Pahorjev bledičen odgovor na opažanje Luke Mesca, da povabilo na posvet o javni radioteleviziji v njegovi organizaciji že v naslovu ideološko uokvirja razpravo, sem podrobneje analiziral in ugotavljal, da ima vodja Levice v svoji trditvi prav.
Temu je sledilo novo pismo z Mesčevo zavrnitvijo vabila in nato še en odziv predsednika republike – obe besedili vpeljujeta prepotrebno razpravo o politični odgovornosti na področju podrejanja medijev, kjer smo navajeni na izrazito skopost s strani predsednika republike, tokrat pa je, kot bom nakazal, potisnjen v kot izpričal rabo zanj sicer neznačilnega neposrednega argumentacijskega manipuliranja v pisni komunikaciji.
Umiranje demokracije in podobnosti s Poljsko
Mesec je v svojem novem dopisu poskuse zavojevanja javne radiotelevizije primerjal s podobnim dogajanjem drugod v Evropi:
Teh odgovorov ne morem sprejeti in jih težko razumem, posebej v časih, ko se vodilna vladna stranka odkrito spogleduje z madžarskim političnim modelom, ko svoje strankarsko glasilo s pomočjo madžarskega denarja in nove medijske zakonodaje poskuša spremeniti v nacionalni medij, in ko brezsramno kaže tendence po politični podreditvi javne RTV. Zadnji predlogi Zakona o RTV, ki jih pripravlja Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija, ki je prvi na seznamu vabljenih na vaš posvet, so jasni: javni zavod želijo za neposlušnost kaznovati z zmanjšanjem sredstev, kar bo vodilo v odpuščanja, krčenje programa in politično discipliniranje javnega zavoda.
Nato je ilustrativno in svarilno navedel primer Poljske, kjer si je na podoben način vladajoča stranka Zakon in pravičnost (ZiP) podredila nacionalno televizijo, opisal, kako so o Andrzeju Dudi, kandidatu vladajoče stranke, v 97% primerih poročali pozitivno kot o velikem domoljubu, ki »bo otroke branil pred LGBT ideologijo«, medtem ko je bilo 87% primerov poročanja o opozicijskem kandidatu Rafalu Trzaskowskem negativnih, obarvanih s teorijami zarote in ugotovitvami, da je nemški agent, ki bo »judom vrnil denar za drugo svetovno vojno«.
V še bolj konkretno izpostavljeni analogiji z domačimi razmerami ga je diskurz poljske nacionalne televizije spomnil na način diskreditacij Nove24, strankarskega glasila SDS, in navedel ameriško konservativno zgodovinarko Anne Applebaum, ki v svoji zadnji knjigi opisuje, kako je ZiP po prevzemu nacionalke za direktorja nastavila Jacka Kurskega, človeka, ki je moral izživeti svoje frustracije in je bilo zato videti, kakor da bi »BBC prevzel urednik zarotniške spletne strani InfoWars«. Primerjavo svarilno sklene takole:
Primer Poljske kaže, kako hitro pride do somraka demokracije, ko se javna televizija spremeni v strankarsko, politična polemika pa v pritlehno obračunavanje.
V nadaljevanju nato Mesec obnovi osnovno kritiko na račun predsednika republike, ker naša največja vladna stranka sledi zgledu Poljske in Madžarske, zaradi česar smo lahko, skupaj z njim, zaskrbljeni, Pahor pa se ni pripravljen niti izreči o nedemokratičnih tendencah v vladi, zaradi česar ga poziva, da razmisli »o svoji vlogi v teh, morda prelomnih časih«. Vrhunec pisma je potem nesporno udarni zaključni stavek v nekolikanj pesniški formi:
Demokracija, g. Predsednik, umira v tišini tistih, ki so s svojim molkom zavzeli stran.
Status Pahorjevega molka
Je potemtakem res, kar pravi Mesec na sledi staremu latinskemu pregovoru, da se zdi tisti, ki molči, ko bi moral govoriti, pritrjujoč (»Qui tacet (ubi loqui debuit ac potuit) consentire videtur«)? Tehnično in s tem vzeto dobesedno Pahor ne molči, razen če molk strogo koreliramo z obsodbo, in demokracija ne umira v čisti tišini, ampak v mašilih in floskulah, ki jih predsednik rad proizvaja.
Napako bi storili, če bi njegove reakcije zreducirali na zgolj »molk«, Pahor dejansko ves čas izvaja »diskurzivne« manevre izmikanja političnega in etičnega opredeljevanja, zato je pomembno analizirati argumentacijske in retorične prijeme, s katerimi maskira svojo praznino nenačelnosti. Množični mediji so v poročilih v precejšnji meri prezrli Pahorjev drugi odziv, ki začenja z deplasiranim napadom, očitkom, da ne molči on, temveč Mesec, s čimer brez vsebinske razlage žogico na plehek način vrača drugi strani:
Z mislijo, da demokracija »umira v tišini tistih, ki so s svojim molkom zavzeli stran« me obveščate, da se ne boste udeležili posveta. Odločili ste se za molk.
