Vse belopolti, vsi enakopravni: o zaščiti evropskega načina življenja

Darja Kocbek se v Mladini že v naslovu sprašuje, »kako bi opredelili evropski način življenja«? Njen članek je posvečen trenutno burni razpravi o novem resorju, ki ga je v svojem razrezu predvidela Ursula von der Leyen.

Vodil ga bo novi komisar Grk Margaritis Schinas, tudi aktualni podpredsednik Evropske komisije. Zakaj in čemu zaščita evropskega načina življenja, od kod se je vzela potreba po njem? Poskušal bom predvsem pokazati, da ideja o tem ni tuja niti slovenski javnosti, da je posredno promovirana tudi v naših intelektualnih krogih. Oziroma drugače: da ima v domačih teoretskih krožkih leve (!) provenience, protežiranih v domačih dominantnih medijih, predsednica Evropske komisije nepričakovanega podpornika.

kocbek evropski način življenja mladina

Citirani članek v današnji Mladini: kaj je evropski način življenja?

Istovrstnost evropske kulture?

Kocbekova se v prispevku o sumljivem resorju v veliki večini svojega članka naslanja na Daniela Trillinga v Guardianu. Z njegovimi spoznanji se v celoti strinjam: po eni strani je veliko vsebinsko vprašanje, kako definirati enotnost, edinstvenost in celo istovrstnost evropske kulture, ki jo deli prebivalstvo Boltona, Palerma ali Plovdiva. Tudi popolnoma soglašam, da imamo pred sabo nevaren pojav in najbrž uvedba novega resorja ni stvar nobenih posebnih naključij, če upoštevamo politična razmerja v Evropi, politično poreklo predsednice in splošno stanje duha.

Ni dvoma, da postaja sredinskost evropskih politik, legitimiranih v delovanju Evropske komisije, obarvana z retoriko in politiko desničarskih strank, jasno pa je tudi, da se je morala potreba po novem resorju oblikovati in pojaviti na podlagi razprav o begunski krizi, ukrepov, ki so jih posamične države in Evropa v celoti vpeljale ob migracijah, a tudi vedno bolj racionalizirani retoriki različnih populističnih strank in vlad, še zlasti v srednji in vzhodni Evropi.

Slovenski simpatizerji

Ob koketiranju s skrajno desnico in prevzemanju njenih miselnih vzorcev bo novi resor formaliziral in sistemsko na najvišji možni ravni legitimiziral latentno ksenofobijo vseh vrst nacionalističnih politik, ne le obratno, da uradno politiko Evropske unije nepovratno dela za nacionalistično in ksenofobno.

Resor za migracije je zdaj samoumevno postal že v imenu postal resor za »Protecting our European Way of Life« – v njem pa je, če analiziramo po elementih, sporno in simptomatično kar vse po vrsti: »zaščita« naše kulture, »našost« našega evropskega načina življenja, pa tudi identiteta evropske kulture kot take.

Nepričakovani slovenski simpatizer Ursule von der Leyen je v vrsti svojih člankov že v preteklih leti poskrbel za teoretsko utemeljitve njenega resorja. Slavoj Žižek je svoje izhodišče, povzeto tudi v prispevkih v Mladini, najbolj kvintesenčno izrazil takole:

»Številni begunci bi radi nemogoče: pravzaprav pričakujejo največje ugodnosti zahodne države blaginje in da bodo hkrati lahko ohranili svoj posebni način življenja, čeprav so nekatere ključne značilnosti njihovega načina življenja nezdružljive z ideološkimi temelji zahodne države blaginje.«

Dve slabši dilemi

Zanimiv preobrat zasledimo v zbirki njegovih člankov: naš, evropski način življenja, čeprav ga uporabljajo evropski nacionalisti, je po svoje smiselna kategorija, podobna smiselna pa je tudi zaščita takega načina življenja.

V svoji knjigi »Against the Double Blackmail. Refugees, Terror and Other Troubles with the Neighbours« (2016) ravnanje Evrope predstavlja kot lažno dilemo med dvema izbirama – v luči beguncev naj bi se nam ponujali dve inačici ideološkega izsiljevanja. Po prvi bi morali svoja vrata za begunce odpreti na stežaj, čim močneje; po drugi poskušamo, kot pravi, uporabiti dvižni most in prihod beguncev ustaviti. Avtorjeva intenca je ubežati obema izbirama kot »slabšima«, češ da le podaljšujeta problem in ga ne rešujeta, vendar pri tem ne poda prav nobene prepričljive vmesne rešitve.

Njihov način življenja

Daljšo analizo lahko bralec najde v mojem članku v Časopisu za kritiko znanosti. Širši argument, v katerega pade Žižkova artikulacija odnosa do beguncev in ki ostro razmeji ravno »naš način življenja«, kot ga je zdaj določila Ursula von der Leyen, od »njihovega načina življenja«, je razprava v Nemčiji leta 2010, ki se je končala s splošnim dvomom v multikulturnost, podkrepljeno s stališčem Angele Merkel prav v odnosu do »prišlekov«, predvsem muslimanov.

Multikulturnost kot zanikani koncept je v letu 2015 s široko odprtimi vrati za begunce pri isti kanclerki poskrbela za vnovični politični preobrat z odpiranjem vrat, takrat pa je afirmirala nekaj, ker je sam Žižek podprl kot racionalno izhodišče: pojem vodilne kulture (Leitkultur) in njene učinke. Čeprav imamo avtorje, kot je, Jürgen Habermas, ki so ostro napadli ta koncept v nemškem prostoru kot nedopustno prisvajanje judovske tradicije, saj naj bi »nemška kultura« bila definirana prav z njeno pomočjo, kolikor se sklicuje na »judovsko-krščanske vrednote«, se Žižek pojmu ni odrekel. Če je za Habermasa nedopustno razmišljati o konstituciji nemške kulture skozi prisvojitev judovstva navzlic tragični usodi Judov v nekdanji Nemčiji, se po njegovem danes zagovorniki koncepta sklicujejo na prav to: Leitkultur kot judovsko-krščansko izročilo, ki uspeva »nas« obravnavati ločeno od »prišlekov«.

Mi vs. oni

V svojih stališčih o beguncih leta 2015 in 2016 je v tem smislu Žižek ostal zavezan teoretskem resentimentu iz poprejšnjih let, povedal ni nič novega, tako rekoč ostal je teoretsko konsistenten; vzpostavil je enak miselni okvir ultrapolitičnih prepričanj, kjer se begunci slikani kot tisti Drugi glede na vodilno kulturo in ob katerih se odvije popoln razcep med »nami« in »njimi«.

Ob argumentu neupravičenosti očitkov o islamofobiji in moralni pasti prevelike strpnosti do beguncev je avtor v več člankih ponovil svojo tezo, da je begunski način življenja nezdružljiv z ideološkimi temelji zahodne države blaginje, ker vidi v ‘načinih življenja’ nepremostljive razlike, ob tem pa graja njihova pričakovanja.

