Pahor v obrambo Janševi politiki: vlade so različne in fino je, da lahko izbiramo

Skoraj se ne more zgoditi, da bi predsedniku republike uspelo artikulirati kakšno kritično opazko na račun oblastniške demontaže države, za katero postaja vsak dan bolj prvi med najbolj odgovornimi, vključno z mediji, ki so z veseljem ustvarjali in tudi ustvarili »ljubko« podobo predanega človeka blizu ljudem. Instagramskega junaka njihovih src in spravitelja ljudstva, ki je kajpak »predsednik vseh«.

Situacija v državi se je v osmih letih sprevrnila v podvojeno grozo, trenutna epidemija in avtokracija sta njeno delovanje z združenimi silami dodobra načeli. Zato je vselej intrigantno analizirati načine, s katerimi Borut Pahor, skozi stalno odsotnost stališč in molk, kaj šele dejanj, izvijajoče se legitimira sedanjo oblast, še bolj redki so pa trenutki, ko jo je pripravljen celo zagovarjati. Zakaj redki? Ker je dovolj zvijačen, in pri njem gre vselej za zvijačnost, zato se ne opredeljuje v nobeni smeri. V daljšem intervjuju za Svet24 se je spet pripetilo isto, a je tokrat bil za kanček bolj odkrite volje kot sicer.

Oblast ima dober odnos do kulture

Ko ga je novinar Žiga Kariž vprašal, kakšen je odnos oblasti do kulture, je bil zelo jedrnat: »Menim, da je v osnovi dober.« No, to je najbrž dejansko največja pohvala Vasku Simonitiju, kar jih je bil ta deležen od začetka tega mandata.

Potem seveda ni uspel navesti nobenega pozitivnega zgleda takšnega dobrega odnosa, moral pa je zavrniti vsaj kakšnega negativnega, saj jih je očitno preveč. In se je potrudil. Po njegovem je prišlo »do konceptualnega spora med kulturno in politično srenjo«, je najprej skušal leporečiti o odnosu do kulturnikov in navajati zgrešene diagnoze, kar je končno ilustriral s svojo akcijo reševanja filmarjev:

Redkokdaj sem prestopil meje svojih pristojnosti in vladi kaj rekel ali jo prosil ter ji svetoval. Prav v primeru filmskega sklada, ko sem dobil pisma kulturnikov, pa sem se odločil posredovati.

Potem se je sicer nemudoma in znova opravičil za svojo junaško intervencijo, kajti predsedniku njegovega kova res ne pritiče, da bi se vpletal v družbeno dogajanje (»V takih primerih sem si dovolil oglasiti se«), a je pri tem šlo le za to, da je vlada iz nekega partikularnega razloga grdo kršila svoje obveze do filmarjev, kar s koncepti res nima nobenega opravka.

Pahor postaja telefonist

Čeprav nenehno že leta ponavlja, da se v delo vlade nikakor ne bo vpletal, Pahor zadnje čase vedno bolj rad telefonira in posreduje. Je to prijazno od njega? Niti ne, vsakič se zdi, da bi rad ublažil slab umetniški vtis oblasti. V osnovi navija zanjo in ji mora pomagati, zato je potrebno kakšno stvar v njenem imenu tudi popraviti, si najbrž misli. Da bo lahko rekel, kot smo videli, da ima oblast do kulture, filmarjev in medijev v osnovi dober odnos.

Zato je ob omenjenih filmarjih, kot beremo v istem intervjuju, svojo gesto ponovil v primeru prekinjenega financiranja STA: vlada želi uničiti slovensko agencijo, česar sicer on nikoli ne bi videl na ta način, saj ima vendar v osnovi dober odnos do medijev. Brez oklevanja je brž opravil samaritansko delo posrednika med direktorjem Ukoma in direktorjem agencije, da »bo STA prišel do svojega financiranja«. Dobrotništvo, opravljeno v slogu famoznega volontiranja, s katerim je zaslovel, da bodo ljudje bolj mirni. Ali kot se je ljubko izrazil ob poskusu tokratnega oblastniškega podrejanja: »To se mi zdi ena takih stvari, ki jezijo javnost«. Kajti podrejanje medijev je zanj pač neka muhasta malenkost, ki jezi del preveč občutljivih in razdražljivih državljanov. Le kako bi zmogli brez njegove požrtvovalnosti?

