša. Zlahka si predstavljamo, da bo migrant brez človeškega obraza v okviru psihopropagande sovraštva še bolj diskreditiran in poniževan, zato ga bo desnici še lažje predstaviti kot manj zaželenega člana družbe in s tem upravičiti njegov slabši položaj. O njegovih družinskih, socialnih in kulturnih potrebah bo vse manj razprave, pač pa bodo višja pričakovanja, da bi nam moral biti celo hvaležen za našo gostoljubnost.
Bolj specifično sovraštvo
Preskok, pri katerem bo Janša migrantom omogočil, da pridejo v državo in tukaj delajo, lahko sovraštvo usmeri v bolj specifično obliko, ki bo bolj kulturno in socialno pogojena. Migrant ne bo več nujno nezaželen zato, ker je prišel, temveč bo postal nezaželen takoj, ko bo od države zahteval kaj več od dovoljenja za delo: družinsko življenje, politični glas, socialno varnost ali pravico, da zapusti delodajalca. Nasprotovanje njegovi prisotnosti se lahko spremeni v nasprotovanje njegovi enakopravnosti.
Pričakujemo lahko, da bo opisana dehumanizacija postala bolj ciljno usmerjena: manj v to, da smejo migranti biti tukaj, in bolj v dejstvo, kaj počnejo in česa ne smejo početi. Saj so vendar, kot pravi Lukić, zgolj blago, nikakor človek.
Več:
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020