Svojo tezo podkrepi še s sumom, da niso pripravljeni na integracijo, da zahteva po kulturni in družbeni integraciji ni možna zato, ker bi morali morda priznati, da je težava na strani beguncev samih in da zahodni rasizem, pravzaprav očitek o njem, ni tako zelo neupravičen: »Nemčija rada poudarja nujnost kulturne in družbene integracije beguncev. Toda – pa smo spet pri tabuju, ki bi moral pasti – koliko beguncev se res želi integrirati? Kaj če ovira za integracijo ni preprosto le zahodni rasizem?«

Kako se praktično zaščititi

Leta 2016 je predlagal posebne pogoje in nekatere administrativne korake za sprejem beguncev – zaščita našega načina življenja je že predvidena. Zanj obstaja nekaj takega kot evropska gostoljubnost in cena prilagajanja, ki jo morajo plačati, če želijo ostati v Evropi – ta cena je znova zahodnoevropski način življenja.

Njegov predlog: »Evropa se mora organizirati in vpeljati jasna pravila in ukrepe. Vpeljan mora biti državni nadzor nad begunci s pomočjo obsežne administrativne mreže, ki bo veljala za celotno Evropsko unijo, s čimer bodo onemogočeni lokalni barbarizmi oblasti, kakršni se dogajajo na Madžarskem in na Slovaškem. Beguncem mora biti zagotovljena njihova varnost, hkrati pa jim moramo biti pojasnjeno, da morajo sprejeti področje bivanja, ki jim ga je dodelila Evropska skupnost; hkrati morajo spoštovati zakone in družbena pravila evropskih držav, kar pomeni: nobene tolerance pri religioznem, seksističnem in etničnem nasilju na nobeni strani, nobene pravice, da bi drugemu vsiljevali njegov način življenja ali religijo, spoštovanje vsakokratne posameznikove svobode po tem, da zavrne njene ali njegove ljudske navade, itd. Če se ženska odloči, da bo zakrivala svoj obraz, mora njena volja biti spoštovana, toda če se odloči, da si ga ne bo zakrivala, ji mora biti enako zagotovljeno, da lahko to stori. Ja, takšen niz pravil privilegira zahodnoevropski način življenja, toda to je cena, ki jo je treba plačati za evropsko gostoljubnost. Omenjena pravila morajo biti jasno določena in uveljavljena, tudi s pomočjo represivnih ukrepov, če je potrebno, kadar jim utegnejo nasprotovati tuji fundamentalisti ali domači protibegunski rasisti.«

Vsi enakopravni, vsi belopolti

Toliko o slovenskih zagovornikih »našega načina življenja« in receptih, kako ga zaščititi. Darja Kocbek in Daniel Trilling opozarjata na pomen nacionalistov pri stigmatizaciji »outsiderjev«, tistega nevarnega Drugega, ki je kulturno, religijsko in po svoje načinu življenja drugačen od nas. Navajata svarilo sociologa Sivamohana Valluvana, da je danes osrednja grožnja Evropi nacionalizem, ne populizem, ter da se Evropa sooča s tretjim valom nacionalizma.

leyen deutsche welle

Eden izmed številnih člankov te dni: Deutsche Welle o tem, kako predsednika Evropske komisije zavrača očitke

Toda ne gre le za to, da je nacionalizem izključujoč, dejansko potrebuje tudi sovražnika, svojega nevarnega Drugega, da bi se konstituiral in na strahu in sovraštvu pred njim gradil svojo identiteto. Zaščita našega, evropskega načina življenja, služi tej izključujočnosti: definirati svoj imaginarni skupek vrednot, s katerimi bomo, podobno kot z žičnatimi ograjami, razmejili našo domnevno istovetnost od tiste domnevno ogrožujoče.

Intrigantno vprašanje ostaja, v kakšni meri zaščita evropskega načina življenju že vsebuje občutek večvrednost in je rasistična po sebi. Trilling zelo simpatično ugotavlja, da se »evropsko« še vedno uporablja kot sinonim za »belopolte ljudi« in da je v hipu, ko je predsednica Evropske komisije pojasnila, da bodo novi evropski komisarji »tako raznoliki, kot je Evropa«, nehote spregledala, da so vsi belopolti.

Pozabljeni resor za kulturo

Kako bo Margaritis Schinas uspel zaščititi evropski način življenja in kakšne ukrepe bo pri tem sprejemal, bo izjemno intrigantno spremljati. Po drugi strani ni nepomembno, da bo ob novih legitimacijah evropske ksenofobne prakse, utemeljenih na pregonu ali celo latentnem strahu »neevropskih načinov življenja«, ki jih prinašajo migracije, v pozabo povsem zatonila še pred leti strani Evropske unije nadvse opevana multikulturnost – tista, do katere ima tudi Žižek toliko pomislekov.

Toda ne le to, Ursula von der Leyen je v svojem razrezu resorjev povsem pozabila na komisarja za kulturo, pa tudi za izobraževanje. Po svoje prav nič paradoksalno: kakor da razen našega, evropskega načina življenja, drugih kulturnih praks dejansko niti ne rabimo poznati in razvijati. Kakor da je v našem načinu življenja že vsebovana vsa kultura.

Kulturni resor je predsednica degradila na raven generalnega direktorata za izobraževanje, mlade, šport in kulturo, ki bo spadal pod resor evropske komisarske za inovacije in mlade. Vodila ga bo Marija Gabrijel iz Bolgarije. Evidentno kulturni sektor izpada iz kolektivnega življenja v prihodnosti Evropske unije in bo, tako kot multikulturna perspektiva, deležen še manjše institucionalne podpore.

Če parafrazimo in nadgradimo Trillinga: Evropa je zelo raznolika. Kajti vsi smo belopolti, vsi postajamo nemultikulturni in vsi smo kulturni, kolikor ščitimo svoj način življenja.

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Pri Socialnih demokratih so prepričani v pravilnost svoje odločitve, da se na okroglih mizah v svoji režiji pogovarjajo z drugače mislečimi. Še več, edino pravilno je, da takšne na okroglo mizo vabijo. Zato so na pogovor o kulturi dialoga, kjer so potem govorili o sovražnem govoru, povabili dr. Žigo Turka, ki ga je, med drugim, Svet za odziv na sovražni govor prepoznal kot nekoga, ki ga izvaja.

Iz tega razloga je, očitno, predsednik republike Borut Pahor prav danes na podobno okroglo mizo povabil isto osebo, nikogar pa, denimo, s Pravne fakultete v Ljubljani ali Mariboru. Na koncu so pri tej stranki sprejeli dokument z naslovom »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«. Zato, ker jim je veliko do resnice.

Konferenca-SD-Dvig-kulture-dialoga-845x321

Začetno vabilo stranke: za kulturo dialoga in resnicoljubno komunikacijo

Pri SD so za vključujočo družbo

Seveda imajo pravico, da na svoja srečanja vabijo kogar koli, imajo pravico do Žige Turka. In drugi imamo pravico v to dvomiti. Kako so svoja prepričanja argumentirali? Oglasil se je dr. Milan Brglez in v reakciji na kritiko nekaterih (mojo, Domna Saviča, Eugenije Carl – vse so nastale popolnoma neodvisno) zapisal naslednje:

Spoštovane in spoštovani,

glede na napadalen odziv nekaterih (Domen Savič, Boris Vezjak in Eugenija Carl) na 2. konferenco Socialnih demokratov “Dvig kulture dialoga”, na katero je bil povabljen tudi prof. dr. Žiga Turk, poleg video posnetka objavljam tudi sprejeti dokument. Iz obojega je jasna razlika med njegovimi in našimi stališči, že naslov dokumenta pa ponudi tudi odgovor, zakaj smo ga povabili.

ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO.

Z mojim »napadalnim« odzivom je meril na zapis Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Na ravni argumenta Brglezova načeloma plemenita in racionalna trditev, tudi elegantna, saj lahko nasprotnika hitro obtožiš grdega izključevanja, ne ponuja nobenega dodatka glede na začetno, dobro znano floskulo, zato ostaja ravno to, floskula: v osnovi zatrjuje zgolj, da se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, ker nas pluralizem mnenj v demokraciji bogati.

Trdil bom, da je tak postulat že dolgo politično in teoretsko presežen, da je kalibriran pregrobo, da zadeva idealno situacijo, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. Na moj sarkastičen komentar, da morda v prihodnje kanijo povabiti še dr. Boštjana M. Zupančiča, mag. Romana Vodeba in mag. Bernarda Brščiča, morda Sebastjana Erlaha, ker radi slišijo drugačno mnenje, je namreč Brglez odvrnil:

Dejstvo je, da nobenega od naštetih nismo povabili. Smo pa hoteli skozi razpravo vsaj enega argumentiranega zagovornika nasprotnega (desnega) tabora prepričati, da dvig kulture dialoga ni uvajanje cenzure. Nekje je z vključevanjem v dialog z drugimi treba začeti.

Pri čem in kom torej začenjajo Socialni demokrati? Očitno pri nekakšni hvalevredni prevzgoji, pri »prepričevanju« desnega tabora, kot pravi. Pri spravi med domobranci in partizani, kot bi dejal njihov zgled Borut Pahor. Drugačna pozicija bi bila izvajanje cenzure (da npr. na okroglo mizo o sovražnem govoru ne povabiš tistega, ki ga izvaja), povabilo pa razume kot odliko in tako rekoč imenitno priložnost slišati drugačno mnenje, ker ga, domnevno, še sploh ne poznaš. Očitno Brglez daje prav mojemu sarkazmu, ki je bil več kot na mestu: v skladu z njegovim pojasnilom si res lahko obetamo, da bodo naslednjič snubili tudi omenjene goste. Kaj je s tem razmislekom narobe?

Na kavi z antisemitom

Demokracija in privrženost kulturi dialoga se ne manifestirata v tem, da si se v vseh situacijah dolžan pogovarjati in piti kavo z vsakim, ki se s tabo ne strinja. Še več, ker ravno to v Brglezovi novi stranki počnejo: da jih vabiš na okrogle mize in s tem ozvočiš in na simbolni ravni daješ veljavo. Kar zveni kot dobrohotna gesta v argumentacijski situaciji, kjer se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, lahko velja v večini primerov z izpolnjenimi začetnimi pogoji, ne pa v vseh: z zagovorniki sovražnega govora, antisemiti, islamofobi, zanikovalci holokavsta, privrženci Hitlerja ne rabiš pomenkovati, da bi bil demokratičen. Če bi to pravilo veljalo in bi se ga v družbi vsi držali – k sreči se ga ne – bi preprosto izgubili bitko proti sovražnemu govoru in sleherni kulturi dialoga. Tisto, ki jo želi Brglez dobiti s plemenitim »prepričevanjem« drugih, kot se je izrazil.

Naj zelo na kratko pojasnim, zakaj bi to bitko izgubili v politiki in še prej v množičnih medijih. Ob tem bom uporabil analogijo, kajti ves čas pretežno govorimo o sovražnem govoru: tako kot se strpnost ne more kazati v tem, da smo strpni do nestrpnih, se demokratična kultura ne more v tem, da smo vključujoči in dialoški do tistih, ki so izključujoči po lastnem prepričanju.

Paradoks nestrpnosti

V filozofski teoriji povedanemu ustreza, ali se vsaj približa, tako imenovani Popprov paradoks nestrpnosti, ki govori o tem, da bo v primeru, če je neka družbena sredina strpna do nestrpnih in pri tem do konca konsistentno sledi takemu prepričanju, sčasoma tudi njena zmožnost, da je strpna, premagana s strani nestrpnih in na koncu kot strpnost izničena. Zato iz tega Karl Popper sklepa, da ne moremo biti strpni do nestrpnih, saj nas bodo, če po svojem uporabim Marka Twaina, nestrpni spravili na svoj nivo in na koncu premagali s svojimi izkušnjami. Pojma družbe, ki bo strpna do nestrpnih brez omejitve, potemtakem ni; paradoks je v tem, da moramo za to, da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, biti nestrpni do nestrpnih.

Čeprav sam menim, da pojma »nestrpnosti« v obeh rabah nista enakovredna in kot takšna v paradoksu nista niti zastavljena, ampak je prva nestrpnost preprosto ekvivokacijski izraz, ki bi ga moral nadomestiti pojem sistemsko podprtega »zavračanja«, se z osnovno gesto strinjam – kot dobrohotni in odprti do nestrpneža ravnamo naivno, če obstajajo dobri razlogi, da bo nestrpnost prizadela temelje družbe in njeno življenje. Naj k temu navedem še majhno korekcijo Johna Rawlsa, ki se je Poppru  v veliki meri zoperstavil in menil, da mora biti pravična družba strpna do nestrpnih, saj bi v nasprotnem primeru postala nestrpna – česar se Popper ne boji, ker tovrstne nestrpnosti ne misli v istem pomenu kot prve -, s tem pa nepravična.

Kot vidimo, je Rawlsa strah rezultata, ki ga predvideva Popper: da bi končna nestrpnost vodila v stanje nepravičnosti. A pri tem velja omeniti, da se Rawls z njim strinja v pomembnem delu: družba kot celota ima razumno pravico do samoohranitve, ki pa lahko izpodrine načelo strpnosti. V praksi si poskusimo zamisliti nevarno in nestrpno versko sekto, pravi: »Čeprav se neka nestrpna sekta sama po sebi ne more pritoževati glede nestrpnosti, bi morala biti njena svoboda omejena le, če strpna stran iskreno in z razlogom verjame, da je ogrožena njena lastna varnost in institut svobode.«

No, sam verjamem, da glede sovražnega govora živimo v takih časih, ki terjajo samoohranitev. Nekaj podobnega, po moje in po analogiji, velja za kulturo dialoga, kjer očitno lažiramo, kot trdimo, da bi se morali pogovarjati z nekom, ki drugače misli – kajti redukcija na takšen koncept v dani situaciji sploh ni v igri. Če Brglez želi slišati drugačno mnenje, je s tem na načelni ravni vse lepo in prav. Toda logika odprtosti do neodprtih se ne izteče, vabiti na razprave o sovražnem govoru za tiste, ki ga izvajajo, in to celo v funkciji strokovnjaka, očitno ne predpostavlja, da bi želeli slišati njegovo mnenje, ker ga dejansko že poznamo. Ne, drugega želimo, kot pravi, prevzgojiti s prepričevanjem. Kar pa, če sledimo istemu principu pluralne družbe, ravno ne sme in ne more biti cilj – s čimer pri Brglezovih kršijo točno tisto načelo, zaradi katerega so ga povabili.

Krepitev duha in lažne novice

Zakaj je moj sogovorec zapis z naslovom Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega, razumel kot napadalen? Saj je vendar na okrogli mizi svoje stranke iz ust povabljenca lahko (predvidljivo) slišal, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te okrepi? Pričakoval bi, da bo Brglez, obogaten z novim spoznanjem, tudi s pomočjo moje neznatne kritike, ki res ni napadalna, iz te zgodbe odšel močnejši, krepkejšega duha. Povedano drugače: bizarno in obenem povedno je, da nevarnost vidi v moji kritiki, ne pa v Turkovih besedah.

Naključje je hotelo, ali pa tudi ne, saj je prezenca Turka tako rekoč dnevna, da je na dan Brglezove reakcije prvi znova objavil svojo kolumno na Siolu, kjer nas že vrsto let osrečuje s svojimi domislicami. Zadnja je že bolj pregnantno izražena in najbrž rezultat večletnega ukvarjanja z lažnimi novicami. Te so po njegovem namreč nič manj kot pravica:

No, zato ni za odmet pravica do lažnih novic. Šele v soočenju različnih se namreč izkristalizira, katere so lažne in katere ne. Manj kot se politika in država v to vmešavata, boljše bo za vse.

No, Turk je bil lani imenovan v skupino strokovnjakov Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. V 39-člansko skupino ga je Evropska komisija izbrala na podlagi samoprijave – ki jo je očitno dobro unovčil. Kot vidimo, je prišel do globokega spoznanja, da obstaja pravica do lažnih novic. Ali je to zgolj pravica medijev ali morda tudi človekova pravica, ni pojasnil.

Taisti Siol, ki že leta gosti svojega kolumnista z neverjetnimi stališči, je pred dnevi poročal, da EU napoveduje boj proti lažnim novicam. Zato je Evropska komisija, pišejo, predstavila akcijski načrt za boj proti dezinformacijam, da bi tako »zaščitili demokracijo in javno razpravo«, tudi v luči prihajajočih volitev v Evropski parlament maja prihodnje leto. Akcijski načrt sloni na pozivu, ki so ga na Evropsko komisijo junija na vrhu naslovili voditelji članic in uvaja konkretne ukrepe v boju proti lažnim novicam, ki so v bistvu namerne dezinformacije. Tako naj bi se vzpostavil »sistem za hitro obveščanje«. Prav tako naj bi pozorno bdeli nad izvajanjem samoregulativnega etičnega kodeksa, ki so ga sklenile določene spletne platforme in oglaševalski sektor.

Pri pisanju tega poročila, ki se bori proti lažnim novicam in dezinformacijam, je sodeloval prav Žiga Turk. Povedano drugače: v Evropi se Turk bori proti lažnim novicam, doma pa se, očitno iz političnih namenov, bori njim v podporo in ga pri tem, tako kot v kabinetu predsednika republike, legitimirajo z omenjeno referenco evropskega strokovnjaka. »In this Report, we favour the word ‘disinformation’ over ‘fake news’«, beremo v njem. Sprašujem se, ali njegovi sodelavci v skupini strokovnjakov in pri Evropski komisiji sploh vedo, kakšne trosi član, ki je pri pripravi poročila sodeloval. Sprašujem se, zakaj jih tega ne povprašajo slovenski novinarji.

Pravica do laži

Kaj bi pomenilo za novinarstvo, če bi res obstajalo kaj takega kot »pravica do lažnih novic«? Kakšen servis za državljane bi potem morali opravljati nosilci četrte veje oblasti? Deklaracija Mednarodne zveze novinarje (IFJ) o načelih ravnanja novinarjev v svoji prvi točki nalaga:

Spoštovanje resnice in pravice javnosti do nje je prva dolžnost novinarja.

Muenchenska deklaracija novinarjev tudi v prvi točki, ki govori o dolžnostih, ugotavlja nekaj podobnega: »V zbiranju informacij, urejanju in komentiranju dogodkov so temeljne dolžnosti novinarja: 1) da spoštuje pravico občinstva, da izve resnico, ne glede na to, kakšne bi bile možne posledice zanj osebno.«

Etični kodeks Društva poklicnih novinarjev (SPJ), najstarejšega združenja, ki deluje v ZDA, v svojem prvem načelu preprosto pravi: »Išči resnico in poročaj o njej«. Slovenski novinarski kodeks bi omembo resnice moral vsebovati, žal je ne.

K sreči, kot vidimo, poklicni kodeksi novinarjem ne nalagajo nobene podobne dolžnosti in ne omenjajo podobne pravice. Le na Siolu, pri Socialnih demokratih in predsedniku republike mislijo drugače: da moramo dati besedo nekomu, ki nekompetentno govori o pravici do lažnih novic in zagovarja pravico do sovražnega govora.

»Išči laž in poročaj o njej«

No, sam vidim v tem popolno metaforo za medijsko sceno, ki jo želi Turk v svojem političnem krogu vzpostaviti pri nas: lažni novinarji naj se borijo z resničnimi, potem pa bomo že videli, kdo bo zmagal. In prav ima, res imamo lažne novinarje. Zdaj čakamo samo še, da jim nekdo napiše alternativni etični kodeks pravic, v katerem se bo prvo načelo glasilo: »Išči laž in poročaj o njej« ali »Spoštovanje laži in pravice javnosti do lažne novice je prva dolžnost novinarja.«  Seveda mnogi sledijo temu kodeksu, čeprav še sploh ni sestavljen.

No, o tem govorimo, ko govorimo o zmotah Socialnih demokratov. Da v prizadevanju za »kulturo dialoga« potrebuješ racionalne akterje, ki ne bodo pleteničili o pravici do nekulture in lažnih novic. Ker potem je najmanj to res, da takšni pogovori o resnicoljubni komunikaciji res nimajo smisla.

Duhovna kopel za domačo kulturo in kulturnike: kako sprostiti duha

Stranka SDS tudi po napornih koalicijskih pogajanjih, kjer nikakor ne uspeva unovčiti svoje volilne zmage, v javnosti nadaljuje s svojimi volilnimi slogani zadnjih mesecev. Eden teh govori o preporodu slovenske kulture, o tem, da bo naša kultura morala pristati v objemu prostosti duha.

SDS prostost duha

Letošnji volilni plakat SDS

Prostosti duha? Drži. Frazeologem ni tako naključen in spontan, sodi v orožarno ideoloških puhlic Nove revije in kasneje v kontekst za Janšo zmagovitega pohoda na oblast oktobra 2004, ko je na volitvah zmagal z izvorno filozofskim sloganom »Za sproščeno Slovenijo«. Prostost duha je zgolj ena od variacij sproščanja, ki so jo novorevijaši naredili za ključen in ključni koncept političnega programa takratnih volitev.

Beseda prostost prihaja iz pridevnika prost, iz katerega prihaja tudi sprostiti, sproščenost (glej tudi Snojev etimološki slovar). Duhovna prostost ali prostost duha sta sinonimno z njo. Zdaj smo na tem, da nam ponujajo, morda zapovedujejo, prostost duha v kulturi, kar se najbrž doseže preko sprostitve duha kulturnikov. Iz konteksta objav na socialnih omrežjih iste politične grupacije je za eno najbolj nesproščenih kulturnic v zadnjem času obveljala Simona Semenič, dobitnica nagrade Prešernovega sklada, proti kateri so organizirali cel hujskaški stampedo, ker je nekoč svoj nosečniški trebuh oblekla v slovensko zastavo in na njej napačno sprostila grb.

Tokrat so v stranki SDS, 14 let kasneje, prostost in sprostitev izrecno prenesli le v polje kulture, zato je njihovo strankarsko glasilo Demokracija 12. julija objavilo:

“Kultura predstavlja temelj nacionalne zavesti in istovetnosti. Zato ji mora slovenska država zagotoviti pogoje za sprostitev njenih ustvarjalnih moči,” je zapisano v programu SDS za področje kulture.

V ljudski kulturi in visoki umetnosti so najplemenitejše sledi naroda, ki ga opredeljujejo jezik, prostor in zgodovina. Kultura tako predstavlja temelj nacionalne zavesti in istovetnosti. Zato ji mora slovenska država zagotoviti pogoje za sprostitev njenih ustvarjalnih moči. V Slovenski demokratski stranki smo pripravili program, ki bo zagotovil dinamično ravnotežje med ohranjanjem kulturne dediščine, ljubiteljsko kulturo in moderno, inovativno ustvarjalnostjo. Z ustreznim deležem sredstev bo poskrbljeno za rast celotne slovenske kulture. Posebna pozornost pa bo namenjena tistim programom, ki so bili zapostavljeni in so bistveni za naš kulturni razvoj.

To so vsebine in programi, ki krepijo našo kulturno samozavest in povezujejo skupni slovenski kulturni prostor, ki bo po svoji kakovosti in presežni sodobni umetniški ustvarjalnosti prepoznaven tudi v svetu.

Več iz programa preberite tukaj.

Die Gelassenheit v kulturi

O pojmu sproščenosti sem v letih po 2004 ekstenzivno pisal; da moj trud ni bil deležen posebne medijske recepcije, še razumem, ampak fenomen sproščanja ga ni bil deležen niti vobče. Ukvarjanje z njegovimi sledmi danes zato najbrž ne more biti uspešno. Takrat me je zanimalo, kako na retorični ravni deluje ideologija, ki je v svojem temelju nič manj kot izrecno filozofska, heideggerjanska. Kot vemo, so si novorevijaši v svojih programskih tekstih, s katerimi so želeli oblikovati prihodnost Slovenije, sposodili pojem ravno pri nemškem filozofu in ga potem obračali po svoje. Še zlasti sem bil kot filozof fasciniran nad dejstvom, da je Janša tega leta zmagal pod zastavo povsem filozofskega koncepta – česar seveda ključni protagonisti niso vedeli ali ne razumeli – in kaj točno se za njim skriva.

Sledi od Martina Heideggra vodijo, kot vemo, preko nemške die Gelassenheit vse do srednjeveškega mistika Mojstra Eckharta, njegove ključne teoretske inspiracije. Da skrajšam zgodbo: Eckhartova prostost je v svojem bistvu religiozna drža odprtosti do Boga.

Ne le zbornik Nove revije z istim imenom, tudi v času mandata 2004-2008 je ta kovnica sproščanja poskušala sproti intelektualno osmišljevati Janšev projekt, še zlasti na čelu s Petrom Jambrekom, po čemer sem pisal v vrsti zapisov, npr. v Duhovna prostost, sproščena Slovenija in premislek, ki je prišel tudi za avtorje sproščenosti. V ta namen je npr. Zbor za republiko in omenjeni krog organiziral številne dogodke, shode, dajal izjave in sproti detektiral, koliko sprostitve še potrebujemo.

Formacije duhovne energije, ki naj bi prinesle preporod kulture tudi 14 let kasneje, so danes in takrat seveda služile zamegljevanju čisto konkretnih pragmatičnih akcij uzurpacije političnega prostora. Povedano drugače: tudi če bi označevalec sproščenosti bil nosilec kakšnega smisla, se z njim nikoli ni mislilo resno. Je zgolj ime za naključno vsebino, s katero postrežemo in jo s sproščanjem retorično legitimiramo.

Simoniti sprostitev.png

Dr. Vasko Simoniti med svojo letošnjo mašo za sprostitev pred volitvami

Reminiscenca na Odmeve

Spomenka Hribar, nekakšna disidentka znotraj novorevijašev, kot se je lepo videlo v Odmevih deset let nazaj, je za Vest.si takrat potožila:

»Žal moram reči, da sem precej kritična, tudi zaskrbljena, mislim, da tisto, vsaj kar sem si jaz predstavljala pod sproščenostjo duha, je danes nekako v zastoju …«

To je bil seveda napačen način kritike sproščenosti: da jo vzameš resno, da verjameš v koncept. No, v nacionalkinih Odmevi, ki očitno tudi hrepenijo po novem sproščanju, so takrat ob Hribarjevi gostili še Nika Grafenauerja in Jožeta Snoja. V svoji razpravi o duhovni prostosti so se malce prerekali in se skupno sprostili sedemkrat.

Spomenka Hribar: »Do osamosvojitve smo delovali v nekem kontekstu, zavzemali smo se za spravo, zavzemali smo se za duhovno prostost, … po osamosvojitvi so s stvari malo spremenile, prizadevanje za spravo je uplahnelo, tudi vprašanje sproščene Slovenije je postalo bolj zaprto.«

V svoji kritiki do Nove revije je še dodala: »Refleksija je še kako potrebna na ravni prostosti duha. In cel kup takih reči, ki še čakajo Novo revijo, če bo pač tako duhovno sproščena in na ravni duha, kot je bila.«

Niko Grafenauer: »Zavzemamo se za duhovno sproščeno vzdušje, družbeno, politično in kulturno v evropski Sloveniji.«

Jože Snoj: »Zavzemali smo se za prostost duha… tisti, ki se zavzema za prostost duha zase, se mora tudi za prostost Slovenije.«

Če kaj, me je presenetilo, da je po letu 2008 žargon sproščanja v Janševem programu dodobra zamrl – najbrž zaradi poraza istega leta. Kot rečeno: z občasnimi obuditvami. Časi se menjajo, žargon volitev in programov ostaja isti, Janševi mediji pa so se vmes že sprostili in ključno prispevali k zmagi na volitvah 2018.

Grohar prostost

Ivan Grohar, ujetnik prostosti duha

Svet kot zarota

Hribarjeva svojo knjigo »Svet kot zarota«, ki je izšla davnega 1996 in je nekakšen analitični psihogram Janeza Janše, konča z naslednjim stavkom: »Kdaj bo Janez Janša v sebi končno dosegel duhovno prostost?«

Najbrž tiči v vprašanju ključ za razumevanje nenehnega pulziranja iskanja duhovne prostosti in dejstva, zakaj je letos spet prišla na vrsto duhovna prostost kulture. Karkoli že to pomeni – v striktnem smislu veliko ne.

Več:

Duhovna prostost, sproščena Slovenija in premislek, ki je prišel tudi za avtorje sproščenosti

Spomenka Hribar za duhovno prostost

Sproščena ideologija Slovencev

 

 

O-ti-lenuh-minister o delu, kulturi in logiki trga

Je Cerarjev minister za gospodarstvo lep pokazatelj povsem neustreznega in nedoraslega kadra, ki je pokopal njegovo vlado in ga končno pripeljal v priznanje lastne nekompetence v obliki predčasnega odstopa?

Po moje da. Ko se bo sedanji odhajajoči predsednik čez nekaj let morda spominjal, kaj vse je uspel storiti narobe sam in za to niso bili krivi drugi, naj pomisli na Zdravka Počivalška. Za katerega se je zaklinjal, da je odličen minister. V resnici so v njegovem mandatu ministri smeli izreči karkoli, ne da bi temu oporekal. Vsaj zame najbolj intrigantno zunanji minister Erjavec, ki je Cerarju očital, da vlado vodi dvoletni otrok. Če je toleranca pri besedah tolikšna, bi skoraj smeli ugibati, da je bila morda tudi pri dejanjih.

Nedelovni kulturniki, ekoteroristi in ljubljanski močvirniki

Naj spomnim na že povedano o Počivalšku: v svojem mandatu je nekajkrat zaslovel s svojo neverjetno maloumno presojo družbenih fenomenov in dogajanj. In robato gostilniško besedo, diskreditirajočo vse, ki mu bodisi stojijo na poti ali jih sicer v življenju ne mara. Z arogantnim diskvalificiranjem, kot rečeno, nima težav, v njem se počuti zelo domačega.

Če mu upravičeno oporekajo ekologi, kot v primeru Magne, bodo obveljali za ekoteroriste. Če se pojavi kakšen podjetniški kritik, bo označen za »ljubljanskega močvirnika«; ker gospod ne razume niti, kakšen status imajo v sociologiji predsodki ali stereotipi in celo ne premore socialne inteligence, ki bi mu povedala, da s to frazo kritizira kar vse Ljubljančane. In če vidi pred sabo množico ljudi, politično motečo, ji bo takoj pripravljen odreči status državljanov. Ne, to bodo le še ljudje, nepomembni in prezira vredni.

A po svoje se nič ne more meriti z večkrat ponovljeno Počivalškovo razlago koncepta dela, s katero je postregel na Prešernovi proslavi, kjer se mu je utrnila imenitna misel, vredna svečanega trenutka nagrajevanja kulturnikov: »Kdor ne dela, naj ne je.« Za take ni golaža. Je s tem kritiziral nagrajene ali nenagrajene med njimi, morda vse po vrsti?

Počivalšek golaž

Definicija super dogodka: minister med delom par excellence, kuhanjem golaža

Nomen est omen

20. aprila je minister, ki ne počiva in kaže že skoraj trumpovsko navdušenje nad tviterjem, znova udaril s svojo »delavsko« mentaliteto. Kakor da bi želel obračunati s svojim nezavednim »nomen est omen«, torej s principom »Kdor počiva, naj ne je«. In s tem, da ga je Bog kaznoval z nerodnim priimkom. No, iz tira ga je vrgel predlog poviševanja socialnih transferjev – ti da povečujejo »nedelo«, torej počivajočo lenobo ljudi. Še več, pričakovano potrebujemo več ljubezni do dela:

Osebno nasprotujem socialnim transferjem, ki so primerljivi z minimalno plačo, saj spodbujajo nedelo, kar sem že večkrat poudaril. Tisti, ki niso zmožni dela, seveda potrebujejo in si zaslužijo pomoč države. Vendar pa je potrebno zaostriti varovalke in motivirati ljudi za #delo!

Asociacij na delo se je nabralo res preveč, zato sem si temeljito ogledal ministrovo tvitosfero zadnjih mesecev, ki pri kalibrih njegovega tipa pričakovano kar dobro zrcali neko zaokroženo umsko stanje. Dokaj pričakovano sem lahko ugotovil, da je okoli koncepta dela zgrajen kar velik kos njegovih ekonomskih obsesij, utemeljenih na nekakšnem zelo preprostem svetovnem nazoru, ki ga lahko po vsem tem kar dobro slutimo. V resnici se skorajda zdi, da se je znašel v napačnem resorju in bi moral zlesti v stol ministrice za delo.

Что делать?

No, za Počivalška delo ni kategorija iz fizike, s katero bi merili prehajanje energije med telesi, tudi ni ključna dihomotija na fizično in mentalno delo, kjer bi bil na strani prvega. Ne, v svoji abstraktni robati izpeljavi je ta pojem povsem vezal na neposredno izmerljivo tržno vrednost, ki ga prinaša vložek dela: mentalno in kulturno delo pa sta v tem pogledu zelo neoprijemljiva, vsaj zanj. Druga je podobno birtovska: trošimo lahko le toliko, kolikor ustvarimo.

Minister je že pred letošnjim Prešernovim dnevom, resnici na ljubo, na veliko debatiral o koncepciji dela, zato njegova izjemna misel, položena na srce kulturnikom, zahteva nekaj kontekstualizacije. 16. januarja letos je enačaj »delo = jelo« že obravnaval v tvitu, ki ima ideološko ost. V njem je tisti, ki proizvaja nedelo in nejelo, vsenavzoči »populizem«, tega pa vidi v vsem, kar predstavlja preveliko potrošnjo glede na gospodarsko vzdržnost:

#Tito je umrl 4. maja 1980. Populizma se ne da jesti in to #gospodarstvo dobro ve. Ne moremo trošiti več, kot gospodarstvo ustvarja. Predlagam, da se nam pridružite in zavihate rokave tudi sami. #minimalnaplača

Skratka, ideologija je odveč, kakšen leninovski »Что делать?« je napačno vprašanje, ki nas zavaja. Delati je treba tisto, kar daje kruh, od česar se da jesti. Poziv je značilen za njegovo kasnejšo kulturniško obarvano globoko modrost – treba je več delati, kar pomeni »zavihati rokave«, manj trošiti in predvsem paziti, da se ne dviguje minimalna plača. Pustimo ob strani odsotnost logike, ki bi nam velevala, da kdor dela, naj bo tudi plačan – in to ne minimalno. Očitno velja tudi načelo »Kdor dela, naj je, ni pa nujno, da ne bo minimalno plačan«. Razlog? Nekaj takega: ker tega ne prenese gospodarstvo, on je pa gospodarski minister.

Delati kot zamorc

Ministrova obsesija z delom se kaže tudi v tvitu, objavljenem 5. februarja, torej nekaj dni pred omenjeno proslavo. Nostalgični spomin mu je zbudila očitno ljuba pesem kantavtorja in profesorja filozofije Janija Kovačiča. Sam se je ponosno postavil v vlogi tistega, ki lahko turističnim delavcem, ki delajo kot zamorci, razdeli denar:

Sej poznate tisto “Delam, delam, delam… Delam kot zamorc!” To si mrmrajo tudi naši na turizmu. Ravnokar smo odobrili financiranje odličnih 30-ih integralnih turističnih proizvodov, povprečno 150.000 € na produkt. 4,5 mio € smo razdelili, marca še 3,5 mio €. Naj #turizemCveti

Sporočilna logika je spet že znana: če delaš, boš imel jelo, kajti zate bo denar, ki ga bom razdelil lastnoročno. Samopotrjujoče je torej on sam garant tega, da denar za tiste, ki delajo, je na voljo.

Počivalšek komanda

Seveda, na komandiranju je nekaj bebavega – minister kot ljubitelj tistega, kar mora biti

Počivalšek kot lenuh

Iz razlogov, ki mi niso najbolj jasni, si je minister tiste dni privoščil še nekakšno ironično provokacijo na svoj račun. Spet tik pred proslavo, 7. februarja, je tvitnil zapis, ki ga je pospremil s ponavljajočim se gifom, v katerem sedi ob dveh sodelavkah in »v neskončnost« podpisuje neke dokumente. Zraven je pripisal:

Počivalšek pa res ne dela. O ti lenuh, ti. #provokacija

Ni mi uspelo ugotoviti, ali je ta bebavost sarkastična replika na kakšnega od očitkov, da on ne dela in je torej lenuh. A tudi v tej luči bi se splačalo razumeti genezo njegove replike kulturnikom – ne zato, da bi ga opravičevali, ker ga ne, temveč v ilustracijo globoke obsedenosti in posledično že skoraj patološkega prepričanja, kako (njega) delo osvobaja.

Počivalšek dela podpisuje

Minister res ni lenuh, on neutrudno podpisuje

Objokovanje Prešernove usode

Počivalšek je kasneje, ko se je v množične medije prerinila (za)vest o njegovem kiksu, v dveh tvitih reagiral na svojo primitivno reakcijo proti kulturnikom, že obravnavano, in se pričakovano poskušal braniti. Po njegovem je bila proslava »vrhunska«, toda »namesto objokovanja usode naših največjih preminulih kulturnikov bi se bi morala #Kultura zavedati, da svet deluje tudi po tržnih zakonitostih.« Kajti »če tega ne bo kmalu spredvidela, ji niti državna podpora ne bo dovolj za preživetje.«

Če pustimo ob strani novo neslanost, češ da je Prešernov dan kot kulturni praznik nekaj, kar ima status »objokovanja usode« preminulih kulturnikov in je zato tudi France sam kriv, če je trpel revščino, saj ni spoštoval tržnih zakonitosti, je poduk torej takšen: kultura naj ne računa na državno financiranje, temveč naj se prepusti trgu. Kaj ima ta dihotomija z lenobo in delom, ni znano, gre pač za prozoren red herring.

Kaj bo šele za praznik dela?

Po drugi strani se je neposredno navezal na svojo »generacijsko« misel o jelu za tiste, ki delajo. Ob tem je v razlagi manipuliral na vse pretege:

Poudarek je bil na “tudi”. Tisti, ki so želeli, so razumeli. Kultura je nedvomno nekaj, kar moramo čuvati vsi. Nenazadnje nekdanji #KSEVT in Kobilarna #Lipica poslujeta občutno bolje odkar sta pod okriljem MGRT, kultura pa je tudi pomemben steber strategije razvoja slo. turizma.

Seveda ni bilo nobenega »tudi« in ta ne bi spremenil ničesar. Pod kateri resor spada kakšna kulturno relevantna institucija pa tudi ni relevantno za nič od povedanega. Znova red herring. No, res nismo računali, da bi ministru uspelo najti prepričljiv izhod iz grobosti njegove misli – ker ta ne izhaja iz retorike, temveč njene vsebine.

Kaj bo gospod tvital šele zdaj, ko bo na vrata vsak hip potrkal praznik dela?

Več:

Počivalšek v dolini šentflorjanski: kultura, po kateri se brez dela ne jé

Počivalškovi ljudje, ne državljani

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Cerarjevi mali ljudje

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Naši napori bodo šli v smeri, da bo Delo še naprej vodilno pri kreiranju dobrih vsebin na vseh digitalnih platformah in v tisku ter da se bo razvijala pozitivno naravnana kultura znotraj hiše.

Gregor Knafelc je novi Delov v.d. odgovorni urednik. Diplomirani univerzitetni komunikolog, očitno preverjen kader lastnikov, s strani katerih je tudi prišel in bil nastavljen. Uspelo mu je, navzlic zakonu, čudežno preskočiti mnenje novinarskega kolektiva ali se mu predstaviti s svojim programom.

Če po čem prepoznamo piarovce in delavce v stikih z javnostmi, je njihova pogosto nenavadna raba jezika. Nič čudnega, njihova naloga je največkrat, da prikrivajo, zaljšajo, rešujejo, napihujejo in sploh sadijo rožice.

Negativna kultura

V času, ko v javnem prostoru Delo slovi predvsem po odpuščanju novinarjev, v naznanitvi odgovornega urednika Knafelcu pripišejo cilje, kot je»pozitivna naravnana kultura znotraj hiše«. Kultura česa in čigava? Kdo je nekulturen, kaj je to negativna kultura, v čem se kaže?

Knafelc urednik Delo

Se opis ‘pozitivna kultura’ nanaša na slabo klimo, ki je nastala v črni vdovi po tistem, ko je uspelo lastniku, g. Petriču in FMR, s svojimi ukrepi ustvariti takšno, da v njej vladajo tesnoba, nezaupanje, strah in obup? Če je to referenca kulture, potem je Knafelc slaba izbira – lastnikov preverjeni kader na tem mestu razpoloženja pač ne bo izboljšal. Ga ne more.

Če je opis mišljen kot graja, kot žuganje zaradi slabega stanja, negodovanja in slabih odnosov, potem poziv k nekakšnemu dvigu kulture zveni zlovešče ali celo cinično. S tem pa ni mišljen kot resna obljuba.

Nasprotna stran

DNS je ob imenovanju izrekel veliko zaskrbljenost in očitka proti Knafelcu opremil z dvema deskripcijama:  omenjeni piarovec je brez novinarskih in uredniških izkušenj, razen tega »prihaja v uredništvo nekdo iz ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank«.

Po njihovem mnenju gre za »nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi.«  Še več, odločitev lastnikov interpretirajo kot »tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo«.

Podobno stališče je delil Marko Milosavljevič, medtem ko se je Dejan Verčič odločil stopiti novemu uredniku v bran.

Dejan Verčič novi urednik Dela Knafelc

Strinjam se z mnenjem DNS. V situaciji, ko se na zelo aroganten način odvijajo prestrukturiranja lastnika, ki ni pokazal niti svoje človeške plati v komunikaciji z delavci, je prihod preverjenega lastniškega kadra na takšno mesto zgolj nadaljevanje in poglabljanje surovega delovanja lastnika, ki tudi v tem koraku dokazuje, da ne dojema posebnosti v poziciji medijev, sploh ne Dela, njihove izredne družbene vloge, ne specifičnega statusa novinarstva.

Kot da v družbi FMR ne bi niti razumeli, da s svojimi slonjim pristopom v trgovini s porcelanom delajo neposredno škodo samemu sebi in si zmanjšujejo ugled. In če je, kot pravijo, v nakupu in prestrukturiranju Dela omenjeni Knafelc že doslej sodeloval, je to tako rekoč jamstvo, da se na novem mestu urednika pač ne more izkazati.

Kronike odpuščanj

Nobenega dvoma ni, takšne so napovedi, da bo sodeloval pri novih letošnjih odpuščanjih. Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, boleča nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, ki si je nadel tovrstna mašniška oblačila.

Zlobec Agata Tomažič

Seveda ne gre spregledati motivacije: tudi sam je bil novinar Dela, predčasno upokojen. V primeru odpustitve Agate Tomažič je storil korak dlje: ker gre za njegovo bivšo kolegico z uredništva, je zapis nadgradil v skorajda reportažo, v katero je vključil tudi njena stališča in pričakovanja zdaj, ko je odpuščena. Njegov blog počasi že učinkuje kot kot almanah novinarskih stisk, a tudi specifičnega ozračja, in pridrži zrcalno podobo neznosne indiference in hkrati nemoči celotnega ceha.

Predvsem se je Zlobec razpisal omenjeni turobni klimi v hiši, ki ubija iskrivega duha, oziroma o novih lastnikovih zamislih, kakšno naj bo videti administrativno delo novinarja po njihovi meri:

Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.

Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.

Večno vračanje istega

Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2015/12/30/dogajanje-na-delu-med-odpuscanji-in-sporazumnimi-razhodi/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

MAKS ali resnica mariborskih finančnih lukenj, medijska žaloigra v treh dejanjih


Prolog: nastanek mariborske luknje (MAKS-a) v treh časovnih dejanjih. Sprva je bila enoglasna medijska, sploh Večerova podpora projektu Pandurteatra, CEUM-a in končno MAKS-a, navdušenje in obvezna cenzura sleherne kritike. Kulturniška sekcija časopisa na čelu s Petro Vidali in Melito Forstnerič Hajnšek  je odlično opravila svoje delo.

Temu so sledila razkritja o novinarskih odnosih s Francem Kanglerjem, malce sprenevedanja, izključitev novinarke iz vrst DNS in na koncu tiha in srečna rehabilitacija, na koncu pa trajno čudenje, od kod dvojne MAKSove luknje, finančne in fizične, ter postepekajevski pogreb lokalne kulture.

Prvo dejanje, dolgotrajno in aktivno Večerovo ustvarjanje Pandurteatra (52 milijonov), CEUM-a in MAKS-a:

17.12.2010

Vroča sobota v Večeru za jutri obeta intervju s Tomažem Pandurjem. Ja, prav smo prebrali, s Tomažem Pandurjem. Od kdaj pa on daje intervjuje? In za koga? Hja, za Večer. Petri Zemljič in Meliti Forstnerič Hajnšek… Na tem blogu smo že večkrat eksplicirali kurtoazni stil in vsebino poročil časopisa Večer glede projekta EPK. Smiselno vprašanje: kaj lahko pričakujemo od jutrišnjega intervjuja? Če imamo prav – in bojimo se, da imamo – potem velja spodnji seznam vprašanj, ki jih v intervjuju s Pandurjem jutri ne bomo zasledili. Kritika ni dovoljena, nas uči izkušnja, dovoljeni pa so idolatrija, novinarska prilizljivost, naklonjenost in prijaznost Ali niso vaši projekti preveč megalomanski, še zlasti ker so prisesani na občinsko finančno dojko?

Ali si želite, da bi vas Večerovi novinarji vprašali tudi kaj kritičnega?

Zakaj menite, da vas ne?

Ste pripravljeni odgovori na zgornja vprašanja kje drugje, saj v Večeru nanja ne boste rabili odgovarjati?

Drugo dejanje, CEUM alias MAKS naj bo, pravi Večer, pa naj stane, kolikor hoče!

8.12. 2010

CEUM lahko uspe le kot netransparentna investicija skozi nedemokratično proceduro. Zato je ta projekt vredno podpreti. Tako direktno bizarno se za netransparentnost navdušujeta novinarka Melita Forstnerič Hajnšek v današnjem 7 dni in umetnik Igor Štromajer. Sveža in tehtna ideja, dodaja prva, za razliko od dolgočasnih kritikov!

Tretje dejanje, Večerovo čudenje, od kod neki pokop kulture v mestu:

11.12.2014

Večer Zemljič Pokop kulture

Razbiti pretekli epilog, razbijanje resnice o luknji ob vznožju MAKS-ove luknje.

18.12.2013

razbita resnica EPK

 

Memento kar tako.

MAKS UGM SIOL gradnja