Na številne klice opozoril iz mednarodne arene novinarjev in politikov, ki jih tudi jezi, je kajpak čisto pozabil – ni v njegovi navadi, da bi moral zanje skrbeti, saj je vendar zgolj predsednik republike, heroj ljudskih in novinarskih src.

Flirt v času korone: likarska opravila

Vlade ne smejo ravnati enako

Veliko razumevanja za aktualno vlado se kaže skozi zanimivo argumentacijsko rešitev; svojo težavo z bežanjem proč od jasnega opredeljevanja do političnih dejanj oblasti je zmanevriral v domislico, skrito za primerjavo z drugimi vladami in pridevnik »enak«, ki izraža relacijsko kvantifikacijo. Na koncu nas je lahko pomiril, da ne morejo vse vlade biti enake:

Ne more namreč vsaka vlada nastopati enako. Če bi vsaka vlada ravnala enako, potem ljudje ne bi imeli med čim izbirati. Slovenija navsezadnje ni razglasila izrednih razmer, čeprav smo posegali po človekovih pravicah. Z ukrepi nismo derogirali ustavnih pravic in dolžnosti institucij. Državni zbor dela. Vlada dela. Sodišča delajo. Osnovni demokratični ustroj ostaja in deluje. Nekaj tega, o čemer me sprašujete, zagotovo je. Ne bi pa bil na tem mestu tako gromovniški, kot lahko to slišimo od nekaterih. Mislim, da je to pretirano.

Novinar je pred tem poskusil izvedeti, kaj meni o sprejemanju določil, ki ne spadajo v okvir boja z epidemijo, kot je denimo aktualna ukinitev Sklada za nevladnike in mar takšno ravnanje oblasti ne pomeni, da »gre za spreminjanje družbe«? Kako pojasniti uporabljeni trik s sklicevanjem na to, da »vsaka vlada ne sme biti enaka«? No, zastavljeno na tak način, če odmislimo osnovno intenco preusmerjanja pozornosti od vprašanj tipa »Ali ta vlada deluje demokratično?«, je lahko tovrstno zagovarjanje »pestrosti« izbir zgolj predmet huronskega smeha: imamo bolj liberalne in bolj iliberalne vlade, naklonjene ali manj naklonjene vladavini prava in avtonomiji policije, tožilstva in sodstva, bolj ali manj nacionalistične in avtokratske, z večjo mero posluha in spoštljivosti do kulturnikov in medijev, končno pa tudi bolj ali manj privržene demokraciji. Vsi različni, vsi enakopravni! Da se osnovne osti spraševanja zelo dobro zaveda, nam Pahor daje vedeti z omembo, da »demokratični ustroj deluje« – tako da je vse v najlepšem redu. Ker državni zbor in vlada delata.

Zato ljudstvo lahko in celo mora izbirati. Kot vidimo, vprašanje demontaže demokracije postane preusmerjeno v sfero zadovoljstva kupca v supermarketu, kjer lahko med policami izbira v široki ponudbi, česar bi moral biti vesel. Prav je torej, da Janševa vlada ne ravna enako od prejšnjih vlad!

Spet zvijačno o sovražnem govoru

Čeprav je nakazal nekaj volje, da jim pritegne, je tudi tokrat vtise takoj pričakovano relativiziral v ponavljajočo se frazo o »pretiravanju« kritikov oblasti v kombinaciji z blago obsodbo: »Nekaj tega vtisa je zelo upravičenega. Nekaj pa se mi zdi pretiranega in tako oceno zavračam.« Njegova volja, da zavrača pretiranost, več kot očitno spet v funkciji obrambe vladajočih, je na trenutke postala celo način, s katerim je pograjal sovraštvo in nestrpnost, sicer dovolj varno s prstom uperjeno v obe strani, kajti po njegovem ne moremo spregledati, da smo bili priča tudi nestrpnosti, sovraštvu in razdražljivosti, ko se prehitro išče krivca pri drugih.