Napoved, da ne želiš sodelovati v pristransko intoniranem posvetu, pospremljen z natančnimi formulacijami razlogov, je pač gesta privrženosti principom, ne molčanja, sploh po tistem, ko se je jasno opredelil do predmeta razprave. Zato očitka, da molči tisti, ki se izloči iz razprave po tistem, ko drugemu očita paktiranje (»molk«) z avtoritarno oblastjo, ni mogoče jemati resno, sploh takrat ne, ko si sam k taki odločitvi prispeval. In vendar se je Pahor k njemu zatekel, celo naznačil, da se mu dejanje »zdi protislovno« in nato pomodroval, da ima prvak Levice »svobodo, da v razpravi ne sodeluje«.
Na tej točki je zaigral na manipulativno karto izenačevanja dveh zelo različnih kontekstov, ki vznikneta ob dveh rabah pojma »molk« in če je ta sprva razumljen bolj ali manj dobesedno, kot neizrekanje, kar Mesec očita predsedniku, je v drugem primeru »molk« le še predsednikov arbitraren disfemizem za odločitev prvega, da posvet ignorira.
Še bolj manipulativen je del predsednikovega pojasnila, kjer zase pravi, da mu »ni mogoče pripisati ambicije po politični podreditvi javne RTV« in se pri tem sklicuje na svoje »javne izjave in ravnanja«. No, tega Mesec ni nikjer niti v približku zapisal, grajal je neizrekanje o nedemokratičnih tendencah vlade, kontekst pa je naznačil, da tudi v primeru podrejanja medijev. Da obstajajo kakšne posebej eksplicitne izjave, v katerih bi Pahor svaril pred njim, sploh v odnosu do javne radiotelevizije, mi res ni znano, pa resnično podrobno spremljam njegovo početje. V preostanku pisma nato pojasni, kako je izbral povabljence po hibridnem ključu in nato v zanj značilnem slogu pomoralizira o pomenu dialoga med ljudmi in izmenjavi različnih stališč, čemur da se je Mesec odpovedal.
Dialog kot manipulacija
Njegov odgovor, kajpak objavljen še pred samim posvetom, je značilno zlorabil tudi sam koncept dialoga. Sklicevanje nanj je ob ideji nekakšne politične sprave in povezovanja postalo njegov priložnostni izgovor za vzpostavljanje statusa quo, niveliziranje in izenačevanje različnih zgodovinskih resnic z lažmi, ekvidistanco do različnih političnih dejanj in mešetarjenje levo-desno. V tem smislu ga Pahor nenehno spretno instrumentalizira in ironično se je manipulativna ideologija dialoga kasneje ponovila tudi na posvetu. STA je njegova spoznanja po njem strnila seveda za apelom o povezovanju in, kot lahko uganemo, nadaljevanju dialoga:
Predsednik Pahor pa je v sklepni besedi triurnega posveta opozoril, da pri razpravi o prihodnosti RTVS »ne smemo ostati na različnih bregovih, saj gre za nenadomestljiv javni medijski servis«. Po njegovih besedah se zainteresirana javnost ne sme zadovoljiti z nestrinjanjem, temveč mora nadaljevati dialog. Zavzel se je za zagotovitev stabilnega financiranje RTVS in za izpeljavo sprememb, ki jih RTVS potrebuje. Je pa tudi spomnil, da se sam »zelo nerad«” izreka o medijih in novinarskem delu.
Kaj v reakcijah predsednika republike simptomatično manjka, zdaj in poprej? Natanko tisto, ker je Mesec opozoril še pred posvetom v zgoraj citiranem drugem pismu, v katerem izrazi nezadovoljstvo nad Pahorjevim odgovorom, kjer napove, da ga bo bojkotiral. Ne le zaradi pristranskosti v naslovu posveta, temveč zahteve, da se opredeli »do stopnjujočih se napadov na avtonomijo RTV, ki jih narekuje vladajoča stranka SDS«.
In prav pogrešano se je na posvetu spet pripetilo, Pahor ni zmogel opredelitve do konkretnega dogajanja, čeprav je bil k njej pozvan že poprej, v tej luči pa je njegov drugi pisni odgovor še manj verodostojen, a je imel srečo, da mu mediji enkrat več tega niso zamerili, čeprav jim ponuja takšno držo že osmo leto svojega predsednikovanja. Način pač, na katerega sebi tlakujejo svojo grobnico.
Za konec
Če sklenem: korespondenca med Mescem in Pahorjem je dejansko glede sporočilnosti prekašala sam dogodek posveta in potrdila začetno grajo. Ugotovimo lahko, da je bil po res dolgem času predsednikov ton zanj nenavadno oster in defenziven, kar je nesporno posledica presenečenosti ob izjemno jasno artikulirani kritiki, ki je v političnem in medijskem prostoru na račun predsednika izrazito manjka.
Pokazalo se je, da se Pahor o za demokracijo najbolj alarmantnem dogajanju izreka le, če je posebej izzvan in to se zgodi premalokrat. Da so njegova pojasnila neprepričljiva in prežeta z maskirno ideologijo povezovanja, dialoga in sodelovanja, tudi v njih impliciranega vsegliharstva, smo nekako že navajeni, toda tokrat so bila tudi izrazito argumentacijsko manipulativna, kar se vendarle dogaja redko.
Če parafraziram vodjo Levice, demokracija v Sloveniji ne umira v tišini tistih, ki so zavzeli stran, ampak bolj perverzno v dialogu in ob sklicevanju nanj.
Več:
»Kakšne spremembe potrebujemo, da bo predsednik republike prenehal ljudstvo vleči za nos?«
You must be logged in to post a comment.