In čeprav o tem ni bil izrecno povprašan, se tudi tokrat ni mogel izogniti svojemu varanju, ko gre za sovražni govor. Menda se mu na tem polju dogaja velika krivica, ko se od njega pričakuje obsodba, ki jo vendar nenehno ponuja:

Ravno zaradi tega, ker nekateri mislijo, da je tako, smo priče tolikšnemu gnevu v javnem diskurzu, celo sovražnemu govoru. Dostikrat rečejo: »Pa zakaj Pahor bolj jasno ne obsodi sovražnega govora?« Odgovarjam: ne samo da sem to storil, neštetokrat, ampak poglejte moje nastope, lahko se z njimi ne strinjate, vendar celo moji največji kritiki nikoli ne rečejo, da sem posegel po sovražnem govoru. To je lahko moj najbolj prepričljiv odgovor in protest ter kritika tistim, ki menijo, da morajo posegati po sovražnem govoru.

Kaj je torej res? Ali s svojo trditvijo, da obsoja sovražni govor, Pahor dejansko govori resnico ali morda manipulira in laže? Ker sem o tem izjemno veliko pisal, se je potrebno le sprehoditi od primera do primera, kar sem sam s posamični svarili že storil v preteklosti.

Glede rasizma mu je žal

Na podlagi svojih številnih opisov bom zato trdil naslednje: predsednik republike manipulira, zadostuje si ogledati nekaj najbolj znanih situacij. V besedilu Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora sem že analiziral njegovo tehnike izmikanja, med njimi še zlasti abstraktne apele, da se moramo vzdržati nestrpnih dejanj. Ko je šlo za begunce, se mu je zdelo vredno poudarjati pomen svobode izražanja in pravico do drugačnega mnenja bolj kot kaj drugega, kar analiziram v tekstu Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

Ko je šlo za posvete o sovraštvu, na njih prav tako ni neposredno nikogar obsodil, tudi napadov na sodstvo ne (Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi, Predsednik, ki ne obsoja niti napadov na sodstvo). Pri rasistični naslovnici Demokracije je podobno obmolknil (Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije), če nenehnih sovražnih dejanj politikov, denimo poslančevega »šusa v glavo«, njihovih tvitov in sploh takrat, ko so usmerjeni v novinarke in novinarje, niti ne omenjam. Še najbolje nam njegovo bežanje pred obsodbo ponazori prav novinarjeva poizvedba o nedavnem širjenju rasistične ideje v Demokraciji, ki ga je načeloma obsodila celo sama SDS. Pahorjev odgovor je tudi tokrat zelo značilen in indikativen za mojo poanto:

S tem zapisom se globoko ne strinjam. Ko rečem, da upoštevam vse, moram upoštevati tudi to, da je tudi tak zapis mogoče objaviti. Žal. Kar se mi ne zdi prav. Zdi se mi problematično. 

Je to beseda obsodbe? Seveda ne, predsednik je zgolj izrekel nestrinjanje. Izrekel je obžalovanje. Ne, tukaj se ne pogovarjamo o semantičnih finesah, temveč o govornih dejanjih. Se pravi: če že kdaj uspe pod pritiskom medijev zavzeti stališče, bo to največkrat zgolj kakšen abstraktni apel k strpnosti in izražanje obžalovanja.

Bralni krožek s Pahorjevo stalnico: koketiranje s pomočjo otrok

Maskirni dialogizem

Ja pa Pahor, mojster samoponavljanja, v intervjuju za Svet24 spet ponovil svojo vero v dialog:

Zapisal sem, da tudi če sem bil zaradi tega kritiziran, ne bi te načelne politike zamenjal za nič na svetu. V to verjamem, s tako politiko predsedovanja državi sem bil izvoljen. Torej sodelovati, iskati dialog, tudi ko dialog ne pelje nikamor več, še vedno nadaljevati dialog.

Takšno držo bom poimenoval za »maskirni dialogizem« in kaj z njim mislim, sem že večkrat utemeljil: blef, s katerim prikriva svojo pasivnost in odsotnost prej omenjene obsodbe (Demokracija umira v tišini: namesto obsodbe podrejanja medijev nam ponuja le dialog, Zakaj dovolimo, da nam predsednik laže?, Spomenka Hribar o stegovanju lovk po kulturi v času totalitarizma).

Dialog je tukaj v funkciji razbremenitve njegove soodgovornosti za situacijo in obenem iskanja formule ekvidistance do levih in desnih, kar ga že osmo leto predsednikovanja dela za najbolj popularnega politika v državi.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: